PRVA GIMNAZIJA JE PRIČEVALEC POMEMBNEGA OBDOBJA
Slavnostni govor predsednika reppublike ob 150. letnici Prve gimnazije Maribor

Maribor, 9. november 2000


Drage nekdanje in današnje dijakinje in dijaki Prve gimnazije, spoštovani profesorski zbor, gospe in gospodje,

Danes slavite visok jubilej. Vesel sem, da ste me za ta praznik povabili medse in v čast si štejem, da Vam lahko ob tej priložnosti spregovorim. 150. rojstni dan Prve gimnazije v Mariboru je velik praznični trenutek za šolo, hkrati pa je teh 150 let tako pomembnih, da je to tudi praznik Maribora in vsega slovenskega naroda. Zato je vredno s spoštljivim spominom premisliti to uspešno življenjsko pot in poslanstvo, ki ga je opravila in ji zaželeti, da ga nadaljuje tako uspešno tudi v prihodnje.

Veliko ljudem v minulem poldrugem stoletju je življenje v temelju oblikovala ta šola. Za vsakim imenom, ki je zapisano v njenih analih, je človek s svojo zgodbo o prispevku pri izpolnjevanju poslanstva, ki je šolo pospremilo v življenje. Vsak vaš dijak je po maturi sicer izbral pot po svoji meri, vsakomur od njih pa je vendarle ta šola dala podlago, da je svoje načrte in pričakovanja samozavestno postavil v resničnost, ki jo nosi življenje. Ter aktivno in ustvarjalno vplival na okoliščine svojega človeškega bivanja v vznemirljivem, pogosto prelomnem času minulega poldrugega stoletja, ki je tako zelo zaznamoval slovenstvo in njegovo prihodnost.

To je obdobje, ko so bolj ali manj zarisane, tudi romantične predstave o Slovencih kot narodu prerasle v čvrst, jasno oblikovan nacionalni program sodobne evropske nacije. Razmeram in času primerno, pod vplivom notranjih razvojnih, družbenih in političnih procesov med Slovenci in zelo močno tudi pod vplivom okoliščin v širšem mednarodnem prostoru, je ta program kljub omahovanjem, iluzijam in tudi napakam dočakal svojo uresničitev z ustanovitvijo samostojne slovenske države. Vanjo smo Slovenci prinesli izkušnjo življenja v treh različnih večnacionalnih državnopolitičnih skupnostih, ki smo jim vsem dali tudi svoj velik ustvarjalen prispevek in z izkušnjo treh vojn, v katerih smo se bojevali za svojo svobodo, pravico do samoodločbe in zlasti izrazito v času II. svetovne vojne in NOB tudi za preživetje in golo pravico do življenja. V tem poldrugem stoletju smo prehodili, če rečem v prispodobi, pot od vasi do mesta, postali smo sodoben, gospodarsko razvit narod, ki se je sposoben spoprijeti z izzivi poindustrijske informacijske družbe in globalizacije sveta. Postali smo nacija s svojo državo, z vsemi nacionalnimi kulturnimi in političnimi ustanovami ter aktiven in odgovoren dejavnik v mednarodnem življenju. Danes so naše dileme kako preživeti na tem majhnem prostoru, ukleščenem med velike germanske in romanske sosede, in kako ohraniti ter razvijati svojo nacionalno kulturno identiteto, v marsičem podobne tistim izpred 150 let. Vendar z bistveno, odločilno razliko; takrat so o nas v glavnem odločali in odgovore na te dileme določali drugi, danes odločamo sami, v svoji državi, s svojim razumevanjem, sposobnostmi, zrelostjo in odgovornostjo. Odgovornostjo do naporov vseh tistih, ki so vse od pomladi narodov naprej omogočali našo uspešno pot do sodobne nacije in predvsem z odgovornostjo do prihajajočih rodov, ki bodo svojo prihodnost gradili na naši zapuščini.

To se mi je zdelo vredno in potrebno povedati, kajti Prva gimnazija v Mariboru je pričevalec prav vsega tega, za nas Slovence tako zelo pomembnega obdobja. Tu, na severni meji slovenstva je bil čas v marsičem še bolj prelomen in dramatičen kot drugod na slovenskem. In ni naključje, da se je o njegovi usodi v svojem Zemljevidu zaskrbljeno spraševal Oton Župančič z verzom: "Kaj bo z vami, vi mejniki štirje - Celovec, Maribor, Gorica, Trst". Ni naključje, da je od vseh štirih mejnikov, ki so v zgodovini zaznamovali meje slovenskega nacionalnega prostora, danes v okviru slovenske države le Maribor. To je zasluga ljudi, ki jih simbolizirata general Maister in pohorski kmet Šarh. Mnogim med njimi je njihovo duhovno podobo in vrednostni sistem v spoštljivo dolgoletnem delovanju pomembno sooblikovala prav Prva gimnazija v Mariboru.

Maribor je v svoji dolgi zgodovini skupaj s širšo okolico preživljal velike gospodarske in politične pretrese. Še zlasti viharne čase je doživljal v drugi polovici devetnajstega in prvi polovici dvajsetega stoletja, ko se je razvil v najpomembnejše gospodarsko in kulturno središče severovzhodne Slovenije. Ena stalnic njegovega življenja je bila nenehna, tudi usodna ogroženost slovenstva. Tako sta po logiki zgodovine bili njegovi stalnici tudi zavestno upiranje raznarodovalnemu pritisku in boj za njegov slovenski značaj. Dejstvo je, da Slovenci tudi v tem delu narodnostnega ozemlja niso klonili pod germanskimi pritiski. Ravno nasprotno. Huje ko je bilo, bolj so bili trdni. Neupogljivosti je spodbudila ustvarjalnost, zrasle so pomembne kulturne ustanove, narodni domovi, knjižnice, založbe, revije, časniki, gledališče, šole. Med njimi tudi današnja jubilantka Prva gimnazija. Kasneje tudi univerza, ki si s trdim delom vztrajno pridobiva spoštovanje in ugled doma in v svetu. Ta neupogljivost je ustalila tudi severno mejo, zanesljiv branik slovenstva na stičišču z germanskim svetom. Toda branikov Slovenci nikoli nismo razumeli kot okopov. Naša severna meja je danes v naših pričakovanjih ljudem prijazna mejna črta, po kateri se meri sodelovanje med narodoma, ki poznata v svoji dolgoletni zgodovini sobivanja tudi zelo temne strani. Če ta pričakovanja na vsej tej meji še niso povem uresničena, to ni zato, ker bi mi tako želeli.

Današnji Maribor je lepo, odprto slovensko mesto, ki pa mu žal mnoge preizkušnje tranzicijskih sprememb v Sloveniji in v svetu, tudi gospodarskih in socialnih niso prizanesle. Njegova sreča je, da razume krizo kot priložnost in izziv. S svojo odprtostjo je mesto prihodnosti, ki se hitro odmika od provincialnega svetobolja, kar je sicer znana slovenska bolezen. Za šolajoče se generacije je Maribor prav zato spodbudno okolje. Nudi jim mnogo tega, kar utrjuje v mladem človeku občutek, da bo lahko koristen, uspešen, da se bo mogel potrditi z delom in znanjem, če bo le izkoristil priložnost v šoli in pozneje pri delu.

Gotovo Maribor še ne nudi in ne more nuditi vsega, kar zdaj živeči rodovi pričakujejo od svojega mesta. Ne samo zato, ker so pričakovanja vselej večja od realnih možnosti, ampak tudi zato, ker je mnogo tega odvisno od vzdušja v celotni državi, od miselnosti večine in njene volje, da se ne pusti potiskati v travme včerajšnjega sveta; od njene zmožnosti upreti se klicarjem sprtih duhov preteklosti, ki ne zmorejo ponuditi vizije prihodnjega življenja Slovencev; od odločenosti, da se, ohrabrena z dobrim iz preteklosti, samozavestno napoti v informacijsko dobo z vsemi njenimi ugankami in neznankami. Informacijska doba z vsemi razsežnostmi nove ekonomije je tu. Tako kot tudi globalnost sveta. To je tudi naša doba, predvsem pa doba generacij, ki se danes šolajo na Prvi mariborski gimnaziji in na vseh drugih šolah v Sloveniji. To je njihova priložnost, predvsem njih kliče novi čas. Vstopajo v odprti svet, v splošno tekmovanje vseh, predvsem pa s samim seboj, s svojimi sposobnostmi in znanjem, z lastno vztrajnostjo in vzdržljivostjo. Za vstop v tak svet, ki uspešnim ljudem, narodom in državam prinaša nove upe in možnosti za blaginjo in varnost, potrebujejo tudi varno zavetje, dom, v katerega se zmeraj lahko vračajo, tudi v spletno stran etičnih vrednot, na katere se lahko oprejo. Potrebujejo stalnice.

Nove dejavnosti in nov način življenja globalnega sveta zahtevajo predvsem znanje, sposobnosti za iskanje znanja in tudi usposobljenosti za ustvarjanje novega znanja in uporabnih novih idej, po katerih je na odprtem svetovnem trgu največje povpraševanje. Komunikacijska tehnologija in izdelava programske opreme sta glavna zidaka globalnega skupnega doma vsega človeštva. V teh dejavnostih je tudi perspektiva za mnoge, dobro šolane ljudi, čeprav to ne odrinja v ozadje vseh drugih dejavnosti, ki se jim nihče na svetu ne more odreči. Pot do tja se začne že v vrtcu in gre skozi vse stopnje šolanja in študija. Zato je za prihodnost Slovencev, pa tudi Slovenije najpomembnejša dobra šola, ki je v stalnem spreminjanju in prilagajanju odprta za novo, a je v tem procesu istočasno stabilna in spoštljiva do pozitivne dediščine. Spreminja se, ker se mora modernizirati z novimi znanji in spoznanji, učno opremo in tehnologijami. Kdor samo eno leto zamudi pri opremljanju šol z računalniki, se mu drugod po svetu odmaknejo vsaj za dve do tri leta, ker nihče nikogar na čaka. Če šolske oblasti nepremišljeno, iz političnih ali ideoloških in ne strokovnih razlogov, ihtavo posežejo v šolski sistem in povzročijo praznino, ustvarijo negotovost, ki se bo mladim generacijam hudo maščevala, čeprav niso nič krivi. Nam se je vse to dogajalo letošnjo jesen.

Skrajnosti in nepremišljenosti so nezaželene zmeraj in povsod, še posebej v šoli. Ta potrebuje urejenost in mir, da bi bilo v njej dovolj prostora za stroko in za življenjski nemir in raziskovalno radovednost mladih. Zato je upravičeno pričakovanje, da bosta nova vlada in državni zbor upravljala javne zadeve in državo preudarno in premišljeno, s skrbjo za Slovenijo, v kateri bo znanje visoko prioritetna vrednota in politika naravnana tako, da bo ta vrednota dostopna vsem pod istimi pogoji, pri čemer bo ključno merilo sposobnost in ne denar. Slovenci smo premajhna skupnost, da bi lahko sposobne in nadarjene zavrgli zgolj zato, ker ne premorejo denarja za šolanje. Manjša izguba bo, če bo kdo svoje ustvarjalno življenje nadaljeval v tujini. Ti ljudje se bodo zavedali svojih korenin in prihajali, kadar jih bomo potrebovali in ko bodo v domovini s svojim znanjem in izkušnjami zaželeni.

Drage dijakinje in dijaki, spoštovane gospe in gospodje, v osebnem, javnem in državnem življenju so potrebne stalnice, da je mogoče varno in premišljeno spreminjati vse, kar se mora odzivati na nove izzive vsakokratnega časa. Da je mogoče vselej izmeriti, od kod in kam pelje pot. Tudi veličastna zgradba Prve gimnazije v Mariboru je takšna stalnica. Kljub častitljivi starosti daje dovolj prostora in tudi spodbud za smiselne spremembe, ki so v 150 letih pripeljale do današnje šole, na katero je lahko ponosna vsa država.

Čestitam vam ob visokem jubileju. Želim vam še mnogo let uspešnega dela. In prijazno in zadovoljno občutenje, da ste skupnost dijakov, profesorjev in staršev, ki živijo v medsebojnem zaupanju, spoštovanju in sodelovanju, kar je in bo dajalo pričakovan uspeh.

Lep prazničen dan!