OSIMSKI SPORAZUMI SO USTAVA ODNOSOV MED SLOVENIJO IN ITALIJO
Govor predsednika Kučana ob 25. obletnici podpisa Osimskih sporazumov
Magnetogram nagovora udeležecem v Predsedniški palači

Ljubljana, 8. november 2000



Pred 25. leti je bil podpisan sveženj dokumentov, ki jih poznamo danes kot osimske sporazume, ki so dokončno uredili do takrat na videz nerešljive probleme ob italijansko jugoslovanski, danes, italijansko slovenski in hrvaški meji. Ko je čez dobri dve leti potem bil ta sporazum, oz. ta sveženj paketov ratificiran v rimskem in v beograjskem parlamentu, je bilo mogoče obrniti knjigo oz. list v zgodovinski knjigi naših odnosov.

Dejstvo je, da je obdobje našega skupnega življenja, življenja med Slovenci in Italijani, ves čas dvajsetega stoletja hromilo normalno življenje ljudi na tem stičišču. To življenje in to sožitje ni bilo zmeraj uravnavano po pameti in je prinašalo veliko slabih trenutkov. Če danes gledamo nazaj na to stoletje, bi lahko mirne duše človek dejal, da so dileme, ki so danes pred slovenskim narodom, zelo podobne tistim, s katerimi smo vstopili v dvajseto stoletje. Kako preživeti, vklenjeni med dva velika svetova, med germanskim in romanskim, in kako v svetu, ki se je takrat zarisoval in je nosil s seboj pričakovanja in upanja in naznanila velikih prelomnih, tudi nesrečnih dogodkov, kako v tem času preživeti in ohraniti svojo identiteto. Na nek način so ta vprašanja in te dileme podobne tudi danes. Ena bistvena razlika pa vendarle je. Takrat so naš položaj, našo usodo, našo eksistenco določali ali o njej odločali v glavnem drugi in s tem seveda v bistveni meri določali tudi odgovore na vse takratne dileme. Danes, ko smo v tem pretečenem stoletju iz naroda, ki se je konstituiral, postali nacija s svojo državo, z vsemi političnimi, kulturnimi in drugimi ustanovami, pa o svoji usodi odločamo sami in odgovore na te dileme določamo v največji meri tudi sami. Takrat smo vedeli, da moramo najti modus vivendi. Tudi danes vemo, da ga moramo najti, da kot zaprta skupnost ne moremo preživeti, da se moramo umestiti v procese in tokove, ki zaznamujejo čas. To je danes Evropska unija kot institucionalno najbolj prepoznavna zgradba, ki jo evropski narodi gradijo tudi na tragičnih izkušnjah prejšnjega stoletja.

Odmev vsega tistega časa, razmer in procesov, je bilo tudi stanje na naši meji. Bilo je zapleteno in takrat na videz nerazrešljivo. Spoznanje ene in druge države je bilo, da je potrebno najti rešitev, tudi zaradi odgovornosti do miru in varnosti v Evropi. Da odnosi na meji, odnosi med našima narodoma ne bi ogrožali njihovega miru, varnosti, razvoja in blaginje. Ni šlo samo za modrost in odgovornost voditeljev obeh držav. Šlo je tudi za pomembno dejstvo, da je neposredno pred tem bila sprejeta Helsinška listina, ki je na novo vzpostavljala načela in odnose, tudi vizijo odnosov med državami in narodi v Evropi. Osimski sporazumi so prva, do zdaj najbolj prepričljiva implementacija teh načel, ki so zapisana v Helsinškem dokumentu. To je dejstvo in mimo tega dejstva preprosto ni mogoče iti. Tudi danes ostajajo ta načela pri iskanju rešitev za najbolj zaskrbljujoče dele evropskega življenja, za jugovzhod Evrope in ožji Balkan, najbolj prepričljiv odgovor in podlaga za iskanje dolgoročnih rešitev.

Z Osimskimi sporazumi ni bila dokončno določena samo meja, ampak je bilo rešeno tudi vrsto drugih vprašanj, predvsem pa odprta perspektiva. Če pogledamo danes nazaj, je bilo od takrat naprej življenje na tem stičišču zelo produktivno, bilo je zelo ustvarjalno. Izpolnjujejo se določbe iz teh dokumentov, ena še neuresničena je na poti, da dobi formalno uresničitev, če bo Zakon o globalni zaščiti Slovencev potrjen tudi v italijanskem senatu. Ne spuščajoč se v vsebino tega zakona, kaj dejansko Slovencem Italiji prinaša, je pa vsekakor odraz spoznanja, da Italija to dolguje ne samo svojim državljanom slovenskega porekla, tudi zato ker se je tako zavezala v Osimskih sporazumih, ampak da to dolguje tudi demokratični Evropi. In drugo dejstvo, ki ga je treba upoštevati, je želja in ambicija Italije, da se kot ena najbolj razvitih, gospodarsko najmočnejših in politično najbolj vplivnih držav sveta uveljavi tudi v Podonavju, na jugovzhodu Evrope in da je med možnostjo, ali pride tja mimo Slovenije ali skupaj s Slovenijo, izbrala to drugo pot in da so tudi tej drugi poti, torej skupaj s Slovenijo priti v ta prostor, dali podlago Osimski sporazumi. Tisto, kar se mi zdi vredno posebej omeniti je, da so od takrat naprej Osimski sporazumi ustava odnosov med Republiko Italijo in Republiko Slovenijo. Posebej, ker je bila Sloveniji tako kot Hrvaški priznana pravica sukcesorja, dediča teh sporazumih, ki so za nas in našo prihodnost, za prihodnost odnosov z Italijo izredno pomembni.

Diplomatska izkušnja iz takratnega časa, kako se tako občutljivo vprašanje rešuje, da se ga rešuje na temu primerno občutljiv način, da ga vodi diplomacija tiho, ne da bi bilo to vse na prvih straneh časopisov in predvsem ne za vsakim bifejem, tako kot je žal dostikrat praksa, ki jo ubira mlada slovenska država, je nekaj, kar bi lahko služilo kot učna ura slovenske diplomacije. Ker ste tukaj ljudje, ki ste vsi prispevali na svojih takratnih mestih in dolžnostih, k temu, da so Osimski sporazumi dobili svojo končno formo, da so bili 11. oziroma 10. novembra podpisani v Osimu in da so dobili potem ratifikacijski dokument v italijanskem parlamentu in v beograjskem parlamentu, je dejstvo, ki ga je treba priznati. Zato vam gre danes zahvala, zahvala tudi kasnejših rodov Slovencev. O tem, kaj je vam delo pomenilo, za kaj ste se na tem angažirali in kakšna so bila vaša pričakovanja, je umestneje, da namesto mene spregovori eden od vas. Če mi dovolite izbiro, naredil sem jo preden sem vas povabil, bi prosil g. Marka Kosina, da on, kot eden od aktivnih udeležencev tega dela o teh vaših pričakovanjih in o motivih za angažma pove tisto, kar najbrž itak sami čutite in veste.

Hvala, da ste prišli in želim, da ta trenutek izkoristimo za prijetno druženje.