Govor

EVROPA JE V SVETU GLOBALNI DEJAVNIK
Slavnostni govor predsednika Milana Kučana na simpoziju »EU – med globalizacijo in re-nacionalizacijo«, ki a organizirajo Avstrijski inštitut za mednarodno politiko, Renner Ištitut in Bruno Kreisky forum za mednarodni dialog

Dunaj (Avstrija), 11. oktober 2002

Predsednik republike Milan Kučan se je na Dunaju udeležil simpozija "Evropska unija med globalizacijo in re-nacionalizacijo", kjer je bil slavnostni govornik. Simpozij so v počastitev 65. letnice nekdanjega socialdemokratskega predsednika avstrijske vlade Franza Vranitzkega skupaj organizirali Avstrijski inštitut za mednarodno politiko, Renner Ištitut in Bruno Kreisky forum za mednarodni dialog.

Predsednik Kučan se je srečal z avstrijskim predsednikom dr. Thomasom Klestilom. Po pogovorih je predsednik Kučan poudaril, da Slovenija računa na sodelovanje med Avstrijo in Slovenijo tudi v prihodnje. V popoldanskem času se je predsednik Kučan sestal s predsednikom avstrijskega parlamenta dr. Heinzem Fischerjem, dr. Franzem Vranitzkym in predsednikom stranke SPŐ Alfredom Gusenbauerjem.

So politiki in državniki, ki se politiki odmikajo, se iz nje začasno celo umaknejo, politična javnost pa si jih želi nazaj. Samo ena razumna razlaga obstaja za to: bili so dobri. Razumeli so znamenja časa in bili so ljudje modrih dejanj. Zato so ostali v človeškem spominu. To se očitno dogaja tudi z današnjim jubilantom. Naj kar naravnost povem, da je nekdanji kancler Republike Avstrije utemeljen povod za današnje srečanje, ki se ga z veseljem udeležujem in si štejem v čast, da lahko na srečanju tudi govorim. Tudi zaradi razumevanja in podpore, ki jo je Slovenija doživela pri njem v najzahtevnejšem času prizadevanj za mednarodno priznanje in v prvih letih njenega samostojnega državnega življenja. Ne bi bilo prav in pošteno, če bi bila ta vloga Franza Vranitzkega zamolčana in pozabljena.

Spoštovani gospod dr. Franz Vranitzky, izražam globoko spoštovanje do Vaše dosedanje življenjske poti in vse dobro Vam želim, tudi javnih uspehov, enako kot vsa odlična današnja družba, ki se je zbrala ob Vašem osebnem prazniku, da bi skupaj premislila o nekaterih temeljnih vprašanjih evropske in svetovne prihodnosti.

Organizatorji našega današnjega srečanja so zastavili izzivalno dilemo, primerno tudi za živahno polemiko: »EU - med globalizacijo in re-nacionalizacijo«. Vsaj meni se to sliši kot »Evropa med Scilo in Karibdo«. To v resnici je in ni dilema in obstaja tudi tretja izbira. Zato bom svoje premišljanje rajši zastavil drugače, z dvema vprašanjema. Prvo, kakšno je v resnici globalno prizorišče, na katerem naj ima pomembno vlogo tudi Evropska unija, in drugo, kakšna Evropska unija, bolje združena Evropa, saj govorimo o prihodnosti, bo znala in zmogla premisliti in izpolnjevati želeno vlogo.

Globalno prizorišče je dinamično in večplastno, zato ni mogoče kar preprosto reči, da so globalna ekonomija in informacijske tehnologije odprle svet za vse ljudi, narode, države in kontinente enako. Res je, da se je svet ekonomsko in informacijsko povezal. Res pa je tudi, da se ekonomski in socialni prepadi poglabljajo in širijo. Pravica do prihodnosti za ene že velja, drugi so informacijsko, ekonomsko in socialno potisnjeni na obrobje. Globalni kapital ne prevzema socialne odgovornosti, postavlja celo pravila ravnanja v svetu, odprta je neprizanesljiva tekma za trge in poceni delovno silo brez socialne varnosti. Res je, da smo se znašli v nepreklicni, celo usodni medsebojni odvisnosti, v kateri na žalost nad pozitivnimi prevladujejo negativni vidiki. Očitno je tudi res, da se nanjo še ne odzivamo s sodelovanjem in solidarnostjo. Globalna odgovornost šele vstopa v našo zavest in multilateralnost še ni v celoti prevladala nad unilateralizmom. Informacijska in ekonomska globalizacija je danost, ki še nima želene humane podobe 21. stoletja. Svet so za ene nebesa, za druge vice in za mnoge pekel.

S koncem bipolarnega sveta niso izginila tudi vsa njegova nasprotja. Še vedno obstajajo različni svetovi. Obstajata varen svet miru in sodelovanja in svet spopadov, nasilja in vojn, terorizma in organiziranega kriminala vseh vrst. Obstajata razviti, bogati svet blaginje, visoke socialne varnosti in vključenosti ljudi in nerazviti svet, svet pomanjkanja in lakote, svet brez visokih tehnologij in znanj in velike socialne izključenosti, ki ne zmore zagotoviti niti osnovnih pogojev za človekovo eksistenco. Obstaja svet, ki na izročilu evroameriške civilizacije podreja in vsa svoja temeljna razmerja ureja na vrednostnem temelju individualne osebnosti človeka, spoštovanju njegovega življenja in dostojanstva, in na tem gradi celovit sistem pravic in svoboščin, ki ga varuje s celotnim sistemom pravnih norm in pravno politično organizacijo države. Obstaja pa tudi svet, ki najbolj gobo krši elementarne pravice človeka in nasilno posega v človekovo dostojanstvo in celo v njegovo življenje. Prepadi med temi svetovi se ne ožijo, prej se širijo. Ti različni svetovi niso zgolj geografsko porazdeljeni. Takšni različni svetovi ne obstajajo le v globalnih razmerjih našega skupnega univerzuma, ampak obstajajo tudi znotraj vsakega mikro sveta sodobnih družb.

Sodobni svet je postal globalni in soodvisni svet. Postal je takšen zaradi ekonomije, zaradi trga, zaradi tehnologij, informacijskih in komunikacijskih, postal je takšen zaradi ekologije, zaradi nevarnosti ekoloških katastrof, ki ne poznajo meja in grobo posegajo v samo življenje na planetu in njegovo prihodnost; postal je globalen zaradi varnosti, ki ni ogrožena le na mejah posameznih držav in se zato samo tam tudi ne more braniti. Tudi varnost in mir sta postala globalno vprašanje. Nihče se ne more zapreti v samoizolacijo in ubežati odgovornosti za svoja ravnanja, niti soodgovornosti za ravnanja drugih.

Svet je grobo tekmovalen, toda postal je tudi bolj ozaveščen o svojih realnostih, tudi o nevarnostih, ki mu grozijo, postal je tudi bolj pripravljen na sodelovanje. Postal je tudi policentričen in konec je evropocentrizma, s katerim je Evropa vtisnila svoj pečat vsej človeški civilizaciji v dobri polovici preteklega tisočletja. Nastalo je več središč različnih človeških civilizacij, ki vplivajo na prihodnost in jo želijo oblikovati tudi po svoji podobi.

Globalnost sveta zbližuje človeštvo, vendar vodi tudi v merjenje moči civilizacij, religij, tradicij in duhovnih različnosti. Tako je lahko nevarnost za svet, lahko pa je prednost in velika priložnost, če bomo še ob pravem času spoznali, da potrebujemo jasnejši in uporabnejši univerzalni transnacionalni red, ki bo temeljil na skupno prepoznanem jedru etičnih vrednot in prvin demokracije, ki jih je mogoče najti v vseh velikih svetovnih civilizacijah in so jim skupna. Tako bi se lahko izognili nevarnosti »kulturnega imperializma«, ki ga prek vsiljevanja vzorcev evroameriškega načina življenja in razumevanja politične in gospodarske demokracije dostikrat občutijo v drugih delih sveta. Namesta odpora bi tako krepili solidarnost, ki omogoča strpno in tvorno življenje na našem planetu.

Po skupnih pravilih za vse bi se morali ravnati vsi, tudi najmočnejši, brez izjem. To bi omogočilo varno upravljanje sveta. To pa bo mogoče, če bomo znali opogumiti tiste, ki so na globalni ravni potisnjeni na informacijsko, ekonomsko in socialno obrobje, da z našo podporo storijo več zase in za svojo prihodnost; če bomo v civilni sferi znali pritegniti antiglobaliste, da bodo svoj upor začeli spreminjati v pobude in predloge; če bomo sposobni odpreti svetovni dialog o globalni politični, gospodarski in duhovni demokraciji tudi kot pravici do različnih modelov, da je pohod skrajnežev ne bo potisnil v samomor; če bomo sposobni ustvariti univerzalno etiko globalnega sveta, ki bo služila za objektivno presojanje ravnanj vseh in vsakogar, jo dosledno uveljavljati skozi Organizacijo združenih narodov, prilagojeno novim razmeram in potrebam sveta, in sooblikovati svetovno civilno družbo.

In kje je v tem svetu Evropa in njena Evropska unija, če ju gledamo skozi zastavljeno dilemo? To se mi zdi poglavitno vprašanje. Prav zdaj, ko Evropa razmišlja že o času po razširitvi EU, o svoji ustavi in o svojem notranjem evropskem sodelovanju in povezovanju, je ustvarjena velika priložnost, da razmisli tudi o svojih videnjih sodobnega sveta in o svoji želeni vlogi in odgovornosti v tako videnem svetu. Pogoj za prave in uporabne odgovore pa je pripravljenost, da svet vidimo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot bi morda želeli, da je, kajti svet žal ni po meri naših želja.

Vsekakor je Evropa v svetu globalni dejavnik. Vendar manj, kot zmore. Njena dejanja so odgovorna, vendar šibka. Gospa se stara. Generacije aktivnega prebivalstva se redčijo, brezposelnost je velika, mobilnost iskalcev dela majhna, priseljenci so velika tema tudi skrajnežev, socialna in zdravstvena politika sta skoraj nerazrešljiv problem finančnih ministrov in vlad, gospodarska rast je prešibka za vse potrebe razvoja in socialne trdnosti, varnosti in obrambe evropskih družb in držav, protekcionizem še močno deluje. In najbrž so še drugi problemi, ki bi nazorno prispevali k črnemu risanju Evropske unije in seveda tudi premajhne čakalnice, v kateri se gnetejo kandidatke različnih kategorij.

Evropa je v globalnem, soodvisnem, tekmovalnem in policentričnem svetu zgolj eno od njegovih središč. Toda če želi v tem svetu zagotavljati svoj vpliv, če želi, da bi svet spoštoval in upošteval njene vrednote in njeno duhovno izročilo, njeno gospodarsko moč in socialno ter politično stabilnost, se mora vprašati, ali je za takšno vlogo tudi usposobljena; ali zmore biti o ključnih vprašanjih prihodnosti človeštva, o vprašanjih prihodnosti življenja na Zemlji in o prihodnosti našega planeta učinkovit in vpliven sogovornik drugim središčem, Združenim državam, Kitajski, Japonski, Rusiji, indijski podcelini, prej ali slej tudi Afriki, Južni Ameriki in arabskemu oz. islamskem svetu. Mora se vprašati tudi, ali je za prihodnost sposobna nositi svoj del odgovornosti. Ne more biti najbrž nobenega dvoma, da Evropa želi in mora v svetu imeti takšno vlogo. Mora imeti zagotovljen svoj vpliv in svojo odgovornost. Ne more biti in ne sme postati obrobje sveta.

Vprašanje, ki si ga ob tem premišljanju o svetu in o življenju oziroma o želeni vlogi Evrope v svetu moramo zastaviti, pa je, kaj mora Evropa storiti, da bi lahko takšno svojo želeno vlogo tudi uveljavljala; da ne bi zaradi svoje zgodovinsko pogojene notranje razdrobljenosti in tudi zaradi svoje nesposobnosti ali celo nepripravljenosti presegati to razdrobljenost in zaradi premajhne solidarnosti, res potonila na obrobju sodobnega sveta. Dejstvo je, da Evropa z vsemi svojimi protislovji razdeljena na več Evrop, ki so posledica starih, še ne preseženih delitev na njen politični vzhod in zahod, ali tudi že zametkov novih delitev na razvito in nerazvito Evropo, na mirno in varno, stabilno in nestabilno Evropo, na Evropo, ki se povezuje, in na tisto Evropo, ki se njenim integracijam šele približuje, prek mnogih ovir ali pa so ji vrata vanje celo še vedno zaprta. Ta slednja bi predvsem morala biti predmet naše skupne in solidarne pomoči. Razdeljena Evropa ne more imeti vidnejše vloge v sodobnem svetu.

Povečevanje razlik ne vodi do cilja. Reforme, o katerih ta čas razmišlja Konvencija, morajo biti nujno preverjene tudi z vidika, ali pospešujejo ali zmanjšujejo razlike v gospodarski razvitosti, socialni stabilnosti in pripadanju vrednostnemu sistemu, na katerih temelji ideja evropskega združevanja. Ob tem je nujno, da se Evropa usposobi, da bo v vseh ključnih vprašanjih sodobnega sveta in njegove prihodnosti govorila en jezik in ne jezik vsake evropske države posebej. Da ima torej do ključnih vprašanj mednarodne skupnosti, človeštva in planeta eno samo skupno stališče, ki izraža interese vseh Evropejcev. Nujno je, da Evropa v svetu izoblikuje svojo podobo posebne politične entitete, entitete, ki bo zmogla predstavljati skupno identiteto vseh evropskih držav in v kateri bo dovolj prostora za izražanje posebne identitete sleherne evropske države.

Če bo Evropa izhajala iz nuje po takšni svoji želeni vlogi v svetu in če si bo pošteno izrisala in priznala svojo sedanjo realno podobo, bo tudi lažje prišla do odgovorov, kakšna institucionalna organizacija in kakšna institucionalna razmerja so potrebna znotraj evropske integracije in v odnosih med njo in državami članicami. Forme in odnosi bodo potem v funkciji vsebine, ki jo želijo članice integracije z združitvijo uresničiti. Tako se bo razprava tudi izognila nevarnosti, da bi se zapletla v utrujajoče in neproduktivne razprave o institucionalni formi v znanih podobah federacije, konfederacije, zveze držav in podobno, ki ne more pripeljati do cilja, ker klasične forme odnosov med državami ne ustrezajo sedanjemu zgodovinskemu razvoju v Evropi in svetu in predvsem zahtevam našega časa. Ta razprava je razumljivo trčila na fenomen klasične nacionalne države in tradicionalnega pojmovanja suverenosti, tako kot sta se ta dva pojma, ta dva fenomena v državno pravni teoriji in državno-politični praksi zgodovinsko izoblikovala v zadnjih stoletjih. Naša zavest in obremenjenost s tradicionalnim razumevanjem teh fenomenov bo premišljanjem o tem, kako Evropi zagotoviti posebno identiteto v svetu, največja ovira. Mimogrede rečeno, bo tudi največja ovira za spreminjanje obstoječega sistema mednarodnih odnosov in mednarodnega prava zaradi zahtev globalnega in soodvisnega sveta, globalne odgovornosti in učinkovitega globalnega upravljanja. Toda čez to oviro bo prej ali slej treba stopiti. Postopoma, morda skozi fenomen državljanske države in z uveljavljanjem komunitarnega načela zgradbe evropske unije, ki zagotavlja enakopravnost vseh evropskih držav. To je na tej stopnji razvoja zgodovinska nujnost, ki je ni mogoče zaobiti.

Vendar to ni vsa resnica o Evropi in o EU. Evropa je tudi kontinent nacionalnih držav, pluralizma zgodovinskih entitet in vse bolj tudi kontinent pluralnih identitet. Nihče drug, samo moderne in zato k drugim odprte nacionalne države lahko v združujoči se Evropi jamčijo obstoj in razvoj nacionalnih identitet, obstoj jezikov, kultur, izobraževanje po skupnih dognanjih in temeljno socialno kohezijo kot pogoj za evropsko povezanost.

Velika večina Evropejcev se bo še dolgo izrekala najprej za Francoza, Nemca, Avstrijca, Slovenca, potem šele za državljana Evrope in sveta. Evropa mora ostati tudi v prihodnje pojem za skupnost enakopravnih evropskih narodov in njihovih držav, ki jih povezujejo enotne kulturne korenine in v bistvu enako pojmovanje sveta ter vloge in mesta človeka in njegovega dostojanstva v njem. Prav individualnost človeka je namreč najbolj esencialna značilnost evropske kulture in civilizacije, s katero se razlikuje od vseh drugih velikih civilizacij. V evropski različnosti in težnji, da se ohrani, ni nič slabega, če bodo demokratične politične sile na takšnem spoznanju oblikovale zavezujoče evropske standarde demokratičnosti, strpnosti, solidarnosti, kultiviranega in spoštljivega odnosa do drugih in drugačnih narodov in še posebej do narodnostnih in drugih manjšin. Zanesljivo slabo pa bi bilo, če se po njih ne bi ravnale vsaka v svojem domačem okolju, če ne bi priznavale in uveljavljale načela, da je za resnično enakopravnost manjšin potrebna pozitivna diskriminacija in da je negativna diskriminacija nedemokratična in neetična, in če bi demokrati s skrajneži nenačelno tekmovali za volilne glasove. Izgubili bi zaupanje. Upravičen bi bil dvom v spoštovanje temeljnih demokratičnih standardov in vrednot.

Več razlogov je, da izrecno omenjam ta realni problem evropskega političnega, tudi socialdemokratskega prostora. Poglavitni je ta, da samovšečni nacionalni duhovi in stare prikazni velikodržavnega nacionalizma še vedno blodijo, tudi in še zlasti po srednji Evropi. Multietničnost in multikulturnost sta vrednoti in ne nujno zlo. Velikost naroda ne določa tudi njegove veličine in prikrita etnična asimilacija ni nič boljša od fizičnega izganjanja drugačnih, samo videz je lepši.

Najbrž bodo vsi ti premisleki uspeli graditi stabilno, notranje trdno povezano skupnost vse evropske različnosti. In takšna Evropska unija bo imela v sebi moč, da nastopa kot globalni dejavnik z močjo, ki jo Evropa v resnici ima. Tako premišljanje o prihodnosti evropskega združevanja lahko pripomore k utrditvi in razvijanju skupnih vrednot, ki bodo trden skupni imenovalec duhovnih stanj vseh njenih entitet in identitet. To bo Unijo odvrnilo od skušnjave, da vsa razmerja vrednoti skozi denar in bilance svojevrstne »cost benefit« analize. Njej in vse bolj povezani celotni Evropi bo dalo tisto moč, ki jo potencialno zmore. Zato se politika ne konča pri institucionalnih reformah, nasprotno, tam se težavno delo zanjo šele dobro začne.

S takimi izhodišči lahko združena Evropa demokratično vstopi v skupen ustvarjalen napor za vplivanje na dogajanje v globalnem svetu, za oblikovanje odnosov v njem in za prevzemanje odgovornosti za svet in njegovo upravljanje. Toda pri tem se mora zavedati, da so to le izhodišča, s katerim vstopa v dialog z drugimi velikimi civilizacijami, ki jim takšnega svojega pojmovanja ne more vsiljevati, kajti čas duhovne hegemonije je postal preteklost.

Globalna vloga Evrope seveda nikoli ne bo brezmejna, zanesljivo pa je lahko in verjamem, da tudi bo zelo pomembna. Navsezadnje je Evropa tisti del sveta, ki poleg lastne bogate zgodovine danes vsebuje tako rekoč vse civilizacije, kulture, religije in filozofije. Je ves svet v malem in vendar to ni regija verskih vojn in spopada civilizacij. Kljub izpadom skrajnežev in kljub tragediji na Balkanu je kontinent sožitja. Sožitja z opozorili. Takšna Evropa ima tudi moralno legitimacijo, da aktivno prispeva k oblikovanju globalne etike, brez katere bo globalizacija povzročila nove spopade s še hujšimi posledicami, kot sta jih v prejšnjem stoletju povzročili dve svetovni vojni. Njene hude preizkušnje, iz katerih je izšla prerojena, ji dajejo pravico in moč, da se zavzame za univerzalne človekove pravice, tudi za socialne pravice obrobnega sveta brez prihodnosti.

Spoštovane gospe in gospodje, preveč so zahtevna vprašanja o prihodnosti sveta in Evrope v njem, da bi jih odpravili v nekaj desetih minutah. Sijajno pa je, da o njih razpravljamo in se pri tem zavedamo vseh velikih priložnosti in tudi vseh nevarnosti, ki se jim lahko izognemo, če bomo oblikovali demokratično združeno Evropo, da bo kot takšna pomemben dejavnik tudi na globalni ravni.