Govor

USMERJANJE ČLOVEŠKIH ZMOGLJIVOSTI V STAROSTI POMENI REALNO POSLOVNO PREDNOST
Ob mednarodnem letu starejših
Predsednik republike Milan Kučan se je udeležil osrednje prireditve ob zaključku Mednarodnega letu starejših 1999, ki so ga Združeni narodi razglasili z geslom Na poti k družbi za vse starosti.

Ljubljana, 10. januar 2000

"Tudi življenje v tretjem in četrtem življenjskem obdobju je življenje polnovrednih članov družbe s svojimi potrebami, pa tudi sposobnostmi, katerih uresničevanje moramo omogočiti zaradi njih in zaradi koristi vse družbe in države," je v svojem govoru poudaril predsednik Kučan in dodal, da "pravilno vodenje in usmerjanje človeških zmogljivosti v starosti pomeni realno poslovno prednost, če se delovne posebnosti, ki izhajajo iz skristaliziranih sposobnosti, zmožnosti in izkustvene kritičnosti ustrezno vključijo v neposredno delo, v odločanje in načrtovanje prihodnosti."

Spoštovani gostje, dragi prijatelji

Mednarodno leto starejših je spremljalo geslo “K družbi za vse starosti”. Geslo pove veliko. Predvsem, da v družbi ne živi ena sama generacija. Opozarja nas na socialno povezanost in soodgovornost ljudi različnih starosti, na nujno medgeneracijsko solidarnost, na socialno pravičnost, na strpnost, na sinergijo modrosti starejših in zagona mlajših. Hkrati pa opozarja tudi na stranpoti zaradi stereotipov o starejših, ki vodijo tudi k stereotipnemu ukrepanju in ravnanju nas vseh.

Prof. Vid Pečjak pravi, da vidimo sebe v svojih spominih predvsem v drugem in prvem življenjskem obdobju. Šele nevšečnosti nas spomnijo na leta. Vendar nevšečnosti spremljajo vsa obdobja. Prav zato je v družbi potreben objektiven pogled na tretje in četrto življenjsko obdobje. Povprečna življenjska doba se daljša, število starejšega prebivalstva raste. Po večini to niso nege potrebni bolniki. Zaradi boljših življenjskih razmer in boljšega zdravja so aktiven sloj prebivalstva. Ker jih je vedno več, pomenijo tudi družbeno moč. Te moči in vpliva preprosto ni mogoče spregledati.

Proces staranja od rojstva naprej pomeni proces pridobivanja in izgubljanja. To poteka povezano in sočasno. V vsakem obdobju nekaj pridobimo in nekaj izgubimo. Pa vendar se zdi starostna travma danes večja kot nekoč. Zato, ker so ljudje v starosti bolj pri močeh kot pred desetletji, so pa pogosto tudi bolj osamljeni in izolirani. Vendar je njihov živ spomin na najbolj ustvarjalno obdobje, ki ga lahko podoživijo sami zase in skupaj z drugimi, neprecenljiva dediščina, na kateri gradijo svojo prihodnost mlajši. Tudi življenje v tretjem in četrtem življenjskem obdobju je življenje polnovrednih članov družbe s svojimi potrebami, pa tudi sposobnostmi, katerih uresničevanje moramo omogočiti zaradi njih in zaradi koristi vse družbe in države.

Mednarodno leto starejših se je skupaj z nami postaralo za leto dni. Vendar se bodo aktivnosti nadaljevale z nezmanjšano intenzivnostjo vsak dan in v vseh okoljih. Sodobna slovenska družba se mora namreč pravočasno prilagoditi spremenjeni starosti strukturi s celovito prebivalstveno politiko, s socialno, razvojno in drugimi politikami, da bi bile spremembe obvladljive. Kajti daljša življenjska doba ima močan vpliv na pokojninsko, zdravstveno in socialno politiko, na svetovne migracijske tokove, na kakovost življenjskih razmer na lokalni, regionalni in tudi nacionalni ravni, vpliv ima tudi na celovit gospodarski razvoj. Staranje prebivalstva povzroča velike premike v strukturi slovenskega prebivalstva, kar določa tudi pogoje razvoja. Zato je ta dejstva nujno upoštevati pri vseh razvojnih programih in načrtih.

Vlada se je v ta nova prebivalstvena razmerja začela postopoma, a aktivno vključevati. Izraz teh naporov so pokojninska reforma, program razvoja varstva in tudi delovnega vključevanja starejših oseb ter splošni nacionalni program socialnega varstva. Programi so po mnenju strokovnjakov dobro zastavljeni. Je pa vprašanje starosti in staranja eno izmed tistih področij, ki terjajo usklajevanje pri oblikovanju integralnih programov, da bi posamezna jedra znanja in dejavnosti povezali v sinergično celoto, ki bo imela pred očmi človeka z vsemi zdravstvenimi, socialnimi, bivanjskimi, zaposlitvenimi in drugimi posebnostmi, ki spremljajo staranje.

Z aktivnim, telesnim in psihičnim življenjem skozi vse življenje je naše življenje tudi v starosti bistveno bolj kakovostno. Ob tem se postavlja vprašanje zaposlovanja starejših. Spremenjeni delovni procesi, nove tehnologije in proizvodni programi izločajo starejše ljudi. Zato je potreben premišljen poseg tudi na to področje, s prezaposlovanjem, učenjem, usposabljanjem, usmerjanjem ter izkoriščanjem zmogljivosti in izkušenj starejših. Pravilno vodenje in usmerjanje človeških zmogljivosti v starosti pomeni realno poslovno prednost, če se delovne posebnosti, ki izhajajo iz skristaliziranih sposobnosti, zmožnosti in izkustvene kritičnosti ustrezno vključijo v neposredno delo, v odločanje in načrtovanje prihodnosti.

Starejšim je potrebno ponuditi tudi možnosti in priložnosti, da storijo sami zase več, kot se danes od njih pričakuje. Legalizirati in priznati bi bilo potrebno njihovo delo in pravilno ovrednotiti aktivnosti, ki jih sami izvajajo v okviru svojih organizacij in v okviru socialnih programov. Stari namreč storijo zase in za druge, tudi stare, veliko. V mnogih od njih je namreč veliko moči in sposobnosti in tudi občutka za samopomoč in pomoč.

Odprta pa ostaja dilema, do katere mere institucionalizirati zdravstveno in socialno varstvo starejših, da ne bi omejevali pobude za razvoj drugih oblik, kot so varovana stanovanja, oskrba na domu, komplementarno delovanje civilnodružbenih neprofitno-volunterskih organizacij in mrež vzajemne pomoči in uvajanje tako imenovane gerontehnologije, ki z različnimi sodobnimi in prijaznimi tehnološkimi rešitvami prilagaja primarno življenjsko okolje starejšim ljudem, v katerem lahko na ta način živijo tako rekoč do konca svojega življenja.

Starši se ukvarjajo s svojimi otroci dlje kot se otroci s svojimi starši. Slovenski pregovor "Ti očeta do praga, sin tebe čez prag" ima svoje specifično in globoko sporočilo. Tudi v naših sedanjih razmerah ni povsem brez realne osnove. Ne naposled je tudi odnos do starejših le eno od meril socialne trdnosti in notranje povezanosti družbe, tudi njene demokratičnosti in prijaznosti do svojih ljudi. Pogled na staranje, podedovan z dolgo tradicijo, se ne bo spremenil sam od sebe. Družinsko varstvo bi zato moralo tudi aktualizirati nekatere vrednote, ki tako kot ponekod drugod v svetu pomagajo oblikovati večgeneracijske družine. Potrebno jih je z ustreznimi ukrepi omogočati in priznavati kot eno izmed oblik zagotavljanja kvalitete življenja v starosti in kot enega elementov kvalitete življenja v družbi nasploh.

Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da se je začel, čeprav počasi, pa vendarle opazno spreminjati odnos do starih in staranja. Leto starejših in aktivnosti ob njem so k temu marsikaj prispevale. Posveti, gradiva in zborniki bodo dobra podlaga za udejanjanje nalog, tako tistih, ki jih mora uresničiti država s sistemskimi ukrepi in jasnimi pravili, tistih, ki jih morajo udejaniti javne zdravstvene in socialne, pa tudi izobraževalne ustanove, kakor tudi ustanove civilne družbe in tudi vsak posameznik, ne glede na njegovo starost. Neodvisnost, samostojnost, sodelovanje, samorealizacija, spoštovanje in dostojanstvo, pa tudi povsem določena skrb za stare so izhodišča, ki nas bodo spremljala in opozarjala na to, da ni potrebno, da razumeš starost šele, ko ostariš, niti da se starosti bojiš kot na nekaj negotovega in na osamljenost obsojenega obdobja življenja. Predvsem pa nas bo Mednarodno leto starejših spomnilo in opozorilo, da se moramo vse življenje pripravljati na svojo starost s spoštljivim odnosom ter strpnostjo do starejših. Da smo in bomo tudi del naše skupne starosti, ki ji vsi veliko dolgujemo, ker je s svojim delom in življenjem ustvarjala našo skupno nacionalno izkušnjo, na katero opiramo našo današnjo samozavest. Iz roda v rod gre v prihodnost pot. Ena sama, naša in skupna. Ne pozabimo, ta svet je za vse. Naredimo ga takšnega.