BOJ MAISTROVIH BORCEV IN USODA ZAVEZNIŠKIH SLOVENSKIH PADALCEV DOLGO PO KRIVEM ZAMOLČEVANA
Vročitev odlikovanj Maistrovim borcem in zavezniškim padalcem - slovenskim rodoljubom
Predsednik republike Milan Kučan je vročil visoka državna odlikovanja. Odlikovanja so prejeli:
Maistrovi borci Zlati častni znak svobode Republike Slovenije za častna domoljubna dejanja v bojih za Severno mejo, s katerimi so ob koncu prve svetovne vojne soustvarili pomembne temelje slovenski suverenosti ter Slovenski rodoljubi, ki so jih angleški zavezniki kot padalce poslali na ozemlje Slovenije, kjer so se borili za novo Evropo svobodnih narodov Častni znak svobode Republike Slovenije za zasluge v boju proti nacifašizmu

Ljubljana, 22. december 1999

"V imenu slovenske države se želimo simbolno zahvaliti in oddolžiti dvema skupinama srčnih ljudi, slovenskih vojakov in rodoljubov," je na slovesni vročitvi odlikovanj dejal predsednik Kučan. "Borcem za severno mejo v letu 1918 in 1919, ki jih je slovenski narod po njihovem legendarnem poveljniku poimenoval "Maistrovi borci" in na drugi strani skupini primorskih rojakov, ki so med II. svetovno vojno kot prisilno mobilizirani italijanski vojaki prešli k zahodnim zaveznikom in so jih ti poslali med slovenske partizane kot predhodnico poznejših vojaških misij."

"V kritičnih obdobjih sta bili odločilni enotnost slovenskega naroda na skupnem hotenju in slovenska vojska, ki je vzniknila iz te enotnosti. Slovensko vojsko pa so vsakokrat vodili in se ji pridružili možje, ki so se zanesli na svojo srčnost in na lastno presojo razmer. Tako gre generalu in pesniku Rudolfu Maistru in njegovim borcem za severno mejo zahvala, da Slovenija ni ostala brez velikih delov Štajerske, dela Koroške, ki je sedaj v matični domovine in Prekmurja. Brez njihovih samoiniciativnih in odločnih vojaških akcij bi se nadaljevali germanizacijski procesi na slovenskem Štajerskem tako, da si je Slovenci kasneje najbrž ne bi mogli več povrniti. Na drugi, jugozahodni strani naše domovine, gre odporu zoper fašizem, prvemu v Evropi in kasnejši ljudski vstaji na Primorskem med narodnoosvobodilnem bojem največja zasluga, da Slovenija ni ostala brez Primorske. Očitno je, da slovenska državnost sploh ne bi bila mogoča, če bi ostali brez tako velikih delov našega narodnostnega in sedanjega državnega ozemlja," je med drugim poudaril predsednik Kučan.

Spoštovane gospe in gospodje, spoštovani predstavniki naših najvišjih državnih ustanov, znanstvenih institucij, slovenske vojske in policije in vseh naših veteranskih organizacij!

Dovolite mi, da v vašem in v svojem imenu prisrčno in spoštljivo pozdravim predstavnike in sorodnike tistih slovenskih rodoljubov, ki jim je namenjena danes izkazana čast; da pozdravim gospoda Simona Sodjo, Maistrovega borca, ki je kljub častitljivim letom prišel na današnjo simbolno slovesnost, da pozdravim sorodnike tudi drugih še živih maistrovih borcev in dveh, ki sta preminula v tem letu, v času ko je tekel postopek za podelitev odlikovanja. Da pozdravim gospode Iva Božiča, Cirila Kobala, Stanislava Simčiča in Cvetka Šuligoja, slovenske primorske rodoljube - zavezniške padalce in sorodnike njihovih tovarišev, ki so bili tragično pogrešani po II. svetovni vojni.

Gospe in gospodje izteka se stoletje, v katerem je nam Slovencem uspelo uresničiti stremljenja mnogih rodov: z ustanovitvijo lastne države smo uspeli zavarovati naš narodnostni obstoj. Za Evropo in ves svet je bilo to stoletje dveh svetovnih vojn, nerazumljivega zla, ki so ga ljudje prizadejali drug drugemu, bilo pa je tudi stoletje neslutenega razvoja in napredka, ki ob vstopu v novo stoletje, simbolično pa tudi tisočletje, navdaja ljudi z realnimi upanji za srečnejšo prihodnost. Ker je bilo iztekajoče se stoletje za nas Slovence še bolj tragično in težko kot za večino drugih evropskih narodov, so tudi naša upanja namenjena prihodnosti sedaj toliko lepša. Upamo namreč, da prihaja stoletje, ali če hočete tisočletje, Evrope svobodnih narodov, v kateri ne bo več voj, nasilja in podrejanj v kateri ne bomo več trepetali za svoj narodnostni obstoj in se soočali z raznarodovalnimi pritiski večjih sosedov.

Ko tako optimistično gledamo na Slovenijo v tretjem tisočletju, se moramo zaradi zgodovinskega spomina in naše verodostojnosti, zaradi opozoril, ki jih slovenska narodova izkušnja dvajsetega stoletja daje za nas in za rodove za nami, spoštljivo, s hvaležnostjo in priznanjem spomniti ljudi, ki so v največji meri zaslužni, da smo Slovenci v vseh treh za nas kritičnih obdobjih stoletja: po prvi svetovni vojni, med drugo svetovno vojno in v letu 1991 uspeli kot pravimo v ljudski govorici obrniti kolo zgodovine v svoj prid oziroma odvrniti nevarnosti, ki so nam grozile. V vseh teh treh kritičnih obdobjih sta bili odločilni enotnost slovenskega naroda na skupnem hotenju in slovenska vojska, ki je vzniknila iz te enotnosti. Slovensko vojsko pa so vsakokrat vodili in si ji pridružili možje, ki so se zanesli na svojo srčnost in na lastno presojo razmer. Tako gre generalu in pesniku Rudolfu Maistru in njegovim borcem za severno mejo zahvala, da Slovenija ni ostala brez velikih delov Štajerske, dela Koroške, ki je sedaj v matični domovine in Prekmurja. Brez njihovih samoiniciativnih in odločnih vojaških akcij bi se nadaljevali germanizacijski procesi na slovenskem Štajerskem tako, da si je Slovenci kasneje najbrž ne bi mogli več povrniti. Na drugi, jugozahodni strani naše domovine, gre odporu zoper fašizem, prvemu v Evropi in kasnejši ljudski vstaji na Primorskem med narodnoosvobodilnem bojem največja zasluga, da Slovenija ni ostala brez Primorske. Očitno je, da slovenska državnost sploh ne bi bila mogoča, če bi ostali brez tako velikih delov našega narodnostnega in sedanjega državnega ozemlja.

Na današnji slovesnosti se zato želimo v imenu slovenske države simbolno zahvaliti in oddolžiti dvema skupinama srčnih ljudi, slovenskih vojakov in rodoljubov, ki so bili akterji teh dogajanj: borcem za severno mejo v letu 1918 in 1919, ki jih je slovenski narod po njihovem legendarnem poveljniku poimenoval "Maistrovi borci" in na drugi strani skupini primorskih rojakov, ki so med II. svetovno vojno kot prisilno mobilizirani italijanski vojaki prešli k zahodnim zaveznikom in so jih ti poslali med slovenske partizane kot predhodnico poznejših vojaških misij. Če ravno gre za tako različni obdobji slovenske zgodovine, za različne okoliščine in razmere v katerih so se borili eni oziroma drugi in je pravzaprav splet okoliščin privedel do tega, da jim danes na isti slovesnosti izročamo slovenski državni odlikovanji, pa imajo borci za severno mejo in padalci marsikaj skupnega. V pri vrsti je to rodoljubje, oboji so se ko prostovoljci odločili, da se ne glede na tveganje in lastno žrtev vključijo v boj za svobodo svojega naroda. Skupno jim je tudi to, da jim po junaškem boju usoda ni bila prijazna.

Boj za severno mejo je bil dolgo in po krivem zamolčevan. Po prvi vojni general Maister in njegovi soborci niso bili povšeči velikosrbski politiki. K molku so prispevale tudi kasnejše domače ideološke zamere in predsodki. Šele po slovenski osamosvojitvi smo v slovenski javni zavesti dokončno postavili boj Maistrovih borcev na tisto mesto v slovenski zgodovini, ki mu pripada. Zelo sem počaščen, da lahko danes s simbolno izročitvijo najvišjega odlikovanja Republike Slovenije - Zlatega častnega znaka svobode Republike Slovenije izkažem spoštovanje naše države do tega boja. Naše najvišje odlikovanje smo ustanovili po osamosvojitvi z namenom, da z njim izkažemo priznanje tistim, ki so k njej največ pripomogli. In Maistrovi borci so k nastanku slovenske države zelo veliko prispevali. To odlikovanje sta prejeli Slovenska teritorialna obramba in slovenska policija, pa tudi partizanske enote, ki simbolizirajo vstajo in narodnoosvobodilni boj na Primorskem. Prav je, in prepričan sem, da je tudi v ponos veteranom kasnejših slovenskih vojska, ki nosijo to odlikovanje, da smo ta krog sklenili z odlikovanjem prvi slovenski vojski - Maistrovim borcem. Še posebej me veseli, da so to čast dočakali štirje borci, ki jim iskreno čestitam k zasluženemu priznanju, ki ga sprejemajo tudi v imenu mnogih soborcev, ki jih ni več med nami.

Usoda in sploh obstoj skupine primorskih rodoljubov - zavezniških padalcev je bila še veliko bolj zamolčana. Donedavna širša slovenska javnost o njih ni vedela ničesar. Po drugi strani so bili ti ljudje in njihovi sorodniki dolga leta neupravičeno in krivično zaznamovani v ožjih okoljih in med partizanskimi soborci. Zavezniki so v letih 1943 in 1944 pošiljali, po večini s padali, v sovražnikovo zaledje k partizanom, nekaj tudi k četnikom, slovenske primorske fante, ki so jih prej dobro izurili za diverzante in radiotelegrafiste, da bi jih obveščali o razmerah na okupiranem ozemlju in posebej o prometnicah preko katerih se je oskrbovala nemška vojska pred napredujočimi zavezniki. Po nekaterih virih jih je tako na slovensko ozemlje v več skupinah prišlo devetindvajset. Te fante je vodila želja, da čim prej pridejo v rodne kraje in se priključijo boju proti skupnemu sovražniku. Zato so se takoj prihodu na slovensko ozemlje vključili v partizanske enote, v katerih so glede na svojo vojaško izurjenost opravljali pomembne dolžnosti. Štirje so padli kot partizani.

V prvih dveh letih po vojni pa so jih v takratnih razmerah ideoloških spopadanj in političnih blokovskih delitev sveta, povojne oblasti krivično osumile za angleške vohune. Dvanajst jih je v takem vzdušju izginilo in so ostali pogrešani. Po zaslugi nekaterih zgodovinarjev in preživelih padalcev ter sorodnikov izginulih, pa tudi po zaslugi Zveze združenj borcev in udeležencev narodnoosvobodilnega boja Slovenije, ki je o tem sprejela posebno izjavo, je v zadnjih letih prodrla na dan tudi resnica o tej tragični zgodbi, ki je, tako kot žal še več drugih podobnih, spremljala, gledano z današnjimi očmi kot povsem nepotreben krvni davek naše boje za svobodo in samostojnost v iztekajočem se stoletju in vrgla na to svetlo in hrabro narodno dejanje temno senco. Želim in upam, da bodo preživeli padalci in sorodniki pogrešanih in padlih sprejeli državno odlikovanje kot simbolno opravičilo slovenske države za storjene krivice in kot priznanje padalcem za njihovo hrabrost in rodoljubje.