Govor

NAJVEČJE TVEGANJE BI BILO NASILNO OHRANJANJE JUGOSLAVIJE
Razglasitev samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v Skupščini Republike Slovenije
Govor predsednika Predsedstva Republike Slovenije Milana Kučana

Ljubljana, 25. junij 1991

"Iz načel mednarodnega prava in še posebej Helsinškega dokumenta sledi naša zaveza, da smo pripravljeni na pogajanja in sporazumno ureditev medsebojnih razmerij. Politika, ki ni sposobna in se ni pripravljena pogajati, je slaba politika in pelje do uporabe nasilnih sredstev, tudi vojne. Mi pa smo našim državljanom obljubili, da bomo plebiscitno odločitev uresničili po mirni in demokratični poti, brez nasilja in brez ogrožanja njihove varnosti in miru.

Ob stalnih opozorilih iz tujine, še posebej iz nekaterih sosednjih držav, ki nas pozivajo k pogajanjem in potrpljenju, ne moremo mimo tega, da ta opozorila veljajo samo nam, ki smo ves čas bili in smo še pripravljeni na pogajanja in smo dali tudi vrsto konkretnih predlogov. Niso pa taka opozorila naslovljena na tiste, ki se ne želijo pogajati, ker računajo s tem, da nas bodo zmogli s prisilo ter z gospodarskimi in finančnimi pritiski zadržati v skupni državi, na katere notranjepolitično in gospodarsko življenje že dolgo več nimamo vpliva.

Prav to je povzročilo popolno izčrpanje našega gospodarstva ter izgubo gospodarske, socialne, ekološke in politične kondicije, potrebne, da bi zmogli nadaljevati tempo procesa nujno potrebnih reform, in navsezadnje povsem utemeljeno postavilo vprašanje obstoja in prihodnosti slovenskega naroda", je v svojem govoru med drugim dejal predsednik Predsedstva Milan Kučan.

Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci !

Pred vami je danes odločitev, s katero bo postala Republika Slovenija samostojna in neodvisna država. Predloženi ustavni akt in ustavni zakon za njegovo izvedbo omogočata slovenski državi prevzem vseh pravic in dolžnosti, katerih izvrševanje je bilo po naši volji z zvezno ustavo doslej prenešeno na organe SFRJ. S sprejetjem teh aktov izpolnjuje skupščina s plebiscitom naloženo dolžnost, da najpozneje v šestih mesecih od dneva razglasitve odločitve zagotovi institucionalno-pravne pogoje, ki omogočajo Republiki Sloveniji, da vzpostavi efektivno oblast na svojem ozemlju. Z današnjim dnem začenja Slovenija kot suverena država postopek tudi za svoje mednarodno priznanje. Današnje odločitve skupščine bodo omogočile, da se bo Slovenija mogla obrniti na vlade drugih držav z zaprosilom, da jo priznajo kot neodvisno in suvereno državo in vzpostavijo z njo diplomatske odnose. Hkrati bo Slovenija zaprosila za sprejem v Organizacijo združenih narodov, v Svet Evrope in v druge mednarodne organizacije.

Z današnjo odločitvijo o lastni državi je slovenski narod ustvaril pogoje za enakopravno in tvorno sodelovanje z narodi, s katerimi je živel doslej v skupni državi, s svojimi sosedi ter vsemi drugimi narodi Evrope in sveta ter prevzel soodgovornost za skupen mir in varnost. Tu, na stičišču srednje Evrope in Balkana, kjer Slovenci živimo, so mir, stabilnost, blagostanje, ohranjanje naravnega ravnovesja, mednarodno sodelovanje in druge vrednote, za katerimi teži sodobno človeštvo, nujen pogoj miru in varnosti vseh evropskih narodov in držav. Mogoča sta le, če so tudi na tem prostoru, v vsakem narodu in v vsaki državi zagotovljene človekove pravice, svoboda posameznika in svoboda naroda, kot izraz in potrditev te svobode.

Naš čas je doba demokracije, miru in enotnosti v Evropi. Le če smo Slovenci svobodni kot ljudje in kot narod, moremo dati svoj ustvarjalni prispevek in prevzeti svoj del odgovornosti za demokracijo in mir v tem delu sveta in s tem za nastajajočo enotnost Evrope. (Z vsiljeno ureditvijo na temeljih, ki pripadajo nekemu drugemu, preteklemu času, ki ga simbolizira padec berlinskega zidu ter z vsiljenimi razmerji do drugih narodov, ki ne bi bila izraz njihove svobodne volje, interesov in suverenosti, ne morejo biti trajno zagotovljeni ne demokracija, ne mir in ne graditev skupnega evropskega doma.) Vsiljena ureditev in vsiljena razmerja med narodi morajo voditi le k nestabilnosti, ogrožanju in kršitvam človekovih pravic, k omejevanju nacionalne samobitnosti in enakopravnosti in zato namesto k sožitju le k nacionalističnim spopadanjem in hegemonističnim omejevanjem. Takšne razmere postajajo stalna grožnja miru in demokraciji in najresnejša ovira procesom evropskega združevanja.

Slovenija s ponosom in zgodovinsko upravičenostjo stopa v mednarodno skupnost kot demokratična država. Svoj razvoj utemeljuje na načelih in merilih tiste evropske demokracije, ki je zrasla iz samega smisla in temeljev zmagovitega antifašističnega boja demokratičnih narodov sveta, katerih eden je bil s svojim uporom in bojem zoper fašizem, s svojo vojsko, oblastjo, državo in ozemljem tudi slovenski narod. Zato postavlja Slovenija v izhodišče svoje državnosti pravice človeka, ki temeljijo na načelu, da se vsi ljudje rodijo svobodni, z enakim dostojanstvom in enakimi pravicami. Pravice človeka so po splošni deklaraciji o človekovih pravicah temelj svobode, pravičnosti in miru v svetu.

Na mednarodne okoliščine in stališča mednarodne skupnosti ter na stališča in odnos drugih republik do nas takšnega vpliva nimamo. Toda notranja demokracija z visoko stopnjo uveljavljanja človekovih pravic je odvisna samo od nas. In prav stopnja resničnega spoštovanja človekovih pravic je temeljno merilo, po katerem se spoznava in prepoznava demokratičnost ali nedemokratičnost družbe in države. Ni nobenega razloga, da bi imela katerakoli evropska država višjo raven uveljavitve in zavarovanja človekovih pravic od nas, ne samo v formalnem pogledu, ampak tudi z njihovo uveljavitvijo v vsakdanjem življenju.

Z razmerami, kakršne so zdaj v Sloveniji, s tega vidika ne moremo biti zadovoljni. Veljalo bi to načelno opredelitev upoštevati in uveljaviti v naši novi ustavi in se predvsem s tega vidika lotevati dilem, ki so sedaj videti kot poglavitna ovira, da se odlaga njeno sprejemanje. Velja razmisliti o tem, da je demokracija veliko več kot protikomunizem, da je tudi veliko več kot zamenjevanje monopolov nad resnico.

K pravnemu zavarovanju pravic človeka in k utemeljitvi pravne države, ki je okvir tega zavarovanja, nedvomno sodi predvsem ustava suverene države Slovenije. Zato je po mnenju Predsedstva Republike, ki je junija lansko leto predlagalo skupščini, da začne postopek za sprejem ustave Republike Slovenije, nujno z odgovornostjo ðolitičnih strank preseči politične dileme ter čimprej sprejeti ustavo, ki bo izraz splošnega nacionalnega soglasja. K temu navsezadnje zavezujejo že sprejete odločitve tega visokega doma, še posebej pa zaveze, ki jih nalagajo plebiscitne odločitve slovenskega naroda in državljanov Slovenije.

Spoštovanje prava ter neodvisnost sodnikov in sodišč je nujen pogoj, da se zavarujejo pravice človeka, njegova svoboda in mir. Naša dolžnost je, da storimo vse, da se bomo mogli v mednarodni skupnosti predstaviti kot demokratična in ne kot ideološko sprta in revanšistična družba, ki svoj pogled nenehno obrača nazaj, v svojo preteklost, v svoje stare in vselej na novo vzpostavljene delitve, ki nam pobirajo moči za soočenje s problemi današnjega dne in s prihodnostjo. Smem reči, da kdor jih obnavlja in poglablja v tem čau, ta ne dela v interesu svojega naroda !

Ko stopamo Slovenci zdaj s svojo državo na pot vključitve v mednarodno skupnost suverenih držav, izraža Republika Slovenija svojo polno in dosledno privrženost načelom in normam, zapisanim v Ustanovni listini OZN, v Helsinški sklepni listini, v mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah in vseh tistih mednarodnih listinah, ki urejajo mednarodne odnose in sodelovanje med narodi in državami v evropski in svetovni skupnosti. Republika Slovenija priznava, spoštuje in podpira suverenost, enakost, neodvisnost in samobitnost sleherne druge države ter vse pravice, ki katerikoli državi gredo iz mednarodnih pogodb in drugih določil mednarodnega prava. Republika Slovenija hoče spoštovati vse dolžnosti, ki jih ji nalaga mednarodno pravo kot suvereni državi in priznava enake pravice, kot jih terja zase, vsem drugim državam, vključno državam, ki bi tako kot ona sama nastale na ozemlju SFR Jugoslavije. Republika Slovenija priznava v skladu z določili Helsinške sklepne listine meje vseh držav v Evropi in v svetu za nedotakljive, kar seveda velja tudi za njene lastne meje. Zato tudi upravičeno pričakuje, da se ne bo postavljalo vprašanje dokončnosti njenih meja z nobeno od njenih sosed, čeprav jih zdaj urejajo pogodbe, ki jih je formalno podpisala SFRJ, vendar tudi po naši volji in z našim pristankom. Slovenija spoštuje ozemeljsko celovitost vseh držav in se odpoveduje slehernemu dejanju, ki bi ne bilo v skladu z mednarodnim pravom. Odpoveduje se uporabi sile ali groženj s silo zoper katerokoli drugo državo ali pri razreševanju kateregakoli mednarodnega spora. Svoje oborožene sile bo - dokler jih bo imela, glede na možnost, da bo to v prihodnosti lahko postalo demilitarizirano območje - uporabljala izključno za svojo obrambo in v okviru pooblastil, ki jih daje Ustanovna listina OZN ali Helsinški dokument. Z lastnim zgledom in pobudami si bo prizadevala za razorožitev in demilitarizacijo dela Evrope, ki mu pripada.

Helsinški dokument nas zavezuje tudi v procesu uveljavljanja naše samostojnosti. Čeprav se bomo na današnjem zasedanju razglasili za samostojno in suvereno državo, želimo prevzeti funkcije, ki pomenijo efektivno oblast, postopoma. Menim, da smo prav s Helsinškim dokumentom zavezani k tej postopnosti, da ne bi s svojimi dejanji preprečili svobodnega kroženja ljudi, blaga, kapitala, storitev, informacij, idej in drugih vrednot, da ne bi z enostranskimi in premalo premišljenimi odločitvami ogrozili vsega tistega, na čemer temeljijo in k čemur težijo povezovalni procesi evropskih držav in njihove institucije in v katere se želimo čimprej in čimbolj odgovorno vključiti tudi sami.

Postopno prevzemanje dejanskega izvrševanja teh funkcij je nujno, da ne bi pretrgali gospodarskih in drugih življenjskih tokov in tako ogrozili interese drugih v Jugoslaviji in izven nje. Dolžni smo tako ravnati tudi v lastnem interesu kot država, ki vstopa v mednarodno skupnost, da ne bi preprečili svobodnega pretoka preko novih državnih meja Republike Slovenije. Kajti to, kar počnemo, se dogaja v Evropi, ki vidi perspektivo v opuščanju meja kot fizičnih pregrad med ljudmi, narodi in državami. Ob polnem spoštovanju in zagotavljanju naše državne suverenosti, pa vendarle moramo in želimo uresničevati politiko odprtih meja. Rekli smo že dostikrat, da ni naš cilj ustvariti zaprto nacionalno državo. Ona nam je sredstvo in cilj za enakopravno vstopanje v institucionalne in neinstitucionalne povezave z drugimi narodi in državami. Prevzem državne meje po organih samostojne slovenske države ne sme pomeniti in ne pomeni zapiranja ali oviranja pretoka ljudi in blaga, ampak le dejanje, ki pripada vsaki samostojni državi. Želimo, da meje z dosedanjimi sosednimi državami postanejo še bolj odprte kot dosedaj, meja s sosednjo Hrvaško pa povsem odprta, ob ustreznem sporazumu in v obojestranskem interesu. Na naših mejah ne more biti žice in zidov, še manj okopov, zapornice pa morajo biti dvignjene kot dobrodošel pozdrav prijateljem in mejašem. Edinole s takšnim poslanstvom je mogoče razumeti sedanje urejanje mejhnih prehodov proti Hrvaški. Takšnim težnjam mora služiti tudi ustrezna zaščitna politika našega gospodarstva, povezana z ureditvijo naših odnosov z Evropsko skupnostjo, EFTO in drugimi mednarodnimi organizacijami.

Želimo biti evropska država. Ne zgolj po zemljepisni legi. Zato moramo v Evropo priti na evropski način. Ta predpostavlja demokratičnost, spoštovanje pravic in interesov drugih, njihovo varnost in mir. Povejmo si to sami, da nam to ne bodo hodili dopovedovat drugi in predvsem, da nam to ne bo dopovedovala zvezna vlada, ki bi se o postopnem prevzemanju tega, kar je naše in kar smo sami po naši volji prenesli v skupno izvrševanje na zvezne organe, končno morala začeti z nami pogajati. Pričakujemo in predlagamo, da se z nami pogovarja o načinu in času prevzemanja izvrševanja teh naših funkcij, ne pa o tem, ali so naše in ali jih imamo zdaj pravico dobiti nazaj. Ne zahtevamo ničesar, kar ni naše in česar ne priznavamo tudi drugim. Ne moremo in ne želimo pa pristati na pogoje, ki bi jih določali samo drugi, pri tem pa bi naši interesi in ravnanja bila vnaprej, kot že ves čas doslej, označevana za enostranska, nasilna in odcepitvena dejanja. S takšnimi je pač lažje obračunavati in lažje svet prepričati, da gre za nedemokratična dejanja in odločitve. Predlog sklepov v Zveznem zboru Skupščine Jugoslavije o slovenskem predlogu za sporazumne rešitve v postopku razdruževanja je slab obet in bi ga težko razumeli drugače kot diktat.

Ob tej priliki je zato treba povedati, da želimo kot država izpolnjevati vse svoje obveznosti, ki jih imamo do tistih, s katerimi smo doslej živeli skupaj, še posebej zaradi tega, ker imamo obveznosti tudi napram tujim državam in mednarodnim organizacijam. Zato želimo spoštovati vse mednarodne pogodbe, tako bilateralne kot multilateralne, ki jih je Jugoslavija sklenila s tujimi partnerji tudi v našem interesu in z našim soglasjem. V postopku razdružitve naj se vsa vprašanja v zvezi s pravnim nasledstvom in druga vprašanja rešujejo - tako kot smo že predlagali - postopno in sporazumno, v skladu z veljavnimi načeli in pravili mednarodnega prava.

Republika Slovenija bo storila vse, da v postopku razdruževanja ne bodo prizadete legitimne koristi novih držav, ki bodo nastale na dosedanjem prostoru SFRJ. In da ne bo ogroženo prihodnje vsestransko sodelovanje med njimi, niti koristi tretjih držav in mednarodne skupnosti. Vsa odprta vprašanja in morebitne medsebojne spore želimo reševati po miroljubni poti in tako, da ne bodo ogroženi mednarodni mir, varnost in pravičnost in v dobri veri, vestno in pošteno, na temelju mednarodnega prava. Toda za uresničitev takšnih namer potrebujemo sogovornike enako dobre volje in namer. Namesto tega smo doslej naleteli v glavnem na sprenevedanje, podcenjevanje plebiscitne odločitve državljanov Slovenije pa tudi na odkrite grožnje in zastraševanja. Z obžalovanjem moram ugotoviti, da predlog Skupščine Slovenije o razdružitvi pri večini republik ni naletel na razumevanje, čeprav je ta predlog omogočal vsaki republiki, da se glede svojega prihodnjega položaja opredeli povsem samostojno in skladno s svojimi interesi in možnostmi in da se na tej podlagi odloči tudi glede oblike in vsebine morebitnega prihodnjega skupnega življenja. S tem predlogom nismo želeli nikomur ničesar ne zapovedovati in ne prepovedovati. Ne želimo pa pristati na to, da bi zdaj kdo to počel z nami.

Danes izolirano ne more živeti nobena država. Perspektiva slehernega naroda in države je v procesih prostovoljnega povezovanja in sodelovanja. Res je, da naši napori za osamosvojitev in za mednarodno priznanje za zdaj ne naletevajo na posebno razumevanje v mednarodni skupnosti. To dokazujejo številna srečanja, med drugim tudi z vodilnima predstavnikoma Evropske dvanajsterice ter z državanim sekretarjem ZDA Bakerjem, ki je prišel s pooblastilom držav KEVS. Ta stališča so pač formirana na nekaterih čvrstih predpostavkah in ocenah, na katere mi žal nimamo bistvenega vpliva. Toliko bolj nerazumljivo pa je, da k tem ocenam prispeva tudi jugoslovanska, torej zaenkrat tudi naša diplomacija s stališči, kot jih je bilo mogoče slišati pred dnevi na konferenci v Berlinu in ki nimajo, vsaj kar zadeva Slovenijo, v realnih razmerah in dejstvih nobene opore. O tem je Predsedstvo Slovenije že izreklo svoj protest in začudenje nad denunciranjem in iskanjem zavezništva v tujini zoper tiste, katerih interese bi morala ta diplomacija zastopati. Ne kaže zato tega sveta, ki se zdaj tako odklonilno opredeljuje, obtoževati. Želi zavarovati svoje interese, predvsem mir. To so realnosti, ki bi nam morale biti že zdavnaj jasne. Upam, da so zdaj končno jasne tudi tistim, ki so ob plebiscitu in po njem vse do nedavnega Slovence zapeljevali z oznanili o hitrem mednarodnem priznavanju.

Upam zaradi tega, da bi namesto lažnega upanja spet vsi skupaj dali prednost tistemu trdemu delu, ki nas je pred časom, še davno pred padcem berlinskega zidu, naredilo veliko bolj evropske in za demokratični svet bolj zanimive od večine nekdanjih vzhodnoevropskih držav. Takrat nismo nerazumno rinili v Evropo, zahtevali mimo tam utečenih navad in načel politično priznanje, ki naj bi nam zdaj šlo v imenu preteklih zaslug za svojo in jugoslovansko demokratizacijo. Ta proces smo navsezadnje izpeljevali predvsem zaradi nas samih. Ne gre zdaj pozabljati na leta trdega dela, ki so nas Evropi dejansko približala in nas vanjo vključila gospodarsko, misleno, informacijsko, tehnološko, komunikacijsko. Od nekaterih drugače mislečih in usmerjenih delov Jugoslavije, ki take evropeizacije niso želeli in je niso bili sposobni prenesti, so nas ločila bolj kot sleherna deklaracija. Če hočemo biti res samostojni in evropski, bomo morali trezno analizirati razmere in namesto oholega zavračanja sporočil tujine, kar kaže našo majhnost in provincializem, s pametnimi, prepričljivimi argumenti in predvsem s praktičnimi ravnanji dokazati, da so te ocene neutemeljene, in postopno ustvarjati pogoje za sodelovanje in tudi formalno priznanje.

Prav zaradi te logike in značilnosti sodobnega sveta ostaja Republika Slovenija tudi naprej odprta za poskuse preverjanja možnosti za oblikovanje morebitne nove skupnosti dosedanjih republik SFRJ; ki pa mora biti bistveno drugačna od sedanje, ker je to lahko le skupnost suverenih držav. Vendar se naše ambicije tu ne smejo ustaviti. Na temelju lani objavljenega modela konfederalne preureditve Jugoslavije kaže pripraviti konkretno ponudbo, ki bo od drugih republik zahtevala jasno opredelitev in odgovor in tako razjasnila položaj, v katerem je ustvarjen videz, da obstaja interes za takšno enakopravno skupnost pri vseh. To vsekakor ne more biti nejasen predlog, ki bo omogočal, da nanj pristanejo vsi, a iz povsem različnih razlogov in pričakovanj. Tako se je zgodilo s predlogom predsednikov Gligorova in Izetbegovića, ki je navidez zadovoljil vse, vnesel v politično javnost veliko nerealnega upanja, v resnici pa odložil razprave o pravem vprašanju, o tem, kdo bi naj bili subjekti te nove skupnosti in v kakšnem pravnem statusu. Za nas je jasno, da so to lahko le suverene države z mednarodno subjektiviteto. Te na temelju svojih svobodno določenih interesov ustanavljajo skupnost z mednarodno pogodbo in z njo določijo vsebino in obliko svojih medsebojnih razmerij. Izhodišče pri tem je, da lahko s svojo suverenostjo razpolagaš le, če to suverenost imaš. Kot enakopraven partner želimo na teh osnovah vstopati v evropske integracije.

Po mnenju Predsedstva Republike velja pri nadaljnjem delu, kjer bo pa Republika Slovenija v statusu suverene in samostojne države in bo kot takšna sodelovala pri ugotavljanju interesov in možnosti za skupnost suverenih držav na ozemlju sedanje SFRJ, upoštevati predvsem naslednja načela:

da so nove države, ki nastanejo z razdružitvjo SFRJ, suverene in imajo vso oblast na svojem ozemlju v okviru obstoječih meja vsake dosedanje republike;
da si novonastale države medsebojno priznajo status suverenih držav kot subjektov mednarodnega prava in teritorialno celovitost v okviru obstoječih meja med njimi znotraj dosedanje SFRJ ter v okviru mednarodno priznanih državnih meja dosedanje SFRJ s sosednjimi državami. Da se bodo vzdržale dejanj, ki bi škodovala državni suverenosti in ozemeljski celovitosti druge države, posebej še takih, ki bi predstavljala grožnjo s silo ali uporabo sile;
da te države zagotavljajo vsem svojim državljanom ne glede na nacionalno pripadnost in druge razlike, enake pravice in svoboščine;
da te države zagotavljajo vse pravice in svoboščine človeka kot posameznika in pravice narodov, narodnih skupnosti in druge kolektivne pravice v skladu z določbami in načeli mednarodnega prava;
da te države zagotavljajo lastninsko pravico, svobodo podjetništva in sindikalnega združevanja in svoboden pretok blaga, oseb, kapitala in delovne sile v skladu s sprejetimi mednarodnimi pogodbami in pravili Evropske skupnosti;
da si te države zagotavljajo sistem kolektivne varnosti, vključno z medsebojnim sodelovanjem na področju obrambe in varnosti, v skladu s splošnimi prizadevanji, da se ohrani in okrepi mir in varnost tudi v tem delu Evrope;
da te države spoštujejo enotnost evropskega ekološkega prostora in splošne ter mednarodno sprejete norme o varstvu in spoštovanju okolja;
da te države članice skupnosti lahko sklenejo zvezo tudi z drugimi državami Evrope in imajo pravico sklepati bilateralne in multilateralne sporazume.

Na podlagi teh načel in na temelju ugotovljenih interesov za politično in gospodarsko sodelovanje ter sodelovanje na področju obrambe in mednarodnih odnosov je možno sodelovanje in povezovanje demokratičnih držav sodobnega sveta, ne glede na to, ali je to sodelovanje institucionalizirano ali ne. Pod raven teh načel, na katerih smo pripravljeni sodelovati z drugimi državami, ne moremo, tudi ne pri premislekih o koristnosti in potrebnosti sodelovanja z državami sedanjih jugoslovanskih narodov. Naše izhodišče je slejkoprej, da je ta prostor do določene mere funkcionalna celota, da je povezovanje in sodelovanje na njem možno in koristno, ni pa zapovedano kot najvišja vrednota in cilj, ki mu je potrebno podrediti vse drugo, tudi suverenost in enakopravnost narodov ter demokratičnost njihovega življenja in ki ga je zato potrebno uveljaviti za vsako ceno.

Na predlog slovenske skupščine za sporazumno razdružitev SFRJ je odgovorila le Republika Hrvaška, ki je naš predlog sprejela. Ker z drugimi republikami dosedaj ni bilo mogoče doseči soglasja o skupnosti suverenih držav, so se v Republiki Hrvaški v skladu z vnaprejšnjo napovedjo odločili, da gredo sočasno s Slovenijo v razglasitev Hrvaške kot suverene in samostojne države, ki pa je še vedno, tako kot tudi Slovenija, na temelju svojih interesov in po svoji volji kot suverena država pripravljena stopiti v morebitno zvezo suverenih držav z drugimi republikami dosedanje SFRJ, če bodo za to pokazale interes in imele možnosti. Hrvaška je po svojih predstavnikih pokazala interes in pripravljenost, da z Republiko Slovenijo sklene meddržavni sporazum o sodelovanju na vseh tistih področjih, kjer se ugotovi skupen interes. Za tako sodelovanje smo nedvomno zaintersirani tudi v Sloveniji, na temelju enakopravnosti in medsebojnih koristi, morebitne institucionalne oblike tega sodelovanja pa so stvar strokovne presoje in posebnega odločanja. Vsekakor mora biti sodelovanje med obema samostojnima državama odprto tudi za druge republike, ne glede na to, v kakšni državnopravni obliki in medsebojnih razmerjih se bodo same organizirale. Predlagam pa, da že danes Skupščina Republike Slovenije prizna samostojno in suvereno Republiko Hrvaško, ki prav tako na današnjem zasedanju Sabora predvideva priznanje samostojne, neodvisne in suverene države Republike Slovenije.

Spoštovane poslanke in poslanci !
Iz načel mednarodnega prava in še posebej Helsinškega dokumenta sledi naša zaveza, da smo pripravljeni na pogajanja in sporazumno ureditev medsebojnih razmerij. Politika, ki ni sposobna in se ni pripravljena pogajati, je slaba politika in pelje do uporabe nasilnih sredstev, tudi vojne. Mi pa smo našim državljanom obljubili, da bomo plebiscitno odločitev uresničili po mirni in demokratični poti, brez nasilja in brez ogrožanja njihove varnosti in miru.

Ob stalnih opozorilih iz tujine, še posebej iz nekaterih sosednjih držav, ki nas pozivajo k pogajanjem in potrpljenju, ne moremo mimo tega, da ta opozorila veljajo samo nam, ki smo ves čas bili in smo še pripravljeni na pogajanja in smo dali tudi vrsto konkretnih predlogov. Niso pa taka opozorila naslovljena na tiste, ki se ne želijo pogajati, ker računajo s tem, da nas bodo zmogli s prisilo ter z gospodarskimi in finančnimi pritiski zadržati v skupni državi, na katere notranjepolitično in gospodarsko življenje že dolgo več nimamo vpliva. Prav to je povzročilo popolno izčrpanje našega gospodarstva ter izgubo gospodarske, socialne, ekološke in politične kondicije, potrebne, da bi zmogli nadaljevati tempo procesa nujno potrebnih reform, in navsezadnje povsem utemeljeno postavilo vprašanje obstoja in prihodnosti slovenskega naroda. Ne moremo pristati na položaj, da bi nam nepripravljenost drugih za pogajanja onemogočila uresničiti našo naravno, ustavno in mednarodnopravno zajamčeno pravico do samoodločbe in s tem tudi možnost, da odgovornost za lastno usodo in instrumente, ki to omogočajo, končno vzamemo v svoje roke.

Helsinški dokument posebej zavezuje države udeleženke k temu, da bodo spoštovale enakopravnost narodov in njihovo pravico do samoodločbe, po kateri "imajo vsi narodi zmeraj pravico, da popolnoma svobodno, kadarkoli in kakor želijo določajo svoj notranji in zunanjepolitični status brez vmešavanja od zunaj, in da po svoji volji uresničujejo svoj politični, gospodarski, družbeni in kulturni razvoj". Mi sicer lahko razumemo in tudi v celoti spoštujemo interes drugih držav, posebej še sosednjih, da državno osamosvajanje republik dosedanje SFRJ in urejanje prihodnjih odnosov med njimi na temelju njihove popolne enakopravnosti in državne samostojnosti, ne bi šlo na škodo tretjih ter miru in varnosti v Evropi. Reči pa velja, da nerazumevanje razmer v Jugoslaviji in posebej še legitimnih interesov vsakega naroda, da si zagotovi perspektivo svojega razvoja po lastni poti in na lasten način ter vztrajanje pri enotnosti dosedanje SFRJ, kar žal računa tudi in predvsem z legitimiranjem in legaliziranjem nasilja, tudi oboroženega, dejansko onemogoča oblikovanje novih odnosov in morebitne nove skupnosti držav na tem področju ter s tem v resnici ogroža mir in varnost tako tu kot tudi v Evropi.

Rešitev jugoslovanskega problema ni brez vsakršnega tveganja. Največje tveganje pa bi bilo nasilno ohranjanje sedanje Jugoslavije, v kateri na preživele ideološke temelje postavljeno skupno življenje rojeva nacionalistične nestrpnosti in hegemonistične ambicije številčnejših narodov. Ne preostane nam kajpada nič drugega kot da še naprej mirno, premišljeno in odločno tudi po naši osamosvojitvi v suvereno državo vztrajamo pri sporazumnem urejanju vseh odnosov tako za nazaj kot pri iskanju možnosti za novo sožitje v prihodnje in vse to strpno pojasnjujemo tudi našim partnerjem v svetu.

Spoštovane poslanke in poslanci !

V trenutku, ko se Republika Slovenija razglaša za samostojno in neodvisno državo, ko to sporoča svetu in začenja trnovo pot za svoje mednarodno priznanje, je Predsedstvo Republike zavezano, da pove tudi o tem, koliko smo na to dejansko pripravljeni, svoje stališče.

Predsedstvo Republike je ves čas, to je že pred sprejemom plebiscitne odločitve in po njej, opozarjalo, da je najpomembnejše vprašanje, kako in koliko je in bo Slovenija pripravljena na življenje samostojne, sodobne, na demokraciji in svobodnem trgu utemeljene države. Opozarjali smo v vseh svojih nastopih, tudi tu, v skupščini, da je čas šestih mesecev za to izjemno kratek. Kljub temu sorazmerno kratkemu času in dejstvu, da vsega ni možno predvideti in pripraviti, kadar gre za vzpostavljanje nove države in razvijanje njene celovite infrastrukture, še posebej v tako neugodnih in negativnih mednarodnih razmerah, ne moremo mimo tega, da se je dolgo časa odlašalo z načrtnim in usklajenim delom, h kateremu bi bile pritegnjene tudi opozicijske stranke, ki so se za ustvarjalno in odgovorno sodelovnaje zavzele z izjavo ob sprejemanju zakona o plebiscitu, da ni bil predložen program za izvedbo plebiscitne odločitve, kot ga nalaga zakon in da se ni sproti temeljito in vsestransko obveščalo skupščine o stanju priprav in zato skupščina ni imela zadostnega vsebinskega vpogleda v to, kako so, kako bi morale biti in kako bi lahko bile stvari pripravljene. Predsedstvo republike je večkrat opozorilo na stanje teh priprav in meni, da stvari zaradi bolj ali manj skupnega spregledovanja njihove teže niso pripravljene povsem tako, kot bi mogle in morale biti. Pričakujem, da vas bo predsednik vlade na današnjem zasedanju seznanil s pripravljenostjo in z realnimi možnostmi za dejanski prevzem oblasti na miren način in posebej še z razmerami, pripravami in predvidenimi ukrepi, da ne bo prišlo do resnih motenj in zastojev v gospodarstvu. Na razpolago morate imeti vse potrebne podatke in informacije, da boste lahko prevzeli odgovornost za odločitve, ki so pred vami.

Predlagamo, da skupščina, ki bo sedaj razbremenjena odgovornosti, da se ukvarja predvsem s temi, po svoji naravi izrazito političnimi vprašanji, sprejme odločitve, ki bodo po njeni presoji potrebne in zadostne za uspešnejše povezovanje političnih in pravnih aktov o samostojnosti Slovenije s prestrukturiranjem in tržnim usposabljanjem njenega gospodarstva, z reševanjem socialnih in ekoloških vprašanj in vsem tistim, kar je potrebno za uspešen razvoj Republike Slovenije kot suverene, demokratične, pravne in socialne države. Če ne bo zdaj naglega preusmerjanja na zelo zaostrena gospodarska in socialna vprašanja, ki bi pomenila zboljšanje življenjskih in delovnih razmer naših ljudi in višjo kakovost njihovega življenja in okolja, potem tudi vsa naša prizadevanja po lastni suvereni državi ne bodo imela ne pravega smisla in tudi ne opravičila. Štejejo pač le dejanja in razultati, ne besede. To mora biti tudi skupno izhodišče slovenskih političnih strank - parlamentarnih in neparlamentarnih. Ne gre za projekt ene same stranke ali skupine strank, gre za skupno slovensko odločitev in skupno odgovornost.

Družba, v kateri je ključni smisel političnega delovanja, da ena grupa odstrani drugo, in ne demokratična, ne ustvarjalna, ni uspešna in zato tudi ni evropska.

Zdaj, ko smo stopili ta odločilni zgodovinski korak, morajo naša ravnanja voditi le razum, demokratičnost, spoštovanje do drugih in zvestoba najboljšemu demokratičnemu in humanističnemu izročilu slovenskega naroda. Prepričan sem, da se danes vsakdo od nas zaveda kako odločilni in usodni so ti trenutki za naš narod in za druge narode Jugoslavije, da je od naših odločitev odvisna usoda naših ljudi in morebiti tudi usoda nekaj prihodnjih rodov. Ni vselej mogoče predvideti vseh posledic odločitev, včasih je potreben tudi izjemen pogum. Dvignite s to zavestjo, spoštovane poslanke in poslanci, roko za predlagane odločitve in prevzamite čast in odgovornost, ki vam jo je naložila zgodovina.