Govor

PREDSEDNIK REPUBLIKE MILAN KUČAN ČASTNI OBČAN NOVE GORICE
Osrednja slovesnost ob občinskem prazniku Nove Gorice
Zahvala predsednika republike

Nova Gorica, 7. september 2002

Primorci, ki so bili prvi v Evropi soočeni z najbolj surovo obliko fašizma, so s svojim uporom opozorili na to nevarnost in nas Slovence tudi pripravili na to, tako da smo v letu 1941 vse, kar je prišlo z njim in po njem, dočakali veliko bolj pripravljeni, je ob prejemu naziva častnega občana Nove Gorice med drugim dejal predsednik Kučan in dodal, da bi morala sleherna slovenska politika razumeti, kako velikega pomena je bilo vse, kar se je dogajalo na Primorskem in s Primorsko in poudarjati pomen septembrskih dni leta 1943 in tudi kasneje, vse do združitve Primorske s Slovenijo.

Spoštovani gospod župan, spoštovane svetnice in svetniki Mestne občine Nova Gorica,
najprej se želim in se moram zahvaliti za to imenitno priznanje. Posebej ker je podeljeno ob tako imenitnem trenutku, skupaj z vrsto uglednih ljudi in inštitucij, ki so danes dobile to priznanje mestne občine in ker se nekako pridružujem vsem tistim imenitnim in za Slovenijo in Slovence zelo pomembnim ljudem, ki so dobili priznanje oz. naziv častnega občana Mestne občine Nova Gorica v letih pred menoj.

Vsem meščankam in meščanom, vsem prebivalkam in prebivalcem Mestne občine Nova Gorica želim tudi čestitati za občinski praznik, nagrajencem pa čestitati za danes prejeta priznanja.

V septembrskih dnevih sem vrsto let prihajal na Primorsko, najpogosteje res v Novo Gorico. Najbrž so okoliščine tako narekovale. Prihajal sem zmeraj z velikim veseljem in z občutkom velike odgovornosti. Tudi letos sem prišel z veseljem in z veliko odgovornostjo in tudi z veliko zadrego. Ne samo zaradi tega, ker se zavedam pomena te nagrade in ne samo zaradi tega, ker sem bil v nekem trenutku, v nasprotju z mojo navado, premalo pozoren, ko se je dogajala in zgodila odločitev o tem priznanju. Ampak zato, ker od takrat, ko mi je bilo to sporočeno, ne vem, kako pravzaprav naj to priznanje razumem. Zato sem toliko bolj pozorno prisluhnil obrazložitvi. Ko se dajejo nagrade in priznanja, ljudje običajno utemeljujejo odločitev z nekimi svojimi merili, s primerjavo svojih ciljev oz. ciljev svojih prizadevanj z delom in prizadevanji tistih, ki mu nagrado ali priznanje dajejo. Vesel sem, da je v prizadevanjih in uresničitvi ciljev tistih, ki so o tej nagradi odločili, torej članov mestnega sveta Mestne občine Nova Gorica, prepoznan tudi moj prispevek.

Mislim, da so ti cilji, ki so pripeljali do ustanovitve slovenske države, do njene umestitve v mednarodni prostor in do njene aktivne in odgovorne vloge v svetu, trden temelj tudi za našo skupno prihodnost. Te cilje sem zmeraj razumel kot prizadevanje za odprtost, za strpnost v življenju med ljudmi, med narodi, med državami, za priznanje, za obrambo in za uveljavitev pravice do življenja z razlikami, za duhovno odprtost prostorov, ki obstojijo znotraj posameznega naroda.

Za odprtost prostorov je ponujala roko čez mejo. Bila je nekako simbol prizadevanj Slovencev za svet brez meja na vseh naših mejah. Takšen svet si želimo v vsej Evropi in na vsem svetu. Svet, ki bi bil zgrajen tako, da bi v njem človek veljal toliko, kolikor zmore sam in kolikor je pripravljen dajati in tudi odgovorno jemati od drugega. To se mi zdi, da so neke maksime, ki danes predstavljajo tudi etični in moralni temelj odnosov med ljudmi, med narodi in med državami. Morebiti danes še manj, kot bo to veljalo v prihodnje.

Svet je na veliki prelomnici.Tako kot že mnogokrat doslej, vendar mora danes sprejemati logiko, ki jo je prinesel razvoj zaradi globalnega kapitala, zaradi globalnega značaja sodobne tehnologije, predvsem informacijskih in komunikacijskih tehnologij. Prinesel je veliko spoznanje o soodvisnosti tega sveta. O negativnih žal, seveda pa tudi o pozitivnih vidikih te soodvisnosti. Ta svet ne more več temeljiti izključno na logiki nacionalne države, kakršna je nastajala v 18. stoletju in kakršna se je razvila do svojega absurda v 20. stoletju z absolutno pravico njene nacionalne suverenosti in pravico nevmešavanja v notranje zadeve. Žal je bilo za videzom te, v svojem času gotovo zelo dragocene pravice in načela, dostikrat najbolj surovo kršeno temeljno spoštovanje človekove osebnosti, človekovega življenja in človekovih pravic. Nastajajo nova pravila. Žal so izzvana tudi zaradi globalnih nevarnosti, ki onemogočajo, da bi svojo varnost, mir, miren razvoj danes lahko zagotovila katera koli država v svetu sama. Zaradi svoje narave in svoje soodvisnosti potrebuje svet danes drugačno upravljanje, zahteva drugačno odgovornost, zato da bi mogli v njem živeti. Skupno življenje zahteva čvrste etične temelje. Mislim - in zato sem toliko bolj ponosen na to priznanje - da so zaradi usode, kakršno smo imeli, Goričani, to mesto na meji, severni Primorci in Primorci na sploh in Slovenci te etične temelje znali razumeti in uveljavljati prej, kot morebiti ponekod drugod v Evropi in svetu. Na to sem ponosen. Ponosen na to, da je tudi slovenska država, odkar se je rodila kot samostojen subjekt mednarodnih odnosov, poskušala ta načela uveljavljati in se zanje zavzemati. Verjamem, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Drugi del obrazložitve sem razumel, je nekako povezan z mojim odnosom do Primorske. Moj odnos do Primorske je pravzaprav dvojen.Je globoko vsajen v moji človeški in moji politični duši. V človeški od zgodnjih let zaradi mojih staršev, zaradi knjig, ki sem jih prebiral. Kdo pa takrat v moji generaciji ni bil navdušen nad Pregljevim popisovanjem tolminskih upornikov, nad Bevkovim Čedermacem, nad vsem tistim, kar se je dogajalo in kar je bilo popisano v knjigah pred drugo svetovno vojno in med njo, tu na Primorskem. Koga takrat ni navduševala borba za priključitev tistih delov slovenskega Primorja, ki so ostali v okviru svobodnega tržaškega ozemlja, oziroma kasneje v Italiji. To je bil moj zgodnji človeški romantizem, ki je kasneje dobil tudi povsem konkretne človeške podobe v vrsti prijateljev, iskrenih, tudi danes, ki sem jih dobil v času študija in že prej na mladinskih delovnih brigadah, po Sloveniji in po takratni Jugoslaviji.

Primorska je v meni torej zaradi ljudi, njihove iskrenosti, njihovega značaja, njihove odprtosti, zaradi mehkobe te pokrajine in zaradi njene lepote, zaradi dejstva, da so po tej lepoti dostikrat v zgodovini segali tudi drugi. V moji politični duši pa je Primorska zasidrana kot tisti del Slovenije, ki je za Slovenijo izjemnega pomena in za katerega je mogoče povsem utemeljeno reči, da brez njega Slovenije ne bi bilo.

V utemeljitvi je tudi zapisano tudi , da sem z vzhodne meje. Res je, Prekmurje se je Sloveniji pridružilo oz. se je združilo s Slovenijo v istih prevratnih razmerah po prvi svetovni vojni, ko so se na novo, z voljo zmagovalcev, določale meje med narodi in državami. V času torej, ko je bila Primorska odtrgana od slovenskega matičnega telesa in je morebiti zato tudi razumevanje pomena priključitve in združitve Primorske z matično državo pri nas nekoliko drugače, bolj morebiti čustveno razumljeno. Čeprav ne verjamem, da je mogoče najti kjer koli po svetu Slovenca, ki na združitev Primorske z matično domovino po drugi svetovni vojni ne bi gledal tudi s svojim srcem in ne samo s svojim razumom.

Je pa moj premislek, ki je zapisal Primorsko v politično dušo moje osebnosti, povezan tudi z dejstvom, da so Primorci, ki so bili prvi v Evropi soočeni z najbolj surovo obliko fašizma, s svojim uporom opozorili na to nevarnost in nas Slovence tudi pripravili na to, da smo v letu 1941 vse tisto, kar je prišlo z njim in po njem, dočakali veliko bolj pripravljeni, kot bi dočakali to veliko nesrečo sicer. Za to bi morali biti Primorcem hvaležni in mislim, da bi vsako leto v teh dnevih morala sleherna slovenska politika razumeti in poudarjati, kako velikega pomena je bilo vse to, kar se je na Primorskem in s Primorsko dogajalo in kako pomembni so bili ti dnevi v začetku septembra leta 1943 in tudi kasneje, vse do združitve Primorske s Slovenijo.

Rad bi se vam še enkrat zahvalil za to priznanje. Bo imelo častno mesto v priznanjih, ki sem jih dobil. Njegova vsebina pa bo ostala zapisana v moj človeški spomin. Hvala lepa.