Govor

V STAREM TRGU SE BRANI JUGOSLAVIJA
Zborovanje v podporo kosovskim rudarjem
Govor predsednika CK ZKS Milana Kučana

Ljubljana, Cankarjev dom, 27. februar 1989

"Dvigamo svoj glas, da zaustavimo tokove, ki vodijo v izredna stanja in krvavo državljansko vojno, da izrazimo trdno prepričanje, da bo slej ko prej zmagala volja ljudi, narodov in narodnosti, ki hočejo v Jugoslaviji živeti v slogi, miru in sožitju. Na medsebojne razlike pozabljamo v trenutku, ko čutimo, da se v Starem trgu ne brani le pravica tamkajšnjih rudarjev, ne le pravica albanske narodnosti in avtonomnosti Kosova, ne le pravica prebivalcev in komunistov pokrajine, ampak se brani avnojska Jugoslavija in enakopraven položaj vsake, tudi slovenske republike in naroda v njej. Vsi skupaj zato čutimo, da bi bila tragedija rudarjev tudi naš poraz, bil bi tudi zelo glasna napoved, da se začenja najprej na obrobje, potem pa v tujino ali kdo ve kam potiskati manjšinske narode in narodnosti," je med drugim poudaril predsednik Milan Kučan na zborovanju solidarnosti s kosovskimi rudarji iz Starega trga, ki so se zaprli v rudnik in gladovno stavkali v protest proti odvzetju precejšnjih pristojnosti avtonomne pokrajine Kosovo ob sprejetju nove srbske ustave.

Na to zborovanje nas je strnila skupna skrb za prihodnost, odgovornost za življenje kosovskih rudarjev in za usodo Jugoslavije. Boj, ki ga rudarji v Starem trgu bijejo nepopustljivo, prepričani v svoj prav, se pred našimi očmi spreminja v njihovo in našo skupno tragedijo. Nikomur ne dovoljujejo razkošja, da ostane ravnodušen in neprizadet, da se umakne v svojo zasebnost, da se zakriva za opredelitvijo za takšno ali drugačno politiko. Odgovornost je skupna. Mi smo jo izrazili z izjavami političnih in državnih vodstev naše republike in s prizadevanji v organih federacije in ZKJ, povzemajoč številna sporočila in zahteve naših ljudi, med njimi tudi mnogih komunistov. Sad tega razpoloženja je ta današnji zbor in tisoči podpisov na našem skupnem pozivu.

Rudarji pod zemljo za nas niso Albanci, Srbi, Črnogorci, za nas so delavci, ljudje, ki jih je stiska nagnala, da so izbrali tako gandijevsko sredstvo upora. Nihče nima pravice, da preko življenj poravnava politične račune. Človeško življenje je nad vsako politično zapovedjo. To je in ostaja naše vodilo. Zato ne more biti ta čas pomembnejše naloge, kot je napor, da pridejo rudarji iz svojih rudarskih oken, da se konča njihova agonija. Zahtevamo, da se tej temeljni, človeški dolžnosti podredijo vse aktivnosti in ukrepanja vseh organov in vseh vodilnih ljudi na Kosovu, v Srbiji in povsod po Jugoslaviji. Upamo, da bo pritisk človeške solidarnosti zadostoval, da zmagata razum in dostojanstvo. Da se prepreči popolna nacionalna delitev zdaj, ko v rudnikih ostajajo tudi rudarji srbske in črnogorske narodnosti, s povsem nasprotnimi zahtevami, kar kaže, da tukaj ne živijo narodi več samo drug ob drugem, ampak vse bolj tudi drug proti drugemu. Slaba je, nehumana in zato nesocialistična politika, ki si dovoli dvomiti, ali je pomembnejše življenje ljudi ali ohranjanje političnih položajev. Ne more biti uspešna in ne more biti dolgega veka, če je odvisna od nekaj ljudi. Tako politiko zavračamo pri nas in kjer koli drugod.

Zavračamo jo, ker socialistično federativno Jugoslavijo, perspektivo razvitega socializma in skupnega življenja na koncu 20. stoletja ne moremo graditi na človeški tragediji, na kolektivnem grobu rudarjev, globoko v nedrjih zemlje, na kateri stojijo tudi njihova ognjišča.

Kadar ljudje zastavijo svoja življenja, je treba začeti bitko za njihova življenja, ne nadaljevati boja za oblast. Takrat se pokaže, komu je do človeškega dostojanstva in komu do oblasti. Naša dolžnost je storiti vse, da do žrtev ne bi prišlo. To je pogoj, da bo sploh mogoč trezen in strpen razgovor z rudarji o njihovih zahtevah. Razgovor je mogoč samo z živimi rudarji!

Da se politike ne da voditi na ulici, smo že rekli, Tudi pod pritiskom zastavljenih življenj ni mogoče voditi politike.Treba je reševati življenja. O politiki se je mogoče pogovarjati potem. A ne brez tistih, ki na tako tragičen način opozarjajo na svojo človeško in politično stisko.

Tisti, kdor misli, da rudarji nimajo prav, mora reševati njihova življenja, če hoče, da bomo še verjeli v njegove dobre namene. Kdor meni, da imajo rudarji prav, mora reševati njihova življenja zato, ker so ljudje, in ne zato, ker imajo prav. Kdor ne ve, ali imajo rudarji prav ali ne, mora reševati njihova življenja, ker preprosto hoče ostati človek. Človečnost je konkretna ali pa je ni.

Dokler so rudarji v jami, mora boj za oblast molčati, govoriti mora človečnost! Človečnost, več človečnosti pa je zaželeno tudi sicer, če nočemo stanja, v katerem bo sedaj zdaj ta, zdaj drugi človek prisiljen zastaviti svoje življenje, da si ohrani človeško dostojanstvo.

Dvigamo svoj glas, da zaustavimo tokove, ki vodijo v izredna stanja in krvavo državljansko vojno, da izrazimo trdno prepričanje, da bo slej ko prej zmagala volja ljudi, narodov in narodnosti, ki hočejo v Jugoslaviji živeti v slogi, miru in sožitju. Na medsebojne razlike pozabljamo v trenutku, ko čutimo, da se v Starem trgu ne brani le pravica tamkajšnjih rudarjev, ne le pravica albanske narodnosti in avtonomnosti Kosova, ne le pravica prebivalcev in komunistov pokrajine, da si sami izbirajo svoja vodstva, ne le nacionalna enakopravnost v SR Srbiji, ampak se brani avnojska Jugoslavija in enakopraven položaj vsake, tudi slovenske republike in naroda v njej. Vsi skupaj zato čutimo, da bi bila tragedija rudarjev tudi naš poraz, bil bi tudi zelo glasna napoved, da se začenja najprej na obrobje, potem pa v tujino ali kdo ve kam potiskati manjšinske narode in narodnosti.

Slovenci v avnojski Jugoslaviji nismo naključni sopotniki. Soustvarjali smo jo med NOB in socialistično revolucijo, dali smo ji ustvarjalen prispevek tudi v vsem dosedanjem razvoju. Tudi za naprej hočemo prevzeti soodgovornost za njeno perspektivo, zasnovano na demokraciji, socializmu in enakopravnosti narodov in narodnosti. Naš cilj je takšna Jugoslavija, ki bo sodobna, civilizirana, evropska, socialistična, samoupravna, federativna in neuvrščena, ki bo prijazna do slehernega svojega naroda in narodnosti. Za takšne cilje se bomo borili skupaj z vsemi naprednimi silami slovenskega ter drugih narodov in narodnosti, da bi skupaj z njimi ugasnili vulkanski izbruh strasti, ki vodijo k razbitju Jugoslavije in bratomorni vojni na naših tleh. Sili se odziva sila. Vselej v zgodovini je bilo tako!

Protestirali smo zoper podžiganje psihoze izrednega stanja, opozarjali, da se pred našimi očmi dogaja tihi prevrat, ki vztrajno spreminja naravo in samo bistvo avnojske Jugoslavije. Pri ustvarjanju takšne Jugoslavije slovenski komunisti in ZKS ne želimo sodelovati!

Socializem je nastal kot prepričanje, da je svoboda posameznika nujni pogoj za svoboden razvoj vseh. Prav takšnega hočemo uveljaviti danes. Če hoče imeti prihodnost, mora socializem ostati osvobodilen za človeka, takšen pa lahko ostane le, če bo živel iz demokratičnega soglasja ljudi. Brez tako utemeljenega socializma ni mogoče sožitja narodov in narodnosti, kajti to predpostavlja priznanje različnosti, pravice slehernega posameznika in njegove skupnosti, da živi in ustvarja na svoj način, da po svoje prispeva k skupnemu cilju. V SFR Jugoslaviji je treba zagotoviti demokracijo za socializem in samoupravljanje, da bi ju ohranili. Kajti, če zapravimo s socializmom še federativno Jugoslavijo, smo zapravili svojo zgodovino, v katero smo vstopili prepričani, da je svoboda slehernega naroda pogoj naše skupne svobode.

Ko izražamo solidarnost z rudarji in njihovo človeško stisko, ne odstopamo od svojih načelnih stališč. Nismo za to, da se kadrovske in ustavne spremembe izsiljujejo z grožnjami in ultimati, tudi tokrat ne, ko gre za kosovske rudarje, delavce in mladino. Ob tem pa protestiramo proti dvojnim merilom, ki brez premisleka priznavajo srbskim mitingom revolucionarnost, za Albance pa obstoja vnaprejšen sum, celo takrat, kadar vzklikajo Titu, veljavni ustavi in svojim partijskim voditeljem.

Ni sporno, da so nekateri razumni popravki ustave SR Srbije nujni. Ti sami po sebi ne odpravljajo avtonomije. Res pa je, da to bojazen povečujejo tendenčna tolmačenja, da je to le prvi korak k likvidaciji pokrajin. Še posebej, če naj bi jih tolmačila in udejanjala vodstva, ki nimajo podpore in zaupanja večine prebivalstva in komunistov vseh narodov in narodnosti na Kosovu. To nevarnost so rudarji Starega trga instinktivno začutili in samo trdna zagotovila, da se to ne more zgoditi, jih bodo privedla iz rovov na svetlo.

Slovenci smo maloštevilni narod. Zato nam je blizu solidarnost z ogroženo manjšino. To so nedvomno Albanci v spopadanju z hegemonističnimi težnjami, zlasti velikosrbskimi. Toda na Kosovu so manjšina Srbi in Črnogorci. Brez njihove varnosti, svobode, enakopravnosti ni stabilnosti, niti sožitja in miru na Kosovu, v Srbiji in Jugoslaviji. To jim je dolžna zagotoviti albanska večina. Je njena moralna zaveza in več kot to! Zato lahko samo zlonamerni ali zaslepljeni ljudje tolmačijo našo podporo starotrškim rudarjem kot podporo iredenti. Politika, naravnana zoper katerikoli narod ni naša politika. Niti protialbanska politika v Srbiji niti protisrbska politika na Kosovu ne moreta dobiti naše podpore. Naj ta nagovor sklenem z mislijo, da se morda nikoli v naši zgodovini ni tako kristalno jasno kot v tem primeru pokazalo, da je cena hegemonije zelo visoka ne le za zatirani narod, ampak tudi za njegovega zatiralca. To je cena lastne nesvobode!