|
ČLOVEKOVA SVOBODA JE OMEJEVANA Z ENAKO SVOBODO SOČLOVEKA
Obletnica samostojne Slovenske škofovske konference
Ljubljana, 22. februar 2000
 Ustvarjalno duhovno in moralno ozračje danes in jutri odločilno vpliva na sproščenost odnosov med ljudmi, na sodelovanje in ustvarjalno vnemo. To ozračje je v veliki meri odvisna tudi od nas, naših ravnanj in naše javne besede doma in v tujini, je v svojem nagovoru slovenskim škofom dejal predsednik Kučan in dodal, da je v letošnjem volilnem letu to še posebej na preizkušnji. Letošnje leto je priložnost, "da se to ozračje prevetri v duhu sodelovanja in skupne odgovornosti za prihodnost naroda in države, je pa tudi nevarnost, da postane zatohlo in zastrupljeno".
Predsednik Kučan je spregovoril tudi o sporazumu Slovenije s Svetim sedežem, ki naj bi "potrdil in utrdil ustavnopravno urejen položaj te cerkve, ki lahko ob svojem osnovnem poslanstvu v slovenskem državnem in pravnem prostoru opravlja tudi druge dejavnosti v skupno dobro in zato uživa naklonjenost slovenske države." Predsednik je izrazil prepričanje, da je v danih razmerah in zaradi stoletja dolge navzočnosti rimokatoliške cerkve v slovenskem nacionalnem in duhovnem prostoru "tak mednarodni sporazum lahko smiseln in koristen in je njegova priprava vredna truda."
Spoštovani gospod apostolski nuncij, gospodje škofje, predsednik in člani Slovenske škofovske konference, spoštovani gostje,
prav je, da se kot država in skupnost državljanov in državljank samostojne Slovenije tudi letos spomnimo dneva ustanovitve samostojne Slovenske škofovske konference v že oddaljenem letu 1993. Tako kot je Vatikan z mednarodnim priznanjem države med prvimi tujimi državami pokazal veliko razumevanje in naklonjenost do naše narodove pravice do samoodločbe in lastne politične poti v Evropo in svet, smo razumeli priznanje samostojnosti Slovenske škofovske konference kot nadaljevanje naklonjenosti do slovenskega naroda, ki jo ves čas izpričuje Njegova Svetost papež Janez Pavel II. O tem smo se lahko prepričali tudi ob njegovem lanskem obisku v Mariboru in beatifikaciji škofa Antona Martina Slomška. Čeprav gre ob odločitvi Svetega sedeža leta 1993 za notranje dejanje rimskokatoliške cerkve, so bile politične posledice te odločitve zelo dobrodejne za našo državo, njen mednarodni položaj in ugled. Zato znova ponavljam, naj ta vsakoletna srečanja postanejo slovenska tradicija, neodvisna od vsakokratnih osebnosti, ki so jim zaupane dolžnosti vodenja države in cerkva. Želim verjeti, da smo danes navzoči o tem soglasni.
A ker življenje niso najprej prazniki marveč predvsem napor in odgovorno delo vseh, ki nam je pri srcu sedanja in prihodnja podoba Slovenije kot države in kakovost življenja njenih državljank in državljanov, je naše današnje srečanje tudi priložnost za premislek, kaj lahko še storimo ob siceršnjih prizadevanjih - morda ne dovolj plodnih - da bi se naše želje in prizadevanja uresničevala, še polneje in v čim večje zadovoljstvo ljudi, ki smo jim za svoje delo odgovorni, vsak na svoj način. Zagotovo je tu najprej delež odgovornost vsakogar od nas za moralno in duhovno ozračje v slovenski narodnostni in državljanski skupnosti. Od takšne ali drugačne podobe tega ozračja je v veliki meri odvisno, ali bomo kot skupnost z omejenimi človeškimi izvori vzdrževali ustvarjalno napetost in udejstvovanje vseh ljudi dobre volje in tako sprožili nov razvojni zagon k višjemu tvarnemu, socialnemu, kulturnemu in duhovnemu blagostanju. Najbrž ni med nami nikogar, ki bi dvomil v to, da nas od teh ciljev najbolj oddaljuje vse, kar omejuje polno vladavino vseh človekovih pravic, ki so nedeljive. Ne moremo si privoščiti nesorazmerij med političnimi, socialnimi, gospodarskimi, kulturnimi in čisto duhovnimi pravicami. Med zadnjimi to posebej velja za religiozne, ki jih razumem kot polno svobodo človekovi vesti in veroizpovedi, pa naj gre za različna religiozna ali nereligiozna verovanja. Nihče ne sme nikomur jemati človeškosti in dostojanstva zato, ker ne soglaša z njegovim pogledom na svet in smisel življenja in nihče ne sme biti siljen, da prevzema poglede drugih. Vsakršna nestrpnost, tudi religiozna ali nereligiozna je zato moralno zavržna za državo, ki ji je človekova svoboda, omejevana le z enako svobodo sočloveka, osnovno konstitutivno načelo.
Tudi zato sem se doslej v svojih javnih sporočilih - v okviru mojih ustavnih pooblastil mi kot ključna preostaja moralna moč javne besede - izrekal zoper neplodne ali celo sovražne politične prepire, surove žalitve človekovega dostojanstva z izgovarjanjem na demokracijo, oholo vedenje do človeških različnosti, demonizacijo, doma in v tujini, posameznikov ali celih skupin zaradi domnevnih dejanj ali vlog v preteklosti, zoper ksenofobijo, pritlehni nacionalizem ali celo antisemitizem. Izrekal sem se za sodelovanje, dialog, strpnost, solidarnost in skupno delo. Za uveljavitev in utrditev vrednot, ki so vtkane v vrednostni sistem nove Evrope in moralno in etično vezivo Evropske unije. Gre za tiste vrednote, ki postajajo temelj skupne varnostne, obrambne, zunanje in vse bolj tudi notranje politike združujočih se evropskih držav.
Sence preteklosti, ki vedno znova silijo na slovensko politično in duhovno nebo, bi morali tudi zato enkrat za vselej presvetliti z lučmi prihodnosti, zaupanja pa tudi odpuščanja in sprave. Potrebovali bomo temeljno enotnost v narodu, ko se bo soočal z izzivi prihodnosti. Ustvarjalno duhovno in moralno ozračje danes in jutri odločilno vpliva na sproščenost odnosov med ljudmi na sodelovanje in ustvarjalno vnemo. To ozračje je v veliki meri odvisna tudi od nas, naših ravnanj in naše javne besede doma in v tujini. Država je dolžna storiti vse tisto, k čemur jo zavezujejo zakoni. Pri tem posebej mislim tudi na pospešitev denacionalizacijskih postopkov. Naše delo je v letošnjem volilnem letu zato na posebni preizkušnji, kajti priložnost je, da se to ozračje prevetri v duhu sodelovanja in skupne odgovornosti za prihodnost naroda in države, je pa tudi nevarnost, da postane zatohlo in zastrupljeno.
Kljub temu kritičnemu premisleku smem ugotoviti, da Slovenija uveljavlja iste vrednote, kot izhajajo tudi iz papeževe strategije miru, sodelovanja, socialne pravičnosti in veljave človekovih pravic tako znotraj posameznih držav kot v odnosih med njimi, še zlasti med razvitimi in nerazvitimi. Njegova doktrina, kakor jo izraža v svojih poslanicah in javnih nastopih, spodbuja k spoštovanju različnosti, strpnosti, skromnosti in ne k triumfalizmu nad drugimi, ter k delu v korist splošne blaginje človeštva ne glede na raso, vero, barvo kože, kontinente in pretekle zgodovinske vloge civilizacij. Med njegova priporočila sodi tudi ekumenski dialog ne le med krščanskimi cerkvami, marveč med vsemi verstvi. To priporočilo sem razumel tudi kot prepričanje, da lahko nov dialog med katoliško in pravoslavno cerkvijo ter islamom pomembno pripomore k umiritvi razmer in k obnovi strpnih odnosov med narodi in državami jugovzhodne Evrope. Verjamem, da bi tovrstni skupni projekti slovenske države in cerkva lahko ekumenizmu jugovzhodno od nas dali novo razvojno spodbudo. Morda je to lahko skupni izziv.
Spoštovani,
nimam utemeljenih razlogov, da bi dvomil v to, da se bodo v duhu medsebojnega spoštovanja, zaupanja in razumevanja čimprej tudi formalno ustalili odnosi med katoliško cerkvijo v Sloveniji in državo. Verjamem, da bo trdo in vztrajno delo pri oblikovanju sporazuma s Svetim sedežem kmalu končano. Sporazum naj bi potrdil in utrdil ustavnopravno urejen položaj te cerkve, ki lahko ob svojem osnovnem poslanstvu v slovenskem državnem in pravnem prostoru opravlja tudi druge dejavnosti v skupno dobro in zato uživa naklonjenost slovenske države. Tak sporazum je bil nedavno sklenjen z evangeličani. Znova naj izrazim svoje prepričanje, da je v danih razmerah in zaradi stoletja dolge navzočnosti te cerkve v slovenskem nacionalnem in duhovnem prostoru tak mednarodni sporazum lahko smiseln in koristen in je njegova priprava vredna truda. Tudi in zaradi pravic vseh ljudi in njihove enakosti in enakopravnosti. Bil bi še en del v mozaiku demokratičnih preureditev, ki smo si zanje prizadevali že desetletja in jih politično lahko udejanjili šele v samostojni državi. Želim vam prijetno in za vse nas koristno srečanje v tem prazničnem trenutku.
Hvala, ker ste mi prisluhnili.
|
