OB POVABILU SLOVENIJI ZA VSTOP V NATO
Pogovor presdednika republke Milaan Kučana za Radio Slovenija

Praga (Češka), 21. november 2002



Vprašanje – Vojko Plevelj: Gospod predsednik, slovenski politični vrh je že pred petimi leti v Madridu upal, da bo dobi povabilo za sprejem v NATO. Zdaj je to povabilo končno le prišlo. Ali je ta časovni zamik kaj vpliva na vašo oceno pomena teta povabila?

Milan Kučan: Res je, da je bila Slovenija politično povsem pripravljena na sprejem v Nato že v Madridu. Ne zdi se mi, da bi bilo vabilo zdaj zapoznelo, ker so razmere danes drugačne. Varnostne razmere v svetu so se bistveno spremenile, pa tudi Nato je med tem že začel spreminjati svojo fizionomijo. Zelo glasna so razmišljanja o tem, kaj je pravzaprav njegova prihodnost v svetu, ki zdaj pozna globalno soodvisnost, ki pozna nove oblike ogrožanja, ki so ravno tako globalne ali vsaj transnacionalne in ki se jim ni mogoče več upreti samo regionalno ali še manj lokalno – z aktivnostmi: obrambnimi, varnostmi, političnimi posameznih držav.

Vprašanje: Dejstvo je, da se je v tem času podpora naše javnosti za vstop nekoliko zmanjšala, hkrati pa so se ponovile tudi zahteve za razpis referenduma. Do zdaj je bilo te zahteve mogoče zavračati, češ da referendum pred povabilom mi smiseln. Tega zadržka zdaj ni več. Bi po vašem mnenju do referenduma zdaj, torej moralo priti?

Milan Kučan: Razumljivo je, da je po odločitvi v Madridu, ki jo je slovensko javno mnenje doživljajo kot neke vrste krivično odločitev glede na napore, ki jih je Slovenija vlagala takrat, tudi že za umiritev razmer na Balkanu in ko bi povabilo Slovenije v Nato pomenilo tudi neko močno spodbudo in vzgled državam, ki so nastale na tleh nekdanje Jugoslavije in ki so bile takrat zapletene v krvave vojne spopade, da je možno in potrebno spore reševati po mirni poti in da to odpira vrata v evropske in evroatlantske integracije. Ta odločitev je seveda potem vplivala na znižanje podpore v javnem mnenju, ki je – če naju spomnim – v letih 90 in še posebej 91, ko je prišlo do agresije jugoslovanske armade na slovenskih tleh, bila podpora Natu in zahteva po vključitvi Slovenije v Nato, ali natančneje rečeno, po obrambi Nata Slovenije pred to agresijo, izredno visoka. Potem se je s časom ta podpora stabilizirala in se začela tudi racionalizirati. Tako da opredeljevanje Slovencev danes do Nata ni več pogojeno z bojaznijo pred neko aktualno vojno nevarnostjo, niti ni čustveno, ampak je zelo racionalizirano, čeprav še ne povsem.

Moje mnenje je ves čas bilo, da je to tako pomembna odločitev, da je prav, da se o njej izjasnijo državljani. Vendar stvar ni čisto enostavna. Referendum ne bi smel biti razumljen, kot da država ali da državno-politično vodstvo in vodstva strank, ki so podprla vključevanje Slovenije v Nato, prenaša odgovornost za to odločitev na državljane. Pred tem je po mojem mnenju potrebno zelo premišljeno in zelo odgovorno javnosti povedati, kaj so razlogi za odločitev slovenskega državno-političnega vodstva, da se Slovenija vključi v Nato, kakšne so danes varnostne razmere v svetu, ki zagotavljajo Sloveniji boljšo varnost, večje možnosti za mirno življenje in seveda tudi za razvoj in ki predvsem Slovenijo postavijo v položaj, da lahko prevzame svoj del odgovornosti za mir in varnost v regiji, v Evropi in seveda tudi v svetu.

Vprašanje: Kdaj, časovno, bi po vašem mnenju bil referendum najbolj primeren?

Milan Kučan: Če bi sledila to logiko, da je potrebno z ljudmi odpreti dialog in da ne more biti to samo čustveno opredeljevanje na podlagi nekdanjih naših, dostikrat tudi mladostno varnostnih opredelitev do Nata ali za Nato, ampak stvar racionalnega premisleka, kjer mora tudi država povedati svoje argumente, tako kot jih ona vidi, in razloge za vključevanje Slovenije v Nato, potem se mi zdi, da bi pravi čas za referendum bil po tem, ko bo pripravljen pristopni protokol, ko bodo povsem jasna prihodnja razmerja in tudi medsebojne obveznosti in položaj Slovenije znotraj Nata. Takrat bo to opredeljevanje o dejstvih, ne pa več opredeljevanje na načelni ravni, niti ne opredeljevanje na podlagi domnev, kaj bi to lahko bilo.
Mislim, da bi torej odgovorna, resna, premišljena odločitev o referendumu bila možna šele takrat.

Vprašanje: Kako bi vi predstavili prednosti pred pomanjkljivostmi vstopa v Nato, da bi prepričali skeptike? Na kratko.

Milan Kučan: Mi se o vstopu v Nato določamo danes in tukaj. Ne v nekem času, ki je mimo in v katerem smo imeli v takratnih razmerah utemeljene poglede na Nato, na blokovsko ideološko delitev, na hladno vojno, na ravnotežje moči, orožja in strahu, ko smo imeli svoje poglede na vlogo Nata tudi zaradi vietnamske vojne, ki je mnogo danes aktivnih Slovencev formirala in orientirala v razmerjih svetovne ali mednarodne politike. Ampak to je preteklost. Treba je razumeti, da je ta odločitev, pred katero smo, odločitev zdajšnjega časa, na podlagi sedanjih razmer v svetu, ki jih je zelo transparentne naredil 11. september lansko leto v New Yorku, ki je pokazal, da danes mir in varnost veliko bolj kot vojna konfrontacija držav, ogrožajo nove oblike ogrožanja, kot je mednarodni organizirani kriminal vseh vrst, začenši z ilegalno trgovino z orožjem, z drogami, z otroci, z belim blagom, s človeškimi organi, kot so to nekontrolirani biomedicinski genetski poskusi, kot je to navsezadnje tudi pranje denarja in kot so predvsem ekološke katastrofe. Nobeno od teh nevarnosti danes ni več mogoče zamejiti samo za meje ene same države, ali za meje enega samega kontinenta. To pa seveda zahteva danes kolektivno obrambo pred temi nevarnostmi, zahteva regionalno in tudi globalno povezovanje držav, da bi se znale aktivno soočiti z vsemi tistimi in z vsem tistim, kar bi danes lahko ogrožalo varnost, mir, blaginjo in razvoj. Kar bi tudi vzpostavljalo pogoje za iskanje nekih skupnih etičnih osnov, na katerih bi lahko gradili pravila obnašanja za vse v tem svetu, gradili odgovornost ne samo za prihodnost človeštva, ampak za prihodnost življenja na planetu sploh in na podlagi katerega bi lahko sploh postavljali odgovornost, kakršno zahteva medsebojna odvisnost ljudi, ki danes in ki bomo v prihodnje živeli na tem našem planetu.

Vprašanje: Skeptiki med drugim trdijo, da se bodo po vstopu v Nato stroški za obrambo bistveno zvišali. Kakšna je vaša ocena?

Milan Kučan: Vprašanje je, kaj jemljemo kot merilo za trditev, da bodo stroški večji, oz. da bi bili manjši, če nismo v Natu. Slovenija si svojo obrambo mora zagotavljati. Ne more preprosto ob teh novih nevarnostih, ki ogrožajo mir in varnost, svoje varnosti prelagati na ramena drugih. Ne more pričakovati, da bodo sinovi tujih mater tvegali svoja življenja zato, da bomo mi živeli v miru in ne more pričakovati, da bodo drugi dajali sredstva za to, da bomo mi živeli varno. Trdno sem prepričan – to govorijo tudi podatki – da če bi hoteli zagotoviti svojo obrambo in varnost sami, potem bi gotovo morali izdvajati več sredstev, kot jih bomo zdaj, ko bomo v Natu. Švedska, ki ni v Natu in mora zagotavljati svojo obrambo in varnost, tudi razvijati svoje oborožene sile, jih opremiti s sodobno tehnologijo vseh vrst, že zdaj izdvaja 3 odstotke. To je najbrž, kot pravijo sami, gledano v prihodnost premalo. Tako da je, kot sem rekel prej, ta očitek ali ta prigovor relativen. In še ob tem, če bi izdvajali celo več sredstev, kot je ta zahteva, da postopoma pridemo na 2 odstotka našega bruto družbenega proizvoda, pušča neodgovorjeno vprašanje, ali bi si s tem lahko zagotovili svojo obrambo in varnost. Jaz sem trdno prepričan, da ne. Ne zato, ker bi dvomil v pogum in sposobnost naših vojakov, ali sposobnost naše policije, ampak preprosto zato, ker to je dostikrat neviden sovražnik, to pa seveda zahteva tudi sodelovanje obveščevalnih služb, izmenjavo podatkov, pretok informacij itd., kar si danes pravzaprav nobena država sama, če resno misli in če je odgovorna za življenja svojih državljanov, ne more privoščiti.

Vprašanje: Kako bo sprejem v Nato vplival na nadaljnji razvoj slovenske vojske? Ali bo to pospešilo na primer priprave za njeno profesionalizacijo?

Milan Kučan: Mislim, da procesa profesionalizacije to ne bo pospešilo, ker so že zdaj roki tako napeti, da je vprašanje, če so realni. Pač pa bo gotovo pospešilo prilagajanje kriterijev za zaposlitev vojakov in predvsem vprašanje profesionalnosti starešinskega kadra v slovenski vojski. Natovska vojska ali bolje rečeno oborožene sile evroatlantskega zavezništva zahtevajo visoko profesionalnost in za amaterski pristop ni več prostora. Tudi sodobni obrambni sistemi in sodobna orožja so tiste vrste, da zahtevajo visoko profesionalne strokovnjake.

Vprašanje, ki ga vidim kot zelo aktualno povezanega s slovensko vojsko, je razmišljanje znotraj Nata o tem, da bi moralo priti do specializacije obrambnega prispevka posameznih držav, zlasti manjših, kot je tudi Slovenija, kjer najbrž ni smiselno in racionalno razvijati vse vidike oboroženih sil, vse rodove in vse obrambne dejavnosti, ampak je potrebno ugotoviti, kaj je tisto, kar glede na tradicijo, glede na razmere, na položaj, tudi geopolitičen lahko kakšna država največ prispeva h krepitvi skupne obrambne sposobnosti.
Recimo, za Čehe se govori, da bi naj se specializirali v smer protikemijskega in protiradiološkega vojskovanja. Slovenci bi najbrž glede na svojo tradicijo lahko prispevali največ k hitro gibljivim planinskim enotam. Govorim samo o primeru – o tem ni seveda še nobenega sklepa. Če bi do tega prišlo, potem bi skladno s takšno posebno nalogo, ki bi jo imela Sloveniji, bilo smiselno – in tudi vidim zelo veliko racionalizacijo – razvijati slovenske obrambne sile v to smer. To pa je potem posebna strokovna naloga, ki je pred slovensko vojsko in njenim vodstvom

Vprašanje: Gospod predsednik, najlepša hvala.

Milan Kučan: Hvala tudi vam.