NAGOVOR PREDSEDNIKA MILANA KUČANA SLOVENSKEMU DIPLOMATSKEMU ZBORU
Sedmi posvet slovenske diplomacije

Brdo pri Kranju, 31. avgust 2000




Spoštovani gospod minister, veleposlaniki in delavci slovenske diplomacije,
najprej vam voščim prijazen dober večer. Želim vam povedati, da sem vesel tega srečanja z vami in priložnosti za pogovor. Mislim, da je dobra praksa, ki jo je pred časom vpeljalo naše zunanje ministrstvo, da je vsako leto organiziran posvet slovenske diplomacije o razmerah v svetu in doma ter o nalogah, ki jih s tem v zvezi ima slovenska diplomacija. Upam, da ta praksa ne bo prekinjena.

Letošnje srečanje ima - o tem ste že govorili - posebno obeležje. Deset let je, odkar je minister Rupel poslal dr. Sočana v Bruselj. To je rojstvo diplomacije samostojne slovenske države. Ta diplomacija pa temelji na izkušnjah, ki so veliko starejše in sežejo v čas stare jugoslovanske države, ki so ji zunanjo podobo oblikovali tudi slovenski diplomati večih rodov. Našo sedanjo so oblikovali ljudje, kot so Marko Kosin, Nace Golob, Ivo Vajgl, Ernest Petrič, Miha Vrhunec, dr. Frlec, Draga Benčinova, Iztok Simoniti, Žlebnik, Štrukelj, Adanja, Dragan, Kirn, Drobnič, Toš, Slivnikova, Mirošič, Cerar. Najbrž sem jih veliko izpustil, a nehote. Vsi so ljudje, ki so tudi danes hrbtenica profesionalne slovenske diplomacije.

Bistvena pa je razlika v pogojih in v mednarodnih okoliščinah, v katerih se je slovenska diplomacija rojevala in v katerih je delala takrat in v katerih deluje danes. Okoliščine so bile drugačne leta 1990, 1991 in drugačne so leta 2000. Kaj je bilo značilno za leto 1990? To je bil še vedno čas, ki sta ga simbolno zaznamovala padec berlinskega zidu in potem združitev Nemčije. Bil je čas konca blokovske bipolarne delitve sveta, čas razpada velikih sistemov, razkroja ideologij in nastanka novih držav. Bil je tudi čas vsesplošnega olajšanja in optimizma, ki je zajel Evropo, tudi čas upanja in iluzij. Zdelo se je, da prihaja obljubljeni in težko pričakovani čas sodelovanja in solidarnosti, ki bo temeljil na zavezanosti vseh evropskih ljudstev in držav istim demokratičnim vrednotam, ki so zrasle na tradiciji humanističnega in demokratičnega značaja evropske civilizacije in na ideji evropskega združevanja. Kmalu sta idealizem in vera v ta optimistični drugačni svet sodelovanja, ki naj bi nadomestil nekdanji svet delitev, konfrontacij, nasilja in vojn, zadela ob realnosti. Dve bi rad omenil.

Najprej jugoslovanska in kasneje balkanska kriza ter protislovnost interesov, zlasti evropskih držav pri iskanju izhodov. Tudi določena ignoranca, ki smo ji bili mi vsi priča zlasti pri prepoznavanju narave krize in njenih zgodovinskih vzrokov, s katere posledicami se srečujemo še danes in ki je v bistvu rodila tudi počasno napredovanje proti - upajmo - izhodom iz krize.

Druga stvar, ki jo omenjam, je evropska integracija, širitev Evropske unije in Nata, vključno z nedefiniranim odnosom do Rusije. Oboje pove, da se Evropa še ni tako spremenila, kot je izgledalo, da se bo. Še vedno so močno navzoče posledice nekdanjih delitev. Objektivne - tiste, ki jih ni mogoče odpraviti na hitro, razlike v socialni razvitosti, homogenizaciji - razlike, ki so posledica življenja v različnih družbenih in političnih sistemih. In posledice - tiste bolj globoke - v politični zavesti in miselnosti, ki se manifestirajo v odnosih večvrednosti in manjvrednosti, v pogojevanjih, ki kaže, da nekateri razumejo poberlinsko Evropo kot priložnost za poplačevanje računov na poprej revidirani zgodovini. Preprosto še ni povsem prodrla zavest, da se je berlinski zid zrušil na vzhod in zahod, da se ni spremenil samo evropski vzhod, ampak da se je spremenila Evropa v celoti. Procesi združevanja so - po moji sodbi - tudi še vedno preveč evropsko zamejeni in premalo umeščeni v kontekst globalizirajočega sveta. Ena od njegovih bistvenih karakteristik je konec evropocentrizma, nastajanje večpolnega sveta z večimi središči razvoja človeške civilizacije, ki so obsojeni na medsebojno sodelovanje in tekmovanje, če nočejo kataklizme, ki jo sicer omogoča uporaba sodobne tehnologije. Znotraj teh procesov je Evropa le eno od takšnih tekmujočih središč in nosilcev razvoja, ki nosijo odgovornost za prihodnost planeta in človeštva. Evropa se za takšno zgodovinsko, novo vlogo mora šele usposobiti in najbrž drugega načina, kot intenziviranje procesov notranje integracije ni.

Evropa devetdesetega leta je bila tudi Evropa, ki je bila precej nenaklonjena nastajanju nove slovenske države. To je bila posledica nerazumevanja procesov, ki so razbili nekdanjo Jugoslavijo. Bila je posledica bojazni, deloma tudi upravičene, kot so pokazali kasnejši dogodki, pred nenadzorovanim in nasilnim razpadom Jugoslavije, ki je bila dolgo let dejavnik stabilnosti na sicer konfliktnem Balkanu. Botrovala je bojazen pred ponovno destabilizacijo jugovzhoda Evrope. Bojazen pred posledicami, ki bi jih nastanek samostojne slovenske - dodajam k temu, najbrž tudi hrvaške države - imel za procese v Sovjetski zvezi in tudi v Čehoslovaški republiki. Obe državi sta takrat še obstajali. Razumljivo je, da je glavna bojazen bila vendarle Sovjetska zveza z nevarnostjo nuklearne in socialne eksplozije. Hkrati je bila prepoznana tudi očitna nepripravljenost poseči aktivno v jugoslovansko krizo in vplivati na relativno miren in nekonflikten proces razdruževanja - dejansko takrat že neobstoječe države. Vendar je treba reči, da je te razmere in to obdobje, ki bi mu seveda lahko dodali še vrsto drugih karakteristik, mlada slovenska diplomacija, ki se je kadrovsko, organizacijsko, profesionalno šele oblikovala, znala zelo uspešno izkoristiti. Bila je učinkovita. Znala je v svetu - dostikrat skozi mala vrata - pojasnjevati vzroke razpada Jugoslavije in slovensko odločitev za samostojnost. Znala je mednarodno-pravno argumentirati, nasloniti našo osamosvojitev na pravico do samoodločbe. Naslonila se je na izid plebiscita in na zmago slovenske teritorialne obrambe in policije, na zmago slovenskega ljudstva v vojni proti agresiji jugoslovanske armade. Znala je pojasnjevati ideološki karakter te agresije in karakter armade, ki je agresijo izvršila. Znala se je pogajati - najprej na Brionih in nato na mirovni konferenci o Jugoslaviji v Haagu in kasneje v Bruslju. Znala je - če naštejem le na hitro - pripeljati do mednarodnega priznanja Slovenije, do njenega sprejema v Združene narode, celo v Varnostni svet, še prej v Svet Evrope, v OVSE, v WTO, v Partnerstvo za mir. Zmogla je doseči podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo in preskočiti italijansko pogojevanje. Zmogla je začeti in uspešno je že daleč v pogajanjih o članstvu Slovenije v Evropski uniji in po svoje, čeprav z manj sreče in manj uspeha tudi z Natom.

Preveč je teh uspehov za naštevanje. Slovenska diplomacija je bila uspešna in vi ste bili tvorci tega uspeha.

Leto 2000 je v marsičem drugačno. V mednarodnih odnosih prevladuje politični pragmatizem. Mir in varnost, tudi globalna, sta vse bolj ogrožena od notranjih konfliktov in vojnega nasilja, hudodelstev zoper človeštvo znotraj držav, ne več toliko v razmerjih med njimi. Mir in varnost sta odvisna od sposobnosti mednarodne skupnosti, da poseže v ta nasilja nad dostojanstvom človeka in njegovimi temeljnimi pravicami, da se ne zaustavi s svojo humanitarno intervenco pred sklicevanjem na državno suverenost, po kateri naj bi tudi najhujša nasilja države nad lastnimi državljani bila notranja zadeva posamezne države. To nas uči izkušnja od Srebrenice, Kosova do Kambodže, Ruande, Timorja.

Nujna in očitna je reforma Združenih narodov tudi zaradi upoštevanja oz. zaradi usposobitve za takšno vlogo OZN. Nujno je znotraj Združenih narodov razviti doktrino humanitarne intervence in novo poglavje mednarodnih odnosov in tudi mednarodnega prava za sodobno interpretacijo ustanovne listine ob priznavanju in varovanju suverenosti držav; kot enega temeljnih principov in vrednot Združenih narodov, ki je pogoj za globalni mir in varnost, je treba dati univerzalno veljavo tudi temeljnim človekovim pravicam in jih varovati.

Mednarodna skupnost se je že poslužila humanitarne intervence, tudi brez avtorizacije Združenih narodov in Varnostnega sveta, kar se je izkazalo za ne najboljši način. Praviloma pa je ta intervenca bila prepozna in neučinkovita - ni sistematičnih oz. sistemskih in konsenzualnih rešitev. Eden od ciljev reforme Združenih narodov ostaja zato tudi usposobitev - kot sem rekel prej - za to nalogo.

Tudi v prihodnje ostajajo Združeni narodi nenadomestljiv dejavnik v mednarodnih odnosih, dejavnik miru in varnosti. To pa ne bodo postali na podlagi deklarativnih opredelitev. Ljudje bodo Združene narode sodili po tem, koliko so dejansko sposobni zagotavljati mir in varnost ter zavarovati njihovo dostojanstvo in pravice.

V tem pragmatičnem svetu, v katerem dostikrat odločajo le interesi, kar prihaja do izraza tudi pri širitvi Evropske unije, je očitno pomanjkanje idej in vizij, ki bi imele zadostno mobilizacijsko in integracijsko moč. Kot da je čas velikih idej samo čas velikih kriz, v katerih se znajde človeštvo in išče izhode iz njih. Tudi glede evropskega združevanja in njegove prihodnosti ni v bistvu novih idej. Stare in prenovljene pa očitno niso zadostne za naš čas in razmere. Predlogi Joschka Fischerja, Delorsa, Amata - to so prave novosti. So intelektualni izziv in provokacija, ki sili k razbijanju inertnosti in rigidnosti evropske politične misli. Ker pa so osamljene, ker niso združene, ker ni o njih soglasja, je proces upočasnjen. Pri tem ne zanikam objektivnih težav. Sedanja širitev Evropske unije je kvalitativno nova, drugačna od dosedanjih rešitev. V Evropsko unijo naj bi prišle države, ki so pol stoletja živele v drugačnem gospodarskem in političnem sistemu. Vendarle za to, da bi Evropska unija bila sposobna sprejeti tudi te države, niso zadostne institucionalne reforme.

Zgled je lahko tudi nekdanja Jugoslavija. Bila je kar naprej sredi institucionalnih reform, pa je vendarle propadla. Očitna je kriza idej oziroma kriza vrednot in o tem bi se kazalo tudi resno pogovarjati. Posledica te upočasnitve je občutek, ki je v državah kandidatkah čedalje močnejši, da so morebiti celo nezaželene; da so na tako imenovani čakalni listi, kar ima številne negativne posledice, povzroča nezdravo tekmovanje med njimi, narašča vtis, da te države izgubljajo elan, motiv, pojenjuje mobilizacija in kažejo se zarisi, zasnove novih evropskih delitev, ki bi lahko postale tudi realnost, če ne pride do jasnejših stališč glede širitve.

Ne bom posebej govoril o pomanjkanju idej glede širitve NATO in pri oblikovanju obrambno varnostne komponente in strukture Evrope in njenega razmerja z evroatlantskim zavezništvom. To je poznano, rojeva pa nekatere podobne slabosti kot tudi pomanjkanje idej glede širitve in karakterja Evropske unije. Očitno je pomanjkanje idej tudi pri iskanju rešitev na jugovzhodu Evrope. To je žarišče nestabilnosti, prizorišče ostaja odprto, razbito na več manjših žarišč, za katera se včasih zdi, kot da niso samo žrela enega in istega vulkana, ki se jih ne da ugasniti eno za drugim. Povsod na teh kriznih točkah je stanje v bistvu stanje niti vojne niti miru, brez zagotovil, da ne pride znova do vojnega požara in spopadov, čim popusti intenzivna prisotnost mednarodnih mirovnih sil. Še zmeraj ni celovitega koncepta in pogleda na politično prihodnost in ureditev Balkana, kljub seveda vsega spoštovanja vrednim, zelo velikim naporom in sredstvom, človeškim, finančnim in drugim, ki so v umiritev krize vlagana. Neenotnost interesov evropskih držav je pri tem samo eden od razlogov za takšno stanje.

Ne bom govoril o drugih mednarodnih okoliščinah, ki zaznamujejo naš čas, to bi vzelo preveč časa. Ta čas pa, ki je izrazito pragmatičen, v katerem se dostikrat tudi surovo in egoistično uveljavljajo interesi in spregledajo načela, postavlja tudi naši diplomaciji nove naloge ali, bolje rečeno, naloge na nov način. Daje ji tudi nove možnosti. Zdaj je slovenska diplomacija organizirana, preizkušena, uveljavljena, kadrovsko razmeroma močna in profesionalna diplomacija v svetu uveljavljene in prepoznane države, diplomacija, ki ima izkušnje. Ta čas je za slovensko diplomacijo nov oziroma drugačen izziv. Vprašanje je preprosto, koliko bo znala v teh razmerah uveljaviti slovenski državno nacionalni interes in ob tem razvijati mednarodno solidarnost, biti tudi nosilka novih idej in pobud. Pri uveljavljanju nacionalnih državnih interesov so temeljni cilji jasni, tudi v teh spremenjenih razmerah jih ni potrebno redefinirati. To so članstvo v Evropski uniji in Nato, v OECD, urejeni odnosi s sosedi in uspešna skrb za manjšine in Slovence po svetu, sukcesija nekdanje skupne države, aktivna vloga v OVSE in OZN in drugih mednarodnih organizacijah in v bilateralnih odnosih. Posebej je med temi cilji za umiritev in dolgoročno ureditev razmer na jugovzhodu Evrope. To je območje naših gospodarskih in političnih interesov, je najneposredneje območje, ki zadeva našo varnost in s tem tudi zanimivo za svet. Popraviti je treba in popravljamo prvotno zmotno ravnanje, ko smo zapirali oči pred dejstvom, da vsaj v očeh sveta nosimo odgovornost za to, kar se dogaja na jugovzhodu Evrope, da imamo interes, da se to področje umiri, da nas mednarodna skupnost ceni po tem, kar smo sposobni prispevati k skupnim naporom. To je v bistvu polje naše najučinkovitejše mednarodne promocije, ker je to področje, ki ga poznamo in ki ga lahko obvladamo. Podobno velja za našo aktivnost v prostoru Srednje Evrope, kjer tudi popravljamo neko zmotno ravnanje. Velja to za intenziviranje sodelovanja s tako imenovanimi tranzicijskimi državami - kandidatkami za članstvo v Evropski uniji, najkrajše rečeno, gre za t.im. višegrajsko skupino. Dve leti smo podcenili njen pomen in težo, ki jo imajo te države, posebej Poljska, v geopolitičnih interesih in premislekih evropskih držav. Ni prepozno, da to popravimo, in več bi imeli od tega, kot da še zmeraj govorimo, da nismo del Balkana.

Uveljavitev nacionalnih državnih interesov, in s tem preizkus sposobnosti naše diplomacije, je važna tudi v odnosih s sosedi in tudi pri uveljavljanju nasledstvenih pravic Slovenije v nekdanji skupni jugoslovanski državi. Nič ne bom govoril o sosedih, o tem je bilo, kot sem poslušal po radiu, tu veliko govora, preveč so te stvari tudi znane. Tisto, kar me skrbi, je, da ni in ni nikakršnega napredka v odnosih s Hrvaško. Tudi s tega vidika se mi zdi pomembno končati vsiljeno razpravo o avnojskih sklepih, ne glede na to, koliko interesov in različnih interpretacij, tudi protislovnih, je vanjo vpletenih. Dejstvo je, da Slovenija po moji sodbi svoje državne zgodovine nima šele od leta 1991. Naši državnopravni temelji so tudi v nekdanji skupni jugoslovanski državi, v kateri smo bili po svoji volji od leta 1918. Tudi na to dejstvo smo oprli zahtevo po uveljavitvi pravice do samoodločbe, na to dejstvo smo oprli koncept o državnopravni razdružitvi razpadle jugoslovanske države. Na to dejstvo smo naslonili tudi zahtevo po državnopravnem nasledstvu, ker, če ničesar nimaš, potem seveda tudi tega ne moreš naslediti. Na to smo naslonili tudi nasledstvo slovenskih državnih meja in mednarodnih pogodb, tudi tistih, ki te meje zagotavljajo. Na tem dejstvu spodbijamo tudi pravico Miloševićeve Jugoslavije do nasledstva sedeža Socialistične federativne republike Jugoslavije v Združenih narodih. AVNOJ je eden od temeljev naše državnosti, naše državnopravne kontinuitete in naše zahteve po sukcesiji. Ta državnopravna in politična dejstva so po svojih pravnih učinkih za državo Slovenijo neodvisna od vsakokratnega družbenega sistema, tudi od tistega, ki se je uveljavil v nekdanji Jugoslaviji po letu 1945. Dejstva preprosto obstojijo. Kdor se iz ideoloških in političnih razlogov odpoveduje AVNOJU, se odpoveduje državnopravnim temeljem, na katerih je mogoče uveljaviti tudi nacionalno državne interese glede nasledstva nekdanje države, glede pravic, ki jih postavljamo vse nazaj do leta 1918. Ti sklepi in odloki so v celoti izraz svojega časa in razmer, izraz vojne in povojne ureditve Evrope, ki je posledica zločinske vojne, poraza nacifašističnih sil osi in zmage demokratičnih zaveznikov v tej vojni. Teh dejstev in takratnega časa in razmer ni mogoče spremeniti. Tudi ne zaradi odgovornosti do vrednot, za katere so se v drugi vojni borili zavezniki in tudi mi Slovenci kot njihov aktivni del. Te vrednote so naša skupna dediščina in so stvar tudi nacionalnega ponosa, ne glede na to, ali so bila ta pričakovanja po vojni izneverjena ali ne. Sklepi AVNOJA so dejanja, o katerih za Slovenijo in o katerih se Slovenija ne sme kot suverena država pogajati niti v multilateralnih niti v bilateralnih pogajanjih. To moje stališče sem povedal že večkrat, zdaj je to stališče čisto povedal tudi dr. Franc Zagožen. Mislim, da je treba imeti jasno stališče tudi do zahtev Avstrije v zvezi z AVNOJEM, ob sicer nujnem pozitivnem odnosu do Avstrije, ki je naša pomembna soseda, soseda, ki nas je podpirala in razumela v času, ko smo uveljavljali svojo pravico do samostojne države, pravico do samoodločbe, ki nas je podpirala na poti evropskega združevanja in ki je naš pomemben gospodarski in siceršnji partner. Vendar mislim, da je potrebno stališče zagovarjati, vztrajati na njem ne samo takrat, ko gre za pogojevanje ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, ampak tudi takrat, ko gre za razčiščevanje tega vprašanja v bilateralnih odnosih. Cilj je isti, tudi ko govorijo Avstrijci: doseči odpravo avnojskih sklepov pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Mislim, da tudi ne bi smeli sprejeti razprave in razčiščevanja o našem zakonu o denacionalizaciji, ne glede na to, kakšen je in kaj kdo od nas o njem misli. Ta zakon je notranje pravo slovenske države. Ta država je suverena in je demokratična in je kot takšna v svetu tudi poznana, prepoznana in priznana. Naša država ne more odpreti vrat za vmešavanje v naše notranje zadeve. Usklajujemo pa svoje pravo s pravom Evropske unije. Če so potrebne uskladitve tega zakona s pravom Evropske unije, bomo to v tem procesu približevanja Evropski uniji tudi storili. Ni pa mi znano, da bi bilo vprašanje denacionalizacije doslej prepoznano kot del acquis communitaire ali da bi se postavilo katerikoli drugi državi kandidatki za polnopravno članstvo. Ni povsem jasno, kakšno je naše stališče prav do tega vprašanja. Zaradi pomena AVNOJA za državnopravno kontinuiteto še pričakujem odgovor vlade na moje vprašanje. Mora biti zdaj že jasno, da pri zahtevi za odpravo AVNOJA ne gre za odpravo aktov, ampak njihovih takratnih pravnih učinkov. Mislim, da bi bilo dobro jasno povedati, da so ti akti po svojih učinkih konzumirani, da so imeli svoje učinke v takratnem času in takratnih razmerah in tega ni mogoče spremeniti, ne odpraviti, kot ni mogoče odpraviti vzrokov, zaradi katerih je do teh aktov prišlo. Seveda je tu pomembno vladno stališče zaradi tega, ker je vlada tista, ki je pristojna za mednarodna pogajanja in za uveljavljanje nacionalnih in državnih interesov v teh pogajanjih, tudi v sukcesijskih pogajanjih.

Uspešnost pri nalogah, ki so pred našo diplomacijo, pa zahteva izpolnitev nekaj pogojev. O njih ste na tem posvetu že govorili. Slovenija je majhna država, ki si ne bo nikoli mogla privoščiti velike diplomatske mreže. Potrebovala pa bo in potrebuje majhno in racionalno diplomatsko mrežo, ki bo premišljeno razporejena po svetu, ki mora biti visoko zmogljiva in zato visoko profesionalna. Praviloma jo lahko vodijo le profesionalni diplomati. To sem povedal že lani in pri tem stališču bom vztrajal tudi v prihodnje, tudi zaradi izkušenj, ki jih imam s profesionalno in neprofesionalno slovensko diplomacijo. Pogodbeni diplomati so, če smem uporabiti ta izraz, za državo predragi. Ne zato, ker veliko stanejo, ampak zato, ker so za slovensko diplomacijo, za slovensko državo in za zunanje ministrstvo izgubljeni, ker se praviloma ne vračajo na zunanje ministrstvo. Ta diplomacija mora biti sposobna dati dobre analize, mora biti sposobna za pravočasno komuniciranje in informiranje, ki je potrebno za odločanje in za določanje usmeritev v pristojnih organih Republike Slovenije. Zahteva dobro koordinacijo vseh dejavnikov zunanje politike in skupno presojo strateških in aktualnih vprašanj, pomembnih za interese države. S tega vidika je seveda aktualno vprašanje sveta za nacionalno varnost, ki tako kot je postavljen, ni tisto, kar bi Slovenija po moji sodbi potrebovala. Verjamem, da je vam ob pomanjkanju koordinacije in enotnih pogledov ali pomanjkanju stališč do nekaterih vprašanj v diplomatskih predstavništvih težje delati. Aktualno je v zadnjem času postalo tudi vprašanje zamenjav veleposlanikov. V zvezi s tem bi rad povedal, da v državah z razvito diplomatsko tradicijo ni v navadi postavljati tik pred volitvami nove vodje diplomatskih misij in s tem posegati v manevrski prostor prihodnje vlade, vlade, ki se formira po volitvah, tudi v primeru, ko se mandati iztekajo. Naša majhna diplomatska predstavništva ne morejo v tem za Slovenijo, na marsikateri točki občutljivem času, biti dalj časa brez prvega človeka, ki ta predstavništva usmerja. Ni zame torej sporna namera Ministrstva za zunanje zadeve, da odpokliče ambasadorje, ki so jim potekli mandati, ampak čas, v katerem to namero želi uveljaviti.

Mojega ravnanja, ko nisem podpisal odpoklicnih aktov niti mogoče razumeti kot podporo nezakonitemu ravnanju. Poklicni diplomati lahko po zakonu ostanejo na položaju do 8 let, potem so podvrženi dvoletnemu službovanju na ministrstvu. Od teh šestih, o katerih je govora, jih je pogodbenih 5. Vsem je potekel mandat, vsi so bili imenovani razen enega že v letu 1995. Pri dveh sem bil obveščen o razlogih za podaljšanje in sem se s temi razlogi strinjal. Ni ovir, in to bi rad posebej poudaril, da ne bi podpisal ukazov o odpoklicu, če mi bo po ulicah pojasnjeno kdaj bodo veleposlaniki nadomeščeni z novimi in kdo so kandidati za nove veleposlanike na teh mestih. Ne želim, to bi rad posebej poudaril, tudi v prihodnje podpisati nobenega akta, če ne bom poprej seznanjen z njegovo vsebino in povprašan za mnenje.

Takšna je bila tudi doslej praksa in ne vidim razlogov, zakaj bi naj bilo drugače. Ne gre zgolj za formalnost. Zakon je jasen. Zakon je resda bil sprejet že leta 1991. Pravi, da vodje misij imenuje in odpokliče predsednik Republike Slovenije oz. predsedstvo. Predlog pripravi predstojnik upravnega organa, ki je pristojen za zunanje zadeve, določi pa ga Izvršni svet skupščine republike Slovenije - takrat so se ti organi tako imenovali.

S podpisom na ukazu o imenovanju, zato sem to citiral, prevzema predsednik Republike pred drugo državo tudi odgovornost za primernost človeka, ki ga v imenu svoje države pošilja tja za veleposlanika. To kar pričakujem je zgolj to, da se mi s sodelovanjem pri odločitvi omogoči, da to odgovornost tudi nosim. Verjamem, da je to zagotovljeno tudi v predlogu novega Zakona o zunanjih zadevah, za katerega sem danes zjutraj zgolj iz dnevnega reda za današnjo sejo vlade izvedel, da bo o njem odločala vlada.

Pismo, ki sem ga v zvezi s tem poslal ministru, o razlogih zakaj je bilo to pismo poslano ne bi govoril, je jasno in razumljivo. Ne potrebuje, po moji sodbi, nikakršnih pojasnil in razlag in ne nameravam o njegovi podlagi voditi nikakršne polemike. Polemika te vrste ne prispeva k ugledu države. Ker pa je bilo zdaj že v javnosti rečeno, da sem se spustil celo na nivo, ki je nižji od ambasadorskega, bi rad pojasnil, da je šlo v pismu tudi za moj pomislek o tem, ali je pametno razrešiti človeka, ki je vodil pogajanja z Nemčijo in Avstrijo o odškodninah za prisilno in suženjsko delo Slovencev v času tretjega reicha. Veste dobro, v kako občutljivi fazi je to vprašanje, v kako občutljiva so taka pogajanja, veste dobro, koliko naših sodržavljanov je s tem prizadetih. Svetoval sem ministru zgolj to, naj znova premisli o tej odločitvi. To sem storil na podlagi svojega vpogleda v to problematiko, s katero sem se tudi sam veliko ukvarjal.

Spoštovane gospe in gospodje,

opravičujem se za nediplomatski konec tega mojega nagovora ob priložnosti, ki ni zgolj delovna, ampak je tudi slavnostna. Zato se vračam na začetek desetih let naše diplomacije v samostojni slovenski državi in k uspehom, ki jih je dosegla. Ti uspehi so nedvomno pomembni. Načelno mislim zelo dobro o slovenski diplomaciji. Čestitam vam vsem, posebej tistim, ki ste to diplomacijo soustvarjali od vsega začetka. Nekateri ste tudi tukaj. Čestitam tistim, ki jih ni več v diplomatski službi, pa so bili na začetku in ministrom, ki so jo vodili. Zelo sem zadovoljen, da vas je tu vseh pet, ki ste imeli to veliko odgovornost in tudi čast, da ste sooblikovali in vodili slovensko diplomacijo. Vsak ob svojem času ste dali največ kar ste premogli znanja in moči, o rezultatu dela kot o rezultatu dela vsakega od nas pa bo sodila prihodnost.

Hvala lepa, da ste me poslušali.