Govor

OB VROČITVI ODLIKOVANJ ŠKOFU DR. VEKOSLAVU GRMIČU, DUHOVNIKU IZIDORJU PEČOVNIKU-DORIJU IN PATRU DR. MARKU IVANU RUPNIKU
Govor predsednika republike Milana Kučana zahvala škofa dr. Vekoslava Grmiča

Ljubljana, 13. december 2002

Predsednik republike Milan Kučan je danes na posebni slovesnosti vročil Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije prof. dr. Vekoslavu Grmiču za njegovo življenjsko delo in prispevek k slovenski kulturi in duhovnemu svetu. Podelitev odlikovanja je predlagalo Zgodovinsko društvo v Mariboru in Založba Znamenje. S Častnim znakom svobode Republike Slovenije sta bila odlikovana slovenski župnik v Berlinu Izidor Pečovnik - Dori za zasluge v dobro Slovencev v Nemčiji ter za prepoznavnost Slovenije v svetu in slikar prof. dr. Marko Ivan Rupnik, ki deluje v Rimu, za njegov prispevek k prepoznavanju slovenske likovne umetnosti v svetu, posebej za mozaike v kapeli Odrešenikove matere v Vatikanu.

Najprej bi vam želel čestitati in povedati, da mi je v izjemno zadovoljstvo, da sem vam lahko danes izročil odlikovanje, s katerim vas je slovenska država odlikovala za vaše delo, ki je bilo kot veliko delo prepoznano s strani tistih, ki so vas predlagali za odlikovanje, ki vas najbolje poznajo in so prepričani, da ta odlikovanja zaslužite. Pomembno je, da je bilo tako tudi mnenje članov komisije za podelitev odlikovanj. Štejem si v čast, da je bilo to vročitev, ki je znak spoštovanja do vašega dela, možno opraviti v času mojega mandata.

Vsi trije prejemniki odlikovanj so se zapisali enakemu poslanstvu, ki ga opravljajo v svojem poklicu, sicer v različnih krajih, kamor jih je pač zaneslo življenje, v Mariboru, v Berlinu, v Rimu, natančneje v Vatikanu. Razlike seveda štejejo, ampak šteje tudi tisto, kar jim je skupnega. Meni je dano, da skušam predstaviti, kaj je v vašem delu skupnega.

Najprej ustvarjalnost, ki je smisel vašega življenja. Ustvarjalnost, ki je povezana z vašo človeško privrženostjo prostosti duha, ki tako kot zmeraj, v vsakem obdobju človeškega življenja, z velikimi napori, sproti širi prostore človeške svobode. Tisti prostosti duha, ki ne pozna razlikovanja med ljudmi zaradi njihovega prepričanja, političnega opredeljevanja, duhovne pripadnosti. Tisti svobodi duha, ki ne pozna nestrpnosti, ki priznava pravico do različnosti. Navsezadnje tudi tisti prostosti duha, ki ne obsoja človeka ob različnih zdrsih, ki se v življenju dostikrat zgodijo, ampak ob teh zdrsih pomaga, svetuje, odpušča in prosi za odpuščanje. To je v svetu, v katerem živimo, ki išče svojo novo etiko ne samo znotraj vsake majhne človeške skupnosti, znotraj vsakega naroda, ampak tudi znotraj civilizacij in med civilizacijami, da bi našlo skupno globalno in obče človeško etiko, toliko pomembnejše. Namen tega je ne samo trdnost, ampak tudi solidarnost. In to je za nas Slovence, gledano ne samo v preteklosti, ampak še bolj v prihodnost, zelo pomembna vrednota.

Druga skupna značilnost je gotovo privrženost slovenstvu in skrb za ohranjanje in uveljavljanje slovenske samobitnosti v svetu. To so morebiti naši skupni izzivi in dileme slovenskega občestva. Navsezadnje mislim, da so v hitrih procesih globalizacije, do danes dileme vsake nacije. Tudi obveznost ohraniti tisto, kar je posebnega za vsakega človeka in tudi za vsak narod. To je velik izziv, naloga in tudi priložnost za nas. Z vstopom v Evropsko unijo in evroatlantsko integracijo bomo zdaj imeli na razpolago možnosti, da z istimi sredstvi, z istimi vrednostnimi kriteriji, z istimi merili, s katerimi se vrednoti kakovost življenja, spoprimemo s tem izzivom, s to priložnostjo in poskrbimo za svojo prihodnost.

Spomnim se, kako mi je gospod Rupnik v Vatikanu razkazoval svoj mozaik v papeževi kapeli in kako mi je s ponosom dejal, vidite, tu so pa kamni iz domačega Zadloga. Prepričan sem, da bo to ostalo zapisano v analih vatikanske umetnosti, ob dejstvu da je gospod Rupnik človek, ki ima trdne slovenske korenine.

Tretja skupna značilnost pa je vaša dobrota in vaša človečnost. To je morebiti tisto, kar v današnjem svetu ljudje najbolj pogrešamo. Ne takrat, ko nam je dobro, ampak takrat, ko smo sami v težavah, ko smo sami pred izzivi, ki od nas terjajo odgovore, ki jih morebiti ne premoremo. Kaže spoštovati ljudi, ki te odgovore premorejo sami, jih zmorejo sami najti. Vendar je človeško priznati, da veliki izzivi in velike dileme zahtevajo sodelovanje in pomoč. Pomoč tistih, ki mislijo enako, kar je navsezadnje lahko, pa tudi pomoč in skupen razmislek tistih, ki mislijo drugače.

Čestitam vam vsem še enkrat za odlikovanje.

ZAHVALA DR. VEKOSLAVA GRMIČA

Spoštovani gospod predsednik!

Dovolite mi, da se Vam v imenu vseh nas odlikovancev iskreno zahvalim za podeljeno odlikovanje. To odlikovanje je za nas po eni strani veliko priznanje, po drugi pa zaveza, da bomo tudi v prihodnje storili vse za svoboden razvoj in napredek svoje domovine, samostojne države Republike Slovenije.

Ponosni smo, da ste nam odlikovanje podelili Vi, ki vam je slovenski narod takoj na začetku svoje samostojnosti kar dvakrat zaupal svoje vodstvo v zgodovinsko prelomnih časih osamosvojitve in vključevanja v mednarodne, predvsem evropske povezave. že na začetku samostojne države ste si s svojo politično modrostjo pridobili zasluge kakor nihče drug. Da, še takrat ste pokazali svoje karizmatične sposobnosti in nam omogočili dokaj mirno pot v neodvisnost, demokratično družbeno ureditev navznoter ter v mednarodno priznanje v svetu. Vsi dobro misleči Slovenci so Vam in Vašim sodelavcem stali trdno ob strani, ker so se kmalu zavedali, da hočete vsem samo dobro in resnično zastopati njihove interese. In tako ste delali ves čas svojega predsedovanja naši državi.

Modrost, izredna mera strpnosti in sočutja z vsemi Slovenci doma in po svetu so bile tiste poteze Vašega dela, ki so znova in znova obrodile sadove, kolikor ste sploh lahko vplivali na dogajanja doma in po svetu. Pomirjevalno je delovala vedno Vaša beseda in razumevajoča je bila tudi za drugače misleče.

Vaši ideali so bili: mir, resnica in pravica, oplemenitena z ljubeznijo. Zato ste našli iskrene sogovornike z mnogimi državniki našega časa, posebno tudi s sedanjim papežem.

Omenil sem vse to zaradi tega, ker je, kakor sem že rekel, odlikovanje, ki nam ga Vi dajete, za nas zaveza, da si bomo na svojih mestih tudi mi prizadevali za te življenjske vrednote. So namreč dokaz, da človeka »Bog vodi tako rekoč za roko, če si zanje prizadeva«, kakor pravi 2. vatikanski koncil.

Ko te dneve končujete svoje poslanstvo kot predsednik Republike Slovenije, imate lahko trdno prepričanje, da so Vam vsi dobro misleči Slovenci iskreno hvaležni za delo, ki ste ga opravili v več kot desetih letih. Odhajate v resnici kot legenda.