VARUHI ČLOVEKOVIH PRAVIC PRI PREDSEDNIKU REPUBLIKE

Ljubljana, Predsedniška palača, 6. december 2002


Spoštovane gospe in gospodje,

v čast in veselje si štejem, da vas lahko pozdravim na tem vašem srečanju v Republiki Sloveniji. Zadovoljen sem, da ste si za kraj vašega srečanja izbrali Republiko Slovenijo. V tem vidim priznanje za dosežke, ki je na področju spoštovanja človekovih pravic dosegla moja država. Predvsem pa verjamem, da ste zadovoljni z rezultati in uspehi vašega dela, ki so prispevali k temu, da je fenomen človekovih pravic danes v ospredju politične in človeške misli nasploh.

Odnos do človekovih pravic ni več samo merilo demokratičnosti kakšne družbe, ampak tudi merilo njene socialne kohezije, socialne vključenosti ljudi in tudi vrednostnega sistema, ki si ga družba postavlja. Tudi delo varuhov človekovih pravic je prispevalo k temu, da je fenomen humanitarne intervence prišel v dokument Združenih narodov; da vrhovna vrednota, ki jo ščitijo Združeni narodi, ni več samo državna suverenost z dodatkom o spoštovanju nevmešavanja v notranje zadeve držav; da je nekaj močnejše od nacionalne suverenosti. To je človeško življenje, je spoštovanje človekove osebnosti in njegovih pravic, ki služijo varovanju te vrednote. Naš skupen interes je, da se flagrantno kršenje človekovih pravic, kršenje celo z državnim terorjem ne bo moglo več skriti za načelom o nacionalni suverenosti in nevmešavanju v notranje zadeve države. Deklaracija o človekovih pravicah tako dobiva svoje logično in razumno nadaljevanje. Ko bo temu spoznanju in temu fenomenu prirejen tudi cel mehanizem Združenih narodov, vključno s sankcijskim, mislim, da bomo lahko zadovoljni.

Zadovoljni bomo lahko zaradi tega, ker bo to pomenilo, da je v mednarodno politiko prodrlo spoznanje, da sodobni svet ne more živeti brez odgovornosti. da ne more živeti brez učinkovitega upravljanja in da mora biti eno in drugo naslonjeno na čvrste, nam vsem skupne etične temelje in da ni mogoče govoriti več o mednarodni politiki brez njene etične podstati. Ostane nam seveda zahtevna naloga, kako priti do teh skupnih etičnih temeljev, ki jih nobena civilizacija na našem planetu ne bo čutila kot duhovno nasilje nad svojo tradicijo in nad vrednotami - tako kot jih ona postavlja. Evropejci smo bili dolga stoletja navajeni živeti s prepričanjem, da je vse tisto, kar je dobro za nas, dobro za ves svet, da so naše vrednote, naše razumevanje demokracije, naše razumevanje sveta, položaja človeka v tem svetu tiste, ki so največ vredne in ki jih preprosto morajo sprejemati tudi vsi drugi. Dolgo je trajalo, da smo spoznali, da temu ni tako in da je treba v vsaki civilizaciji iskati tisto, kar je skupno in kar je najmanjši skupni imenovalec tistega, na čemer lahko gradimo skupno odgovornost za svet, za človeštvo, za življenje na planetu in za njegovo prihodnost. To pa je gotovo človek s svojim življenjem. Te vrednote varujejo in jih morajo varovati vse civilizacije.

To je tudi edini način, da se izognemo grozečemu konfliktu civilizacij z vsemi posledicami in da namesto tega ponudimo model dialoga in sodelovanja med civilizacijami. Seveda so to velike besede. Znotraj naših držav se kljub takšnemu razumevanju fenomena človeškega življenja in človeškega dostojanstva dogajajo krivice in kršitve pravic. V razmerju med posameznikom in oblastjo je oblast vedno v skušnjavi, da uveljavi svoje poglede, svoje projekte na račun posameznika. Zato je treba človeka zaščiti in zaenkrat boljše zaščite, kot je institucija varuha človekovih pravic, ni. In zato se ta institucija tudi tako hitro razrašča v tistih delih Evrope, ki je do nedavnega ni poznala. Naše države, ki so živele za mejo nekdanje »železne zavese«, zdaj dohitevajo zamujeno v svojem zgodovinskem in civilizacijskem razvoju. Tudi priznanje svojih naporov vidimo v članstvu v Evropski uniji in v evroatlantskem zavezništvu.

Naš varuh, moj prijatelj, gospod Hanžek misli, da bi bilo koristno, da bi se Slovenija uveljavljala kot država z visoko promocijo in spoštovanjem človekovih pravic in ne s članstvom v NATO. Moja izkušnja govori, da je potrebno oboje; da je svet takšen kot je in če ne znamo zavarovati človekovega življenja, potem seveda tudi vse ostalo, kar je povezano in nadgrajeno na ta fenomen, vključno s človekovimi pravici, vključno s pravno državo, socialno pravičnostjo itd., postane brezpredmetno, ker je nerealno. Hočem povedati, da svet žal ni po naši podobi, da svet ni po podobi naših želja, da pa je ravno to spoznanje najbolj velik motiv, da naredimo vse, da bi realnost tega sveta zbližali z našimi željami, z našimi pričakovanji in z našimi upanji. In vaša prizadevanja, spoštovane gospe in gospodje, so dobro zagotovilo, da bomo ta razkorak in to razdaljo sposobni zmanjšati.

Želim, da bi vaše srečanje tu v Ljubljani rodilo pričakovane sadove. Želim, da bi se v Sloveniji dobro počutili kljub neprijaznemu vremenu in ker se bližajo prazniki, vam želim prijazne praznike, srečno novo leto in veliko uspehov v njem.

Hvala lepa.