SVETILNIK ZNANJA IN SVOBODNEGA KRITIČNEGA DUHA
Ob 80-letnici Univerze v Ljubljani

Ljubljana, Cankarjev dom, 11. december 1999



Spoštovani gospod rektor, visoki akademski zbor, spoštovani gospodje rektorji prijateljskih evropskih univerz, gospe in gospodje.

V veliko čast si štejem Vaše povabilo, da spregovorim na današnji častitljivi jubilejni slovesnosti Univerze v Ljubljani. S častjo pa ste mi, spoštovani gospod rektor, naložili tudi veliko odgovornost. Naša ljubljanska in dolgo časa tudi edina slovenska Alma mater ima več deset tisoč diplomantov, mnoge tudi z znanstvenimi naslovi, meni pa je dano, da se je spomnim z besedo zahvale, čeprav so med nekdanjimi študenti tudi mednarodno uveljavljeni velikani duha, ki so dobro misel o njej razširili v svet in ki bi ji morda mogli dati na temelju svoje izkušnje boljše voščilo za prihodnost, kot to lahko storim sam. Vendar mi tudi moja življenjska izkušnja pove, da je na mojo usmeritev in razumevanje smisla življenja, na moje delo, odločilno vplivalo in mi pomagalo znanje, ki sem ga pridobil s študijem in diplomo na ljubljanski univerzi, na njeni pravni fakulteti. Hvaležen sem ji za to, hvaležen svojim profesorjem, da so ohranjali dostojanstvo univerzitetnega študija in raziskovanja, da so dvigali njuno raven ter širili prostor kritičnega in svobodnega iščočega duha. Verjamem, da je to skupna hvaležnost vseh, ki s ponosom nosimo diplomo ljubljanske univerze.

Če kdaj, je prav v premišljanjih o prihodnosti človeštva, ki so ob koncu stoletja in pred prihodom novega tisočletja tako zavzeta in polemična, dano znanju, védenju ter sposobnosti in možnosti za njegovo proizvajanje in za uporabo v vsakdanjem življenju prvenstvo med dejavniki in tvorci pomodernega, soodvisnega in globalnega človeškega sveta. Znanje je danes v svetu najbolj iskana in cenjena dobrina. Kolikor je to pomembno za ves svet, je zagotovo še toliko bolj pomembno za državo, kot je Slovenija. Ena od redkih primerjalnih prednosti, ki jih imamo in ki jo lahko po svoje razvijamo, je odličnost znanja naših državljanov, ki jim bo omogočalo uspešno osebno uveljavitev v življenju ter samozavestno stopanje v razmerja z drugimi pri duhovnem in materialnem ustvarjanju pa tudi pri iskanju odgovorov na zapletene izzive sodobnega človeka in sveta. Dober šolski in študijski sistem je temeljni pogoj za odličnost človekovega dela. In predvsem ali samo z odličnostjo se lahko Slovenci merimo z vsemi narodi v svetu. To je naša priložnost in to je tudi odgovor na dileme glede naše prihodnosti v evropskih integracijah in na dostikrat neutemeljene in zgolj politično obarvane strahove. Morda smo v tem pogledu po skoraj desetih letih kot država in narod znova na pomembnem razpotju. Šele zdaj se namreč soočamo s popolno svobodo odločitve glede naše prihodnosti. Zanjo potrebujemo veliko znanja in na njem utemeljene modrosti, da bi se zavarovali pred zmoto, ko izbiramo razvojno smer. Naša dilema je, ali z vso razpoložljivo energijo, znanjem, pogumom, samozavestjo in ustvarjalnostjo verjeti v zgodovinski, duhovni, politični in gospodarski smisel evropskega povezovanja in se v njem angažirati, ali pa se zanimati le zase in se zapirati v lastni krog samozadostnosti ter provincialnega duha. Moj odgovor je, da je združena Evropa neponovljiva priložnost. Za nas in za vse države te celine. Ne verjamem, da bi se takšna priložnost v prihodnje še lahko ponovila.

V velikem globalnem tekmovanju civilizacij in celin za znanje, ki je že v polnem razmahu, se na novo preurejajo in delijo tržni deleži, prerazporejajo se možnosti za blaginjo ljudi in za razvoj duhovnih kultur v prihajajočem stoletju. V tem svetu bodo zmagovale inovativne družbe. Tiste z iznajditeljskimi in prenovitvenimi sposobnostmi. Te pa se pričenjajo z osvajanjem in ustvarjanjem novih znanj, z odnosom do novih tehnologij, še posebej komunikacijskih, do novih oblik dela in izobraževanja, z odnosom do sprememb na sploh. Nova rast, ki se opira na znanje, je postala v tehnološko visoko razvitih družbah vir novih zaposlitev in socialne stabilnosti v funkciji tako želene socialne pravičnosti ter spodbuda iskanju poti k solidarnostni poveznosti v svobodnem gospodarskem tekmovanju.

Globalizacija ob hkratnem obetavnem procesu individuacije mnogovrstnih entitet, političnih, etničnih, gospodarskih in drugih, ne ustvarja svetovnega trga samo za blago in kapital, ampak tudi za ideje. Družbe v začetku 21. stoletja so deloma že in bodo še bolj družbe znanja in védenja. V njih se ljudje učijo vse svoje življenje, osvajati in obenem ustvarjati bodo morali nova znanja, obvladovati nove tehnologije, si pridobivati nove spretnosti in se nenazadnje navaditi tudi na to, da bodo delali v dveh, treh ali celo več poklicih. Izobraževanje postaja prava velika téma človeštva, poligon preizkušanja volje in sposobnosti, da se zmanjšajo prepadi med razvitim in nerazvitim delom sveta, da se ustvarijo pogoji za sodelovanje in skupen razvoj.

Svet je pred novimi velikimi izzivi. Odgovori nanje terjajo selitev v globalnost razmišljanja, ki mu je središče odločanja posameznik z vsem dostojanstvom, ki ga zahteva enkratnost in neponovljivost njegovega življenja in ki ga je potrebno spoštovati in varovati. Tako globalnost sveta ne bo razumljena kot tveganje in grožnja, ampak kot izziv in priložnost za vse, za nova sodelovanja in boljše življenje. Iz dolga stoletja uveljavljane politike zgolj nacionalnih interesov prestopamo v globalno odgovornost, ki temelji na spoznanju, da je v vse bolj soodvisnem svetu sodelovanje in ne konfrontacija v interesu vseh držav in vsega človeštva. Morda je prvi korak v to smer odgovornost, da ideoloških konfrontacij šele presežene hladne vojne ne bi nadomestile globalne kulturne vojne s fundamentalističnim nasiljem, ki bi se ga opravičevalo s kulturo, vero in celo civilizacijo. Navsezadnje so to spopadi zoper lastno civilizacijo in tudi zoper skupno civilizacijo človeštva. Dokaz ponuja kar nasilje na bližnjem Balkanu. Namesto spopada civilizacij se v imenu globalne odgovornosti kaže zavzeti za intenziviranje dialoga med kulturami, kajti posledica skokovitega napredka znanosti, tehnike in še posebej informacijske tehnologije je, da različne kulture hitreje in intenzivneje vplivajo druga na drugo kot kdaj koli doslej v zgodovini. Vstopanje v ta dialog zahteva nacionalno samozavest na prepričanju, da vsak narod s svojo lastno kulturo prispeva k medsebojni bogatitvi kultur, miru in blaginji človeštva, in da je v tem drugačnem, novem svetu to tudi dolžan storiti zase in za druge.

Slovenija je vržena v ta tekmujoči in povezujoči se svet ne glede na svojo majhnost in ima enako kot druge države v tem svetu svojo neponovljivo priložnost. Znanje in usposobljenost ji omogočata aktivno sodelovanje v dialogu o prihodnji podobi sveta in s tem odločilno besedo o svoji prihodnosti. Sicer bodo o njej odločili drugi brez nas. Tudi zato se mi zdi v okviru pobude za jasno artikuliranje slovenske razvojne vizije utemeljeno poudarjati, da je nujno na eno prvih mest uvrstiti prav razvojno paradigmo o Sloveniji kot učeči se družbi. Sedanji šolski sistem in znotraj njega tudi visokošolski nacionalni program odpirata možnosti za takšno prihodnost. Stališče, da imamo v bistvu dobro šolo, pa hkrati kliče tudi po kritičnih premislekih o njej, o takšni kot je in o takšni, kot bi jo želeli imeti. Da bi čim bolj uskladili želje in pričakovanja, mora oblast poskrbeti za to, da bodo odprte možnosti vsem, ki želijo pri oblikovanju podobe naše šole sodelovati. Naj se sliši glas in tudi argument, s katerim bodo utemeljili, da sodelujejo v tem iskanju, ker želijo dobro slovenskim ljudem in prihodnosti slovenstva. Po mojem trdnem prepričanju bomo dobre skupne odgovore našli, če se bomo oprli na iste vrednote in spoznanja kot ves demokratični in razviti svet, katerega del je že in postaja z vsakim dnem v vseh dosežkih svojega življenja vse bolj tudi Slovenija. Šola je preresna stvar, da bi iz razprave o njej smeli kogar koli izključiti ali jo zoževati z ideološko ali politično nestrpnostjo. O tem govori tudi naša izkušnja, ki velja tudi za razpravo o duhovnih in etičnih razsežnostih naše šole. Nobena ustanova ne more imeti pravice do izključne posesti človeškega duha. To bi bilo v nasprotju z libertatnimi vrednotami akademske svobode in v njenem okolju rastočega kritičnega duha, ki so ga univerze skozi svojo dolgo zgodovino branile z načelom univerzitetne avtonomije. Šola pripada najprej in predvsem mladim, njihovi pravici do znanja in prihodnosti, do svobode izbir v njej.

Verjamem, da bo akademski zbor naše jubilantke kos vsem tem izzivom in da bo Univerza v Ljubljani tudi v prihodnje imela svoj prostor med tistimi evropskimi univerzami, ki uspešno prenašajo žlahtno akademsko tradicijo v nov čas in razmere.

Čeprav delujejo ali nastajajo v zgodnjih letih samostojne slovenske države ob Ljubljani tudi nova visokošolska središča, kar štejem za potrebo in naravni razvoj v sorazmerno enakomerni razporeditvi intelekta po vsej Sloveniji in čeprav so v obtoku tudi nove zamisli o zasebnih visokošolskih ustanovah, verjamem, da bo ljubljanska univerza tudi v prihodnje ostajala osrednja tovrstna nacionalna in javna ustanova. Pretečenih osemdeset let njenega obstoja in delovanja pomeni med drugim zagotovo tudi izjemno koncentracijo pedagoških, raziskovalnih, znanstvenih, konceptualnih in drugih izkušenj, predvsem pa tudi imenitnih dosežkov, da je na njih mogoče vedno znova poiskati nove ustrezne rešitve, zagotoviti nove razvojne vzpone, ki so ne le dobrodošli, ampak nujni za trajno vzdrževanje in posodabljanje slovenske nacionalne identitete in konstituiranje Slovenije kot odprte družbe, ki samozavestno stopa v tekmovalni svet prihodnjega stoletja.

Pretečeno življenje naše slavljenke, o kateri so ali bodo v teh dneh spregovorili tudi strokovno bolj kompetenti, me prepričuje, da so takšna pričakovanja utemeljena. Uspešno se je gibala med skušnjavami, navidez lagodnimi, da bi se zaprla v slonokoščeni stolp akademizma, in nujo, da se uveljavlja kot svetilnik znanja in svobodnega kritičnega duha, potrebnega človeku, če želi uveljaviti in zavarovati svoje dostojanstvo, svojo svobodo in svojo človeško integriteto. Slovenski izobraženci so zmogli s tako svojo držo in s svojo ustvarjalnostjo v časih različnih ideoloških uniformizmov in posebej v težkih spopadanjih s potujčevalskimi valovi po letu 1848 oblikovati in ohranjati zamisel o slovenski univerzi živo in neuničljivo. Prva visokošolska predavanja so bila v Ljubljani že pred 380 leti, še pred tem pa je v Ljubljani že od 1563. leta nekaj časa delovala višja protestantska "latinska" šola, ki je v nižjih razredih upoštevala tudi slovenščino. V letu 1919 formalna ustanovitev ljubljanske univerze zato ni bila nikakršno naključje ali milost srbskega kralja, marveč plod jasnega zavedanja o pomenu nacionalne univerze ter trdega dela in prizadevanj slovenskih izobražencev, da je stopila v življenje. Sicer programsko okrnjena je tudi "kraljeva" univerza ubranila svojo verodostojnost in nacionalno zavzetost v obdobju med obema svetovnima vojnama pred pritiski beograjske birokracije in jugoslovanstvom. V tem času je bila tudi intelektualno središče hrepenenj in upanj slovenskih ljudi o socialno pravični in nacionalno prepoznavni avtonomni slovenski družbi. Med drugo svetovno vojno se ni priklonila vabljivemu snubljenju okupacijskih oblasti in se ni uklonila njihovemu nasilju. Po njej se je v novem sistemu znašla v primežu novih razvojnih in programskih možnosti in širitve z novimi fakultetami eni, ter nedopustnega vmešavanja politike v univerzitetno delo na drugi strani. Pa vendar se je tudi v teh, za univerzitetne ljudi najtežjih letih, ohranilo trdno akademsko dostojanstveno jedro učiteljev in študentov na vseh fakultetah, ki je najprej že v šestdesetih in kasneje v osemdesetih letih in še zlasti po letu 1990 izzvalo nove premisleke o razvojnih paradigmah Slovenije in sprožilo ustvarjalne dražljaje pri zarisovanju nove politične prihodnosti Slovenije, konkretne inovacije na raziskovalnih in strokovnih projektih ter sodobne rešitve pri urejanju razmerij med univerzo in državo, pri ustvarjanju evropskih povezav in priostritvi pogledov na dogajanja na jugovzhodu Evrope.

Želim verjeti, da bodo najnovejše spremembe in dopolnitve zakona o visokem šolstvu tako pri notranji samoupravi kot pri financiranju in odgovornosti države za materialne pogoje visokošolskega študija ter študentske domove še jasneje oblikovale avtonomijo integralne ljubljanske univerze in drugih visokošolskih zavodov. V takih razmerah bo prišla v ospredje tekma za njihovo najvišjo kakovost in evropsko primerljivost, ne le glede velikosti, marveč tudi po odprtosti in ustvarjalnosti.

Spoštovani, gospod rektor, spoštovani člani senata
Ob visokem jubileju naše Univerze, ki jo vodite, Vam iskreno čestitam. Verjamem v odličnost Vaše ustanove in akademskega zbora in v Vašo pripravljenost, da bo univerza v Ljubljani postala zaradi svojih dosežkov in jasne podobe osrednjega središča duha ustvarjalnosti še bolj znana in spoštovana v Evropi in drugod po svetu.