PRED SREČANJEM 16.PREDSEDNIKOV SREDNJEEVOPRSKIH DRŽAV
Izjava predsednika Milana Kučana za elektronske medije

Ljubljana, 30. maj 2002


Vprašanje:
Katera bo glavna vsebina in kaj bo na koncu deklaracija, ki jo boste sestavili, vsebovala?

Milan Kučan:
Srečanje predsednikov srednjeevropskih držav in tistih držav, ki so neposredno povezane s Srednjo Evropo, se letos odvija v času, ki je pomemben, pomemben za Srednjo Evropo, Evropo in morebiti tudi širše. Letos bi naj bila končana pogajanja o vključevanju novih držav v Evropsko unijo. Letos naj bi na sestanku v Pragi bile povabljene nove države v Nato. Kar pomeni konec nekega obdobja prehajanja vzhoda na evropski vzhod in odpiranje vrat za prihod evropskega vzhoda na zahod, kar je bil eden od ključnih ciljev evropskega življenja po padcu Berlinskega zidu in seveda tudi eden od ključnih ciljev srečevanja srednjeevropskih predsednikov. Kajti prav to področje Evrope je bilo najbolj zainteresirano, da se čimprej odpravijo posledice teh dolgoletnih delitev.

Do srečanja prihaja neposredno po srečanju držav Nata in Rusije v Rimu, po podpisu sporazuma o posebnih oblikah sodelovanja Nata z Rusijo, kar seveda ima posledice in bo imelo posledice za varnostno strukturo in arhitekturo Evrope. Do srečanja prihaja v času, ko je začela z aktivnim delom konvencija o prihodnji politični strukturi Evrope in ki naj bi premislila tiste institucionalne oblike povezovanja in sodelovanja evropskih držav, ki bi v svetu uveljavile tudi politično vlogo Evrope, ki bi ustrezala njeni gospodarski moči in kulturnemu vplivu. Do vrha na Bledu in Brdu pri Kranju prihaja tudi v času intenzivnega ukvarjanja z negativnimi vidiki globalizacije, kot so: mednarodni kriminal, mednarodni terorizem, trgovina z drogami, z orožjem, pranje denarja, itd. Vse to bo vplivalo na razpravo, ki bo po moji sodbi imela vendarle skupen imenovalec v želji, da Srednja Evropa počasi opusti svojo vlogo mostu med vzhodom in zahodom Evrope in se čedalje bolj uveljavlja kot tisti del Evrope, ki priteguje v Evropske integracije države, ki ležijo vzhodneje in jugovzhodneje od tega, kar razumemo pod Srednjo Evropo.

Ta projekt, šestnajst predsednikov v Sloveniji, seveda uveljavlja ponovno Slovenijo tudi kot državo dialoga, ki se je izrazito uveljavila lansko leto ob srečanju predsednikov Putina in Busha, s tem, da ima Slovenija v tem srečevanju in v tem dialogu izredno aktivno vlogo ves čas, od samega nastanka srečevanja predsednikov srednjeevrope in bo aktivno vlogo imela tudi tukaj.

Projekt pa je zahteven tudi iz varnostnih, logističnih, prometnih vidikov. Dogovorili smo se, da bi varnostni in prometni ukrepi bili spravljeni na imenovalec najmanjšega nujnega. Vseeno pa se opravičujem prebivalcem Gorenjske, ker bo verjetno vendarle moten ustaljen ritem njihovega življenja in se jim za razumevanje tudi v naprej opravičujem.

Vprašanje: Ali se strinjate, da se je s številom udeležencev nekoliko razvodenela politična teža in vsebina teh vrhov?

Milan Kučan:
To ni nobena ekskluzivna druščina, ki bi lahko komurkoli, ki želi sodelovati, zaprla vrata. Res pa je, da bo po teh srečanjih, devet jih je bilo doslej, potrebno premisliti, kakšna bo njihova prihodnja vloga, glede na to, da so temeljni cilji , zaradi katerih je do srečevanj prišlo, več ali manj tudi uresničeni in da danes ni več mogoče govoriti o tem, da ločnica med nekdanjo politično vzhodno in zahodno Evropo še zmeraj poteka čez Srednjo Evropo. Je pa seveda to priložnost, da se spozna in razume, v kakšnih razmerah se oblikujejo stališča, pogledi in pričakovanja in upanja tistih držav, ki so od teh integracijskih tokov še zmeraj odmaknjene.

Vprašanje:
Začeli ste temo prihodnosti tega srečanja. V bistvu se je že večkrat govorilo – to srečanje bo pa zadnje in potem je vsakokrat še bilo. Ali predvidevate, da bi to srečanje lahko bilo zadnje?

Milan Kučan:
Mislim, da letos govora o tem, da naj bi bilo to srečanje zadnje, ne bo. Govora bo gotovo o tem, kakšna je njegova prihodnost. Moje mnenje pa je, da bodo ta srečanja potekala toliko časa, dokler bodo predsedniki držav videli smisel in korist tudi od te vrste srečevanj. Ni edino, ampak v tem prostoru je vendarle za zdaj edino take vrste.

Vprašanje:
Bistvo teh srečevanj so tudi bilateralna srečanja. Ali predvidevate, da se bo letos zgodila kakšna velika zgodba, tozadevna?

Milan Kučan:
Skoraj tako pomembna, kot sama razprava na teh plenarnih sestankih, so bilateralna srečanja, ki omogočajo pogovor tudi o morebitnih nerešenih vprašanjih v odnosih med temi državami. Omogočajo tudi pogovor o pogledih in stališčih na skupna vprašanja v tem srednjeevropskem in evropskem prostoru, še posebej tista, ki so aktualna – o širitvi Evropske unije in Nata. Na podlagi takšnega vpogleda v razmere in stališča, je tudi lažje razumeti opredelitve. Ustvarja pa se predvsem neko zaupanje, ki potem tistim institucijam naših držav, to so zlasti izvršilni oz. organi izvršilne oblasti, torej vlade, deloma tudi parlamenti, lažje sprejemajo odločitve, ki so zavarovane pred enostranskostmi oz. pred možnimi nesporazumi, zaradi nezadostnega poznavanja razmer oz. razlogov za stališča drugih držav.