Govor

VOLITVE SO BILE PRESENEČENJE LE ZA TUJINO
Deseta obletnica prvih večstrankarskih volitev
Na srečanju vodstva Slovenije izpred desetih let

Ljubljana, 7. april 2000

"Rad bi dodal svojo sodbo, da smo takratno, na volitvah izrečeno zaupanje, s skupnim delom in sodelovanjem, ki ni bilo brez težav in vsaj v začetku tudi ne brez nezaupanja, v temelju vendarle tudi upravičili," je dejal predsednik republike Milan Kučan na srečanju vodstva Slovenije izpred desetih let.

Pri tem je dejal:"Vemo, da se takrat volitve niso zgodile same od sebe, da v Sloveniji na cvetno nedeljo leta 1990 niso bile nikogaršnje darilo in še manj od zunaj vsiljen dogodek. Bile so rezultat dolgih in čedalje bolj k skupnim ciljem naravnanih prizadevanj tako takratnih oblasti republike, ki je bila še vedno v sestavi Jugoslavije, komaj nastalih političnih strank, še posebej pa vztrajnih, zavzetih in po političnih opredelitvah zelo transparentnih alternativnih civilnih gibanj, revij, posebej velja omeniti Novo revijo in Mladino, društev in posameznikov".

"Čeprav so bile v pogledih na poti in sredstvo, ki naj popeljejo do cilja, tudi razlike, sta usmerjanje in vključevanje vseh teh pobud ter pripravljenost prisluhniti argumentom drugih, ustvarila med ljudmi potrebno zaupanje, podporo, poistovetenje in več kot potrebno odločnost. To svoje razpoloženje in odločenost so potrdili z visoko volilno udeležbo."

Dragi prijatelji, znanci in sodelavci,
spoštovani gostje.

Verjamem, da delim naše skupno zadovoljstvo, ker smo se danes, pred slovesnostjo v Cankarjevem domu, zbrali na prijateljskem srečanju ljudje, ki so nam na prvih demokratičnih volitvah naše sodržavljanke in sodržavljani zaupali, da v skupno dobro upravljamo s slovensko republiko v protislovnem, zahtevnih odločitev in tveganj polnem času. Rad bi dodal tudi svojo sodbo, da smo takratno, na volitvah izrečeno zaupanje, s skupnim delom in sodelovanjem, ki ni bilo brez težav in vsaj v začetku tudi ne brez nezaupanja, v temelju vendarle tudi upravičili. Čeprav nas je kasneje politično življenje razporedilo drugače, je vendarle škoda, da ne znamo najti načina za vsaj občasna srečevanja, ki bi omogočala ohranjati med nami človeške vezi in odprt pogovor o izzivih in preizkušnjah današnjega časa.

Desetletnica demokratičnih volitev pa je dovolj močan motiv, da se je to vendarle zgodilo. Je priložnost, da si skupaj prikličemo v spomin tisti čas in takratne razmere. Te so bile po svoje presenečenje le za tujino, ki je z distanco in negotovostjo opazovala politično dogajanje v takratni Jugoslaviji. Mi pa vemo, da se takrat volitve niso zgodile same od sebe, da v Sloveniji na cvetno nedeljo leta 1990 niso bile nikogaršnje darilo in še manj od zunaj vsiljen dogodek. Bile so rezultat dolgih in čedalje bolj k skupnim ciljem naravnanih prizadevanj tako takratnih oblasti republike, ki je bila še vedno v sestavi Jugoslavije, komaj nastalih političnih strank, še posebej pa vztrajnih, zavzetih in po političnih opredelitvah zelo transparentnih alternativnih civilnih gibanj, revij, posebej velja omeniti Novo revijo in Mladino, društev in posameznikov. Bile so mogoče, ker so izražale razpoloženju slovenskih državljanov in državljank in bile odraz njihove odločne volje, želja in zahtev po drugačni družbeni in državni ureditvi, boljšem življenju in prijazni prihodnosti v družbi razvitih demokratičnih evropskih narodov in držav. Čeprav so bile v pogledih na poti in sredstvo, ki naj popeljejo do cilja, tudi razlike, sta usmerjanje in vključevanje vseh teh pobud ter pripravljenost prisluhniti argumentom drugih, ustvarila med ljudmi potrebno zaupanje, podporo, poistovetenje in več kot potrebno odločnost. To svoje razpoloženje in odločenost so potrdili z visoko volilno udeležbo.

Večino so takrat dobile stranke, povezane v Demos, ki so tako prevzele velik delež bremen za novo obdobje uresničevanja političnega projekta samostojne, demokratične Slovenije. Pravna in moralna podlaga za odločne korake v demokratično prihodnost je bila trdna. Ustavna dopolnila 1989. leta so ustvarila zanesljivo in varno mostišče za svobodne volitve, pravno podlago za nadaljnjo demokratizacijo družbe in države ter za kasnejše mednarodnopravno utemeljevanje samostojne slovenske poti. To torej ni bilo "delo na črno", ni bila nikakršna skrivaška prevara, in tudi zato smo preživeli vse pritiske, tudi pritiske v začetku nenaklonjene mednarodne javnosti.

Slovenska skupščina je jeseni 89 vnesla v slovensko ustavo zelo globoke in daljnosežne spremembe, kljub silovitemu političnemu pritisku in grožnjam beograjskih federalnih oblasti, posebej partijskega in armadnega vrha. Sledile so "noči dolgih jezikov" (po Mladini), ko so od nas, tudi od mene osebno ultimativno zahtevali, da se sprejem ustavnih dopolnil odloži, in s tem ustvari možnost, da se njihovo sprejetje prepreči. Nisem in nismo se uklonili, kajti vedeli smo, da tako čuti tako rekoč vsa Slovenija. Niso nas omajali mitingi, zborovanja in medijski napadi na Slovenijo, ko so nas pošiljali v Graz in Philadelphijo, ko so hoteli imeti t.im. miting resnice 1. decembra 1989 kar sredi Ljubljane in ko so klicali k orožju za spopad z neposlušnimi Slovenci. Vzdržali smo zato, ker smo bili vsi takratni politični akterji zavestno zavezani predvsem eni sami skupni, narodovi, slovenski nalogi: uveljaviti parlamentarno demokracijo, ki bo temeljila na človekovem dostojanstvu in njegovih pravicah ter udejanili pravico slovenskega naroda do samoodločbe.

Maja 1990 se je konstituirala nova slovenska skupščina. Bilo je praznično in bil je izjemen dogodek. Spoštovani gospod dr. Bučar, prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta in starosta slovenske demokracije, vaše so besede iz nastopnega govora, da je s tem dogodkom konec "državljanske vojne". Velikokrat se jih spomnim. Enako pogosto pa se sprašujem, ali smo vas vsi dobro slišali in tudi razumeli. In odgovorno pogledali vase.

Zaprisegla sta takrat Predsedstvo republike in Demosova vlada. Začel pa se je tudi nov val pritiskov na Slovenijo, diplomatska blokada v svetu, pa tudi poskus odvzema orožja TO. Toda volivci so se že odločili za novo in samostojno Slovenijo. Slovenija je dobila nezaustavljiv zagon za izjemno zahtevni dejanji, za popolno družbeno preobrazbo in za dokončno osamosvojitev. Plebiscit, pripravljan temeljito in z veliko notranjega dialoga, je to z velikansko večino potrdil in s svojo verodostojnostjo dokončno določil samostojno pot Slovenije v Evropo. Strnil je ljudi v kasnejši nujni obrambni vojni za samostojno Slovenijo. Šele po vseh teh dejanjih je ponehal pritisk mednarodne skupnosti za ohranitev stare nedemokratične in unitaristične države. Vojaški spopad in trdno delo za mednarodno priznanje smo pričakali politično, psihološko, vojaško in moralno pripravljeni.

Zdaj je vse to za nami. Kar smo takrat skupaj opravili, odgovornost in modrost, s katero smo takrat sprejemali odločitve, je tudi danes deležno priznanja v tujini in je vredno našega spoštovanja tudi danes. Razumljivo je, da tudi zdaj, ko se oziramo nazaj v svojo bližnjo zgodovino, hkrati mislimo na svojo prihodnost. Zanjo potrebujemo nov razvojni zagon, več pravice za vsakega človeka, da dobi svojo življenjsko priložnost, večjo politično omiko. To je tudi največja odgovornost politike tako do bližnjih parlamentarnih volitev kot tudi po njih.

Spoštovani, po volitvah pred desetimi leti sem dejal, da smo prišli do njih na miren, demokratičen in civiliziran način, brez nasilja in v glavnem tudi brez revanšizma. Dobili smo tudi odgovoren parlament ter politično stabilno in opravilno sposobno vlado. Zato smo zmogli do konca opraviti zgodovinska dejanja, ki nam jih je naložila narodova volja. Pri tem ostajam tudi danes. Narodovi in državni interesi, interesi naroda in državljanov so bili tedaj nad vsemi drugimi.

Slovenci in vsi drugi državljani so v letu 1990 pa tudi pozneje izpričali svojo zgodovinsko zrelost. Naj bodo izraz te zrelosti tudi ravnanja in odločitve naših parlamentarnih strank, poslancev in politikov, ko so v sedanji preizkušnji, v kateri se je znašla država po napovedanem odhodu SLS iz vlade pred koncem mandata; dolžni so upoštevati brez odlaganj temeljni interes države ter postaviti trdno vlado z vsemi pooblastili, tako da bo sposobna polno delovati, ali pa volivcem omogočiti, da takoj izvolijo nov Državni zbor. Vsaka tretja izbira bi politiko odmaknila od ljudi, njihovih temeljnih interesov, pravic in pričakovanj, posebej tistih, ki so jih vlagali v rojstvo nove slovenske države. Drugi, sicer legitimni interesi imajo zato ta hip drugačno mesto v hierarhiji interesov in ciljev te države. Takšno je moje trdno prepričanje.

Spoštovani, čestitam Vam ob današnji obletnici našega skupnega prizadevanja z željo, da bi se vendarle srečevali pogosteje, zahvaljujem se vam, da ste se odzvali mojemu povabilu in vam želim prijazno druženje.