Govor

SLOVENCI KOT ŽIDJE
Govor predsednika Republike Milana Kučana na mednarodni konferenci o holokavstu

Stockholm (Švedska), 27. januar 2000

Foto: BOBO "Do nacističnega in fašističnega nasilja v Evropi se je demokratični svet opredelil s sklepi ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej. Teh sklepov tudi danes ni mogoče spreminjati, kot ni mogoče spremeniti preteklosti," je v svojem govoru poudaril predsednik republike ter dodal, da "ni mogoče revidirati tedanjih početij in ni mogoče zamenjati takratnih vlog, četudi bi to morebiti komu pragmatično ustrezalo. Zato kaže vztrajati pri polni veljavi po drugi svetovni vojni sprejetih mednarodnih sporazumov in odločitev. Z njimi je demokratična Evropa poskušala poravnavati krivice fašističnega in nacističnega terorja. To zadeva tudi nas Slovence in zadeva našo državo. Zato Slovenija ne bo pristala na zahteve, ki bi jih bilo v pripravah Slovenije na članstvo v EU mogoče razumeti kot zahtevo po odpravi odločitev in dejanj, s katerimi je takratna slovenska država v duhu Potsdama kaznovala okupatorjeve zločince in tiste, ki so z njimi sodelovali pri zločinih nad slovenskim narodom."

Svet tretjega tisočletja je iskustveno zaznamovan s prizadevanji in upanjem za mirno prihodnost in civilizacijo, ki naj bi bila drugačna od nemirne in tudi krvave preteklosti človeštva, posebej v zadnjem stoletju. Holokavst je eno od ključnih znamenj in opominov, kam vodijo ideologije, ki se utemeljujejo na totalitarizmu, nestrpnosti, nacionalizmu in rasizmu. Globoko smiselni so pozivi, ki svet in nove rodove vedno znova spominjajo in opominjajo na tragično izkušnjo holokavsta, ter spodbujajo države in narode k strpnosti, sodelovanju, spoštovanju različnosti in univerzalnosti veljave človekovih pravic. Kar se je zgodilo Judom po vzponu nacizma in med drugo svetovno vojno, je bilo in ostaja grozodejstvo, ki mu ni primere v človeški zgodovini.

Kakšno je lahko - razen obsodbe - njegovo sporočilo za nas in za prihodnost?

Predvsem je potrebno vedeti, zakaj se je lahko zgodil holokavst Judov in komu so se še pripetile podobne usode. To védenje ponuja rešitve v ureditvi življenja mednarodne skupnosti, da bi bila sposobna v prihodnje preprečiti tak zločin. Res je, da so bila tudi pred holokavstom, a tudi že po njem, v človeški zgodovini velika nasilja in množična uničevanja ljudi na vseh zemeljskih celinah, tudi v Evropi. Zgodovina pričuje o tem. Nacistični koncept, doktrinarni in državnoorganizacijski ustroj in izpeljava uničevanj človeških življenj v Tretjem Reichu, so samo dosegli dotlej nesluteno raven ciničnega in brezdušnega perfekcionizma.

Človeštvu med obema svetovnima vojnama je bilo že povsem dostopno spoznanje o jedru poprejšnjih nasilij. Bila je to doktrina o večvrednosti in poslanstvu posameznih ideologij, religij, ras, narodov ali civilizacij, v imenu katere naj bi bilo upravičeno in celo nujno razlikovanje med ljudmi glede na raso, vero, barvo kože, pripadnost narodu, kulturi, civilizaciji. Te prepoznave bi morale zadoščati vodilnim evropskim državam in politikom, da bi zmogli politična in druga dejanja zoper vstajajoča nemški nacizem in italijanski fašizem. Še več. Zgodovinska evidenca govori tudi o zatiskanju oči odgovornih političnih in cerkvenih avtoritet, celo še med drugo svetovno vojno, pred znanimi grozotami množičnih pobojev, nacističnih taborišč, plinskih celic in krematorijev. Državni egoizmi in interesi, v katerih je mogoče zaznati zametke tistega, kar danes imenujemo realpolitik, so imeli pri tem odločilno vlogo.

To omenjam zato, ker se je zgodila oklevajoča in kompromisarska evropska politika tudi po vzponu srbskega agresivnega nacionalizma in tako podaljšala človeško agonijo z močnimi elementi genocida v Bosni in na Kosovu. Oklevanja je prekinila šele intervenca ZDA.

Slovenskemu dvomilijonskemu narodu, ki ga danes predstavljam, je uspelo uveljaviti pravico do svoje države šele v procesu razpada bivše Jugoslavije. Zgodovinski čudež in dosežek je, da smo ohranili svojo nacionalno identiteto na večstoletnem popotovanju skozi evropsko politično zgodovino, ob nasilju, ki smo mu bili ves čas izpostavljeni. Najhujše je bilo to nasilje med drugo svetovno vojno. Namenjena nam je bila usoda Judov. Zgodovinske listine povedo, da so nemški nacisti, italijanski in madžarski fašisti načrtovali in po okupaciji in priključitvi posameznih delov Slovenije 1941 tudi uresničevali fizično uničevanje Slovencev.

Streljanje talcev, deportacije v koncentracijska taborišča, množična preseljevanja, odpeljani slovenski otroci v nacistične prevzgojne ustanove, kastracije, požiganje vasi in druga pustošenja so bile oblike tega nasilja. Šele močno odporniško gibanje je zaustavilo genocid in nas povezalo z zmagovito koalicijo demokratičnih zaveznikov, s katerimi smo slavili zmago maja 1945. Za Slovence v državah nacifašistične osi ni bilo prostora.

Zato delimo vsa sedanja, tudi tukajšnja prizadevanja, da v zgodovinskih knjigah in v človeškem spominu ne bi izginila resnica in tudi ne razlika in meja med rablji in žrtvami. Podpiramo pobude, da bi holokavst in genocid nad vsemi narodi, ki so bili njegove žrtve, vzroki in posledice, dobili svoje mesto v šolskih knjigah vseh demokratičnih držav sveta. To bi lahko pomagalo tudi pri tem, da bi v evropskih in drugih državah, v katerih se še vedno niso nedvoumno soočili z lastno (pro)fašistično ali (pro)nacistično preteklostjo, prišlo do nadvse potrebnih spoznanj o njej. Vplivalo bo tudi na občutljivost mednarodnega javnega mnenja, ko se ali pa se bo soočalo s sodobnimi pojavi nacionalizma in rasizma, v katerih je potrebno pravočasno prepoznavati in odpravljati zametke genocida in holokavsta.

Do nacističnega in fašističnega nasilja v Evropi se je demokratični svet opredelil s sklepi ob koncu druge svetovne vojne in neposredno po njej. Teh sklepov tudi danes ni mogoče spreminjati, kot ni mogoče spremeniti preteklosti. Ni mogoče revidirati tedanjih početij in ni mogoče zamenjati takratnih vlog, četudi bi to morebiti komu pragmatično ustrezalo. Zato kaže vztrajati pri polni veljavi po drugi svetovni vojni sprejetih mednarodnih sporazumov in odločitev. Z njimi je demokratična Evropa poskušala poravnavati krivice fašističnega in nacističnega terorja. To zadeva tudi nas Slovence in zadeva našo državo. Zato Slovenija ne bo pristala na zahteve, ki bi jih bilo v pripravah Slovenije na članstvo v EU mogoče razumeti kot zahtevo po odpravi odločitev in dejanj, s katerimi je takratna slovenska država v duhu Potsdama kaznovala okupatorjeve zločince in tiste, ki so z njimi sodelovali pri zločinih nad slovenskim narodom.

Verjamem, da bo mednarodna demokratična javnost tudi v imenu lastnih žrtev, ki so bile potrebne za poraz nacizma in fašizma, to stališče podprla in odobravala. Zaradi zvestobe človečnosti, na katero nas opominja holokavst. Pa tudi zaradi usposobljenosti pravnih in drugih mehanizmov evropskih ustanov, da se pravočasno odzovejo na vse oblike oživljanja rasističnih in segregacijskih doktrin in političnih ravnanj, ki bi znova hotele izničiti načela dostojanstva in svobode vsakega človeškega bitja, ne glede na vero, politično prepričanje, tujstvo ali socialni položaj. Teh znamenj, ki računajo tudi z nenatančnostjo človeškega spomina, je tudi v Evropi dovolj in Slovenija je zaradi svoje zgodovinske usode nanje še posebej pozorna v svojem sosedstvu ali kjerkoli drugje. Zaradi sebe in skupne prihodnosti v združujoči se Evropi.