Pristojnosti in odgovornosti

PROF. DR. MIHA RIBARIČ: KOMENTAR USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE

Ljubljana, 19. junij 2002

Objavljeno: KOMENTAR USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE, FAKULTETA ZA PODIPLOMSKE DRŽAVNE IN EVROPSKE ŠTUDIJE, Ljubljana, junij 2002, Uredil: dr. Lovro Šturm

* * *

GESLA
(Čl. 102. – 109.)
102. člen
Predsednik republike
  • Funkcija
  • Predstavljanje
  • Reprezentiranje
  • Protokolarni položaj
  • Vrhovni poveljnik
  • Pristojnosti

103. člen
Predsednik republike
  • Volitve
  • Službe
  • Imuniteta

104. člen
Predsednik republike
  • Prisega
105. člen
Predsednik republike
  • Nezdružljivost funkcije
  • Inkompatibilnost

106. člen
Predsednik republike
  • Nadomeščanje

107. člen
Predsednik republike
  • Pristojnosti
  • Razpis volitev
  • Razglasitev zakona
  • Državni funkcionarji
  • Veleposlaniki
  • Ratifikacija
  • Pomilostitve
  • Odlikovanja
  • Častni naslovi
  • Mnenje
  • Spori o pristojnostih

108. člen
Predsednik republike
  • Uredbe z zakonsko močjo
  • Omejitev pravic in temeljnih svoboščin

109. člen
Predsednik republike
  • Odgovornost
  • Obtožba
  • Impeachment
  • Parlamentarna preiskava

Prof. dr. Miha RIBARIČ
17. oktober 2001

ZA KOMENTAR USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE
(čl. 102 – 109)

c) Predsednik republike
102. člen

(Funkcija predsednika republike)

Predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.

Slovenska ustava razlikuje med funkcijo predsednika republike kot je opredeljena v tej določbi in njegovimi pristojnostmi, ki so navedene v drugih določbah. Po z ustavo opredeljeni funkciji predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil. Analiza siceršnje uporabe pojma funkcija v slovenski ustavi pokaže, da je z ustavnim pojmom funkcije razumeti celoto vseh nalog, pooblastil in pristojnosti nosilcev funkcije. V skladu s tem bi morala torej ustava razlikovati med pojmom funkcije predsednika republike kot take in nalogami, pooblastili in pristojnostmi, ki to funkcijo sestavljajo.

Predstavljanje. Institucija predsednika republike izraža splošno spoznanje v svetu, da vsaka država potrebuje državni vrh, tudi republika. Predsednik republike je prvi reprezentant države. Vsebine funkcije predstavljanja slovenska ustava ne opredeljuje. Funkcija predstavljanja republike po slovenski ustavi nedvomno pomeni, da predsednik predstavlja republiko tako na znotraj kot na zunaj v meddržavnih odnosih. Predsednik republike je edini organ, ki po ustavi predstavlja državo. Za opravljanje te funkcije ne potrebuje nobenega dodatnega posebnega pooblastila.

Pri predstavljanju na zunaj je razlikovati med dejanji, ki so formalno-pravno nezavezujoča, ki nimajo neposrednih pravnih učinkov kot so obiski v tujini in izjave ter sporočila v zvezi s tem, sprejemi tujih državnikov doma in v tujini, nastopi in izjave z zunanjepolitično vsebino doma ali v tujini, na eni strani in formalno-pravnimi dejanji s pravno zavezujočimi učinki v mednarodnem pravu, na drugi strani. V sklop pooblastila za predstavljanje v formalno-pravnih razmerjih s subjekti mednarodnega prava sodijo z ustavo določene pristojnosti predsednika republike kot so postavljanje in odpoklicevanje veleposlanikov in poslanikov republike in sprejemanje poverilnih pisem tujih diplomatskih predstavnikov (4. al. 1. odst. 107. čl. U); izdaja listin o ratifikaciji (5. al. 1. odst. 107. čl. U), razglasitev vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepov in njihovi odpravi, kadar se državni zbor ne more sestati (92. čl. U).

Funkcije predstavljanja države, ki je določena v ustavi in za katero je izključno pooblaščen predsednik republike, ne gre enačiti s pooblastilom sklepati pogodbe po Dunajski konvenciji o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969. Po tej konvenciji se na podlagi svojih funkcij in brez obvezne predložitve pooblastila štejejo za predstavnike svoje države poleg šefov držav tudi šefi vlad in ministri za zunanje zadeve – za vse akte, ki se nanašajo na sklenitev pogodbe in šefi diplomatskih misij – za sprejetje besedila pogodbe med državo, ki akreditira in državo, pri kateri so akreditirani ter predstavniki držav, akreditirani na mednarodni konferenci ali pri mednarodni organizaciji ali kakšnem njenem organu – za sprejetje besedila pogodbe na tej konferenci, pri tej organizaciji ali organu (7. čl.). Po Dunajski konvenciji torej vse te osebe lahko ravnajo pravno zavezujoče. Z mednarodno-pravnega vidika je treba navedene določbe razumeti točno tako kot so oblikovane, da se posamezna oseba šteje za predstavnika države, da sprejme ali overi besedilo neke pogodbe ali izrazi privolitev države, da jo veže pogodba. Navedena konvencijska določba ima poseben pomen za presojo normativnega in dejanskega položaja šefa države v tistih ustavnih ureditvah, v katerih je šef države pooblaščen za sklepanje mednarodnih pogodb kot je to npr. v Nemčiji in Avstriji.

Politiko države, torej tudi zunanjo politiko, določa državni zbor, vlada pa po Zakonu o vladi določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države (1. odst. 2. čl. Zakona o Vladi Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 4/1993, št. 1/1994, 23/1996, 47/1997, 23/1999, 119/2000, 30/2001). Nosilca materialne zunanjepolitične oblasti sta torej parlament in vlada. To pa ne pomeni, da bi bila vloga predsednika republike pri zunanjepolitičnem nastopanju reducirana zgolj na mehanično razglašanje od pristojnih organov izoblikovane državne volje. V okviru od parlamenta in vlade določene zunanje politike ima predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije na zunanjepolitičnem področju določen odprt prostor in določeno mero samostojnosti. V praksi predsednik republike pred svojimi zunanjepolitičnimi nastopi zahteva potrebne informacije in mnenje zunanjega ministrstva in tudi vlade. K taki konzultaciji predsednik republike formalno ni zavezan, vendar je v interesu usklajenega in učinkovitega opravljanja zunanjepolitične dejavnosti po naravi stvari nujno in koristno razpolagati s stališči zunanjega ministrstva oziroma vlade. Po Zakonu o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, št. 45/2001) Ministrstvo za zunanje zadeve v okviru svojih pristojnosti obvešča predsednika republike o pomembnih zadevah s področja mednarodnih odnosov in na zahtevo predsednika republike ali na lastno pobudo daje mnenje in predloge glede mednarodnih dejavnosti, ki jih predsednik republike opravlja pri izvrševanju njegove funkcije. O pomembnih mednarodnih dejavnostih predsednika republike mu lahko daje vlada mnenja in priporočila (4. čl. ZZZ-1).

Predsednik republike z uresničevanjem svoje reprezentativne funkcije z javnim nastopanjem doma kot predsednik vseh državljanov opravlja funkcijo integracije. Tako kot velja za dejavnost predsednika države v nekaterih drugih primerljivih državah s parlamentarno demokracijo, velja tudi za slovenskega predsednika, da so njegovi javni govori in nastopi najpomembnejši instrument za uresničevanje njemu pripadajoče naloge integracije. Razen, če zahteva parlament od predsednika republike podajo mnenja o kakšni zadevi (2. odst. 107. čl. U), predsednik države k taki dejavnosti pravno ni zavezan. Nedvomno pa gre pri vsakem javnem nastopanju predsednika za delovanje v njegovi uradni lastnosti in mora zato upoštevati ustavno določen okvir svoje funkcije.

Funkcije predstavljanja (funkcije reprezentiranja, reprezentativne funkcije) predsednika republike ne gre enačiti z njegovim protokolarnim položajem. Predsednik republike je po protokolu pred vsemi drugimi ustavnimi organi, to je na prvem mestu. Protokolarnega položaja predsednika republike ne gre enačiti z njegovimi funkcijami, nalogami in pooblastili oziroma pristojnostmi. Pojem protokolarnega ni sinonim za pojem reprezentativnega.

Vrhovni poveljnik. Predsednik republike je po ustavi vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil (102. čl. U). Področje obrambe se po ustavi podrobneje ureja z zakonom, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev (124. čl. U). Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994, 44/1997, 87/1997, 13/1998, 33/2000) v ustavi določene funkcije predsednika republike kot vrhovnega poveljnika ne razčlenjuje. V določbi o poveljevanju je navedeno, da je vrhovni poveljnik Slovenske vojske predsednik republike in da je vojaško poveljevanje s podrejenimi poveljstvi, enotami in zavodi v pristojnosti načelnika generalštaba in drugih poveljnikov (43. čl.). Po določbi o vodenju vojske minister preko generalštaba odreja potrebne razvojne, organizacijske, tehnične in druge ukrepe ter usmeritve, ki jih izvršujejo načelnik generalštaba in podrejeni poveljniki. Za izvajanje teh ukrepov in usmeritev so poveljniki preko svojih nadrejenih odgovorni ministru (42. čl.). Poveljevalna veriga od vrhovnega poveljnika navzdol ni opredeljena. Zakon ima sicer določbo, da predsednik republike na predlog vlade razglasi izredno ali vojno stanje in sprejema uredbe z zakonsko močjo na področju obrambe in odloči o uporabi Slovenske vojske, uvedbi delovne in materialne dolžnosti ter splošni mobilizaciji in izrednem stanju, če se državni zbor ne more sestati (83. čl.). Pri teh določbah pa ne gre za pristojnosti vrhovnega poveljnika, ampak predsednika republike, ki so itak že določene v sami ustavi, bodisi izrecno, bodisi s splošnejšo določbo (92. in 108. čl. U) in jih opravlja predsednik republike namesto državnega zbora, kadar se ta ne more sestati. Ker je po ustavi predsednik republike odgovoren za opravljanje svoje funkcije v celoti (104. in 109. čl. U), je spričo take zakonske ureditve oziroma neureditve funkcije vrhovnega poveljnika odprto vprašanje odgovornosti predsednika republike kot vrhovnega poveljnika.

Literatura
  • Franc Grad, et al., Državna ureditev Slovenije, 2.spremenjena in dopolnjena izd., ČZ Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1996.
  • Franc Grad – Igor Kaučič, Ustavno pravo Slovenije, Visoka Policijsko-varnostna šola, Ljubljana 1997.
  • Jürgen Hartmann – Udo Kempf, Staatsoberhäupter in westlichen Demokratien, Strukturen, Funktionen und Probleme des »höchsten Amtes«, Westdeutscher Verlag, Opladen 1989.
  • Hans D. Jarass – Bodo Pieroth, Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland, Kommentar, 5. izdaja, C.H. Beck'she Verlagsbuchhandlung, München 2000.
  • Igor Kaučič (ured.), Nova ustavna ureditev Slovenije, Zbornik razprav, izd. Pravna fakulteta v Ljubljani in Društvo za ustavno pravo Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992.
  • Arne Mavčič, Slovenia, v: International Encyklopaedia of Laws, Constitutional Law – Suppl. 27 (June 1998), Kluwer Law International, The Hague – London – Boston 1998.
  • Miha Ribarič, Predsednik Republike Slovenije in parlament, str. 119 – 136, v: Marjan Brezovšek (ured.), Slovenski parlament – izkušnje in perspektive (Zbornik referatov), Politološki dnevi, Portorož 31. maj in 1. junij 1996, Slovensko politološko društvo, Ljubljana 1996.
  • Miha Ribarič, Odnos med predsednikom Republike Slovenije in vlado, str. 39 – 53, v: Marjan Brezovšek (ured.), Demokracija - vladanje in uprava v Sloveniji (Zbornik referatov), Politološki dnevi Portorož 6. in 7. junij 1997, Slovensko politološko društvo, Ljubljana 1997.
  • Miha Ribarič, Nekateri vidiki ustavnega položaja predsednika republike, str. 119 – 134, v: III. Strokovno srečanje pravnikov javnega prava, Inštitut za javno upravo, 1/1997, Portorož 3. – 5. december 1997.
  • Miha Ribarič, Institucija predsednika republike ob 10-letnici ustave, str. 105 – 119, v: VII. Dnevi javne uprave, 10 let slovenske ustave, Inštitut za javno upravo, 1/2001, Portorož 4. – 6. junij 2001.
  • Janko Rupnik, et. al., Ustavno pravo Republike Slovenije, posebni del, II. knjiga, Pravna fakulteta v Mariboru, Maribor 1994.
  • Klaus Schlaich, Der Bundespräsident, v Handbuch des Staatsrechts, II, str. 523-584, C.F. Müller, Heidelberg 1992.
  • Franz Spath, Das Bundespräsidialamt, 4. izdaja, Droste Verlag, Düsseldorf 1990.
  • Lojze Ude, et. al., Ustava Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992.



103. člen

(Volitve predsednika republike)

Predsednik republike se izvoli na neposrednih, splošnih in tajnih volitvah.
Za predsednika republike je kandidat izvoljen z večino veljavnih glasov.
Predsednik republike je izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Če se mandatna doba predsednika republike izteče med vojno ali med trajanjem izrednega stanja, mu mandat preneha šest mesecev po prenehanju vojnega ali izrednega stanja.
Za predsednika republike je lahko izvoljen le državljan Slovenije.
Volitve za predsednika republike razpiše predsednik državnega zbora. Predsednik republike mora biti izvoljen najkasneje 15 dni pred potekom mandatne dobe prejšnjega predsednika.

Institucija predsednika republike je po ustavi umeščena v parlamentarni sistem. Posebnost slovenske ustavne ureditve je, da na eni strani z neposrednim načinom volitev krepi položaj in vlogo predsednika republike, na drugi strani pa mu na zelo restriktiven način določa pristojnosti. Upoštevaje z ustavo določeno izhodišče, da ima oblast ljudstvo in da jo državljanke in državljani izvršujejo neposredno in z volitvami, po načelu delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, ima neposredno izvoljeni predsednik države na institucionalni ravni določeno visoko stopnjo legitimnosti. V odnosu do drugih državnih organov kot sta vlada in državni zbor, če posebej izpostavim ta dva organa, ima predsednik republike politično težo in ugled, ki je predvsem odvisen od tega, kako sprejemajo njegova sporočila, njegove misli, njegova mnenja v javnosti. Položaj predsednika republike v javnosti, njegov rating v javnem mnenju je v manjši meri odvisen od njegove formalne funkcije kot take in od njegovih konkretnih z ustavo in zakoni določenih pristojnosti, ampak predvsem od tega, kakšno vsebino daje svoji dejavnosti in na kakšen način jo opravlja. Neposredna izvolitev daje predsedniku republike posebno politično težo tako pri predstavljanju države na znotraj in na zunaj, pri opravljanju funkcije integracije, v položaju razdeljenosti političnega prostora pa še posebej pri njegovi posredniški vlogi.

Predsednik republike je izvoljen za funkcijsko dobo petih let. Različna mandatna doba predsednika republike in poslancev državnega zbora naj prispeva k zagotavljanju kontinuitete delovanja države in h krepitvi politične stabilnosti. Odpoklic predsednika republike ni predviden, pač pa mu v postopku obtožbe pred ustavnim sodišče le-to lahko odvzame funkcijo (109. čl. U). Ustava določa, da je predsednik republike izvoljen za dobo petih let, vendar največ dvakrat zaporedoma. Ponovna izvolitev neposredno po preteku prejšnje mandatne dobe torej ni dopustna. Iz tega sledi, da ni izključena ponovna izvolitev, če v vmesnem času opravlja funkcijo drug predsednik republike.

Volitve predsednika republike ureja Zakon o volitvah predsednika republike (Ur. l. RS, št. 39/1992); ta zakon glede nekaterih vprašanj izrecno napotuje na Zakon o volitvah v državni zbor (Ur. l. RS, št. 44/1992 z dop.), glede drugih vprašanj pa na smiselno uporabo ZVDZ. Pravico voliti in biti voljen za predsednika republike ima državljan Slovenije, ki je na dan glasovanja dopolnil osemnajst let starosti in mu ni odvzeta poslovna sposobnost (2. čl. ZVRP). Nihče ne more biti hkrati kandidat za predsednika republike in za poslanca državnega zbora ali za člana državnega sveta (18. čl. ZVRP). V poštev pridejo še Zakon o evidenci volilne pravice (Ur. l. RS, št. 46/1992 z dop.), Zakon o političnih strankah (Ur. l. RS, št. 62/1994 s spr. in dop.) in Zakon o volilni kampanji (Ur. l. RS, št. 62/1994 s spr. in dop.). Določbe Zakona o poslancih se uporabljajo tudi za kandidata za predsednika republike (prepoved oviranja pri kandidiranju; prepoved prenehanja delovnega razmerja proti volji kandidata; prepoved poslabšanja položaja v delovnem razmerju zaradi sprejema kandidature; pravica do izrednega neplačanega dopusta, največ 18 delovnih dni od dneva potrditve kandidature), glede materialnih in drugih pogojev za delo ter pravic po prenehanju mandata.

Predsednik republike ima pravico do plače v višini, ki se določi po ZPos za predsednika državnega zbora. Zakon o poslancih pooblašča predsednika republike, da določi organizacijo in delovanje svojih služb (40. in 41. čl. ZPoS, Ur. l. RS, št. 48/1992 s spr.). V poštev pride tudi Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo (Ur. l. RS, št. 49/1992).

V slovenski ustavi imuniteta za predsednika republike ni predvidena. Tudi glede tega se slovenska ustava razlikuje od primerljivih ustavnih ureditev. Ni videti nobenega načelnega razloga za opustitev določbe o imuniteti predsednika republike v slovenski ustavi.

Odločitve ustavnega sodišča. Načelo enakosti volilne pravice ni kršeno, če so v zakonu (o volitvah predsednika republike) predvidene alternativne možnosti pridobivanja podpore za kandidaturo na volitvah – npr. tako, da je za kandidaturo potrebna podpora določenega števila volivcev, poslancev državnega zbora ali politične stranke oziroma kombinacija teh možnosti. Načelo enakosti volilne pravice se nanaša na število glasov, ki jih ima na voljo volivec (to število mora biti za vse volivce enako), oziroma na številčno vrednost glasu posameznega volivca (ta vrednost mora biti pri glasu vsakega volivca enaka). Različna teža podpisov, ki jih dajo v podporo kandidaturi poslanci in volivci, ne predstavlja nedopustne diskriminacije med temi osebami. Enakost volilne pravice se nanaša na glasovanje oziroma na število in vrednost glasov. Lahko pa bi bilo zaradi različne teže podpisov podpore kršeno načelo enakosti pred zakonom (14. čl. U), če razlika ne bi bila stvarno utemeljena z različnim položajem posameznih subjektov v političnem sistemu. Določbe ZVPR o zahtevani podpori zgolj izločajo iz volilne tekme osebe, ki nimajo niti minimalnih možnosti, da bi bile izvoljene za predsednika republike. S tem se zagotavlja preglednost volitev in v volilni kampanji olajšuje soočanje kandidatov, ki imajo vsaj minimalno možnost zmagati na volitvah. Opr. št. U-I-220/97, B.-I.9., B.-II.12.

Izpodbijanje kandidatur za predsednika republike je možno v postopku, ki ga ureja Zakon o volitvah v državni zbor v določbah, ki se po Zakonu o volitvah predsednika republike smiselno uporabljajo tudi za volitve predsednika republike. Opr. št. U-I-251/97, B.-5.

Odločitev o kandidaturi v volilnem postopku je odločitev o pasivni volilni pravici posameznika, zoper katero mora imeti v skladu z določbo 23. člena ustave zagotovljeno sodno varstvo tisti, o katerega pravici je bilo s takšno odločitvijo odločeno. Volilna pravica je posebna pravica, ki jo je mogoče uresničevati samo v posebej določenem volilnem postopku, ta pa se po svoji naravi odvija v praviloma kratkih rokih. Zato je očitno neutemeljena pobuda, po kateri bi bilo treba zoper odločitev pristojne volilne komisije o potrditvi kandidatur omogoči vsakemu volivcu, da pred sodiščem izpodbija potrjeno kandidaturo. Volilni postopek v praviloma kratkih rokih je še dodaten razlog, da v času volilnega postopka ni mogoče zagotoviti takoimenovanih popularnih tožb, s katerimi bi vsak volivec lahko izpodbijal odločitve, ki neposredno ne prizadevajo njegovih pravic. Ustavno sodišče pa se ni opredelilo do vprašanja, ali je v skladu z ustavo tudi to, da obstoječa zakonska ureditev ne dopušča kandidatom oziroma njihovim predstavnikom izpodbijati potrjene kandidature drugih kandidatov. Opr. št. U-I-282/97 A.1, B.2., 4., 5.

Literatura:
  • G. literaturo pri 102. čl.



104. člen

(Prisega predsednika republike)

Pred nastopom funkcije izreče predsednik republike pred državnim zborom naslednjo prisego:
»Prisegam, da bom spoštoval(a) ustavni red, da bom ravnal(a) po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval(a) za blaginjo Slovenije.«

Iz dikcije določbe, da izreče predsednik republike prisego pred nastopom funkcije sledi, da je izrek prisege pogoj, da izvoljeni predsednik republike lahko začne opravljati funkcijo. Pojem »nastop funkcije«, lahko bi rekli tudi prevzem funkcije, torej pomeni, da izvoljeni predsednik republike lahko začne opravljati funkcijo, to je izvrševati vse naloge, pooblastila in pristojnosti, ki mu po ustavi pripadajo. Tako razlago potrjuje tudi praksa, da je leta 1992 izvoljeni predsednik republike, ki je bil pred potekom tega prvega petletnega mandata leta 1997 ponovno izvoljen še za naslednje mandatno obdobje, izrekel pred nastopom funkcije v ponovljenem mandatu ponovno prisego pred državnim zborom.

Po nemški ustavi izreče izvoljeni zvezni predsednik prisego ob nastopu funkcije. V nemški teoriji zastopajo stališče, da je podaja prisege ob nastopu funkcije obveznost zveznega predsednika in ima kršitev te obveznosti lahko sankcijo v postopku obtožbe pred ustavnim sodiščem. Vendar pa podaja prisege ni pogoj za pridobitev funkcije, uradna dejanja pred podajo prisege so veljavna. Pri neposredno sledeči ponovni izvolitvi prisega ni potrebna, pač pa pri eventualni kasnejši ponovni izvolitvi.

Literatura:
  • G. literaturo pri 102. čl.



105. člen

(Nezdružljivost funkcije predsednika republike)

Funkcija predsednika republike je nezdružljiva z opravljanjem druge javne funkcije ali poklica.

Gre za institut inkompatibilnosti, to je nezdružljivosti funkcije predsednika republike z drugimi javnimi funkcijami ali poklicem. Opravljanje funkcije predsednika republike, njegova avtoriteta in neodvisnost zahtevajo, da je prost drugih obveznosti. Z nastopom funkcije se mora v skladu s to ustavno določbo predsednik republike odpovedati opravljanju drugih javnih funkcij ali poklica. V nemški teoriji navajajo, da gre za obveznost, katere kršitev je lahko sankcionirana v postopku ustavne obtožbe, vendar sama pridobitev funkcije zveznega predsednika nima avtomatično za posledico izgube nezdružljivih funkcij. V nasprotnem primeru pa je treba sprejem nezdružljive vladne funkcije ali mandata šteti za konklundentno dejanje odpovedi funkciji zveznega predsednika. Pri tem je treba upoštevati, da je v določbi nemške ustave o inkompatibilnosti na prvem mestu navedeno članstvo v vladi ali zakonodajnem telesu zveze ali dežele.

Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo določa, da se določbe o premoženjskem stanju funkcionarjev in o nalogah komisije, ki skrbi za izvrševanje tega zakona, uporablja smiselno tudi za predsednika republike. Komisijo ustanovi državni zbor. Predsednika in štiri člane izvoli državni zbor, dva člana pa državni svet. Funkcionar mora komisiji predložiti podatke o svojem premoženjskem stanju, funkciji ki jo opravlja poklicno ali nepoklicno, drugih funkcijah oziroma položajih, ki jih zaseda. V primeru kršitev se začne postopek za prenehanje mandata v skladu z ustavo in zakonom.

Literatura:
  • G. literaturo pri 102. čl.



106. člen

(Nadomeščanje predsednika republike)

V primeru trajnega zadržka, smrti, odstopa ali drugega prenehanja predsednikove funkcije do izvolitve novega predsednika funkcijo predsednika republike začasno opravlja predsednik državnega zbora. V tem primeru je treba razpisati volitve za novega predsednika republike najkasneje v 15 dneh po prenehanju funkcije prejšnjega.
Predsednik državnega zbora začasno opravlja funkcijo predsednika republike tudi med zadržanostjo predsednika republike.

Nadomeščanje pomeni prevzem vseh pooblastil predsednika republike. Ustava ali kak drug predpis pobliže ne opredeljuje niti trajnega niti začasnega zadržka niti tega, kdo je upravičen ugotoviti, da je nastalo takšno stanje. V okviru veljavnega pravnega reda in dejanskih možnosti je seveda upravičen ugotoviti predpostavke, ki omogočajo nadomeščanje, predvsem nosilec funkcije predsednika republike.

Ustava tudi ne ureja situacije, ko ne gre za zadržanost zaradi katere bi predsednik državnega zbora začasno opravljal funkcijo predsednika republike v celoti in z vsemi pooblastili, ampak ko bi šlo za nadomeščanje po pooblastilu oziroma za delitev dela med predsednikom in njegovim zastopnikom. Če je na primer predsednik republike na državnem obisku v tujini, je tam prav zaradi opravljanja svoje funkcije. Ni ustavnega zadržka, da v primeru, ko predsednik republike opravlja svojo funkcijo v tujini, je pa oviran, da bi doma opravil nujno potrebne uradne zadeve, za opravljanje teh zadev pooblasti predsednika državnega zbora. V takih primerih predsednik državnega zbora ne bi opravljal funkcije predsednika republike v celoti, ampak samo za opravljanje nalog po pooblastilu. Tako pooblastilo je lahko povsem konkretizirano z navedbo naloge ali nalog ali pa bolj splošno. V vsakem primeru pa bi šlo lahko tu le za opravljanje nalog, ki jih je v predpisanem roku ali sicer v državnem interesu potrebno opraviti brez odlašanja.

Ustava ne ureja odgovornosti predsednika državnega zbora za kršitev ustave ali hujše kršitve zakona, kadar nadomešča predsednika republike. Ustavna obtožba torej ne pride v poštev, pač uveljavljanje odgovornosti državnemu zboru. Po poslovniku državnega zbora je predsednik državnega zbora za svoje delo odgovoren državnemu zboru. Državni zbor razrešuje funkcionarje, ki jih voli ali imenuje, po enakem postopku, kakor je določen za izvolitev ali imenovanje (111. in 247. čl. PoDZ, Ur. l. RS, št. 40/1993 s sprem. in dop.).

Ustava tudi ne ureja, kdo bi v primeru razrešitve ali siceršnjega prenehanja funkcije predsednika državnega zbora ali sicer, ko predsednik državnega zbora zaradi trajne ali začasne zadržanosti ne bi mogel nadomeščati predsednika republike, začasno opravljal funkcijo predsednika republike. Podpredsednik državnega zbora namreč ni ustavna kategorija, ampak podpredsednike, največ tri, uvaja poslovnik državnega zbora. Če je predsednik državnega zbora odsoten, ga nadomešča eden izmed podpredsednikov, ki ga določi predsednik državnega zbora. Slednji bi torej nadomeščal predsednika republike.

Literatura:
  • G. literaturo pri 102. čl.



107. člen

(Pristojnosti predsednika republike)

Predsednik republike:
  • razpisuje volitve v državni zbor;
  • razglaša zakone;
  • imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom;
  • postavlja in odpoklicuje veleposlanike in poslanike republike in sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov;
  • izdaja listine o ratifikaciji;
  • odloča o pomilostitvah;
  • podeljuje odlikovanja in častne naslove;
  • opravlja druge zadeve, določene s to ustavo.
Na zahtevo državnega zbora mora predsednik republike izreči mnenje o posameznem vprašanju.

Z ustavo določene pristojnosti predsednika republike niso določene samo v tem členu, ampak tudi v drugih členih.

Pristojnosti predsednika republike niso določene samo v ustavi, ampak tudi z nekaterimi zakoni, ki glede tega vprašanja nimajo izrecne podlage v ustavi.

1. Razpis volitev v državni zbor je posebej urejen; prvo sejo novega državnega zbora skliče predsednik republike (81. čl.). Posebej je urejen razpust državnega zbora in razpis novih volitev (111. in 117. čl.).

2. Razglašanje zakonov je posebej urejeno (91. čl.). Poleg navedene ustavne določbe o razglasitvi zakonov je treba upoštevati tudi določbe Zakona o referendumu in ljudski iniciativi o vložitvi zahteve za razpis naknadnega referenduma o sprejetem zakonu (Ur. l. RS, št. 15/1994).
    Pri razglasitvi zakonov se postavlja vprašanje ali ima predsednik republike formalno pravico preizkusa. Pod tem je razumeti, primeroma navedeno, ali je bila potrebna za sprejem zakona kvalificirana večina in ali je bil zakon s tako večino tudi sprejet, ali je državni zbor na zahtevo državnega sveta o zakonu ponovno odločal, ali so bile spoštovane določbe Zakona o referendumu in ljudski iniciativi o zahtevi ali pobudi za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma. Gre skratka za pravico predsednika republike, da presodi ali je bil zakon sprejet v državnem zboru po predpisanem postopku upoštevaje pristojnost državnega sveta in zakonske določbe o naknadnem referendumu. Menim, da ustava formalne pravice preizkusa ne izključuje. Spričo pristojnosti ustavnega sodišča bi uporaba te pravice po predsedniku republike prišla v poštev le izjemoma, če bi že zaradi same razglasitve zakona lahko nastale hude škodljive posledice, ki jih ne bi bilo mogoče preprečiti v eventualnem postopku pred ustavnim sodiščem potem, ko bi bil zakon objavljen v uradnem listu. Analogno bi veljalo dati pritrdilni odgovor tudi na vprašanje ali ima predsednik republike poleg formalne pravice do preizkusa tudi materialno pravico preizkusa (skladnost z ustavo, skladnost z ratificirano mednarodno pogodbo in s splošnimi načeli mednarodnega prava). Razlog za uporabo materialne pravice preizkusa zakona bi moral biti poleg očitne protiustavnosti tudi možnost nastanka škodljivih posledic, ki jih ne bi bilo mogoče preprečiti niti v postopku za oceno ustavnosti pred ustavnim sodiščem.

    3. Pristojnosti predsednika republike, da imenuje državne funkcionarje, ni izrecno določil noben zakon.

    4. Po Zakonu o zunanjih zadevah veleposlanika postavi in odpokliče predsednik republike na predlog vlade, ki ga pripravi minister za zunanje zadeve. Po določitvi predloga vlade opravi razgovor s kandidatom za veleposlanika delovno telo državnega zbora, pristojno za zunanjo politiko. Soglasje (agrement) za imenovanje vodje diplomatskega predstavništva tuje države, razen za odpravnika poslov, daje predsednik republike po pridobitvi mnenja Ministrstva za zunanje zadeve, ki o izdanem soglasju obvesti tujo državo. ZZZ-1 ureja tudi sprejem poverilnih pisem vodij tujih diplomatskih predstavništev.

    5. Zakon o zunanjih zadevah tudi določa, da listine o ratifikaciji mednarodnih pogodb in pristopu k mednarodnim pogodbam izda predsednik republike.

    6. Pomilostitve ureja Zakon o pomilostitvi (Ur. l. RS, št. 45/1995). S pomilostitvijo se po imenu določeni osebi odpusti kazenski pregon ali popolnoma ali deloma odpusti izvršitev kazni, izrečena kazen spremeni v milejšo ali v pogojno obsodbo ali izbriše obsodba; odpravi ali skrajša trajanje pravnih posledic obsodbe. Predsednik republike daje pomilostitev za kazniva dejanja, določena v zakonih Republike Slovenije, za kazniva dejanja, določena s kazenskimi zakoni drugih držav pa le, če je storilec državljan Republike Slovenije in če je tako določeno v mednarodnih pogodbah. Postopek za pomilostitev se začne na prošnjo ali po uradni dolžnosti. Postopek za pomilostitev z odpustitvijo kazenskega pregona se začne le po uradni dolžnosti. Po uradni dolžnosti ga začne minister za pravosodje. Mnenje o upravičenosti pomilostitve, tako v primeru prošnje kot v primeru začetka postopka po uradni dolžnosti, daje sodišče in državni tožilec. Ministrstvo za pravosodje lahko zbere še druge podatke in nato predloži predsedniku republike poročilo o navedbah prosilca, zbranih podatkih in mnenjih s predlogom ministra o pomilostitvi. Po izvedenem postopku je odločitev o pomilostitvi stvar presoje predsednika republike.

    7. Odlikovanja urejata dva zakona: Zakon o odlikovanju Častni znak svobode Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 24/1992, 13/1993) in Zakon o odlikovanjih Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 2/1995). Predsednik republike podeljuje samo odlikovanje Častni znak svobode Republike Slovenije. Odlikovanje ima tri stopnje. Zakona o odlikovanjih Republike Slovenije zaradi vrste pomanjkljivosti, ki kljub opozorilom niso bile odpravljene, ni mogoče pravno in vsebinsko korektno izvajati.

    Podeljevanje častnih naslovov ni urejeno in jih predsednik republike ne podeljuje.

    8. Druge zadeve, določene z ustavo, ki jih opravlja predsednik republike – pristojnosti, so:
    • skliče prvo sejo novega državnega zbora (81. čl.);
    • lahko zahteva sklic izredne seje državnega zbora (85. čl.);
    • pristojnosti v zvezi z izrednim stanjem in vojno, kadar se državni zbor ne more sestati (92., 108. čl.);
    • predlaga državnemu zboru kandidata za predsednika vlade (111. čl.);
    • razpusti državni zbor in razpiše nove volitve, če ni izvoljen noben kandidat za predsednika vlade v drugem ali tretjem krogu volitev ali če v primeru neizglasovanja zaupnice vladi državni zbor ne izvoli novega predsednika vlade ali pri ponovljenem glasovanju ne izglasuje zaupnice (111., 117. čl.);
    • predlaga državnemu zboru pet članov sodnega sveta od skupaj 11 članov (131. čl.);
    • predlaga državnemu zboru kandidate za sodnike ustavnega sodišča (163. čl.);
    • vloži zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti med državnim zborom, predsednikom republike in vlado (160. čl.);
    • v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe lahko predlaga ustavnemu sodišču, naj da mnenje o njeni skladnosti z ustavo (160. čl.).

    Z nekaterimi zakoni so dane predsedniku republike pristojnosti, ki niso izrecno navedene v ustavi oziroma ne izhajajo neposredno iz ustavnih določb:
    • po Zakonu o zunanjih zadevah se diplomatsko predstavništvo (veleposlaništvo in stalno predstavništvo pri mednarodni organizaciji) odpre ali zapre z ukazom predsednika republike;
    • po Zakonu o Banki Slovenije predlaga državnemu zboru, da imenuje guvernerja Banke Slovenije ter člane Sveta banke (Ur. l. RS/I., št. 1/1991);
    • po Zakonu o varuhu človekovih pravic predlaga državnemu zboru, da izvoli varuha človekovih pravic (Ur. l. RS, št. 71/1993);
    • po Zakonu o računskem sodišču predlaga državnemu zboru kandidata za predsednika računskega sodišča, prvega in drugega namestnika predsednika računskega sodišča (Ur. l. RS, št. 11/2001);
    • po Zakonu o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč predlaga predsednik republike državnemu zboru kandidate za sodnike mednarodnih sodišč (Ur. l. RS, št. 64/2001).

    Z ustavnega vidika se odpira vprašanje ali ne bi bilo potrebno navedene sedaj z zakonom določene pristojnosti bodisi izrecno navesti v ustavi, bodisi dopolniti ustavo z določbo, da opravlja predsednik republike tudi druge zadeve, ki niso določene s to ustavo, če zakon tako določa. Za sprejem takega zakona bi lahko predpisali tudi posebej kvalificirano večino poslancev, lahko tudi takšno, kakršna je potrebna za spremembo ustave, to je dvotretjinsko večino glasov vseh poslancev.

    Na zahtevo državnega zbora mora predsednik republike izreči mnenje o posameznem vprašanju. V ničemer pa ta ustavna določba ne omejuje predsednika republike, da bi dal državnemu zboru mnenje, tudi če ga ta ni posebej zahteval in da bi se v svojem mnenju omejil samo na posamezno vprašanje. Kdaj, kako in glede česa bo predsednik republike spregovoril in ali bo svoje sporočilo naslovil na javnost kot tako ali samo ali prvenstveno na državni zbor, je stvar presoje predsednika republike. Tako stališče potrjuje tudi praksa, ko je predsednik republike dal državnemu zboru mnenje tako na njegovo zahtevo kot tudi ne da bi državni zbor to zahteval. Obravnava mnenja je podrobneje urejena v Poslovniku državnega zbora (293. – 295. čl.).

    O sporih o pristojnostih med državnim zborom, predsednikom republike in vlado odloča ustavno sodišče (9. al. 1. odst. 160. čl. U, 61. čl. ZUstS).

    Slovenska ustava ne pozna instituta takoimenovanega protipodpisa (kontrasignature). Po nemški ustavi morajo imeti vse odredbe in ukrepi zveznega predsednika za njihovo veljavnost protipodpis zveznega kanclerja ali pristojnega zveznega ministra. To ne velja za imenovanje in razrešitev samega zveznega kanclerja, za razpust Bundestaga v primeru izvolitve zveznega kanclerja z manjšino poslancev in za zahtevo zveznega predsednika, naj zvezni kancler ali minister opravlja take posle do imenovanja naslednika. Sopodpis je določen na primer po italijanski, avstrijski in češki ustavi. Z institutom protipodpisa naj bi bilo zagotovljeno enotno vodenje države. S tem je omogočeno, da za vse akte šefa države, ki potrebujejo sopodpis predsednika vlade ali ministra, prevzame odgovornost sopodpisnik. Menim, da institut protipodpisa v načelu ni nezdružljiv s splošno koncepcijo slovenske ustave, ampak ravno nasprotno, ni videti nobenega utemeljenega razloga za to, da ga ustava ni uvedla.
      Literatura:
      • G. literaturo pri 102. čl.
      • Miha Ribarič, Predsednik republike in človekove pravice, str. 687 – 693, v: Teorija in praksa, let. 29, št. 7-8, Ljubljana 1992.



      108. člen

      (Uredbe z zakonsko močjo)

      Kadar se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo.
      Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen te ustave.
      Predsednik republike mora uredbe z zakonsko močjo predložiti v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane.

      Predsednik republike ima pristojnosti v zvezi z izrednim stanjem in vojno, kadar se državni zbor ne more sestati. Izredno stanje se razglasi, kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države. O razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi odloča na predlog vlade državni zbor. Državni zbor odloča tudi o uporabi obrambnih sil. Kadar se državni zbor ne more sestati, odloča o teh zadevah predsednik republike. Odločitev mora dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta sestane (92. čl.).

      Kadar se državni zbor zaradi izrednega stanja ali vojne ne more sestati, lahko predsednik republike na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo. Z uredbo z zakonsko močjo se lahko izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine, kakor to določa 16. člen ustave. Po 16. členu ustave pa je človekove pravice in temeljne svoboščine izjemoma dopustno začasno »razveljaviti ali omejiti« v vojnem in izrednem stanju. Razlika med določbo 108. in 16. člena je torej v tem, da 16. člen uveljavlja tudi pojem razveljavitve. Poleg tega v 16. členu ni opredelitve, da gre za »posamezne« pravice in temeljne svoboščine. Pač pa nadaljnja določba 16. člena tudi v vojnem in izrednem stanju izključuje možnost začasnega razveljavljenja ali omejevanja tam izrecno navedenih pravic: nedotakljivost človekovega življenja (17. čl.), prepoved mučenja (18. čl.), varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (21. čl.), domneva nedolžnosti (27. čl.), načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. čl.), pravna jamstva v kazenskem postopku (29. čl.) in svoboda vesti (41. čl.). Zdi se, da je razlika v formulaciji nadomestne pristojnosti predsednika republike v 108. členu, ki govori le o možnosti omejitve posamezne pravice in temeljne svoboščine, pri tem pa se sklicuje na vsebinsko ureditev v 16. členu, ki poleg možnosti začasne omejitve predvideva tudi možnost začasne razveljavitve, prej zadeva redakcijske pomanjkljivosti kot zavestne vsebinske odločitve ustavodajalca. Če bi se postavili na slednje stališče, potem bi lahko državni zbor sprejel ne samo omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ampak tudi njihovo razveljavitev, seveda vse ob pogojih 16. člena. Ker pa je po 92. členu ustave za razglasitev vojnega ali izrednega stanja, za nujne ukrepe in njihovo odpravo primarno pristojen državni zbor, če pa se ne more sestati, je za odločanje o vseh teh zadevah nadomestno pristojen predsednik republike, ki mora odločitev dati v potrditev državnemu zboru takoj, ko se ta lahko sestane, se zdi namen vsebinskega razlikovanja pri možnosti poseganja v sfero človekovih pravic in temeljnih svoboščin med državnim zborom in predsednikom republike malo verjeten. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah uporablja pojem razveljavitve za primer, če izjemna splošna nevarnost ogroža obstanek države ob točno določenih pogojih (4. člen). Tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope uporablja za primer vojne ali kake druge splošne nevarnosti, ki ogroža življenje naroda, pojem razveljavitve (15. člen). Po navedenih mednarodnih dokumentih gre torej ob strogo določenih pogojih za možnost razveljavitve in ni videti razlogov za dodatno uvedbo pojma omejitve v slovenski ustavi, še posebej pa ne za opuščanje pojma razveljavitve in s tem za razlikovanje v 108. členu. Vsekakor bi bila že v ustavnem besedilu potrebna popolna jasnost glede možnosti poseganja na tako pomembno področje, kot je omejevanje in razveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Presoja ustavne podlage za poseganje v človekove pravice, pa čeprav gre samo za obseg pooblastila pri enem ali drugem subjektu, ne bi smela biti prepuščena taki ali drugačni, pa če še tako restriktivni interpretaciji.

      Literatura:
      • G. literaturo pri 102. čl.
      • Miha Ribarič, Predsednik republike in človekove pravice.



      109. člen

      (Odgovornost predsednika republike)

      Če predsednik republike pri opravljanju svoje funkcije krši ustavo ali huje krši zakon, ga državni zbor lahko obtoži pred ustavnim sodiščem. Le-to ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti, z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov pa lahko odloči o odvzemu funkcije. Potem ko ustavno sodišče dobi sklep državnega zbora o obtožbi, lahko odloči, da predsednik republike do odločitve o obtožbi začasno ne more opravljati svoje funkcije.

      Postopek ugotavljanja odgovornosti predsednika republike (tudi predsednika vlade in ministrov) urejata Poslovnik državnega zbora (304. – 312. člen) in Zakon o ustavnem sodišču (63. – 67. člen). Uvedbo postopka o obtožbi predsednika republike lahko državnemu zboru predlaga najmanj 30 poslancev. Predlog za uvedbo postopka mora biti poslan predsedniku državnega zbora v pisni obliki in s podpisi predlagateljev. Vsebovati mora opis očitane kršitve ustave ali hujše kršitve zakona in predlog dokazov. Predlog za uvedbo postopka mora biti obravnavan na prvi naslednji seji državnega zbora, če je bil poslan najkasneje 30 dni pred to sejo. Državni zbor mora o predlogu odločiti vsaj v 60-tih dneh od prejema predloga. Če državni zbor odločitev v tem roku ne sprejme, se šteje, da je predlog zavrnjen. V času od razpisa volitev za predsednika republike do razglasitve volilnih rezultatov ni mogoče predlagati uvedbe postopka o obtožbi predsednika republike. Uvedbe postopka o obtožbi ni mogoče predlagati, če je že predlagana, pa ne nadaljevati, če predsednik republike odstopi ali če mu preneha mandat. Državni zbor postopek nadaljuje, če predsednik republike to zahteva (2. odst. 307. čl. PoDZ) ali če to zahteva državni zbor (4. odst. 65. čl. ZUstS).

      Predlog obtožbe pošlje predsednik državnega zbora predsedniku republike. O pravnih vidikih predloga obtožbe poda mnenje Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve državnega zbora.

      Pred odločanjem o obtožbi predsednika republike ima predstavnik predlagatelja pravico obrazložiti predlog na seji državnega zbora. Predsednik republike ima pravico pisno ali ustno na seji odgovoriti na predlog obtožbe. Predlagatelj lahko predlog obtožbe umakne vse do konca obravnave. V tem primeru se šteje, kakor da predlog ni bil vložen.

      Po Zakonu o ustavnem sodišču državni zbor odloča o obtožbi zoper predsednika republike z večino glasov vseh poslancev (63. čl.). Po poslovniku DZ sklep o obtožbi predsednika republike pošlje predsednik državnega zbora ustavnemu sodišču in predsedniku republike. Zakon o ustavnem sodišču določa, da sklep o obtožbi pošlje ustavno sodišče predsedniku republike, ki lahko na obtožbo odgovori. S sklepom imenuje državni zbor tudi pooblaščenega predstavnika, ki bo zastopal obtožbo pred ustavnim sodiščem. Pooblaščeni predstavnik se imenuje izmed poslancev, ki so predlagali uvedbo postopka o obtožbi. Ustavno sodišče opravi javno obravnavo, na kateri od državnega zbora pooblaščeni predstavnik zastopa obtožbo.

      Ustava ne določa večine, s katero ustavno sodišče ugotovi utemeljenost obtožbe ali obtoženega oprosti. Pač pa Zakon o ustavnem sodišču določa, če ustavno sodišče ugotovi, da obtožba ni utemeljena, z odločbo oprosti obtoženega in o tem odloči z večino glasov vseh sodnikov (1. odst. 65., 2. odst. 41. člena v zvezi z 10. alineo 1. odst. 21. člena ZUstS).

      Če ustavno sodišče ugotovi kršitev ustave ali hujšo kršitev zakona, z odločbo ugotovi utemeljenost obtožbe, lahko pa odloči tudi, da predsedniku republike preneha funkcija. Obe odločitvi, to je odločitev o utemeljenosti obtožbe in odločitev o prenehanju funkcije, sprejme ustavno sodišče z dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov (2. odst. 65. čl. ZUstS). Obravnavana določba ustave zahteva dvotretjinsko večino glasov vseh sodnikov samo za odločitev o odvzemu funkcije ne pa tudi za ugotovitev o utemeljenosti obtožbe.

      Če je zoper predsednika republike uveden kazenski postopek, lahko ustavno sodišče počaka s svojo odločitvijo do odločitve v kazenskem postopku.

      Če predsednik republike med postopkom odstopi oziroma če mu preneha mandat, ustavno sodišče ustavi postopek. Ustavno sodišče postopek nadaljuje, če obtoženi ali državni zbor to zahteva.

      Zakon o ustavnem sodišču določa, da v postopku ugotavljanja odgovornosti predsednika republike (predsednika vlade ali ministrov) ustavno sodišče o vprašanjih, ki niso urejena po določbah tega poglavja o postopku ugotavljanja odgovornosti, ravna po načelih kazenskega postopka, ki so določena v ustavi in zakonu.

      Nekateri avtorji zastopajo stališče, da je institut impeachmenta, predviden za ugotavljanje odgovornosti predsednika republike, predsednika vlade in ministrov, glede na dejanja, ki so predmet obtožbe, (posebna) oblika kazenske odgovornosti, glede na postopek, zlasti sankcijo pa oblika politične odgovornosti. Sam zastopam stališče, da obtožba predsednika republike, predsednika vlade in ministrov nima kazenskopravnega ampak ustavnopravni karakter. Določba je namenjena varstvu ustavnosti in zakonitosti in izraža načelo, da tudi za določeno dobo izvoljeni nosilec funkcije ni neodstavljiv. Obtožba ima lahko za posledico izgubo funkcije. Civilna in kazenska odgovornost ostaja odprta. Pogoj za uveljavljanje odgovornosti je kršitev ustave ali hujša kršitev zakona izvršena s storitvijo ali z opustitvijo pri opravljanju funkcije, torej mora biti izvršena kršitev konkretnih določb ustave in zakona. Samo politično vrednotenje sprejemljivosti ravnanja nosilca funkcije ne zadostuje za izpolnitev ustavno določenih kriterijev za obtožbo. Pač pa je ob kršitvi ustave ali hujše kršitve zakona sama odločitev državnega zbora o obtožbi političnega značaja. S sprejemom odločitve o obtožbi se državni zbor opredeli ne samo o tem, da je po njegovem stališču prišlo do kršitve ustave ali hujše kršitve zakona, ampak tudi da je predsednik republike zaradi teh kršitev politično nesprejemljiv. Odločitev o obtožbi je torej pogojena s protipravnim ravnanjem nosilca funkcije in političnim značajem odločitve o obtožbi. Spričo tega je vprašljivo, da ni že v ustavi sami določena kvalificirana večina, s katero državni zbor sprejme obtožbo.

      Vprašljiva je tudi določba, da mora iti za hujšo kršitev zakona. Nemška ustava na primer te razlike med kršitvijo ustave in zakona ne dela, ampak za oboje zahteva, da gre za naklepno kršitev. Ni videti tudi razloga, da je pri obtožbi predsednika vlade in ministrov predvidena »kršitev ustave in zakonov« in torej ni potrebna hujša kršitev zakonov (119. čl. U).

      Odpira se vprašanje, kakšen je odnos med parlamentarno preiskavo in možnostjo ustavne obtožbe predsednika republike. Ustava določa, da državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima o zadevah poizvedovanja in preučevanja smiselno enaka pooblastila kakor pravosodni organi (93. čl. U). Zakon o parlamentarni preiskavi sicer določa njen namen, namreč, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, za spremembo zakonodaje in za druge odločitve DZ iz njegove ustavne pristojnosti, vendar ne vzpostavlja nobene povezave z ureditvijo postopka obtožbe predsednika republike, predsednika vlade in ministrov (Ur. l. RS, št. 63/1993). Tudi poslovnik o parlamentarni preiskavi v določbah o končnem poročilu preiskovalne komisije izrecno ne vzpostavlja zveze s postopkom obtožbe (Ur. l. RS, št. 63/1993).

      Bistvena razlika med postopkom parlamentarne preiskave in postopkom obtožbe je v tem, da se parlamentarna preiskava mora uvesti na zahtevo kvalificirane manjšine, sklep o obtožbi pa lahko sprejme državni zbor samo s kvalificirano večino.

      V parlamentarni preiskavi je preiskovanec dejansko lahko obtoženec in torej na zahtevo kvalificirane manjšine pride v tak status neposredno izvoljeni predsednik republike, ne da bi bilo sploh potrebno v zahtevi za uvedbo parlamentarne preiskave navesti določbe ustave in zakonov, ki naj bi bili huje kršeni in ne da bi bilo treba navesti dokaze za to.

      V parlamentarni preiskavi je vabljen preiskovanec pod grožnjo prisilne privedbe, v postopku obtožbe pa predsednik republike ni dolžan priti niti na sejo državnega zbora, ki odloča o predlogu obtožbe niti na javno obravnavo pred ustavno sodišče.

      Primerjava med ureditvijo parlamentarne preiskave in obtožbe navaja na sklep, da bi kazalo zakonsko urediti odnos med parlamentarno preiskavo in obtožbo.

      Literatura:
      • G. literaturo pri 102. čl.
      • Miha Ribarič, Uveljavljanje odgovornosti predsednika republike, str. 273 – 285, v: 1. Strokovno srečanje pravnikov s področja javnega prava, Inštitut za javno upravo, Brdo pri Kranju 28. in 29. november 1995.

       

      arhivska stran