Govor

AKTUALNE RAZMERE V LUČI POTREBNEGA RAZVOJA SLOVENIJE
Govor predsednika Milana Kučana na Pomladnem srečanju Združenja manager

Portorož, 6. april 2000

Foto: BOBO

Vesel sem ponovnega srečanja z Vami. Je priložnost za skupno premišljanje o razvoju Slovenije. O tem, kje je razviti svet, katerega del želimo biti, in kje smo mi. O tem, kakšen je naš strateški pogled navzven v svet in navznoter v naša lastna razmerja.

Pred dvema letoma se je naš pogovor osredotočil na razvojne paradigme. Naj jih ponovim:

Slovenija kot učeča se družba 21. stoletja

dežela kakovosti in odličnosti

razvojno, tehnološko in inovacijsko intenzivna družba

družba razvitega podjetništva

družba menedžmenta sprememb

socialno stabilna družba

odprta družba sodelovanja.

V ospredje sem postavil potrebo po spodbujanju in razvijanju miselnosti, da je naša prihodnost le v visoko postavljeni ambiciji, da bi bili nadpovprečni v vsem našem delu in ustvarjanju. Da si prihodnost lahko zagotovimo le, če bomo težili k visoki kakovosti in odličnosti naših izdelkov in storitev. Da se naučimo živeti s to zahtevo. Da o tem dosežemo v družbi temeljno soglasje kot enem bistvenem strateško razvojnem cilju. Celo več, kot o eni od določnic naše prihodnje identitetne prepoznavnosti v svetu.

Blagovna znamka Made in Slovenia mora postati stvar našega nacionalnega ponosa in prestiža. Tej ambiciji je potrebno podrediti in prirediti in za ta cilj tudi razviti vse tiste dejavnike, tako na ravni upravljanja z državo kot na ravni upravljanja s podjetji, ki njeno uresničitev omogočajo in zagotavljajo. Torej razvojno politiko in njene dejavnike v najširšem smislu.

Pri tem je vsekakor eno osrednjih vprašanj prav razmerje med gospodarstvom, razvojno politiko in politiko ter ustvarjanje njihove potrebne sinergije, naravnane k tem, na takih razvojnih paradigmah skupno spoznanim strateškim razvojnim ciljem.

I.

Najprej želim z veseljem poudariti ugotovitev, da je kar pomemben del slovenskih podjetij sprejel razvojno filozofijo, ki temelji na podobnih razvojnih paradigmah. Da že ima izrazite prvine tako imenovanega "breztežnega gospodarstva" ali gospodarstva znanja.

To naj bi obsegalo tudi tako pomembne sestavine, kot so:

obstoj informacijske in komunikacijske tehnologije ter Interneta,
intelektualna lastnina, ki ne zajema samo patentov in avtorskih pravic, temveč v širšem smislu tudi blagovne znamke, zaščitena imena izdelkov, oglaševanje, denarne in svetovalne storitve, finančne izmenjave, zdravstveno oskrbo (medicinsko znanje) ter izobraževanje.

Te sestavine predstavljajo najhitreje rastoča področja sodobnih gospodarstev in družb - najsi jih merimo po rasti dodane vrednosti, zaposlovanja ali novih delovnih mest.

V vse te sestavine je vgrajeno veliko znanja, tako kot je to sicer v najpropulzivnejšem gospodarstvu v posamičnih zgodovinskih obdobjih tudi vselej bilo. Vendar je bilo to znanje praviloma bodisi snovno bodisi geografsko omejeno. Računalniški programi in informatika pa to niso več. Prav to znanje, uporaba medmrežja z informacijami, omogoča prepletenost in sodelovanje številnih podjetij z delnim produktom čim višje kvalitativne ravni pri izdelavi končnih skupnih, tehnološko zelo zahtevnih produktov. Ali tudi gibanje podjetij po vseh trgih sveta kot delih globalnega trga z njihovo ponudbo in povpraševanjem. Informacije vse bolj zamenjujejo snovi, deli podatkov maso, delovanje omrežij staro dinamiko gospodarstev.

V minulem letu so države članice OECD v povprečju namenile okoli 7% BDP za strojno in programsko opremo, komunikacije in daljinsko sporočanje, Internet, elektronsko trgovino in elektronske finančne storitve ter satelitsko navigacijo. Pri tem vodijo Nova Zelandija, Avstralija, ZDA in Švedska z več kot 8%. Članice OECD sicer ustvarjajo največji delež svetovne industrijske programske opreme - 80%. Propulzivni postajata tudi Brazilija in Kitajska, v Indiji se je proizvodnja programske opreme povečevala za okoli 50% letno; 70% tega je Indija izvozila v ZDA. Največji izvoznik programske opreme je bila v letu 98 Irska (3,3 mlrd dolarjev). Največji proizvodni in prodajni trg te opreme so ZDA, ki imajo v OECD 36% delež.

Ta trend povzroča tudi negativne pojavne, med drugim t.im. strukturno nezaposlenost, ko ob sicer velikem številu ljudi brez zaposlitve primanjkuje strokovnjakov za informacijsko tehnologijo. Vse več pa je tudi opozoril o nastajanju dvorazredne družbe: na eni strani so tisti, ki zaradi neustrezne izobrazbe nimajo dostopa do sodobnih tehnologij in jim preti nova oblika socialne izključenosti; na drugi strani tisti, ki potrebne izobrazbe in usposobljenosti imajo. To so pojavi, na katere je opozarjal in iskal odgovore tudi vrh EU ob koncu marca v Lizboni, "O zaposlovanju, ekonomskih reformah in socialni koheziji - proti Evropi inovacij in znanja".

Ta sestanek vrha EU je imel dva bistvena cilja:
1. povrnitev konkurenčnosti evropskega gospodarstva v svetovnem merilu
2. dosegati socialno kohezijo.

Kot je to formuliral portugalski premier Guterres, je cilj nove evropske družbe, zasnovane na znanju in inovacijah, doseči raven ameriške konkurenčnosti in zagotoviti polno zaposlenost. Konkurenčnost in socialna kohezija se nujno ne izključujeta in sta lahko temelj nove družbe znanja in revitalizacije socialnega modela. Strategija evropske konkurenčnosti in ustvarjanja novih delovnih mest bo temeljila na novih tehnologijah in informacijski družbi. Ciljna rast - 3% letno - evropskega gospodarstva bi naj zadoščala za to, da bi se nezaposlenost že sredi tega desetletja prepolovila.

Nova gospodarska in socialna strategija morata združevati makroekonomske politike, gospodarsko preobrazbo in strukturne politike, aktivno politiko zaposlovanja in posodobitev sistema socialnega varstva. Stebri za novo ekonomijo so uporaba novih informacijskih tehnologij, vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje, strukturne spremembe, koordinacija makroekonomskih politik in socialna kohezija, vključno z novimi oblikami socialnega vključevanja, ob dajanju večje teže inovacijam, znanju in informacijskim tehnologijam, ki bodo povečevale konkurenčnost ter spodbujale gospodarske aktivnosti. To so soglasne ugotovitve in cilji vrha EU v Lizboni. Zdaj bo potrebna konkretizacija. Tako ali drugače bo v ta spoznanja in aktivnosti vključena tudi Slovenija kot kandidatka za članico EU.

Leta, ki so pred nami, bodo torej morala biti tudi v Sloveniji v znamenju možganov. Nova ekonomija z značilnostmi globalizacije in hitrega tehnološkega razvoja terja mobilnost ljudi ter sposobnost delati na daljavo. Od gospodarstvenikov in nosilcev upravljanja razvoja na nacionalnih ravneh terja učinkovito managiranje sprememb, ki jih je zaradi njihove globine mogoče udejanjati le z ustvarjanjem splošnega ozračja ter pisanih in nepisanih pravil, po katerih so državljani in zaposleni spodbujevani k ustvarjalnosti in inoviranju in tako usposabljani za odzivanja na spremembe in za lastno kreiranje novih možnosti in priložnosti.

Kakšno je stanje v Sloveniji?

V strukturi celotnega globalnega kapitala znaša delež človeškega kapitala že 64%, delež naravnih bogastev 20% in finančnega kapitala 16%. Cilj je povečevanje človeškega kapitala. Nerazvite družbe vlagajo v povečanje človeškega kapitala manj kot 5% BDP, zmerno razvite družbe med 6 in 10%, visoko razvite družbe nad 10% do 16%, Slovenija 8,5%. Zaradi uspešnega sistema izobraževanja Slovenija zmanjšuje prepad v odnosu do razvitih držav EU, vendar samo pri generaciji do 34 let; v tej generaciji doseže pri nas srednjo izobrazbo 61% prebivalcev, v razviti EU med 75% in 90%. Pri generaciji med 35 in 40 leti dosega pri nas srednjo šolo le 46%, v razviti EU med 65% in 80%. V generaciji med 45 in 54 leti ima pri nas končano srednjo šolo 41% v EU med 60% in 75%. V generaciji od 55 do 65 let ima pri nas le 33% prebivalcev končano srednjo šolo, v EU med 55% in 70%. Pri tem pa imajo vendarle odrasli prebivalci (25 let in več) v povprečju 9,6 let šolanja - eno leto več kot v začetku 80-ih let. To je več kot v srednje razvitih malih državah z izjemo Madžarske ter večjih državah OECD na jugu Evrope (Italija, Grčija, Španija, Turčija) in več kot v velikih evropskih državah v prehodu.

Ti podatki dovolj zgovorno pričajo, kam je potrebno usmeriti energije v prizadevanjih za čim višjo kvaliteto naše šole in za njeno še večjo primerljivost s šolami držav EU. Državne investicije v šolstvo in ves izobraževalni sistem, vključno s štipendijami, so vlaganja v slovenske ljudi sveta in v državo visoke tehnologije prihodnosti, ki bo zmogla živeti z ambicijo visoke kvalitete in odličnosti.

Za premislek: slovenski proračun namenja za izobraževanje približno 18%, za socialno varstvo 28%, za javno upravo 20%, za gospodarske dejavnosti 17%, obrambi 5% in javnemu redu in varnosti 7%. Transferji posameznikom in gospodinjstvom (nezaposleni, družinski prejemki, socialna varnost, vojni invalidi, veterani itd.) znašajo 152 mlrd ali 14,3%, transferji v pokojninsko blagajno približno enako. Investicijski transferji pa znašajo zgolj 52,9 mlrd, od tega privatnim podjetjem in zasebnikom le 4,6 mlrd.

Gibanje števila študentov, diplomantov in doktorantov je obetavno:

	1997/98	1998/99	1999/2000
vsi vpisani na dodipl. študij (z absolventi)	64.678	76.120	76.719
število štud. na 1000 preb.	32,3	38	38,3
študenti brez absolventov	55.845	65.550	64.610
redni študenti	40.936	44.471	44.804
delež družboslovcev med vsemi vpisanimi	65%	67%

	1997	1998	1999
diplomanti skupaj	8.011	8.763	9.652
univerzitetna stopnja	4.538	4.639	4.807
doktorat	206	265	258
magisterij	463	520	597

Na problem izobraženosti in druge probleme razvoja informacijske družbe v Sloveniji opozarja tudi Javna predstavitev mnenj na temo informacijska družba kot izziv Sloveniji, ki jo je organiziral Odbor državnega zbora za znanost in tehnologijo 27. marca (predlog za strateški projekt "Digitalna Slovenija", po zgledu Danske).

Bolj zaskrbljujoči so nekateri drugi podatki. V tranzicijskem obdobju zadnjih let smo izgubili v Sloveniji skoraj 2/3 razvojnikov in raziskovalcev; v vseh slovenskih podjetjih imamo le še okoli 160 razvojno raziskovalnih enot z okoli 1400 strokovnjakov. Pred desetimi leti je bilo v slovenski industriji 3x več inženirjev; zanimanje za tehnične poklice je vrsto let padalo - popravlja se lani in letos. Imamo le 3 tehnološke parke v Ljubljani, Mariboru in v Novi Gorici in 14 regionalnih razvojnih centrov. Ni učinkovitega sistematičnega sodelovanja med podjetji in raziskovalnimi inštituti; ena svetlih izjem je Inštitut Jožef Štefan. Delež sredstev Ministrstva za znanost in tehnologijo za subvencioniranje tehnološkega razvoja se je v obdobju med 1992 do 1999 močno skrčil tako, da v Sloveniji vlagamo v tehnološki razvoj le desetino tega, kar vlagajo v povprečju v razvitih evropskih državah. Nekoliko boljši smo po vlaganjih v raziskave in razvoj: okoli 1,6% BDP. Povprečje EU je 2% - Švedska npr. pa kar 3,8%, Japonska 2,7%.

Ocena tehnološko inovacijske sposobnosti slovenskih podjetij (raziskava Združenja manager "Slovensko gospodarstvo na pragu tretjega tisočletja" v letu 1998) je bolj optimistična: 32% anketiranih podjetij je ocenilo, da so njihova podjetja raziskovalno, razvojno in inovacijsko sposobna razvijati konkurenčne procese in proizvode.

43% jih ocenjuje, da so tehnološko inovacijsko sposobna, vendar imajo potrebe po znatnem nakupu rešitev od drugod. V prihodnjih petih letih naj bi bilo tehnološko inovacijsko usposobljenih kar 76% anketiranih podjetij (med tehnološko najbolj uspešnimi podjetji z največjimi vlaganji v R&D so: Krka, Lek, Iskratel, Gorenje, Kolektor, Rotomatika, Iskraemeco, Iskra Avtoelektrika, Danfos, Helios, Trimo, Fructal, Sava Kranj..). V Gorenju imajo npr. za mlade managerje svojo "managersko akademijo" za funkcionalno izobraževanje ter vodenje in upravljanje razvoja. Konča jo 25 do 30 ljudi na leto. Usmerjena je v teamsko delo, obvladovanje projektov, internetno poslovanje, vzpodbujanje inovativnosti, ravnanje z ljudmi, razvijanje kulture podjetja. Podobno delajo tudi v Preventu, Trimu, Iskri avtoelektriki.

Spodbudno je, da so med tehnološko inovacijskimi tudi nova manjša podjetja, pretežno d.o.o. kot: DIA Separation, Educell, Adapti, GOAP, Instrumentation Technologies, Limnos, Vilpo, Lesten, Lestro.... ter seveda in ne nazadnje zdaj že mednarodno podjetje Hermes Softlab.

Ena tretjina anketiranih je ocenila, da sodijo njihova podjetja po strateški in razvojni usposobljenosti med najboljša slovenska podjetja, ki dosegajo vsaj povprečno raven uspešnosti podobnih podjetij v EU. Managerji so tudi pogumno ocenili, da naj bi bilo takih podjetij med anketiranimi do leta 2002 kar 69%.

Lani je državni zbor sprejel Zakon o podpori gospodarskim družbam pri razvoju novih tehnologij, ki naj bi zagotovil dodatna sredstva za tehnološki razvoj v višini 13,3 mlrd tolarjev za 4 leta. Žal sredstva še niso zagotovljena oz. naj bi bila iz proračuna in naj bi se zbirala iz kupnin za državna podjetja. Vlada je pravkar pripravila program za spodbujanje tehnološkega razvoja (razvoj novih tehnologij ter vzpostavljanje in delovanje razvojnih enot gospodarskih družb od leta 2000 do 2003).
Ministrstvo za gospodarske dejavnosti pa je dogradilo in nadgradilo Strategijo povečevanja konkurenčne sposobnosti slovenskih proizvodnih podjetij. Tako je dosežena skladnost z usmeritvami industrijske politike EU (na osnovi Programa prilagajanja pogojem notranjega trga EU 2000 - 2003 naj bi vlada za razvojno prestrukturiranje tekstilne in usnjarske industrije namenila letos 2 mlrd SIT).

Eden od kazalcev razvitosti gospodarstva oz. njegovega preraščanja v ekonomijo znanja je sposobnost uporabljanja sodobne informacijske tehnologije, posebej računalnika in Interneta. Z gotovostjo je mogoče trditi, da so računalniško nerazvite države obsojene na stagnacijo, saj se brez osnovnega orodja za zagotavljanje rasti. Za primerjavo nekaj podatkov o deležu prebivalstva, ki uporablja Internet: Švedska 39%, Danci 37%, ZDA 35%, Angleži in Nizozemci 22%, Nemci 19%, Francija 16% in Italijani 12%. Estonija s 15% je glede na to, da ima po kupni moči samo 5000 dolarjev na prebivalca, poseben fenomen.

Slovenija je nekako posebna zgodba. Med 1992-94 je izpeljala nekaj projektov, ki so nas pri uporabi Interneta uvrstili med najrazvitejše države - 21% prebivalcev uporablja Internet. Usklajene akcije šolskega in znanstvenega resorja so v teh letih privedle do izjemnega povečanja števila računalnikov v šolah - 17.000 (93% pokritje srednjih šol, 60% osnovnih), računalništvo je obvezni izbirni predmet v 9-letki, cilj je usposobiti učence za prestop iz običajne računalniške v informacijsko pismenost. Usposobitev akademske mreže Arnes je omogočila priklop javnih ustanov in študirajoče generacije na medmrežje. Po tistem je prišlo do zastoja. Mreža priključkov se je širila le na komercialni osnovi v senci slovenskega monopola nad telefonijo. Slovenija je po številu računalnikov na prebivalca v Evropi še vedno izjemno visoko, tudi delež priključenih na Internet 21% je visok, vendar manjka zavesti o njegovi razvojni pomembnosti. Dejstvo je, da se drugi premikajo bistveno hitreje od nas. Razlog - država ni storila doslej skoraj nič, da bi znižala cene dostopa do Interneta ali telefonskih impulzov ali da bi celo premostila premoženjsko hendikepiranost določenih slojev ljudi, zlasti šolajoče mladine, ki ji drugod po svetu omogočajo brezplačen dostop do medmrežja ter popuste pri telefonskih impulzih. Pri tem pa naš poslovni svet razmeroma počasi prehaja na Internet in je kar polovica današnjih uporabnikov medmrežja šolajoča se populacija. Zaostajamo tudi pri elektronskih oblikah poslovanja; v Sloveniji imamo npr. le 5% spletnih nakupovalcev, v Veliki Britaniji 20% in v ZDA 65%. Da bi se poslovne transakcije množično preselile na svetovni splet in bi ga podjetja uporabljala, vzpostavila potrebno zaščito in izobrazila ljudi, je potrebno veliko organizacijskih, upravljalskih in tehničnih sprememb. Te so zelo drage, zato bi morala pri prehodu na poslovanje prek Interneta pomagati tudi država.

Tako je v svoji redni sobotni kolumni v Dnevniku 19. februarja letos zapisal bojevnik za Internet Miha Kovač: "Če Internet ne bo postal eden od glavnih komunikacijskih medijev v službenem in zasebnem življenju Slovencev in Slovenk, se nam lahko zgodi, da bomo dobili informacijsko elito, ki bo do vratu potopljena v angleščino, vsi ostali pa bodo vedno bolj prepričani, da lahko svojo slovensko identiteto ohranijo edino s komunikacijo skozi "stare" medije in z zapiranjem pred internetovskimi globalizacijskimi procesi - približno tako kot pred stodvajsetimi leti, ko so za stebre slovenstva veljali duhovniki in kmetje, ki so imeli za "tujke na narodovem telesu" vse tiste sorojake, ki so se iztrgali tovrstni katoliško-ruralni zakoreninjenosti in vstopili v kozmopolitski svet meščanske omike, s čimer so seveda nastali temelji vseh nadaljnjih slovenskih delitev..."

Znamenje razvitega gospodarstva so tudi blagovne znamke. Žal posebne empirične raziskave o slovenskih blagovnih znamkah ni. Kako je z inoviranjem slovenskih izdelkov, z blagovnimi znamkami, z oglaševanjem itd., je moč sklepati posredno. Sto naključno izbranih naročnikov časopisa Finance (prek telemarketa) in strokovna komisija sta izbrali kot slovenski izdelek stoletja, ki je dosegel tudi poslovni uspeh, naslednje izdelke (po vrstnem redu: smuči Elan, stol Rex, pogonski sistem Handmaster, zdravilo Redergin, prikolice Adria, motorna kolesa Tomos, pijača Cockta, jadrnice Seaway, kolektorji, HP Open View Omniback, števci Iskraemeco). Vseh predlaganih izdelkov je bilo le 44.

Agencija Kline & Kline, ki od leta 1995 dalje meri ugled podjetij, ob tem, da sta za ugled podjetja pomembni predvsem njegova poznanost in jasna predstava o njem, poudarja, da so se kriteriji, po katerih se meri ugled podjetja, v zadnjih letih bistveno spremenili. V svetu so bili pred 20 leti ključni kriteriji sodobna tehnologija, stroji in oprema, danes so poleg inovativnosti ključni kriteriji dobri človeški viri in zaposleni, ki so usmerjeni v kakovost in vzpodbujeni k inovativnosti in kreativnosti.

Kaže pa, da bodo morali slovenski managerji več pozornosti posvetiti stikom z javnostmi oz. promociji svojih podjetij v javnosti. Po mnenju agencije slovenski direktorji in predsedniki uprav praviloma niso pravi promotorji svojih podjetij, ne nastopajo dovolj v javnosti in ne dovolj prepričljivo. Korelacija med ugledom podjetja in ugledom managerjev je pri nas bistveno nižja kot v Avstriji, Veliki Britaniji ali ZDA.

Od leta 1996 do lani so nekatera slovenska podjetja po ugledu izredno padla - Smelt, TAM, Litostroj, Emo), zopet druga, zlasti še tista, ki so izrabila dobro situacijo v panogi, so naredila ogromen skok, npr. Si.mobil, Debitel, Adria Airways, BTC, DELO revije, Ljubljanska borza, Hermes Sotlab itd.

Pomemben indikator razvitega gospodarstva in uveljavljanja blagovnih znamk je tudi oglaševanje. Po analizi Studia Marketing Walter Thompsona ima Slovenija sicer majhen, vendar dobro razvit oglaševalski in medijski trg: 150 registriranih oglaševalnih agencij, od tega 10 večjih z vsemi storitvami; zelo razvito medijsko omrežje - 190 registriranih radio in TV postaj, 1079 tiskanih medijev; visoko rast novih medijev; oglaševalski trg je porastel iz leta 98 na leto 99 za 22%, v letu 99 je bil obseg investiranja v oglaševanje 150 DEM per capita, prisotne so vse glavne mednarodne blagovne znamke, domače so močne predvsem v posameznih kategorijah, lokalni oglaševalci se hitro učijo od mednarodnih agencij in firm.

K večjemu ugledu slovenskih podjetij in njihovi prepoznavnosti v javnosti - tako doma kot v tujini - prispevajo tudi različni certifikati kakovosti in odličnosti. Certifikat ISO 9000 ima že blizu 700 podjetij; ISO 14000 pa okoli 30.

Pomemben indikator je tudi patentna zaščita. Slovenski prijavitelji so v letu 1989 vložili 288 prijav; 22 (8,3%) več kot leto poprej; Slovenija se s 144 nacionalnimi prijavami na milijon prebivalcev uvršča ob bok zahodnoevropskim državam (podatki od 1992 do 1998 po letih: 188, 277, 314, 288, 266, 288). Pri tem pa žal ni zajeta vse večja zaščita patentov pri patentnih uradih v tujini.

Dodana vrednost kot posledica inoviranja izdelkov se po posameznih industrijskih panogah ni bistveno spremenila (toliko kot poraste prihodek gospodarskih družb, poraste tudi dodana vrednost: v letu 98 je to 113,5% in 109,2% v predelovalni industriji). Izjema so le posamezna podjetja, ki so tehnološko najsodobnejša.

Naša industrijska podjetja so v zadnjih petih letih inovirala le okoli 40% proizvodov. Pretežni del teh podjetij se še vedno uvršča med 5. in 6. stopnjo tehnološke zahtevnosti. To pa pomeni proizvodnjo sicer dognanih izdelkov, vendar z nizko stopnjo inovacijske vsebine. Vrhu vsega je ravno pri teh izdelkih v svetu hud konkurenčni boj glede cen in kakovosti. V zadnjih letih je padla tudi proizvodnja zahtevnejših izdelkov nad 7. stopnjo tehnološke ravni.To je zaskrbljujoče.

Žal natančnih podatkov o blagovnih znamkah in cenovnih razredih ni, tudi ne na ravni GZS. Najbolj propulzivna slovenska podjetja, zlasti še tista v globaliziranih panogah (kot je npr. Gorenje v beli tehniki) ne posvečajo več pozornosti samo zniževanju stroškov, temveč predvsem inovativnosti in blagovnim znamkam. Gorenje trži 2/3 proizvodov v EU z lastnimi blagovnimi znamkami. Zanimivo je, da je njegova blagovna znamka Koerting v cenovnem razredu Boschovih izdelkov, blagovna znamka Gorenje pa v nekoliko nižjih cenovnih razredih. Pred petimi leti so bili naši izdelki v Nemčiji kar za 40% nižje v tamkajšnjih cenovnih razredih. Žal novejših podatkov ni.

Sicer pa velja pravilo: brez višje tehnološke ravni ni inoviranja izdelkov, brez tega ni blagovnih znamk ter z enim in drugim tudi ne višjih cenovnih razredov.

Pomemben pokazatelj usposobljenosti in razvitosti sodobnega gospodarstva in podjetništva so tudi priznanja in nagrade gospodarskim družbam in managerjem doma in v tujini, kot so to letne nagrade Gospodarske zbornice Slovenije za uspešne gospodarstvenike, izbori managerja leta, priznanja za poslovno odličnost, izbor najboljše družbe na borzi, ki ga je pravkar uvedel časopis Finance, izbor gospodarstvenika leta na letni Poslovni konferenci, prav tako v organizaciji časopisa Finance, izbor finančnika leta na vsakoletnem Sejmu kapitala, itd. Sami ta priznanja in njihovo vrednost najbolje poznate in veste, koliko prispevajo k prepoznavnosti podjetij, ponudnikov izdelkov in storitev, ki postaja prek intelektualne lastnine in blagovnih znamk čedalje pomembnejša.

II.

O razvojni politiki.

Ob informacijah in podatkih, ki neposredno in posredno kažejo na vpetost slovenskih podjetij in družbe v novo gospodarstvo, bi rad omenil še sklepno ugotovitev obsežnejše raziskave Obnašanje slovenskih podjetij v prehodu (predstavljene na 1. Poslovni konferenci lani v Portorožu) in v njenem okviru raziskave Značilnost procesov strateškega prestrukturiranja v slovenskih podjetjih. Ta pravi, da se slovensko podjetje še ne obnaša povsem kot delniško podjetje v tržnem gospodarstvu. Slovenska podjetja so v procesu strateškega preoblikovanja že 8 let. Med njimi so še vedno podjetja, ki so v kritičnem položaju, a je njihov odstotek zelo majhen (3,3%); Uspešno posluje že 70% podjetij. Manj kot polovica podjetij še izvaja formalne programe prestrukturiranja, ki so jih v skoraj 50% pripravili s pomočjo tujega ali domačega svetovalnega podjetja. Proces strateškega prestrukturiranja teče v 77% podjetij. 41% podjetij bo potrebovalo še vsaj 2 leti, da proces konča, druga še več. Procesi strateškega preoblikovanja v tranzicijskih deželah trajajo vsaj 2x dlje kot v razvitih tržnih gospodarstvih.

Opazne so spremembe v rangu najpomembnejših strateških ciljev podjetij: v drugi fazi prehoda so najpomembnejši visoka kakovost proizvodov in storitev, ustvarjalnost in inovacije, produktivnost in zniževanje proizvodnih stroškov. V prvi fazi sta bila najpomembnejša likvidnost in dobiček na kapital. Strategije "ne tič ne miš" so praktično opuščene. V zadnjih letih se vodstva podjetij odločajo zlasti za strategijo osvajanja in ustvarjanja tržnih niš na podlagi diferenciacije proizvodov oz. storitev. Ob strategiji internacionalizacije, ki je bila na začetku prehoda za "stara" podjetja nujen pogoj poslovanja, se podjetja poleg povečevanja deleža neposrednega izvoza odločajo vse bolj za strateške povezave s tujimi partnerji. Te se bodo v prihodnosti gotovo še krepile, zlasti če jim bo državna politika uspešno odpirala vrata.

Mogoče je reči, da se slovensko gospodarstvo vedno bolj očitno deli na dva dela. Manjša polovica podjetij je pretežno izvozno in evropsko naravnanih, tehnološko so posodobljena. Med njimi so taka, ki imajo poleg standardov skupin ISO 9000 uvedene še različne druge mednarodne standarde; uveljavljajo modele poslovne odličnosti; od 4% do 8% prometa vlagajo v razvoj (nekatera še dosti več); njihove posamezne skupine ali proizvodi imajo na evropskem in svetovnem trgu opazne tržne deleže (Kolektor, Iskra avtoelektrika, Iskraemeco, Gorenje,...); imajo blagovne znamke; razvijajo upravljanje človeških potencialov in ravnanja z ljudmi ter kulturo podjetja (Trimo, Iskra avtoelektrika, Gorenje, Prevent, Fructal,...); partnerje za konkurenčno investiranje izbirajo v tujini (tudi zaradi visokih finančnih stroškov doma); so že mednarodna, posamezna imajo strateške partnerje, nekatera med njimi so že predstavniki t.im. nove ekonomije, so že "breztežna", npr. Hermes Softlab, ki je tudi član "petdeseterice" Evropskega vladno-poslovnega posvetovalnega sveta, v katerem so sicer samo posebej izbrana uspešna podjetja iz Evropske unije.

To so podjetja, v katerih so pravi čas razumeli v razvitih gospodarstvih že uveljavljeno načelo, da se z znižanjem cen pribori konkurenčno prednost za dva meseca, z dobro promocijo za eno leto, z razvojem proizvoda za dve leti, z razvojem procesa za tri leta, z obvladovanjem svetovnega trga za štiri leta in z vrhunsko usposobljenostjo kolektiva za sedem let.

To so tudi podjetja, katerih predstavniki na različnih konferencah, okroglih mizah, soočanjih ter v okviru združevanja podjetij ali managerjev in ob različnih priznanjih in nagradah, že vrsto let opozarjajo upravljavce razvoja države, da ob tem kam in kako se svet vrti, ne delajo za Slovenijo pravih stvari, da državna politika ne more biti naravnana v preteklost; da ni aplikativne povezave med Univerzo in proizvodnjo, da obe univerzi ne učita dovolj za novo gospodarstvo in ne učita kako se učiti in usposobiti za bivanje v učeči se družbi; da razvojna in tržna vlaganja podjetij niso podprta z razvojnimi vzpodbudami ekonomske in razvojne politike; da imamo zaprt trg kapitala za začetne in tudi druge investicije, da ni t.im. tveganega kapitala (ki se običajno seli v tehnološko razvite dele); da Banka Slovenije z nekaterimi ukrepi v imenu varovanja stabilnosti domače valute zavira hitrejši razvoj kapitalskega trga (negativne posledice pri delovanju Ljubljanske borze); da imamo dokaj zaprt, drag, razdrobljen in v primerjavi s tujino nekonkurenčen finančni sistem; da so njihovi konkurenti na tujih tržiščih veliko bolj podprti z inštrumenti svojih domačih ekonomskih in razvojnih politik ter da bi si enako želeli tudi sami, itd. Mnenja gospodarstvenikov bi lahko strnil pravzaprav v eno samo ugotovitev: da država nima razvojne politike, ki bi razvojno obetavna podjetja podpirala pri hitrejšem razvoju in Slovenijo umeščala med prodorne države v svetu (kot so to znale npr. to narediti Irska, Španija, znotraj nje še posebej Baskija, in Portugalska ter že znajo to delati tudi Baltiške države in pospešeno Madžarska). Gre za politiko, ki bi namesto v preteklost, v vzdrževanje obstoječega, vlagala v prihodnost, v razvoj (v EU je to razmerje okoli 13%: 12% BDP; v ZDA okoli 10%: 15%; v najprodornejših državah v razvoju okoli 6%: 9% BDP; v Sloveniji okoli 14%: 8,5%).

Najuspešnejša slovenska podjetja, ki se dnevno srečujejo z razvojnimi procesi v svetu in s tujo konkurenco na mednarodnih trgih, si želijo predvsem takšne razvojne politike, ki bi podpirala izgradnjo sodobne infrastrukture in jo tudi sama vsaj sogradila.

V razvojno usmerjeno materialno, intelektualno in informacijsko strukturo je moč uvrstiti naslednja ključna področja:

izobraževanje in usposabljanje oz. povečevanje človeškega kapitala;
pretok znanja, tehnologij in inovacij v gospodarstvu in družbi ter krepitev tehnološko inovacijskih zmogljivosti podjetij, gospodarstva in družbe;
gospodarstvu mora biti dostopen kapital po mednarodnih pogojih (to je tudi eno ključnih meril notranjega trga EU) ter zagotovljena globalna merila za naložbe v infrastrukturo in gospodarstvo. O pomenu tujih naložb je bilo v zadnjem času veliko rečenega. Dejstvo je, da je teh naložb v Sloveniji premalo. Sam sem v zadnjih letih velikokrat povedal svoje stališče do tujih naložb oz. poudaril pozitivne učinke tujih neposrednih naložb - Madžarska in Poljska imata npr. izrazito visoke neposredne tuje naložbe in na njih temelječe pozitivne premike v gospodarstvu. Vlada je v zadnjem času sicer pripravila - očitno vzpodbujena z analizo, ki ga je pripravila FIAS, skupna inštitucija Svetovne banke in mednarodne finančne korporacije - Program za spodbujanje tujih neposrednih investicij za leto 2000).

Med ključna področja spada tudi razvoj materialne infrastrukture - predvsem promet, energetika in telekomunikacije (vendar ne s proračunskim financiranjem kot v Sloveniji, ki je v čedalje očitnejši slepi ulici, ampak s t.im, projektnim financiranjem).

Končno spada sem tudi varovanje okolja in vgrajevanje ekoloških standardov. V pogajalskih izhodiščih za EU imamo pri okolju štiri prehodna obdobja, eno izjemo, dve tehnični prilagoditvi, pripravljajo pa se tudi dodatna pojasnila. Prehodna obdobja uveljavljamo pri zbiranju, odvajanju in čiščenju odpadnih voda, z roki za graditev kanalizacije ter čistilnih naprav; pri ravnanju z embalažo in odpadno embalažo; pri kakovosti tekočih goriv; pri preprečevanju in nadzoru nad industrijskim onesnaževanjem ter pri varstvu narave glede varstva flore, favne, habitatov (od petih do deset let). Pomembno je, da je bil program varstva okolja v državnem zboru že sprejet.

Ne nazadnje in kar se mi zdi za slovenske razmere še posebej pomembno, je socialna kohezija za prehod Slovenije iz industrijske v poindustrijsko informacijsko družbo izjemnega pomena - brez nje bodo nujni razvojni procesi in strukturne reforme zablokirani. S tem v zvezi sem že omenjal lizbonski sestanek evropskega vrha.

Tembolj se mi zato zdijo pomembni programi, ki so jih v zadnjem času pripravila Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstvo za okolje in prostor in Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. V mislih imam Program boja proti revščini in socialni izključenosti, Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005, Akcijski program zaposlovanja v Sloveniji za leti 2000 in 2001, ki temelji na strateških ciljih razvoja trga dela do leta 2006 in vsebuje tudi Antibirokratski program (predvsem za spodbujanje podjetništva in samozaposlovanja), Nacionalni stanovanjski program in Nacionalna varčevalna shema (zanjo je zaradi oporekanj s strani Banke Slovenije pripravljen poseben zakonski predlog), Zakon o regionalnem razvoju (sprejet junija lani); načrt razvoja podeželja 2000 do 2006, ki je pogoj za pridobitev soglasja Komisije EU za pomoč EU za predpristopne ukrepe za kmetijstvo in za razvoj.

Cenjeni zbor, vse to naštevam, ker hočem poudariti, da je vendarle tudi že precej narejenega. Dodal bi lahko še vrsto drugih strategij, nacionalnih programov, sprejetih v državnem zboru in vladnih programov. Zaradi pomanjkanja časa naj zaradi njegove pomembnosti omenim le še Državni program RS za prevzem pravnega reda EU do konca leta 2002. Vendar nam za zdaj nekateri dokumenti služijo bolj za dokaz mednarodnim inštitucijam in EU, kot za sredstvo spreminjanja razmer k želenim in prepoznanim ciljem. Da imamo poleg relativno dobrih makroekonomskih kazalcev tudi programe in strategije.

Tako so menili tudi ugledni slovenski gospodarstveniki junija lani na Industrijski konferenci, pred približno dvema mesecema na strokovnem posvetu Priprave gospodarstva na vključevanje v EU in ne dolgo tega tudi na okrogli mizi ob podelitvi nagrad Gospodarske zbornice. Menili so namreč, "da državi doslej ni uspelo oblikovati učinkovite, sodobne razvojne politike in spremljajočih ukrepov ekonomske politike, ki bi hkrati dosegala razvojne spodbude". Ob prehodni, selektivni in za EU sprejemljivi zaščiti domačih podjetij ter večjem spodbujanju priliva tujih direktnih naložb državi vendarle še ni uspelo ustvariti pogojev, ki bi bili dovolj zanimivi za tuje investitorje. Nasprotno, nadaljnji padec tujih direktnih naložb bo negativno vplival na stopnjo gospodarske rasti in s tem na zmanjševanje razlike v gospodarski razvitosti med nami in državami članicami EU. Manjkajo nam predvsem proaktivna gospodarska politika, prevajanje spoznanj o novi ekonomiji v ukrepanja upravljavcev države, spodbujanje vključevanja slovenskih podjetij v strateške povezave s podjetji v EU ter v svetovne globalne trge, potrebna povezanost mikro in makro ravni gospodarstva, povezanost in koordinacija posameznih ekonomskih politik in le-te z monetarno politiko, hitrejša deregulacija in liberalizacija tistih področij gospodarstva, ki so najbolj dinamična, ter jasnejše spoznanje o tem, koliko, kje in na kak način naj gospodarstvo in vladna politika sodelujeta. Očitno je, da ni dovolj imeti le strategijo prilagajanja EU, temveč tudi strategijo krepitve slovenskega gospodarstva in njegovih potencialov, da bi bili močnejši in sposobnejši v razmerah nove ekonomije.

Dovolite mi, da poudarim še nekaj, kar je po mojem mnenju zelo pomembno, da bi učinkovito uresničevali strategije in programe. Sam razvoj je cilj, cilje pa je treba uresničevati s projektnim pristopom, s ciljno naravnanostjo dejanj oz. korakov, potrebnih za uresničitev strateških ciljev. Ne da se jih - različne države to s svojimi izkušnjami potrjujejo - uresničevati zgolj z obstoječimi, administrativnimi in razvojnimi inštitucijami ter ustanavljanjem novih, tudi ne z vladnimi medresorskimi komisijami. Vladne in druge razvojne ustanove morajo biti vključene v strateške programe in v državno politiko. Govorim o potrebni mreži sodelovanj, o kombinaciji različnih virov financiranja, ki omogoča razpršeno tveganje razvojnih nosilcev.

III.

Utemeljeno je ob vsem povedanem vprašanje ali Slovenija ve, kaj naj bi bila oz. kaj hoče in ali se zna in more pravilno postaviti ter zastaviti svoj ugled in reference v mednarodnih nastopih in pogajanjih. To nas ob različnih priložnostih sprašujejo tudi tuji strokovnjaki in politiki ter zaradi naših lastnih ravnanj vse bolj redki zunanji prijatelji. Tako je na mednarodni konferenci o globalizaciji, ki jo je organizirala Fakulteta za družbene vede novembra lani, ugleden ekonomist iz Londonske šole za ekonomijo na vprašanje, kaj priporoča malim državam v okviru EU, zlasti še državam kandidatkam, odgovoril: najprej morate vedeti kaj hočete; potem morate poiskati multilateralne koalicije (kot so to znale narediti države Beneluxa ali kot že delajo Baltiške države med seboj in v navezavi s Skandinavskimi državami, kot sta to naredili Švedska in Finska), da bi z njimi povečali svojo vplivnost. Negovati in utrjevati morate bilateralne odnose z državami, ki imajo podobne interese kot Slovenija (npr. višegrajske države). Morate pa biti pripravljeni podpreti tudi vi njih pri uveljavljanju njihovih vitalnih interesov. Politike znotraj EU so podobne koalicijski igri na vrsti različnih področij. Večja ko bo EU postajala, bolj kompleksna bo ta igra.

Poudarjam, da je bil na prvo mesto postavljen odgovor "najprej morate vedeti kaj hočete". Drugače povedano, gre za to, ali ima država jasen vpogled v trende, procese in gibanja v svetu, v njegove realnosti in možno prihodnost in na tej podlagi jasno samopredstavo o svojem položaju, svojih možnostih in svoji prihodnosti. To sem pred časom imenoval vizijo slovenske prihodnosti. Torej tisti najbolj sintetični cilj, ki bi uravnaval, povezoval in osmišljal vsa ravnanja znotraj države in njene zunanje aktivnosti. To bi tudi bila vsebina t.i. tretjega od temeljnih političnih soglasij, ki so položena v rojstvo in začetna leta življenja slovenske države. Prvo soglasje je bilo doseženo s plebiscitom o samostojni državi, ki mu je sledila osamosvojitev in mednarodno priznanje, drugo soglasje, čeprav posredno preko parlamenta, je bilo doseženo ob Ustavi Republike Slovenije in tretje bi naj bilo soglasje o tem, kakšna naj bo prihodnost države, tudi naroda, njun razvoj in kam v sodobnem svetu naj bosta umeščena. Tega soglasja med ključnimi političnimi dejavniki države, posebej med političnimi strankami, ni. V sedanjih razmerah in v vsaj navidez nepopustljivih delitvah na dva med seboj nesodelujoča in izključujoča se politična bloka, smo od takšnega soglasja dlje kot kdajkoli doslej. Žal bodo posledice za državo in za življenje ljudi v njej zelo daljnosežne, če se razmere ne bodo kmalu spremenile. Pa ne gre zgolj za čas, ki je pomemben za uresničitev naših strateških ciljev, ki jih predstavlja članstvo v EU in NATO. Gre tudi za umeščanje Slovenije in slovenskega gospodarstva na globalni trg, v globalne tehnologije in informacijske sisteme ter v globalno družbo, ki nastaja kot skupnost odprtih družb, družb sodelovanja in iskanja soglasja o odgovorih na temeljna vprašanja človeštva ter oblikovanja vrednostnega sistema, katerega univerzalna veljava naj bi omejevala možnost konfliktov med državami, narodi, kulturami, religijami in civilizacijami.

Brez jasnih, prepoznanih in določenih ciljev pa je družbena aktivnost in upravljanje z državo, gledano dolgoročno, neučinkovito in brez aktivnih impulzov razvojnim spodbudam in aktivnostim. Če hoja nima cilja, potem postane hoja cilj.

Nobena država velikih razvojnih premikov tudi ne zmore brez soglasja temeljnih političnih dejavnikov na nacionalni ali državni ravni. Primer za to je Irska, ki je zmogla zelo radikalne reforme in tudi silovit prodor med razvite države s svojo ambiciozno in po ciljih pregledno razvojno politiko.

Upravljalci razvoja Slovenije, zlasti še njena politika, bi potemtakem morali biti naravnani v iskanje nujnega soglasja o ključnih strateških razvojnih ciljih in v potrebne spremembe. To pa za začetek pomeni:

da iz zadovoljstva nad relativno uspešnimi makroekonomskimi kazalci prestopimo v oblikovanje sodobnega razvojnega koncepta,

da iz primerjav Slovenije z tranzicijskimi državami prestopimo v primerjavo z državami EU in nam podobnimi državami v svetu,

da iz tekočih nalog za izpolnjevanje gospodarskega in pravnega reda EU prestopimo v razvojno krepitev lastnega gospodarstva in iz reaktivnega stranskega igralca, ki se zgolj odziva na dejanja in pobude drugih, prestopimo v proaktivnega igralca na mednarodnem prizorišču,

da iz vlaganj v preteklost, v vzdrževanje obstoječega, prestopimo v vlaganja v prihodnost, v spremembe in razvoj

da iz potrošniške družbe prestopimo v ustvarjalno družbo posameznikov s priložnostjo za vse in s poudarjeno vlogo civilne družbe,

da iz spolitizirane družbe z negativno selekcijo in medsebojnim izključevanjem prestopimo v družbo pozitivne selekcije z ustvarjalnim tekmovanjem in sodelovanjem,

da iz družbe nadvlade parcialnih in skupinskih interesov prestopimo v družbo iskanja čim optimalnejšega konsenza za reševanje ključnih nacionalnih strateških problemov in razvojnih ciljev,

da iz relativno zaprte in brez potrebe ksenofobične in provincialne družbe prestopimo v odprto in konkurenčno globalno gospodarstvo in učečo se družbo mednarodno izobraženih, v svet odprtih ljudi s svetovljansko nacionalno identiteto.

da iz družbe apriornih, z državnim skrbništvom zagotovljenih socialnih pravic prestopimo v zagotavljanje socialne kohezije, temelječe na vseživljenjskem učenju, gospodarski sposobnosti ter soodgovornosti ljudi za lastni razvoj in bivanje.

Takšno, aktivno delovanje za spremembe že zaradi svoje narave ni lahko. Zato tudi odpori. Strateški vidiki razvoja in delovanja za spremembe praviloma lomijo obstoječe centre moči strankarsko političnega gospodarskega odločanja ter njihove privilegije, spreminjajo pomen in vpliv posameznih lobijev in struktur, spreminjajo sistem vrednot življenja in profesionalnega dela ter družbene promocije, namesto znanega vnašajo neznano, namesto varnosti vnašajo tveganje in še bi lahko našteval.

Za slovenske razmere je pravkar našteto že več kot dovolj, da se ljudje, ki niso imeli in še vedno nimajo priložnosti, da bi nosili neposredno soodgovornost za državo in za lasten razvoj, zapirajo v svoje domove, v zasebnost. Da se vlada in državni aparat zapreta v birokratske palače in urade. Da se stranke umaknejo za okope ideoloških barikad in se še naprej umišljeno delijo na stranke pomladi in stranke kontinuitete. To je za prihodnost Slovenije nevarnost. In hkrati odprt prostor za tistega, ki bo na poti Slovenije v njeno resnično uspešnost demagoško obljubljal rože namesto spopada z rastočim trnjem, domačijsko zavetje namesto zdravega prepiha, državno zaščito namesto krepitve osebne pobude; poenotenje in izključujočo enonacionalnost namesto ustvarjalnega prepletanja različnih kultur, vedenj in znanj. Tisti, ki bo obljubljal rože, ne bo govoril o ceni, ki jo bo treba za to plačati. O taki ceni se v volilnih obljubah ne govori. Račun ponavadi plačajo prihajajoče generacije.

Tako je sicer povsod po svetu. Pa vendar nas mora ob vsem povedanem zanimati, zakaj v Sloveniji ti razvojni in drugi problemi nujno postanejo politični problemi. Vse družbe v tranziciji, na svoj način tudi Slovenija, doživljajo spremembe prehoda iz monocentrične v policentrično družbo. Za prvo je bila značilna skoraj absolutna prevlada političnega sistema in skrajna nerazvitost in neavtonomnost drugih podsistemov. Avtoritarna oblika je obvladovala tudi ekonomijo. Za drugačno "novo družbo" naj bi bil značilen demokratični politični sistem in razvitost, avtonomnost in funkcionalnost vseh drugih podsistemov, posebej gospodarskega. A za to je potreben čas in predvsem modrost akterjev političnega sistema, ki še vedno nosi veliko odgovornost za nova družbena razmerja, kakršna terja demokracija ali "nova družba". Ta vloga, ki jo politični sistem v postsocialističnih družbah mora opravljati, je zaznamovana z globokimi protislovji. Zaradi vedno večje operacijske sposobnosti drugih podsistemov, v našem primeru gospodarskega, usmerjevalna prizadevanja političnega sistema, v kolikor se tega sploh lahko loteva, razvojna vprašanja v posameznih družbenih podsistemih spreminjajo v politične probleme. Zato je politični sistem postal v postsocialističnih družbah center za prevzemanje vseh tveganj, ki jih prinašajo hitre in številne spremembe celotne družbe in njenih podsistemov. To neizogibno vodi v izrazito preobremenitev političnega sistema, kar vpliva na njegovo stabilnost., Izhod iz nastalih razmer je jasna določitev pravil za njegovo usmerjevalno vlogo, je zavestno samoomejevanje političnih akterjev na zgolj politično polje in je pravica v našem primeru gospodarskih dejavnikov do samoregulacije tega podsistema. Iz teh razlogov je v tem trenutku pri nas nujen "izgon" vsakršne strankarske politike iz podjetij. (Ne)ustanovitev Globalnega logističnega servisa na Obali je glede tega zgovoren primer.

Volilno leto, ki ga že živimo, nas bo z vsemi temi slabostmi soočilo. Naj ne ostaneta zgolj želja in pričakovanje, da bi v strankarskih bojih prevladovala ustvarjalna konceptualna tekmovalnost za programe, s katerimi bodo postale razvojne paradigme Slovenije realnost, ki bo krepila gospodarsko moč Slovenije in njeno odprtost v svet, programe, v katerih bodo pobude in zaveze za razvojni dogovor o potrebni strategiji za prehod Slovenije v informacijsko družbo, v družbo znanja. Pričakovanja, da bi v tem volilnem letu v kandidatih strank prepoznali potencialne nosilce pospešenega razvoja Slovenije in pobudnike za doseganje nacionalnega razvojnega soglasja. Take, kot jih že imamo v nekaterih najboljših slovenskih podjetjih, ki bi tudi v slovensko politiko vgradili visoko profesionalnost, ki ne bo podlegala dnevnim političnim interesom in je ne bo vodil izključno strankarski klientelizem.

Verjamem, da bodo v volilni tekmi nastopale tudi stranke, ki bodo v svoje volilne programe na verodostojen način vgradile razvojne paradigme in elemente nove ekonomije znanja in dejavnike socialne kohezije. Te stranke po moji sodbi zaslužijo podporo in zaupanje, da bodo znale upravljati z državo v dobro njenih državljanov, da bodo zveste upanjem in pričakovanjem, ki so jih slovenski ljudje vlagali v rojstvo nove države, ko so se zanjo odločali na plebiscitu.

Vi, gospodarstveniki in managerji, lahko s svojim ugledom in verodostojnostjo podprete moč in vpliv takšnih strank s svojimi argumentiranimi zahtevami po strateških preobratih in spremembah, ki jih želite. Želite zato, da bi se razvijala ekonomija znanja, okrepila razvojna moč in konkurenčna sposobnost slovenskih podjetij, olajšal njihov prodor na svetovne trge in zagotovilo večje družbeno bogastvo ter socialno kohezijo družbe.

Pri vaših presojah vam bodo nedvomno lahko v pomoč tudi ravnanja in stališča parlamentarnih strank v sedanji preizkušnji, pred katero je državo postavila odločitev SLS, da pred iztekom mandata zapusti vlado. Kot veste, je izhodov iz nastalih razmer več. Gledano z vidika interesov države, so po moji sobi sprejemljive samo tiste rešitve, ki zagotavljajo stabilno in opravilno sposobno vlado z vsemi pooblastili. To pa omogočata ali odločitev, ki jo predlaga predsednik vlade, da Državni zbor imenuje nove ministre in tako omogoči vladi, da do konca sedanjega mandata Državnega zbora polno deluje, ali odločitev, da po izpolnitvi z ustavo določenih pogoje pride do predčasnih volitev. Za državo in življenje njenih državljanov bi bilo najslabše in brez političnega opravičila, če bi ostali brez polno opravilno sposobne vlade dalj časa, kot je to zaradi izvedbe ustreznih postopkov nujno potrebno.

Naj na koncu citiram gospoda Rudija Brica, ki že ima breztežno podjetje Hermes Softlab. Na okrogli mizi ob podelitvi nagrad Gospodarske zbornice na temo soustvarjanja ekonomske politike, je dejal: "V Sloveniji je postalo zatohlo, odločimo se, katero okno bomo odprli". Dodajam tem besedam: dogovorimo se za več oken, potrebujemo zdrav prepih. Da bo potem mogoče reči - ni problemov, so samo izzivi za sposobne. Na prepihu mogoče tvegamo prehlad. Toda največ tvega, kdor nič ne tvega.

In ko sem še pri besedi, mi dovolite, da iskreno čestitam obema letošnjima nagrajencema: "Ženskam prijaznemu podjetju", Autocommercu Ljubljana, in "Mlademu poslovnežu 2000", generalnemu direktorju Novolesa Straža g. Zvonetu Novini.