PAMFLET IN DEJSTVA (KRONIKA SPODRSLJAJEV)

Ljubljana, 28. september 2000


Bernardu Nežmahu zaradi igrivosti in domišljije, značilne za pamflete, morda res ni potrebno poznati vseh dejstev, ko teden za tednom na svoj posebni način komentira notranje-politična dogajanja. Pa vendar lahko zaradi trditev, ki se objavljenim dejstvom tako vidno izogibajo, njegovim pamfletom ostane zgolj pridih aktualno-politične, pristranske propagandistične note. To se mu dogaja kar pogosto , ko uperja kritično ost proti predsedniku republike Milanu Kučanu. Zato ob teh trditvah Bernarda Nežmaha nekaj znanih dejstev, zaradi katerih rubrika Pamflet gotovo ne bi trpela škode. Prej nasprotno.

"Pred mesecem so se v Dubrovniku pod okriljem Stipeta Mesića v prijateljskem vzdušju srečali predsednik Milo Đukanović, Vaclav Havel in Milan Kučan. Črnogorski vladika je ob tej priložnosti izrekel celo simbolno gesto opravičila za agresijo črnogorskih enot na Dubrovnik leta 1991", navaja g. Nežmah ("Črnogorski utrinki brez fotoaparata", Mladina, 21.8. 2000, str. 15) Črnogorski predsednik Milovan Djukanović se ni simbolno opravičil za agresijo črnogorskih enot na Dubrovnik leta 1991 ob srečanju predsednikov Mesića, Havla, Kučana in Djukanovića v Dubrovniku, temveč je predsednik Đukanović to storil v Cavtatu že pred dubrovniškim srečanjem štirih predsednikov.

Predsednik Kučan "je tokrat želel, da bi pismo ostalo zasebne narave", piše g. Nežmah v Pamfletu "Pisemski bojevniki", Mladina, 18.9.2000. Predsednik Kučan ni želel, da bi pismo o terorističnih grožnjah zaradi občutljive narave zadeve postalo javno, zato se je s predsednikom vlade dr. Bajukom dogovoril, da bo pismo ostalo interno. Uradna pisma v interni komunikaciji med državnimi organi pa niso zasebne narave. Interno in privatno sta dve različni stvari. Grozilna pisma niso bila naslovljena na predsednika Kučana, zato tudi ne bi mogel biti predlagatelj za kazenski postopek, če bi sploh šlo za t.i.. predlagalni delikt. Grožnja s smrtjo štirim slovenskim javnim osebnostim pa je bila za predsednika dovolj tehtno dejstvo za zaskrbljenost in za interno pismo vladi, ki ima v rokah izvršilne mehanizme za varovanje demokratičnega pravnega reda.


V pamfletu "Manj je več" ( Mladina, 11.9.2000, str. 37), se Bernard Nežmah sprašuje "Kdo,kdo, kdo?????? je pred tedni prvi napisal javno pismo, v katerem je od slovenske vlade zahteval, da se zaradi izjav med nakaterimi avstrijskimi politiki opredeli do AVNOJ-skih odlokov? Sam gospod Milan Kučan je vrgel pasjo bombico razdora...", si odgovarja Bernard Nežmah na svoje vprašanje, kdo je vse skupaj zakuhal. Razprave o Avnojskih sklepih ni začel predsednik Kučan, temveč so jo začeli nekateri avstrijski politiki, od koroškega deželnega glavarja do ministrov in celo kanclerja, ki so se razprave o Avnojskih sklepih lotili v različnih oblikah. Na slovenski strani ni bilo jasnega odgovora. O teh zahtevah avstrijskih politikov so pred javnim pismom predsednika Kučana slovenski vladi, v povzetem tudi za javnost, poročali tudi slovenski mediji.

"Predsednik se zaradi svojih predvolilnih strategij požvižga na zakone lastne države", piše Bernard Nežmah v feljtonu "Avnojski predvolilni plamen", v katerem komentira odločitev predsednika republike, da zavrne predloge Ministrstva za zunanje zadeve za razrešitev veleposlanikov tik pred rednimi parlamentarnimi volitvami (Mladina, 4.9.2000, str. 36). Predsednik republike spoštuje zakone Republike Slovenije. Ni odklonil podpisa na ukazih o odpoklicu nekaterih veleposlanikov, t.im. pogodbenih diplomatov, temveč je pri izpolnjevanju svojih pristojnosti, da imenuje in razrešuje veleposlanike, določenih z zakonom, le upošteval ustaljeno in spoštovano mednarodno prakso, da se veleposlanikov tik pred parlamentarnimi volitvami ne postavlja in odpoklicuje.