Govor

SPOŠTLJIV ODNOS SLOVENCEV DO DELA
Prvomajsko praznovanje v Opatjem selu

Opatje selo, 28. april 2000

"Pogleda ni mogoče obrniti samo v prihodnost. Tudi sedanjost ima probleme, tudi danes so ljudje brez dela, so ljudje, ki živijo v revščini. Tudi ti problemi zahtevajo rešitve. Danes se zdi samoumevno pričakovanje vsakogar, da dobi priložnost za samopotrditev in uveljavitev z delom in ustvarjanjem. Niso pa tako samoumevne tudi možnosti za to. Pravica, ki mora biti dana vsakomur, je pravica do šole in do poklicnega usposabljanja. Pravica do možnosti, da v življenjsko tekmo vstopi dobro izšolan in usposobljen zanjo. Samo takšna je pravična in notranje trdna družba. Takšno tudi želimo. Zato ker vsakomur omogoča, da sam prevzame odgovornost zase in za svoje otroke, da se vključi v skupno ustvarjanje. Slovenija bo, po mojem trdnem prepričanju, notranje trdna samo, če bo sistematično in ambiciozno uveljavljala takšne priložnosti za svoje državljane," je med drugim poudaril predsednik republike Milan Kučan na prvomajskem zborovanju v Opatjem selu. Na prazniku dela in prazniku delavskih pravic, ki po besedah predsednika republike ostaja praznik Slovencev zaradi našega odnosa do dela, zaradi spoštovanja dela, s katerim smo se Slovenci kot narod preživeli skozi zgodovino.

Spoštovani, lepo vas vse pozdravljam in Vam čestitam za praznik.

Vesel sem, da se nas je toliko zbralo na letošnjem prvomajskem praznovanju. Praznik dela, ki je tudi praznik delavskih pravic, živi naprej. Očitno 1. maj ni zgolj spomin na, na nekdanje boje delavstva za njihove prvinske, danes same po sebi umevne, a v trdem boju s kapitalom pridobljene pravice. Praznovanje praznika dela kaže tudi in predvsem spoštljiv odnos Slovencev do dela in spoštovanje dela, s katerim smo se Slovenci kot narod preživeli skozi zgodovino.

Tudi v sedanjem času velikih sprememb, ki so za kratek čas dale v našem vrednostnem sistemu večjo veljavo liberalističnemu vrednotenju kapitala in so razvoj družbe poenostavljeno vrednotile le s kazalci ekonomske učinkovitosti, zdaj že vrsto let znova v ospredje postavljajo druge vrednote. Tiste, ki govorijo o kakovosti življenja, med njimi posebej tudi delo. Ob njem pa zdravje, srečo, zadovoljstvo, solidarnost, povezanost in trdnost družbe. Delo postaja znova vrednota, tista, ki človeku omogoča svobodo, dostojanstvo in samozavest, občutek, da je sposoben sam poskrbeti zase, da ni nikomur v breme in da zmore pomagati tudi drugim. Gotovo je na ta odnos vplivalo dejstvo, da je zdaj dela manj, kot je tistih, ki ga iščejo, pa tudi dejstvo, da se narava dela in njegova zahtevnost močno spreminjata. Zato so tudi dileme in premišljanja ob prazniku dela drugačne kot so bile nekoč.

Naš spoštljivi odnos do dela nam nalaga premislek o posledicah bolečih delitev na tiste, ki imajo delo in na tiste, ki dela nimajo in ga tudi v prihodnje ne bodo imeli ter o dolgoročnejših posledicah tovrstnih delitev, ki jih prinaša razvoj v svetu.

Tudi mi smo del tega sveta. Odgovarjati moramo na iste izzive kot razviti, vse bolj globalizirani svet. Ta opozarja, da znotraj razvitih družb nastaja nova dvorazredna družba, kar ogroža socialno trdnost in notranjo povezanost, s tem pa tudi uspešnost. Na eni strani te družbe so tisti, ki zaradi neustrezne izobrazbe nimajo potrebnega znanja in zato tudi ne dostopa do sodobnih tehnologij, zlasti informacijskih, računalnika, interneta in zato tudi ne dela, zaposlitve in socialne varnosti, na drugi strani pa so tisti, ki ustrezno izobrazbo in znanje imajo in so jim zato sodobne tehnologije, delo, zaposlitev in socialna varnost zagotovljeni. Prvim preti socialna izključenost, življenje na obrobju družbe in revščina.

Vprašanja zagotavljanja dela, zaposlovanja, socialnega vključevanja in izključevanja, vprašanja razvoja, niso bila nikoli doslej tako tesno povezana z vprašanji izobraževanja, kvalitete šole, njene dostopnosti in demokratičnosti, kot so prav v času, ki ga živimo. To so vprašanja prihodnjega sožitja na zemlji in tudi sožitja v vsaki delni družbi znotraj celovitega sveta. O tem je v slovenski družbi in tudi v slovenski politiki potrebno, prej kot o drugem, doseči soglasje. To je pogoj obvladovanja naše prihodnosti in tudi pogoj zavarovanja naše identitete. Šola in izobraževanje morata v naših načrtih za prihodnost dobiti prednost. Družbe prihodnosti so družbe znanja. Čast dela, zagotavljanje dela in njegovo spoštovanje je dolgoročno pogojeno s temi odločitvami.

1. maj je priložnost, da na to opozorimo, da pokažemo, da so ta spoznanja tudi del naše zavesti, da postaja to vsebina vsakoletnega praznovanja. Ne le zaradi nas, premajhen bi bil izplen tega velikega projekta, če bi ga vrednotili zgolj z neposrednimi učinki za sedanje aktivne generacije. Vredno se je tako odločati tudi zaradi rodov, ki prihajajo za nami, ki naših dilem iz svoje izkušnje ne bodo poznali, se jim bo pa zdelo samoumevno, da smo mi nanje odgovarjali tako, da jim je zagotovljena prihodnost.

Vendar pogleda ni mogoče obrniti samo v prihodnost. Tudi sedanjost ima probleme, tudi danes so ljudje brez dela, so ljudje, ki živijo v revščini. Tudi ti problemi zahtevajo rešitve. Danes se zdi samoumevno pričakovanje vsakogar, da dobi priložnost za samopotrditev in uveljavitev z delom in ustvarjanjem. Niso pa tako samoumevne tudi možnosti za to. Pravica, ki mora biti dana vsakomur, je pravica do šole in do poklicnega usposabljanja. Pravica do možnosti, da v življenjsko tekmo vstopi dobro izšolan in usposobljen zanjo. Samo takšna je pravična in notranje trdna družba. Takšno tudi želimo. Zato ker vsakomur omogoča, da sam prevzame odgovornost zase in za svoje otroke, da se vključi v skupno ustvarjanje. Slovenija bo, po mojem trdnem prepričanju, notranje trdna samo, če bo sistematično in ambiciozno uveljavljala takšne priložnosti za svoje državljane.

Doslej je storila že veliko, da bi opravila to svojo vlogo. Imamo dobre šole in vlagamo vanje. Imamo dobre programe tudi za zaposlovanje starejših, program za boj proti revščini, program za socialno varstvo. Imamo tudi pravno ureditev, ki omogoča pravico do delavskega soupravljanja, čeprav je premalo uveljavljena in so delavci marsikje ne samo slabo plačani, ampak tudi ponižani.

Prihodnost Slovenije tretjega tisočletja se je začela. Kakšna bo njena vsebina, je odvisno od nas vseh, odgovornost zanjo pa nosijo predvsem upravljavci države. Prihodnost nikogar ne čaka. Prav zdaj je slovenska politična elita pred odgovorno izbiro, da do rednih jesenskih volitev postavi prehodno vlado, ki bo vse odločitve o prihodnosti objektivno morala pustiti v čakalnici, ali pa prepusti volivkam in volivcem, torej ljudstvu, na katerega voljo se sklicuje, da odloči samo in na volitvah na novo porazdeli svoje politično zaupanje in Državnemu zboru novega sklica omogoči, da postavi kompetentno in učinkovito vlado, sposobno teh pomembnih odločitev. Izbira je v rokah parlamentarnih strank in poslancev, njihova je tudi odgovornost. Volivke in volivci bodo najpozneje jeseni presodili, ali so ji bili kos. Svoje mnenje o tem sem že večkrat povedal tudi javno. Za državo in njeno stabilnost so najboljši izhod čimprejšnje volitve, ker bi naredile politična razmerja in razmerja med političnimi strankami povsem pregledna. Se mar kdo boji te najmerodajnejše volje ljudstva, s katero bi mu prisodila ustrezno mero zaupanja?

Slovenija je iz časov boja za preživetje prestopila v delo za prihodnost. Pred njo so veliki izzivi in priložnosti. Verjamem, da jih bo dobro izkoristila. V njej je uporniški duh, ki ne sprejema sedanjosti kot nepreklicne danosti. Hoče jo spremeniti, na boljše. Takšen uporniški duh zmore veliko. A kdo to bolje ve kot Primorci, ki ste se prvi in zmagovito uprli fašizmu. Kdo to bolje ve kot borke in borci osvobodilnega boja, partizanke in partizani, ki so nas počastili s svojo udeležbo in svojimi partizanskimi praporji, upravičeno prepričani, da bo njihovo zmagovito uporništvo cenila tudi slovenska država. Toplo vas pozdravljam, drage borke in borci. Naj vaš uporniški duh živi tudi v novih rodovih, da bodo tako kot vi gospodarji svoje prihodnosti.

Naj živi naš prvi maj.