Izjava

SREDNJEEVROPSKI VRH V SLOVENIJ USPEL
Predsednik Kučan povzel dvodnevno razpravo šestnajstih predsednikov srednjevropskih držav
Tiskovna konferenca ob zaključku 9. srednjeevropskega predsedniškega srečanja

Brdo pri Kranju, 1. junij 2002

Spoštovani predsedniki in dragi prijatelji, spoštovane gospe, spoštovani gospodje novinarji, spoštovani predstavniki sedme sile, moji kolegi so mi zaupali, da poskusim strniti rezultate naših dvodnevnih premišljanj, kar seveda ni enostavno.

Prosim vas za razumevanje. Delate na soncu, ampak za tolažbo naj vam ostane, da bi bilo slabše, če bi morali delati v dežju, tako da je to vendarle boljša rešitev.

Najprej bi vam želel povedati, da smo govorili, kot je bilo vnaprej dogovorjeno, o Srednji Evropi kot povezovalki združujoče se Evrope, o transformaciji Evrope in njeni prihodnosti oz. o dosežkih transformacije Evrope in o njeni prihodnosti.

Seveda nismo mogli mimo podobe sveta, kot ga vidimo in razmer, ki jih prinaša njegova globalna narava. Z vsem spoštovanjem do različnosti smo pozorno poslušali drug drugega, pogovarjali smo se odkrito. Upoštevali smo, da so naše države v različnem položaju in v različnem razmerju do evropskih integracij, da so različne tudi naše izkušnje življenja v teh integracijah, da so različne naše zgodovinske obremenitve in da to dejstvo opredeljuje tudi naša stališča.

Bili smo si edini, da je čas, v katerem je prišlo do srečanja, za Evropo zelo pomemben. Dogajajo se nekatere krucialne stvari, ki bodo bistveno zaznamovale našo prihodnost. Premisleki o tem času zahtevajo upoštevanje pomembnih pozitivnih dosežkov razvoja, ki ga je naredila Evropa po koncu blokovske delitve. Vendar je vsebina in pomen posameznih odločitev, pred katerimi smo sedaj takšna, da je mogoče reči, da je ta čas tudi kritičen. Pozitivni razvoj je že doslej bistveno spremenil podobo Evrope in v znatni meri omilil njena nekdanja nasprotja. Obstajajo pa nekatera vprašanja, ki zahtevajo tehtne odgovore, da ne bi ogrozila pozitivnih dosežkov dosedanjega razvoja.

Čas, v katerem smo se sestali in ki je zaznamoval našo razpravo, so določala predvsem naslednja dejstva:

Najprej bližnje odločitve o širitvi EU in Nata, ki bodo s svojimi posledicami gotovo segle prek nekdanjih evropskih delitev.

Nadalje je zelo pomembno vplivala na naša razmišljanja nedavna ustanovitev Sveta Nato – Rusija na sestanku v Rimu. To zahteva premisleke o prihodnji varnostni arhitekturi Evrope. Seveda, na to so vplivala tudi nekatera nedavna srečanja predsednikov Busha in Putina in obiski predsednika Busha v nekaterih evropskih prestolnicah.

Na naša razmišljanja je vplivalo dejstvo, da se sestaja Konvencija o prihodnosti Evropske Unije in njenem političnem modelu, ki bo morala izrisati takšno prihodnjo ureditev združene Evrope, da bo ta ohranila notranjo pluralnost in hkrati delovala na globalni ravni kot enoten ustvarjalen in odgovoren glas kontinenta. Zato da bo v svetovnih razsežjih Evropa imela tudi politični vpliv, ki bo ustrezal njeni gospodarski moči in kulturnemu vplivu. Zato da bo širitev EU tudi projekt združene Evrope, zato da bo projekt združene Evrope prepoznan tudi kot kulturni in etični projekt.

In končno so na naša razmišljanja vplivala prepoznavanja učinkov globalizacije in nujnost soočanja z njenimi negativnimi učinki – terorizmom, organiziranim mednarodnim kriminalom, ilegalnimi migracijami in podobnimi pojavi. Izraženo je bilo prepričanje, da bi Evropa z intenzivnim sodelovanjem, ki bi šlo preko meja držav, lahko bila dober primer, kako je mogoče negativne učinke globalizacije ublažiti ali vsaj omejevati.

Rad bi vam tudi povedal, da v temeljnih pogledih na nujnost širitve evropskih integracij ni bilo razlik. Glede tega smo soglasni, čeprav različna oddaljenost sodelujočih držav od EU in Nata povzroča tudi nekatere manjše razlike v presoji združevalnih procesov, razlike v interesih in tudi razlike v pričakovanjih, ki so, kot je bilo to pred časom tudi v Sloveniji, tudi blizu iluziji.

Bili smo si enotni, da je združena Evropa naša skupna usoda, pripadnost Srednji Evropi pa svojevrstna legitimacija privrženosti vrednotam, ki jih želimo skupaj razvijati in varovati v združeni Evropi. Zavedali smo se, da proces širitve ni samo navaden proces širitve, da mora biti hkrati tudi proces krepitve sposobnosti Evropske Unije, da sprejema odločitve, da je učinkovita, da je racionalna. Da so to resni problemi, ki zadevajo notranje utrjevanje integracije in krepitev njene učinkovitosti. Zavedali pa smo se tudi tega, kakšne bi bile negativne posledice, če do širitve ne bi prišlo oziroma, če bi se odlagala ali če bi se bistveno upočasnili procesi širitve tako v Evropski Uniji kot tudi Nata.

Bili smo si enotni v pogledu, da naj združena Evropa seže do tja, kamor sežejo njene vrednote. Do tja, do kjer obstaja pripravljenost sprejemati in razvijati njen pravni red, njeno demokratično politično kulturo in njeno pripravljenost nositi soodgovornost za razvoj globalnega sveta in pozitivnih razsežij njegove soodvisnosti. Enotni smo bili v prepričanju, da je potrebno krepiti sile sprave, zato da prihodnost ne bi bila zgodovina novih vojn in da je za to potrebno tudi krepiti medkulturni dialog.

Poudarili smo potrebo, da se združena Evropa tudi z notranjimi institucionalnimi spremembami čimprej usposobi, da bo njen politični vpliv v globalnem svetu skladen z njeno dejansko gospodarsko močjo. V razpravi smo ob tem ugotavljali, da v Srednji Evropi danes veljajo vse ključne evropske vrednote gospodarske, politične, in duhovne demokracije in socialne stabilnosti. Poudarili smo, da je stabilnost Srednje Evrope pomembna za stabilnost vsega našega kontinenta.

Dalje smo ugotovili, da Srednja Evropa ni več zgolj most med evropskim političnim nekdanjim vzhodom in nekdanjim političnim zahodom, ampak da postaja vse bolj tudi aktivni dejavnik povezovanja širšega vzhodnega in jugovzhodnega območja z evroatlantskimi integracijami.

Ugotovili smo, da politične in duhovne razmere v Srednji Evropi in na vsem kontinentu niso samo dobre, da oživljajo tudi nacionalni populizmi, ksenofobija, celo antisemitizem, evropska provincialna ošabnost do drugih civilizacij in kontinentov ter politični radikalizem. Fundamentalizmi ne pristajajo na dialog, ki postaja in mora postati način življenja v Evropi. Nasprotno, z dialogom vsiljuje konfrontacijo. Zato so ti pojavi nevarni. Bili smo mnenja, da ni mogoče sprejeti vzorcev tistega političnega obnašanja, ki ogroža dosežke pozitivnega razvoja v Evropi po padcu berlinskega zidu, ki ogroža varnost, solidarnosti in spravo ter nasprotuje širitvi EU in NATO.

Poudarjena je bila potreba - in tu mislim, da je bil ključni poudarek našega srečanja - potreba po odprtem in argumentiranem dialogu z državljani v vseh evropskih državah, tako v članicah EU kot kandidatkah in tudi drugih, v katerem - mislim na dialog, bi jim pojasnjevali smisel evropskega združevanja in smisel institucionalnih sprememb in seveda tudi vpliv teh sprememb na življenje državljanov v naših državah. Ljudje potrebujejo informacijo, da bi razumeli nujnost in utemeljenost teh sprememb, kajti neinformiranih se polašča negotovost, bojazen pred izgubo socialne varnosti, bojazen pred zmanjšanjem kvalitete življenja, pred izgubo kulturne in duhovne identitete, pred izgubo lastne kulture in predvsem tudi možnosti vplivanja na sprejemanje odločitev. Vse to med drugim poraja tudi odpor do širitve tako v državah članicah kot tudi v državah kandidatkah in se ustvarja ozračje, ki ga s pridom izkoriščajo nasprotniki širitve, zagovorniki nacionalističnega populizma in ksenofobije. To vse ustvarja tudi ugodna tla za nacionalne egoizme, ki zmanjšujejo prostor solidarnosti kot temeljni vrednoti, o kateri smo tudi mi veliko govorili. Srednja Evropa vse te stvari pozna najbolje. Ima tudi največ potrebe po dialogu s svojimi državljani, kajti to je majhen prostor Evrope, kjer se srečuje veliko različnega in se srečujejo tudi vsa ta protislovja, vse te razlike in nesporazumi. Zato je morebiti v Srednji Evropi najlažje in tudi najbolj potrebno v takem dialogu uveljaviti miselnost, da gre za zlato pravilo "življenja ljudi v organizirani družbi", ki se ravna po načelu "kar ne želiš, da tebi storijo drugi, tudi sam ne stori drugim".

Dotaknili smo se tudi razmer v delu Jugovzhodne Evrope in prihodnosti tega območja v neposredni bližini Srednje Evrope. Po mnenju udeležencev tega srečanja so to evropska vprašanja in tudi vprašanja evropske odgovornost, ker so tudi vprašanja evropske varnosti. Skupna razprava s predsedniki s tega območja je pokazala viden napredek pri stabilizaciji in uveljavljanju evropskih vrednot. Pokazala pa je tudi potrebo po evropski solidarnosti za gospodarski in socialni razvoj in s tem za polno veljavo evropskih demokratičnih vrednot tudi na tem prostoru. Novi institucionalni aranžmaji EU s temi državami bi pospešili njihove notranje reforme in bi jim skrajšali razdaljo do EU. Posebej smo se razveselili in smo pozdravili odločitev predsednikov ZRJ in Hrvaške, da na našem srečanju podpišeta skupno izjavo o novih korakih zbliževanja med državama. Veseli smo znamenj krepitve zaupanja med tema dvema državama in verjamemo, da bodo tej gesti sledila tudi dejanja.

Upam, da kot gostitelj izražam oceno vseh sodelujočih, da je bilo naše dvodnevno srečanje uspešno. Razprava je pokazala visoko stopnjo solidarnosti, prijateljstva in zaupanja med nami, med predsedniki držav, ki jih predstavljamo, kar je po skupnem mnenju trdni temelj prihodnjega sodelovanja med nami, med našimi državami, temelj uspešnega odpiranja poti za konkretna dejanja in zaupanja naših vlad in parlamentov, ki za to nosijo odgovornost in so za to pristojna. Posebej koristna so bila tudi številna bilateralna srečanja med nami, ki smo jim namenili veliko časa.

Temu našemu srečanju bo sledilo 10. srečanje prihodnje leto v Salzburgu, torej ob desetletnici srečanja, kjer se je rodila ideja teh srečanj. Gostitelj tega srečanja bo predsednik Republike Avstije, gospod Klestil.

O naših srečanjih doslej govori tudi posebna izjava, ki sva jo pripravila s predsednikom Havlom na njegovo pobudo. Izjava vam je na razpolago. Spoštovanemu predsedniku in dragemu prijatelju Václavu Havlu smo se zahvalili za intelektualno utemeljitev naših srečevanj in za njegovo veliko angažiranje, da so naša srečanja uspela. Tudi v prihodnje bodo nosila pečat njegovega vizionarstva. Z izjavo sva hotela predstaviti najin pogled na pomen teh srečanj, na njihove dosežke, na trenutek v katerem živimo in tudi na prihodnost, celo tudi na prihodnost srečevanj v tem pogledu. Veselilo naju je, da smo ugotovili, da je pravzaprav večina razprav in njihova vsebina bila skladna s to najino izjavo in da so se ji po svojih besedah pridruževali tudi drugi predsedniki.

Izpričana je bila trdna volja, da se bodo naša srečanja odvijala tudi v prihodnje, vse dokler bodo predsedniki v teh srečanjih videli smisel in v njih prepoznavali prostor krepitve medsebojnega zaupanja in prepričanja, da smo vsi del istega prostora, istih duhovnih opredelitev in iste preteklosti in da imamo zato tudi podobna pričakovanja do prihodnosti.

Zato želim na koncu prihodnjim srednjeevropskim srečanjem vso srečo. Vam, spoštovane gospe novinarke in gospodje novinarji, bi se rad zahvalil v našem skupnem imenu za pozorno in odgovorno obveščanje javnosti o našem delu. Preko vas in z vašim delom je bila z našim delom seznanjena tudi širša javnost. Kot je povedala direktorica Urada Vlade za informiranje gospa Brglezova, so vam predsedniki ali smo vam predsedniki sedaj na voljo po programu, ki ga poznate, na mestih, ki jih označujejo table, ki jih imate na levi in desni tega prostora. Hvala lepa.