ODNOSI S HRVAŠKO NIMAJO SAMO MEJNIH RAZSEŽNOSTI
O aktualnih vprašanjih za 4. radijsko mrežo lokalnih radijskih postaj

Novo mesto, 29. avgust 2002


NOVINAR: Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, lep pozdrav iz valov Studia D v Novem mestu, kjer danes v okviru tako imenovane četrte radijske mreže še zadnjič v vlogi predsednika gostimo gospoda Milana Kučana. Dober dan, dobrodošli.

MILAN KUČAN: Dober dan. Lep dan vam in poslušalkam in poslušalcem.

NOV: Prišli ste iz Celja. Sem mar prav obveščen? Je bilo vse normalno na cesti? Ste zelo utrujeni, nabit delavnik je.

KUČAN: Ne. V Celju je Merkur odpiral svojo blagovnico. Kot je rekel direktor mag. Kordež, največjega v Sloveniji za tehnično blago doslej. Bilo je zanimivo, še posebej, ker je pred leti povzročila veliko slabe volje nezaželena poroka med nekdanjo Kovinotehno in Merkurjem in mislim, da so zdaj sekire zakopane in da je Celje dobilo dobro tehnično trgovino.

NOV: No, o teh prevzemih morda v nadaljevanju nekaj več. Mislim, da delim mnenje poslušalk in poslušalcev, moje mnenje pa je, da sem izredno vesel, da ste med nami. Mislil sem sicer, da se bova med tem vašim zadnjim obiskom pri nas v vlogi predsednika prijetno pogovarjala o zanimivostih povezanih s predsedniško funkcijo. Skušala, če je to seveda sploh mogoče, povedati o vas kaj takega, kar morda poslušalke in poslušalci še ne vedo in se ne bi preveč obremenjevala s politiko in političnimi vprašanji. Žal so dogodki taki, da morava najprej tudi temu, aktualnemu dogajanju posvetiti nekaj pozornosti. Kot je znano, Slovence te dni obremenjuje piranski zaliv, prijazni, neprijazni prevzemi, odvzemi, pa korupcija in še kaj bi se našlo. Po vašem mnenju, kaj je tisto glavno, kar nas zdajle preokupira?

KUČAN: No, to so gotovo te stvari, ki ste jih omenjali. Pa gotovo tudi dejstvo, da se začenja šolsko leto in so s tem povezani precej visoki stroški. Skrb za zimo, za šolajoče se otroke postavlja v ospredje pri ljudeh tudi socialno dela in vse tisto, ki govorijo tudi o podobi Slovenije v očeh njenih državljanov kot socialne države. To je zame nekaj, na kar bi morali biti zelo občutljivi in kjer bi bilo potrebno resneje pogledati, zakaj je tako in tudi jasno povedati in se zavedati, da vse socialne skrbi, tako kot to ljudje razumejo, ni mogoče prepustiti samo karitativnim dejavnostim.

NOV: No, omenili ste socialne zadeve. Zelo veliko poslušalcev nas je poklicalo po telefonu ravno s to socialno tematiko. Nekateri pravijo, dobili smo certifikate. Bili so vredni takrat tam nekje pet tisoč evrov, koliko so vredni danes. Nekateri seveda, vemo. Drugi spet pravi, podjetje je šlo v stečaj, nekateri so pobrali, kar se je pobrati dalo, nam delavcem ni ostalo nič in tega je še mnogo. Žal.

KUČAN: Žal. Tako kot pravite, dostikrat je res tako. Z odločitvijo za lastno državo in za sistem, ki gradi tudi na privatni lastnini in zasebni iniciativi, je prišlo tudi do procesa lastninjenja. Absolutno pravičnega lastninjenja nekoč skupnega premoženja ni. Zelo je bilo seveda odvisno od tega, v kakšnem podjetju so bili ljudje zaposleni, kakšna je bila njegova usoda po privatizaciji. Nekatera so šla v stečaj in certifikati tistih ljudi so danes vredni malo ali skoraj nič. Čeprav se je država potrudila, da bi tako imenovano privatizacijsko luknjo zapolnila, ampak vendarle. Ljudje iz podjetij, ki so ostala dobra, ki so imela dobro poslovodstvo, ki so znala poskrbeti, da so obstala ali se celo razvila, so potem, ko so začele delnice kotirati na borzi, spremenili certifikate v delnice in lahko seveda veliko zaslužili in danes stojijo materialno bolje kot so prej, za razliko od drugih, ki danes živijo slabše kot prej.

NOV: Sicer pa je te dni eno glavnih vprašanj, ki mu pravzaprav vsa omizja, bi rekel, v vaških gostilnah in mediji posvečajo veliko pozornosti, to je Hrvaška, piranski zaliv. Odgovornost za razmere, bi rekel, je na obeh straneh. Vendar pometiva najprej pred domačim pragom. Rekel bom, da milo rečeno, nekoliko preseneča lahkotnost izjav nekaterih politikov. Mislim na izjavo gospoda Jerovška in na njegov včerajšnji molk. In konec koncev domoljubje je plemenita stvar. Primer Jožka Jorasa je morda vsaj delno posledica ne samo njega samega in rekel bom njegovega izzivanja, pač pa še koga iz ozadja. Priznam, da gre zgolj za ugibanje, ampak tudi izjava gospoda Jerovška in, če hočete Janeza Janše, ki je rekel, da incidenti niso naključni, so zelo verjetno blizu prav ugibanju. Vaš komentar.

KUČAN: No, odnosi s Hrvaško nimajo samo mejnih razsežnosti. Gotovo, da politični odnosi s Hrvaško ta čas niso dobri. Na srečo ti slabi odnosi zaenkrat niso šli predaleč tudi na področje gospodarskega sodelovanja, tudi ne na druga področja, kulturno, športno in tako naprej. Bo pa seveda ohranjanje tega slabega političnega vzdušja v odnosih med državama prej ali slej gotovo imelo tudi te posledice. In ko se bo to enkrat zgodilo, potem je do povrnitve nazaj v neke normalne ustvarjalne odnose, kakršni bi bili zaželeni v odnosih med sosedi, težko priti.
Nenavadno je to, kar se dogaja. Predvsem zato, ker imamo v bistvu s Hrvati veliko skupnih interesov. Spadamo v isti civilizacijski, kulturni, duhovni prostor. Oboji smo se formirali kot sodobni narodi v srednjeevropskem kulturnem in civilizacijskem prostoru. Imamo, objektivno vzeto, enake interese tudi glede prihodnosti. Želimo v evropske integracije, biti del kultiviranega, demokratičnega, civiliziranega sveta, ki se ravna po vrednotah, ki so se oblikovale v duhovnem izročilu zahodnoevropske civilizacije. Da ne naštevam.... vse do dejstva, da doslej v zgodovini nikoli nismo bili sprti, kot na žalost ni mogoče govoriti tudi za druge naše sosede.
Stvar je preresna, da bi se komentirala, kot ste vi začeli ta del najinega pogovora, tudi na vsakem gostilniškem omizju. Razumem, razprave med ljudmi so legitimne, tudi vse pobude civilne družbe so legitimne, vprašanje pa je, če so vse koristne. Odgovorna je vendarle državna politika. Ta vlada. Za vlado jo oblikuje in potem tudi uresničuje zunanje ministrstvo. Nedavno tega sem dejal, po tiskovni konferenci mislim da pred desetimi dnevi, ko je zunanji minister povedal naše skupno stališče, včeraj pa je govoril o tem tudi predsednik vlade, da ni nobene potrebe, da vsi ta stališča ponavljamo in tudi da ni nobene potrebe, da se dnevno komentirajo dogodki. To nič ne prispeva k reševanju problemov in ne more nadomestiti resnega dialoga in pogovora obeh vlad, ki morata začeti reševati probleme po tej poti, če želita imeti legitimnost pred svojimi ljudmi in tudi pred mednarodno javnostjo.
Naš predsednik vlade je že pred časom ponujal sosedu srečanje, ne delovno, ampak uradno srečanje. Očitno je, da bo do teh srečanj zdaj prišlo. Tam se bo ugotovilo, ali je po poti, po kateri smo šli zdaj - torej reševanje problemov z odgovornostjo vlad obeh držav možno priti do rešitve teh občutljivih problemov - ali pa bo potrebno res iskati razsodnika in s tem seveda na nek način priznati, da sami temu nismo kos, da torej ni volje in pripravljenosti za konfrontiranje z javnim mnenjem.
Veste, zelo lahko in hitro se da razvneti požar, težje ga je pogasiti. Poglejte, vsi imamo še pred očmi in v spominu, da se je tragičen del razpada nekdanje jugoslovanske države pravzaprav začel z medijsko vojno, ki je do konca zastrupila ozračje. Mislim, da smo blizu tega, da bo medijska vojna šla čez mejo in bo potem trezno razmišljanje o objektivnih skupnih interesih zelo oteženo in bodo tudi dobri predlogi, ki jih imamo - vsaj za Slovenijo mislim, da so predlogi, kako stvari urediti, dobri - doživeli neuspeh. Ne bi rad ocenjeval, hrvaških predlogov še manj, še najmanj pa se mi zdi primerno razsojati o tem, kdo bi na Hrvaškem moral odstopiti in kdo je za kaj odgovoren na Hrvaškem. To je stvar Hrvatov. Mi moramo presoditi v sebi, o svojih predlogih in dejanjih. Mislim, da ima Slovenija zaenkrat dobre predloge in da tudi ravna dobro in odgovorno.

NOV: No, kljub tem dobrim predlog, pa zlasti mediji, ko sva že pri medijih, veliko piše in govorijo o pasivnosti slovenske diplomacije. Zunanji minister je v minulih letih recimo kar nekaj krat spremenil stališče do sosednje države. Prvi minister, kot ste omenili že, je bil razmeroma dolgo časa sploh tiho, čeprav je včeraj pojasnil zakaj. In še bi lahko naštevali. Vse to pa potem pripelje do izjav nepooblaščenih, ki seveda vsak na svoj način razlaga razmere in ukrepe, ki bi bili potrebni, ljudje pa poslušajo in se mnogi sploh ne vprašajo zakaj takšne izjave, ki ne morejo biti v prid umirjanju razmer. Nemalokrat tudi slišimo, da smo vse skupaj napačno razumeli, da je iztrgana iz konteksta in podobno.

KUČAN: No, morebiti bi lahko govorili o nekoliko zamujenih reagiranjih. Posebej, če bi bilo točno, da Slovenija nima stališč. Ampak Slovenija je svoja stališča opredelila, jih ponovila in ne vidim nobene potrebe, da bi jih kar naprej ponavljala. Še manj pa vidim potrebo, da bi po trije, štirje vodilni slovenski politiki vsak dan sproti komentirali aktualna dogajanja in še manj, da bi preko naših medijev komentirali dogajanja v sosednji državi. Tega kredibilna politika ne počne.
Vprašanje je, kaj ljudje ocenjujejo kot odločno politiko. Ali to, kar je potem že na meji prepirov? Nočem komentirati te nesrečne aretacije, ker mislim, da so za to poklicani slovenski pristojni organi.
Predmet dogovora Drnovšek Račan, če ga tako imenujem, so bili zadnji kilometri meje ne kopnem in meja na morju. Ni mogoče, dokler stvari niso do konca urejene - v tem primeru z ratifikacijo sporazumov, ki pa jih očitno ne bo ali vsaj ne v doglednem času - ravnati na delu te meje, kakor da je dogovorjena in sprejeta in na delu te meje, kakor da je odprta. Dokler je torej dvom o pripadanju teh zaselkov, toliko časa ni modro ravnati tako, kot se je ravnalo. In zoper to bi morala slovenska država ostro protestirati takoj in na nek način tudi je. Vse ostalo pa, kot sem rekel, je stvar resnih dogovorov na vladni ravni.

NOV: Gospod predsednik, ne vem, ali se mi zdi, ali je res, ampak v zadnjem času ste v svojih izjavah ostrejši, trši, ko odgovarjate na včasih nekatera tudi provokativna vprašanja. Potem opazno je tudi, da vaše stališče ni vedno tudi povsem identično s stališčem vlade. Pred dobrim mesecem ste pisali premieru Drnovšku glede dolga varčevalcev Ljubljanske banke v Bosni in Hercegovini. No, včeraj je povedal, da vam je odgovoril, ni pa bil voljan povedati vsebine odgovora. Mislim, da ne bi bilo prav, da sedaj midva razkrijeva odgovor, ampak zaupajte nam vsaj to, če vas je odgovor zadovoljil.

KUČAN: No, najprej o ostrini. Morebiti je to vaš vtis in če je, potem bi naj na tem bilo tudi nekaj resnice. Ta ostrina je takrat, kadar je potrebno ponavljati kakšno stališče, ker ni pripravljenosti, da se ga posluša. To ne pomeni pričakovanja, da se bodo moja stališča, tudi zato ker so moja, sprejela. Bi pa rad, da se slišijo in da dobim odgovor. Tu ne gre samo za vlado ali za razmerje do vlade. Navsezadnje tudi doma pri otrocih človek povzdigne glas takrat, ko četrtič ali petič ponovi svoje stališče ali poziv, da naj ravnajo drugače.
Glede razlik. So, seveda, včasih različna stališča in mislim, da je to normalno, v demokratični državi, kjer so funkcije razdeljene, še toliko bolj. Vendar pa se, tudi če včasih mislim, da kakšna stvar ni v redu, vzdržim svojega javnega stališča, če bi to lahko škodilo državi in njenemu ugledu. Posebej v odnosu z mednarodno javnostjo. Takrat je pač potrebno najti druge poti sporazumevanja in ne opredeljevati svojih stališč v javnosti.
No, mimogrede rečeno, ena od stvari, za katero sem dostikrat rekel, da je ena od slabosti slovenske države, je da ob načelu delitve oblasti, ni potrebne koordinacije, kadar bi jo teža problemov morebiti zahtevala. Ne zato, da bi posegali v samostojnost posamezne veje oblasti in ljudi, ki jih predstavljajo, ampak zato, da bi le vsi vedeli, s kakšnim argumentom pri opredeljevanju svojega stališča kdo razpolaga in vedeli za okoliščine in informacije, ki jih nekateri imajo, drugi jih pa nimajo.
Glede Bosne in Hercegovine. Seveda me je pismo predsednika vlade zadovoljilo. Tudi včeraj na konferenci je povedal, da bi ob vseh poskusih urediti to vprašanje - šlo je za vprašanje dolga Ljubljanske banke varčevalcem, ki je kot veste nerešeno in se bo dokončno uredilo z nasledstvom nekdanje Jugoslavije - bilo vendarle potrebno najti način, da se ljudem, ki so ostali brez denarja in ki na to čakajo več kot 12 let, nekako omogoči, da do denarja pridejo. Da se omogoči vladam teh držav, da olajšajo izplačilo teh hranilnih vlog, končni plačnik bo pa seveda tisti, na katerega bo to prišlo po končanih nasledstvenih pogajanjih. Za te ljudi namreč odgovor, češ da je to stvar nasledstva, ni prepričljiv. Ni prvič, da smo se v Sloveniji že postavili na stališče, da je potrebno najti neko rešitev za probleme ljudi, mimo dokončne rešitve v meddržavnih odnosih oz. finančnih razmerjih med državami v okviru nasledstva. Tako približno sem razumel včeraj tudi predsednika vlade. Da je ponovil to, kar je tudi meni napisal v pismu.

NOV: No, kljub temu, da je treba kdaj povzdigniti glas, če so otroci poredni. Znani ste, kot zelo strpen človek in prebral bom kar tisto, kar je v sobotni prilogi Dela o vas rekel predsedniški kandidat Lev Kreft, ki pravi, da ste kot oseba in kot osebnost označili obdobje po letu 90. Med drugim je tudi rekel, da bi bil rad tak kot vi, da bi znal mirno prenašati krivice, ki ste jih vi v vašem prvem obdobju. Ugotavlja, da ste edini, ki lahko in res sodeluje z vsemi. No, sam bom dodal, da ste zaznamovali tudi obdobje pred letom 90, pa me zanima, kako vi gledate na to. Predvsem pa, ali so se vam izpolnila pričakovanja o samostojni državi?

KUČAN: Dr. Kreft je nekoč delal z mano. Precej dolgo časa. V tistem najbolj, bi rekel, usodnem obdobju, tam med 86 in 90 letom. Jaz sem na tisto obdobje in na ljudi, s katerimi sem delal, ponosen. Mislim, da smo naredili dobro delo.
Seveda, kako kdo ocenjuje tisti čas, je drugo vprašanje. Jaz ga težko primerjam. Še posebej s časom med letom 90, se pravi po prvih demokratičnih volitvah, ko je še delovalo predsedstvo Republike Slovenije in potem po osamosvojitvi. Ta prvi čas je bil v bistvu nabit z neko silno energijo, ki se je porojevala iz različnih virov. Tako kot potoček, ki se napaja iz različnih majhnih potočkov in na koncu poraste v veliko reko, ki teče v isto smer. Takrat bi težko govoril o upravljanju države. Šlo je bolj za vprašanje vodenja oz. usmerjanja procesa osamosvajanja, ki bi brez te sinergije, ki so jo povzročali ti potočki s preraščanjem v reko, najbrž na ta način ne doživel tako uspešnega konca, kot ga je. Takrat smo svojo državo še ustvarjali. Ločevali smo se od nekdanje države. Dostikrat ilegalno, tudi z nespoštovanjem takratnih pravnih predpisov in pravnega reda, ki ga nismo smatrali več za legitimnega. To je bili zahtevno delo. Po osamosvojitvi je pa šlo za zahteven posel. Težko rečem, ali ravno tako zahteven, ali bolj zahteven, vsekakor zahteven. Šlo je za graditev nove države, njenih institucij, njenih služb. Za ustvarjanje njene ustavne, pravne podlage, pravnega reda, ekonomskega sistema. Za to, kar danes imenujemo proces tranzicije. Šlo je za ekonomske reforme, zelo globoke, za politične reforme. To je čas, ki je po desetih letih pripeljal do tega, da smo normalna država. Mlada sicer, ampak ne več tako mlada, da bi to lahko bil kakšen alibi.
Smo država, ki se mora ukvarjati z vsemi problemi, tako kot vse druge, ki dela tudi napake, ki jih delajo tudi druge države. S tega vidika ni pravzaprav ničesar več, kar bi bilo mogoče očitati slovenski državi. Lahko se ji seveda očita z vidika položaja državljanov in z vidika njihovih nekdanjih pričakovanj. Ampak z vidika primerjav s funkcioniranjem drugih držav, pa mislim, da je Slovenija v vsakem pogledu postala normalna država. To je uspeh slovenstva, če smem tako reči, slovenskih državljanov, te skupnosti. Imela je jasen cilj in ga je v razmerah, kakršne so takrat bile, mislim na zgodovinsko politične razmere, ne samo na tleh nekdanje Jugoslavije, ampak v Evropi po padcu berlinskega zidu, tudi znala izkoristiti, da se je uresničilo tisto, kar smo Slovenci zmeraj sanjali. To je svoja država. Ne vem pa, ampak to bi seveda bilo stvar preiskav javnega mnenja, ali se dovolj zavedamo zdaj svoje odgovornosti. Tudi državljanske odgovornosti za svojo državo in obratno, odgovornosti upravljavcev države do svojih državljanov.

NOV: Država ima seveda svoje nacionalne interese in tudi tukaj so zdaj v teh mesecih lomijo kopja, slišijo različna mnenja, Laško, Union, Interbrew, Lek, Novartis, Jata in kar nekaj je tega. Kakšno je vaše stališče do tega. Imate občutek, slišati je tudi včasih, da se politika preveč vmešava v te gospodarske posle.

KUČAN: No, to je najbrž res. Vendar bi bilo potrebno od primera do primera povedati, kaj je politika. Politika ni abstraktna. So državni organi, različni, vlada, ministrstva, druge veje oblasti, navsezadnje tudi policija, kar mislim da se na dogaja, ampak tudi to je država. So pa država tudi stranke. Tudi to je politika.
Mi resne diskusije o tem, kaj je nacionalni interes, nismo opravili. Jaz sem se zmeraj zavzemal za to, da bi prišlo v tej državi do treh soglasij. Torej, da pridemo do svoje države, da pride do soglasja, vsaj večinskega stališča, kako naj bo ta država urejena v pravnem in socialnem smislu. To soglasje se je preko parlamenta doseglo z ustavo. In tretje soglasje, naša predstava o tem, kakšna država naj bo Slovenija. Kako naj bo umeščena v svetovni prostor, upoštevaje procese, ki jih najenostavneje razumemo s pojmom globalizacije in s spoznanjem o veliki medsebojni odvisnosti, soodvisnosti sveta. Volje za doseganja tega tretjega soglasja je očitno zmanjkalo, ker je prezgodaj, ali pa prehitro pritegnila stran od logike skupnosti, ki je zmogla dovolj volje in moči in tudi znanja za prvo in drugo soglasje, logika strankarske politike, kjer pa je seveda soglasja veliko težje dosegati. Vidite, da ga je že v vladni koaliciji zelo težko dosegati, kaj šele potem v parlamentu z opozicijo ali pa celo z neparlamentarnimi strankami. Ampak vse to funkcionira in to vse oblikuje javno mnenje, del javnega mnenja, posebne skupnosti in tako naprej. No, kakor koli že...
Zdi se mi, da je prihodnost te države vendarle takšna, da bo morala razumeti, da v razumljivi skrbi za ohranjanje nacionalne identitete v vseh teh velikih svetovnih procesih ni mogoče poskrbeti za duhovno in za kulturno identiteto naroda, za jezik, literaturo, umetnost brez lastne materialne substance naroda in države. Tu pa se postavljajo zelo zahtevna vprašanja: ali je v procesu združevanja in povezovanja gospodarstva skozi multinacionalke, skozi velike korporacije mogoče ohranjati samostojnost, kaj je samostojnost. Mislim, da je tu odgovor samo eden.
Če želi biti Slovenija odprta družba in se ohranjati v teh procesih, potem se mora odpreti za tuj kapital. Ni pa vseeno, na katerih področjih. Pivovarne niso isto kot ali pivovarne niso isto kot je ni isto kot je trgovina in tako naprej. In seveda tudi ni vseeno na kak način. Ali ima tam, kjer je po logiki stvari nujno, da prej ali slej pride do vključevanja naših podjetij v mednarodne korporacije, management sposobnost to predvideti in ima pri tem aktivno vlogo in poskrbi, kar je za mene ključno, za razvojno komponento podjetja ali panoge tako, da ohrani razvoj. Ohrani torej pamet - razvoj je pamet, da imajo naši inženirji, pravniki, ekonomisti in tako naprej možnost uveljavljati svoje znanje. Da se ohranja slovenski management, da ohranja blagovne znamke, delovna mesta. So še drugi elementi, ne bi utrujala poslušalcev s tem. V primeru, če se uveljavi taka aktivna pozicija, ki ne temelji samo na samozavesti, ampak tudi na argumentih, na dosedanjih poslovni uspešnosti teh podjetij, potem se lahko kot enakopravni partner pogovarjajo z veliko korporacijo, ki ima interes ohraniti to proizvodnjo. Tisto, čemur bi morali nasprotovati, so sovražni sprejemi, ali pa popolno podrejanje naših podjetij logiki in interesu samo velikih podjetij.
So pa, kot sem rekel, to zelo različne situacije in ni nobenega razloga, da bi sprejeli neko splošno formulo. Predvsem pa mislim, da bi morali zdaj, ko smo na pragu Evropske unije, vendarle razmišljati o tem, da bi - tako kot so pred časom razmišljali recimo Švicarji, ko so formirani Novartis z združevanjem prej ločenih, samostojnih farmacevtskih firm - okrepiti njihovo sposobnost za nastop na svetovnem trgu. In tudi - če bo prišlo kasneje v teh procesih, tega ne more danes nihče predvideti, v združevanju tudi Novartisa s katero od še večjih ali enako velikih farmacevtskih korporacij v svetu - bi mi morali poskrbeti za to, da bi okrepili gospodarsko moč, intelektualno moč naših podjetij, ki bi se potem veliko enakopravneje pogovarjale in vključevale v te velike korporacije.
To mislim, da je naša slabost. Opravičilo ali odgovor, da ščitimo konkurenčnost samo znotraj slovenskega gospodarskega prostora, danes niso več prepričljiva. Kajti jutri smo v Evropski uniji na evropskem trgu, kjer pa bi se tudi združena slovenska podjetja, recimo pivovarne, pojavile kot zelo majhen, pravzaprav nepomemben igralec na tem velikem trgu. Pa ne bi želel nič govoriti o tej pivovarski vojni.

NOV: Brez dvoma je, da tuji kapital je dobrodošel. Brez dvoma je tudi, da imamo visoko sposobne managerje, pametne, bom rekel zelo enostavno, visoko izobražene. Je pa dejstvo da obstaja nek strah, kaj bo, ko bo ta tuji kapital prišel, ne vem, bom rekel kar nek prastrah strah.

KUČAN: Po svoje na nek način tudi razumljiv. Slovenci smo težko obstali skozi svojo zgodovino. Ni bila zelo prijazna. In če pogledate vrednostni sistem Slovencev, ki ga razkriva raziskava javnega mnenja, zlasti ta, ki jo vsako leto dela center pri Fakulteti za družbene vede, potem ostaja med temi vrednotami, ki so zelo stabilne - mir, družina, varnost, delo, oziroma delovno mesto, ves čas v ospredju tudi skrb za nacionalno bistvo, za nacionalno identiteto. In kot rečeno, sestavni del tega je tudi materialna substanca. Kako pa se danes lahko oblikuje materialna substanca, je seveda potrebno pogledati v realnostih, ki jim je podvržen ves svet. Mislim, da je za ljudi odgovor prepričljiv, če ima zaupanje v vlado in v vladno politiko in strategijo na področju vstopanja tujega kapitala. Naš problem lahko je, da ljudje ne vidijo te strategije, kar pomeni, da ni dovolj razvidna ali pa da morebiti te strategije ni.

NOV: Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci poslušate Studio D iz Novega mesta v okviru tako imenovane četrte radijske mreže. Gostimo predsednika države Milana Kučana. Pol šestih je ura. V prve pol ure sva poskusila nekako odgovoriti na tiste glavne dnevne probleme, s katerimi se vsak dan ubadamo, v drugi polovici oddaje pa dajemo možnost tudi vam, da pokličete in vprašate. Prosimo seveda, da bodite kratki in jasni z vprašanji. Naš telefon je znan 07 373 10 11 in poleg tega bova v tem drugem delu poskušala razgrniti tudi kakšno zanimivost iz življenja predsednika države, kot predsednika in kot občana oziroma državljana. Gospod Kučan, poznamo vas kot strpnega človeka in politika. To sva že ugotovila. Pa me zanima, ste se kdaj razjezili tako na uradno, sploh ne mislim, da bi vam popustili živci, ampak, da ste dali sogovorniku vedeti, da vas govorjenje, kakršnega pač ima žali.

KUČAN: Ne. Vsaj poskušal nisem tega pokazati. Čeprav bi ne govoril resnice, če bi rekel, da me stvari včasih ne prizadenejo. Ampak reagiranje s prizadetostjo se mi zdi slaba reč. Ne prispeva nič k reševanju stvari. Politiki pa smo vendarle poklicani, da stvari rešujemo, ne da vnašamo osebne zamere in prizadetosti v politiko.
V resnici me razjezita samo neumnost in pokvarjenost človeka. Ampak žal se človek srečuje tudi s to vrsto ljudi. Jaz sam sem dostikrat, še preden smo prišli do svoje države. Tudi takrat, ko so bili najhujši časi. V tistih konfrontacijah v Beogradu sem imel opravka s precejšnjo mero človeške pokvarjenosti. Ampak sem vedel, da je treba najti način, kljub tej pokvarjenosti, da bi se za javnost prepričljivo razumelo stališče, ki sem ga zastopal. V glavnem ne svojega osebnega, ampak tistega, ki je bil dogovorjen v Sloveniji. To je bilo mogoče, dokler ni bilo ozračje popolnoma zastrupljeno in javno mnenje, kot bi rekel, fabricirano samo v eno smer, ko so bili ljudje pravzaprav brez ušes in so imeli samo še oči in usta. Niso hoteli in tudi niso mogli več slišati argumentov.

NOV: Malo dopustniške teme. Znano je, da ste dopustovali na Braču in po tistem, kar smo izvedeli, so bili ljudje tam navdušeni nad vami. Še posebej dobro pa se jim je zdelo, da varnostnikov, ki vas seveda morajo spremljati, sploh ni bilo opaziti. Zanima me, kako vam to, oziroma jim to uspeva in pa še to, v kolikšni meri si predsednik države sploh lahko privošči brezskrben dopust? Zagotovo ne morete recimo za 14 dni enostavno odklopiti predsedniške funkcije.

KUČAN: Najprej. Jaz sem bil na dopustu na hrvaškem morju prvikrat po letu 90. Najbrž ni treba pripovedovati zakaj. Čeprav je to lepo morje, mogoče celo eno najlepših na svetu. Letos sem ocenil, to je bilo pred zaostritvijo v piranskem zalivu, da so razmere med nami in Hrvati tako normalne, da je tudi z mojih letovanjem mogoče pokazati Slovencem, da je Hrvaška normalna, nam prijateljska sosednja država. Zdaj, ko berem nekatere komentarje, se mi zdi, kakor da nekateri niso bili zadovoljni, da sem bil na hrvaškem morju, mislim na nekatere komentarje v hrvaških časopisih. Ampak o tem sva govorila že prej, kaj lahko propaganda doseže.
Ljudje, s katerimi sem prišel v stik, so bili zelo prijazni. Srečeval sem zelo različne ljudi. Zelo optimistično so govorili svoji prihodnosti, o prihodnosti Hrvaške, naši skupni prihodnosti, češ dobro je, da so razmere postale tako normalne, kot so. Seveda so pa razmere na slovenskem drugačne kot na hrvaškem. Nekatere atribute politike oz. tisto, kar spremlja politiko, morajo tam vrednotiti in uporabljati drugače. Razumem, da je v razmerah, kakršne so na Hrvaškem, kjer sem bil, ko sem lahko po televiziji spremljal Sinjsko alko, vprašanje varnosti in varovanja najbolj izpostavljenih političnih oseb drugačno kot v Sloveniji. Slovenija je v tem pogledu zelo normalna dežela, v Sloveniji ali pa vsaj v okolici Ljubljane se dostikrat gibljem sam, brez varnostnikov. Tudi na Hrvaškem ni bilo kakršne koli potrebe, da bi me bilo potrebno varovati. Za to poklicani organi na Hrvaškem so ponudili svoje usluge. Dogovorili smo se, da bodo na razpolago, če bo kar koli potrebno in tako je tudi bilo. Vendar tam, kjer sem bil, nisem imel občutka, da bi bilo treba kakor koli ali zaradi kogar koli mene varovati.

NOV: No, ostaniva še malo pri predsednikovanju. Mnogo krat beremo, da ste bili tam in tam na delovnem kosilu, ali delovni večerji. Kadar gre za večje število državnikov v katerem jeziku se pogovarjate, ali so prevajalci stalno prisotni? In še nekaj me zanima. Medtem, ko brez dvoma uživate ob dobri hrani in obravnavate zelo pereče probleme, nikakor ne gre skupaj dobra hrana in svetovni problemi.

KUČAN: Veste, najprej bi rekel .....dobra hrana, če odkrito povem, pravzaprav po takšni uradni večerji ali kosilu ne vem, kakšna je bila hrana. Kakorkoli se to čudno sliši. Včasih vzamem jedilnik, da lahko doma povem, ker enostavno nisem pozoren, kaj je na mizi. Pozoren sem na tisto, kar se ob mizi dogaja. Skoraj pravilo je, da to niso večerje oz. prehranjevanje, ki bi služilo prehranjevanju. Je samo nadaljevanje delovnih razgovorov in se je potrebno osredotočiti.
Tam, kjer je več ljudi, so včasih potrebni prevajalci, čeprav se to, bi rekel enostavno sporazumevanje, dogaja v neki različici pogovorne angleščine.Je pa tako. Kadar so pa resne teme, tudi pri večerji, vsaj zase mislim, je dobro imeti prevajalca. Zato, da se odstranijo kakršni koli dvomi, pa da lahko človek razmisli, kaj bo povedal. Medtem, ko posluša, lahko pripravi svoj odgovor. Tako je bolj ali manj po celem svetu, čeprav, tam kjer se ljudje veliko bolj poznajo in so stari znanci, je potrebe po tem strogem protokolu in po prevajalcih manj, kot tam, kjer se ljudje srečajo prvikrat ali morebiti ob precej neprijaznih temah.

NOV: Še malo se bom zadržal pri hrani. Na vseh celinah ste že jedli. Se je kdaj zgodilo, da je bilo na krožniku kaj takega, da ste si po tihem mislili, kako je lahko protokol spregledal, da tega ne maram. Je kakšna jed, ki je ne marate, ali imate kakšno jed, ki vam je recimo še posebej pri srcu?

KUČAN: No, ne morem reči, ker na vseh celinah nisem bil. V Afriki nisem bil, v Južni Ameriki.

NOV: Se opravičujem.

KUČAN: Ampak tam, kjer sem jedel..... sem človek, ki kar se hrane tiče, imam vse rad, kar se navsezadnje pozna po mojem vitkem stasu. Težko bi rekel, da bi kakšno stvar sploh lahko zavrnil. Razen tega me človeška radovednost žene, da poskusim vse in ni zmeraj prvi zalogaj merodajen. Ko potem človek nadaljuje, ugotovi, da je bil mogoče prvi neprijeten vtis zmoten, da je hrana pripravljena na način, ki je tam v navadi, lahko zelo okusna.

NOV: Še nekaj je zanimivo. Ko vas gledamo na posnetkih, ko se srečujete s tujimi državniki se z nekaterimi rokujete z drugimi objamete. Način pozdrava, to ureja protokol ali gre morda celo za prijateljstvo tukaj?

KUČAN: Gotovo dolžina poznavanja omogoči, da ta potem preraste tudi v prijateljstvo in tudi precej človeško tople odnose. Tega na prvem srečanju ni mogoče. Lahko je prvo srečanje simpatično, znak česa, kar je človek slišal, bral, prepoznal stališče svojega gosta. Televizija danes veliko naredi. Se vam skoraj zdi, da smo vsi že stari znanci. Ampak to je dostikrat varljivo. V teh primerih človek težko stopi preko strogo formo protokola. Ko pa postaneš stari znanec, da uporabim ta stari slovenski izraz, potem so pa ti stiki, pozdravi bolj spontani. Recimo moj dober prijatelj je zdaj že bivši predsednik upokojeni madžarski Goencz, dober prijatelj vsaj v mojih očeh je Havel. Je po svojem karakterju bolj zadržan, ampak kdor ga pozna, ve, kdaj je njegov nasmeh pristen in kdaj bolj zadržan. Schuster, slovaški predsednik, zdaj ponovno zelo bolan. Peres, zadnjič, ravno tako moj stari znanec, ki je v dokaj neprijetni vlogi zunanjega ministrstva, v razmerah kakršne so. Skratka, mislim da med državnimi ni nič drugače, kot je na sploh med ljudmi, tudi reakcije so praviloma človeško spontane tako, kot sicer velja to za naše odnose.

NOV: Omenili ste češkega predsednika Havla. Vemo, da sta velika prijatelja. Vemo pa tudi, da češki predsednik zelo veliko kadi. Vi niste kadilec. Se vzdrži kadar je v vaši družbi, ali vi potrpite, ali neko srednjo pot udarita?

KUČAN: Žal, veste, da je predsednik Havel doživel težko bolezen. Tudi operacijo na pljučih. Od takrat naprej, to je zdaj že zelo veliko število let, ne kadi več. Tako, da teh problemov ni. Je pa sicer zelo obziren človek. Z mojo ženo sta bila oba podvržena tej slabosti, tudi njegova pokojna prva žena Olga je bila udeleženka te slabosti in mi smo se med samo glede tega odlično razumeli. Jaz pa sem se v življenju navadil, da imam preprosto opravka z ljudmi, ki kadijo in z ljudmi, ki ne kadijo in me to ne moti.

NOV: No, ko ste že omenili Štefko. V nekem intervjuju, mislim, da je iz pred dveh let, sem prebral, da imate radi življenje in ljudi in dodali ste, v mlajših letih sem imel punce raje kot druge. No, kar je povsem razumljivo. No, me pa zanima, od kdaj ste imeli raje samo eno, recimo Štefko? Oziroma najbolj rad.

KUČAN: Ta informacija je, jaz mislim, natančna. Jaz sem imel in imam še sedaj ženske rad, ampak različno. Torej, svojo ženo sem spoznal kot študent, ko sem bil v drugem letniku, ona je bila v prvem, zdaj je to že znano, na neki študentski krvodajalski akciji. Od takrat naprej sva pač nekako skupaj z dvema otrokoma, z enim vnukom in trenutno z dvema mačkama.

NOV: Je bila to ljubezen na prvi pogled ali?

KUČAN: To je bila ljubezen na tri deci krvi.

NOV: Za tri deci krvi, v redu. Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Koliko ima Štefka pri vaši uspešnosti?

KUČAN: Torej tudi, če ne bi bil uspešen, stoji za mano ženska, kot tudi za vsakim neuspešnim moškim stoji ženska in kot za vsako uspešno žensko, mislim, stoji moški, če govorimo o ljudeh, ki živijo skupaj. Tovrstne uspešnosti jaz ne razumem tako, da je življenje doma pravzaprav podaljšek pisarne in prenašanje pisarne, službe in skrbi domov. Vsak človek rabi nek pristan, tako kot vsaka jadrnica rabi privez, če so viharji. In če veš, da imaš pokrit hrbet, da imaš nekje neko človeško bitje, ali več ljudi, ki te razumejo, ki se jim lahko potožiš, ki ne vrtajo v tebe, zakaj si slabe volje, če si, to je tisto, kar človeku daje nek občutek samozavesti. Ta je v politiki potreben tako kot tudi posod drugod v življenju.

NOV: No, saj prav za to gre, da človeka partner razume in kar ste rekli. Ampak vseeno tudi ob domačem ognjišču kdaj razpravljata o kakšnih dnevnih problemih. Saj zanima njeno mnenje? Seveda vas? Ali se probata v glavnem izogniti tem pogovorom.

KUČAN: Da bi prav tiščala vanje, sem že rekel, da ne. Je pa tako, da našega zasebnega, družinskega življenja ni mogoče povsem ločiti od tega, kar se dogaja v slovenski in tudi svetovni politik, kar je sestavni del mojega življenja in moje službe. Navsezadnje tudi če ne bi bil v tej službi, je za družino zanimivo, kaj se dogaja v moji službi, kaj se dogaja v ženini službi in kaj se dogaja v službi otrok - zdaj sta že obe v službi. To se mi zdi, je normalno družinsko življenje. Sam bi pa seveda smatral za veliko nasilje nad družino, če bi svoje službene probleme vlačil domov in družino celo obremenjeval s tem. Včasih me pa, ko sam nisem gotov, kako reagirati, zanima, kako bi reagirale moje ženske, če smem temu tako reči in potem primerjam njihovo stališče s svojim in recimo stališčem mojih svetovalcev in svetovalk. Tudi moji svetovalci so tri zelo uspešne ženske, na katerih mnenje dam zelo veliko. Imel sem nekoč celo štiri, ampak ena mi je pobegnila v diplomacijo, tako da so zdaj z mano samo tri.

NOV: Mislim, da imava nekoga na telefonski zvezi. Halo, dober dan.

POSLUŠALKA IZ CELJA: Dober dan.

NOV: Izvolite.

POSLUŠALKA: Tle pa poslušalka iz Celja. Pozdravila bi obadva. Gospoda Kučana, vse skupaj. In nekaj bi prosila. V imenu slovenskega naroda, zakaj se država izmika resnici v Republiki Sloveniji, za odgovornost slovenskega naroda. Ministri, poslanci v tapeciranih klopeh, zavajajo slovenski narod. Kje je varnost? Delavci v Republiki Sloveniji so z zaprtjem, prodajo raznih firm postali tehnološki višek in nekateri pa sužnji z nizkimi mesečnimi dohodki ne morejo z DDV raznimi davki, dodatni prispevki plačati položnice, ker jim ne preostane več za preživetje družine. Kjer je moralna higiena, varnost slovenskega naroda v Republiki Sloveniji, da ne bodo družine beračile? Prosim za rešitev in odgovor, pa hvala lepa.

NOV: Hvala tudi vam. Gospod predsednik.

KUČAN: Mislim, da sem na začetku našega pogovora rekel par besed o tem. Res je, da država najbrž ne more reševati vsakega konkretnega primera posebej. Tudi ne minister Dimovski, ki je po moji sodbi vsaj zelo uspešen minister na tem področju. Nasledil je nekdanjega ministra Ropa, ki je sedaj minister za finance. Mislim, da država vendarle oblikuje neko socialno politiko. Vprašanje, ki je za neme problematično je, ali je ta sistem dovolj učinkovit, da lahko uveljavi to svoje socialno čutenje tudi, ko gre za konkretne primere. Rekel sem že prej, dostikrat sem mi zdi, da v delu slovenske politike vlada prepričanje, da je zadosti, če delujejo karitativne službe in če funkcionira civilna družba in ta velika solidarnost, ki je med Slovenci od nekdaj. Vesel sem, da je tako tudi zdaj in verjamem, da bo tako tudi v prihodnje. Ampak to je nekaj, kar lahko deluje samo kot dopolnilo temeljne skrbi države. Osnovna skrb je pa vendarle - vprašanje, če je to mogoče uresničiti - večja skrb države za ustvarjanje pogojev za odpiranje novih delovnih mest. Skrbeti za to tudi kot pogoj po prihodu tujega kapitala. Ker ko človek enkrat lahko dela in zasluži, potem lahko sam rešuje socialne probleme svoje družine, svojih otrok. Lahko skrbi za svojo prihodnost. Problemi nastanejo, ko ostane človek brez dela. Zdaj že tudi prvi iskalci zaposlitve začnejo svojo profesionalno pot s čakanjem pred zavodi za zaposlovanje. Ali pa če v istem časovne intervalu ostanejo brez službe celo oče in mati, ob otrocih, ki se šolajo. Ampak za to so socialne službe. Mislim da se da marsikdaj pomagati, čeprav se nikoli vseh problemov ne bo dalo reševati z državno skrbjo.

NOV: Ja. To ne gre samo za primere posameznikov, tu gre tudi za problem kmetijstva, o katerem nisva govorila pred vstopom v Evropsko zvezo in tako naprej. Vrniva se midva k najinemu pogovoru. Prej sva govorila malo bolj o sproščajočih temah. Pa z njimi nadaljujmo. Znano je, da sta z našim sosedom škocjanskim županom Povšičem bila kar nekaj krat skupaj na Triglavu. Kako je sploh prišlo do tega vajinega planinarjenja. Za vas vemo, da ste pravi hribolazec.

KUČAN: Ja, midva sva se pravzaprav spoznala na Kredarici, na enem od pohodov, ki je organiziran v spomin na dvakratni medvojni pohod partizanov na vrh Triglava. Jaz sem se vračal z vrha, na malem Triglavu se srečal dva človeka. Eden se mi je že od daleč zdel, da je moje velikosti, drugega itak nisem pogledal, ker je bil za glavo ali dve višji od mene. In sem rekel, tale bo pa najbrž škocjanski župan. In res je bil. Takrat sem ugotovil, to se pravi na malem Triglavu, da je še za spoznanje nižji od mene. No, in od takrat naprej sva v takih zelo dobrih prijateljskih odnosih, polnih humorja. Župan Povšič je znan po tem, da se rad pošali in letos sva bila spet dogovorjena. Žal sem jaz takrat šel v Romunijo. Ampak kakor vem, sta on in njegovih sto litrov cvička srečno priromala na Kredarico.

NOV: Je res. Gospod predsednik, mnogi so vas že spraševali o vaših načrtih. Bo Milan Kučan še ostal v politiki, bo ustanovil svojo stranko, bo morda po enomandatnem pavziranju spet kandidiral za predsednika, vendar se mi je vedno zdelo, da o tem nočete govoriti še. Imam prav?

KUČAN: Ja, imate seveda tudi prav. Jaz vidim za to spraševanje pravzaprav dva motiva. Eni, ki se bojijo, če bi bil še naprej politično aktiven in drugi, ki si to želijo. In da ne bi povzročal nepotrebnih sporov....

NOV: Drugih je več.

KUČAN: No, kakor koli že, mislim, zdaj sem predsednik države in opravljam kolikor pač morem to funkcijo do konca, potem pa bomo že videli, kako bo.

NOV: Pustiva torej času čas. O ljudeh, ki jih imamo radi pripovedujem šale na njihov račun. Kar nekaj jih je tudi o Milanu Kučanu. Je katera med njimi, ki je predsedniku še posebej simpatična? Se je morda spomnite? Zdajle.

KUČAN: No, teh dovtipov, šal, vicev po domače je veliko. Lahko vam povem dva, enega prijaznega in enega neprijaznega Veste v politiki se pripovedujejo prijazni in neprijazni. Najprej neprijaznega. Srečal nek državljan predsednika Kučana in je rekel, predsednik kako je ime vašemu psu vodniku? In jaz sem odgovoril, jaz nimam psa, nimam psa vodnika. Je rekel, nimate psa vodnika, pa tako, slep za težave svojih državljanov, hodite po svetu. To je recimo manj prijazen. In tak, ki ga jaz recimo smatram za prijaznega, pa je, zakaj Kučan ne igra nogometa? Ne igra ga zato, ker bi ga trava ščegetala po popku.

NOV: Tudi v drugačnih različicah smo ga že slišali. Ste rojeni v znamenju kozoroga. In piše tam, kjer je oznaka za kozoroga, da gre za človeka z izjemnim humorjem, polnim ironije. Menda naj bi bili plah, toda trden, močan, prijazen, vendar divje ambiciozen. In menda naj bi na skrivaj hrepeneli po odobravanju. Drži katera od teh trditev za Milana Kučana?

KUČAN: Tisto ironijo bi vsekakor popravil v samoironijo. To ja. Da bi bil divje in pretirano ambiciozen, no recimo ambiciozen bi bilo, kar se mene tiče, dovolj. Kozorog je na sploh simpatična žival. Enkrat sem šel čez Kriško steno v megli zgodaj zjutraj in, ko sva prišla na vrh, hčerka je bila z mano, sva skoraj padla na hrbet nazaj čez Kriško steno, ker je ležal pred nama en ogromen kozorog, ki se je meni zdel še bi rekel bolj ogromen. Nič od tega, kar ste tu napisali, ni bilo videti, razen neke velike lenobe, ki pa naj ne bi bila značilna za človeka, ki je rojen v znamenju kozoroga. On se je meni zdel grozno len. Ob pol sedmih je spal še na vrhu stene.

NOV: Kaj pa tistega v pločevinki si predsednik kdaj privošči?

KUČAN: Ne maram piva iz pločevink. Pivo na sploh ni moja pijača. Pa ne zaradi te najbrž že čisto koristne akcije zoper preveliko potrošnjo alkohola v Sloveniji, ampak nekako pač dajem prednost drugim pijačam. Če že se odločim za pivo, bi pa se odločil za točeno. To se mi zdi odlično in zadnjič, ko sem imel priliko biti na Irskem, sem pil njihovo odlično temno pivo, ki, moram reči, da sem ob njem začel spreminjati svoje mnenje, kaj vse je lahko pivo.

NOV: Mislim, da naju še nekdo čaka na telefonski zvezi. Halo, dober dan.

DRAGO: Halo? Ja, lep pozdrav. Drago pri aparatu, iz Domžal kličem. Jaz pa moram pozdraviti gospoda Kučana in povedati, da sem pa jaz mogoče malo mlajša generacija, ki zdele posluša z zanimanjem. Bi pa mogoče vprašal to gospoda Kučana, če država se kaj posveča mladim, oziroma gospodarstvo? Ker mene recimo, da me predvsem gospodarstvo zanima. Ker imam sam tudi eno podjetje in recimo, da se zelo zelo težko borimo za vse to, vemo pa, da nam država v bistvu ne pomaga nič oziroma še, če lahko še naprej povem. Jaz imam konkreten primer, da moram iti v vojsko in pa imam recimo firmo. In kako naj jaz zdaj to firmo nekako ustalim, da bo lahko toliko časa mirovala. Vemo pa recimo, da imamo pogodbo podpisane že vnaprej in da jaz recimo te pogodbe prekinem, mi enostavno za vrat iz davkom, z vsem, kako naj jaz sedaj rešim tega, da ne bom v bistvu uničil sam sebe, oziroma, da me država uniči medtem, ko grem v vojsko za sedem mesecev, da me davki pokopljejo, da me tožbe pokopljejo. Samo toliko, če je možno, ne vem, da država pomaga kaj, ali pa kako oni skrbijo za gospodarstvo, ali jih sploh kaj zanima to, ali jih nič ne zanima.

NOV: Drago vprašali ste, prisluhniva, kaj bo povedal predsednik na to.

DRAGO: Dobro. Hvala.

KUČAN: Tako bi se spoštovani mladi mož zmenila, da morebiti država premalo pomaga. Trditev, da nič ne pomaga, bi se mi zdela prestroga. V vašem primeru seveda veljajo predpisi, veljajo zakoni. To je vaša obveznost, se pravi za zdaj. Zaenkrat, dokler ne bomo imeli profesionalnih vojakov, to pa se bo zgodilo v zelo kratkem času. Vsaj tako je vlada sklenila: Bi pa veljalo, da se vsak predpis da uporabljati življenjsko. In po pameti. Samo birokrat, ki nima lastnih možganov, seveda ne najde rešitve takšnemu primeru, kot je vaš, ki se mi zdi resda zapleten.
Sicer pa to, kar zadeva mlade in prihodnost, da ne razkladam in si na izmišljujem svojih stvari. Prebral sem v prejšnji sobotni prilogi Dela članek Borisa Ježa. Če odmislim posamezne besede, z njegovo osnovno mislijo, da je država s svojim ravnanji preveč obrnjena v preteklost in da jo premalo skrbi in tudi premalo vlaga v prihodnost, bi se pa tudi strinjal.

NOV: Dobro, to je bil odgovor Drago iz Domžal. Najin čas se počasi izteka. Gospod predsednik prej sva govorila o horoskopu, jaz bom za konec rekel, naj vam bodo zvezde naklonjene še naprej. hvala, ker ste nas obiskali, hvala, ker ste in ste bili naš predsednik in zadnjih nekaj minut pa puščam vam na razpolago, da poveste poslušalcem tisto, kar jim želite povedati ob iztekanju vašega mandata.

KUČAN: To je morebiti še prezgodaj. Te misli so vendarle še moja velika obveznost in tudi včasih nočna mora.
Najprej bi se gospod Musa vam zahvalil. Ni to najin prvi pogovor. Sva jih imela več.
Rad bi se zahvalil vsej tej četrti mreži regionalnih radijskih postaj in njihovim poslušalcem. Jaz mislim, da, če sem si prav v svojem spominu zapisal, je to 12. leto tega sodelovanja. Parkrat na leto sem imel priložnost preko tega medija, preko lokalnih radijskih postaj priti neposredno do državljanov, slišati njihovo razmišljanje, ga primerjati s svojim razumevanjem razmer v državi in s tem, kar sem doživel v drugih neposrednih stikih z ljudmi. In moram reči, da mi je to dostikrat pomagalo, da je bilo vodilo za moje ravnanje in da me je tudi sililo včasih k drugačnim premislekom, kot bi jih imel sicer samo iz papirnatih poročil, časopisnih, radijskih vesti, ali pa če bi z logiko sedenja za svojo pisalno mizo gledal na probleme ljudi v naši državi. To možnost so seveda imeli tudi drugi vodilni ljudje slovenske države. Mislim, da je ideja lokalnih radijskih postaj, omogočiti na tak način komunikacijo slovenske politike z državljani, izredno posrečena. Upam, da se bo ohranila tudi v prihodnje. Meni bosta vsekakor ta možnost, ki sem jo imel, in vsa ta radijska srečanja z ljudmi ostala v zelo lepem spominu tudi potem, ko se bodo iztekli še ti trije meseci.

NOV: Še enkrat lepa hvala in naj povem, da boste tudi potem, vedno dobrodošli. Zdajle pa radi ali ne, na kozarec cvička boste pa le še šli z nami.

KUČAN: Zdaj, odkar je zakonsko zaščiten, s toliko večjim veseljem. Hvala lepa vam še enkrat in lep pozdrav najinim poslušalkam in poslušalcem.