PRIZNANJE RESNICE POGOJ, DA BI PRETEKLOST POSTALA ZGODOVINA
Proslava ob 60-letnici Prvega primorskega partizanskega bataljona Simon Gregorčič

Ozeljan, 7. september 2002


Drage partizanke in partizani, dragi Primorci in Primorke, spoštovani gostje,

Še so v naše skupno veselje živi borci prvega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča, katerega ustanovitve pred 60 leti se danes spominjamo. Oni bi mogli najbolj verodostojno povedati, kaj jih je navedlo, da so stopili na pot upora zoper usodo, ki jo je Slovencem namenila fašistična Italija, in to veliko poprej, kot je bilo sploh mogoče razmišljati o njenem neslavnem koncu in propadu fašizma in nacizma v Evropi nasploh. Nam pa ostane, da to njihovo in mnogih drugih Primorcev in Slovencev veliko dejanje hvaležno spoštujemo in da se skupaj z njimi s ponosom spominjamo usodnih dni odločitve.

To je bila odločitev za upor Primork in Primorcev zoper fašistično nasilje, ki so mu bili izpostavljeni ljudje tega dela slovenskega narodnega ozemlja prej kot kjerkoli drugje v Evropi. Pred nami se izrisujejo podobe o primorskih ljudeh, pobitih samo zato, ker so želeli ubraniti slovensko nacionalno samobitnost, o požganih primorskih vaseh, nad katerimi so se brutalno znesli fašisti prav pred šestdesetimi leti, ko je tudi v osrednji Sloveniji divjala roška ofenziva. Gorele so vasi Ostrožnega Brda do Lozic in Ustja, kjer so se 8. 8. 1942 zgodile najhujše krutosti in zločini. Sočasnost nasilja na Dolenjskem, Notranjskem in Primorskem nesporno govori o enotnem vojaškem načrtu fašističnih okupatorjev, da tudi z genocidnimi dejanji zatrejo slovenski osvobodilni upor in uničijo slovenstvo. Zato je nerazumljivo in neopravičljivo, da posamezni italijanski sodni organi želijo še danes procesirati slovenske partizane in jim naprtiti domnevne poboje, celo IX. korpusu, ki je v zaledju nemške fronte na Apeninskem polotoku usklajeval vojaške in druge aktivnosti z napredujočimi zavezniki. Medtem ko vse doslej ni bil niti v Italiji niti v Sloveniji sodno preganjan nihče od poveljujočih častnikov ali civilnih upraviteljev fašistične okupacijske oblasti. Kakor da niso bila prav na slovenskih tleh izvršena najbolj divjaška in po mednarodnem vojnem pravu ostro sankcionirana nasilja in zločini.

Ko govorimo o tem, ne želimo s tem v nedogled obnavljati preteklosti. Nasprotno, skrajni čas je, da jo dostojno pokopljemo in se obrnemo v prihodnost. Hočemo pa, da se v domači, italijanski in mednarodni javnosti povsem nedvoumno utrdijo spoznanja o tem, kar se je dogajalo na slovenskih tleh med drugo svetovno vojno, kdo je pripadal medvojni koaliciji demokratičnih zaveznikov in kdo silam fašističnega in nacističnega zla. Spoznanje in priznanje resnice je pogoj za to, da bi preteklost prepustili zgodovini in se razbremenili njenega pritiska.

Ustanovitev prvega primorskega partizanskega bataljona Simona Gregorčiča je bilo znamenje zavestnega odločnega odziva primorskih rodoljubov na stopnjevano fašistično nasilje v spomladanskih in poletnih mesecih 1942. leta. Zgodilo se je to skoraj hkrati, ko so bile po poletni roški ofenzivi v osrednji Sloveniji ustanovljene partizanske brigade Toneta Tomšiča, Ivana Cankarja, Matije Gubca in Ljube Šercerja. To govori o enotnem in povezanem odzivu narodnoosvobodilnega gibanja na nasilje okupatorja v celotnem slovenskem nacionalnem prostoru. Govori o tem, da je ob solzah za desettisoči pobitimi, mučenimi ali v koncentracijska taborišča odpeljanimi slovenskimi ljudmi na še nepogašenih slovenskih vaseh zraslo še bolj množično osvobodilno uporništvo, ki ga ni mogla zatreti niti mnogokrat večja in dobro oborožena okupacijska vojska.

Slovenskim in še posebej primorskim partizanom smo dolžni zahvalo, da smo v zapletenih mednarodnih razmerah z mirovnimi pogodbami dosegli, da se je velik del Slovenskega Primorja priključil novi republiki Sloveniji v takratni Jugoslaviji. Že primerjava med dogajanji po prvi s tistimi po drugi svetovni vojni jasno govori, da brez slovenskega partizanstva ne bi nikoli razširili politične oblasti nad tem delom slovenskega etničnega ozemlja in ohranili njegove kulturne nacionalne identitete. Z današnje zgodovinske razdalje je mogoče zatrditi, da je slovensko partizanstvo opravilo za Slovence in našo prihodnost tako veliko dejanje, da ne potrebuje nikakršne obrambe in opravičevanja. Nič mu ne more odvzeti svobodoljubnosti in zgodovinskega pomena velikih osvobodilnih dejanj in žrtev v najtežjih letih za slovenski narod in za evropsko demokracijo v prejšnjem stoletju in tudi ne njegovega mednarodnega priznanja in spoštovanja. S ponosom se tega spominjamo tudi ob obletnici priključitve Slovenskega Primorja matični domovini. Sam pa štejem primorski upor zoper fašizem in vrnitev Primorske v slovensko domovino za eno najsvetlejših dejanj, ki jih premoremo Slovenci v svoji dolgi zgodovini. Zato se mi je zdelo prav in potrebno obeleževanju tega dogajanja vselej znova dati ustrezen poudarek, kajti brez Primorske in Primorcev bi danes ne mogli govoriti o slovenski državi.

Z veseljem izrekam ob današnji slovesnosti priznanje Ozeljancem za ohranjanje tradicije spoštovanja do preteklih zmagovitih uporniških dni in dejanj. Čestitam Vam tudi za praznik krajevne skupnosti in praznik občine Nova Gorica. Zbrali smo se pripadniki vseh živečih rodov od najmlajših do najstarejših. V tem vidim tudi polno zagotovilo o skupnih interesih in pogledih velike večine slovenskih ljudi, da ob spoštovanju preteklosti svoje moči usmerjamo k boljši prihodnosti.

Preživeli smo več kot deset let v samostojni državi Sloveniji. Z doseženim smo lahko v glavnem kar zadovoljni, čeprav delo na notranji in zunanji utrditvi države še ni končano. Ne bi bilo prav, da bi Vas ob današnjem imenitnem in prijaznem srečanju utrujal s svojimi pogledi o tem, kar je bilo v preteklem desetletju postorjeno prav in kaj narobe. Vabim Vas le, da tudi v prihodnje po svojih močeh storimo vsi skupaj, kar lahko, da bi bilo v našem življenju čimveč dobrega in čimmanj slabega. Vse državljanke, vsi državljani smo dolžni prispevati, da bo Slovenija kos novim izzivom ob vstopu države v evroatlantske povezave. Tudi mi stojimo pred velikimi dilemami, ki jih pred vse človeštvo postavljata globalna ekonomija in soodvisnost vseh delov sveta. Slovenija ni velika država, a ima sposobne in ustvarjalne ljudi, ki so jim pri srcu svoboda, socialna pravičnost in blaginja. Tako je tudi na Primorskem. Zato lahko mnogo postori in verjamem, da bo tako. Načrtovana bližnja mednarodna konferenca v obeh Goricah o poteku evropskega združevanja, o vlogi evra v evropskem povezovanju in čezmejnem sodelovanju, o oblikovanju evropske identitete, zgovorno pove, da je tu ob meji, ki je nekoč grobo delila narode, države in ljudi, mogoče tudi drugačno življenje in prijaznejša prihodnost za vse. Ponovno se potrjuje, da v zahtevnih razmerah zmoremo veliko. Tako nas uči tudi neprizanesljiva zgodovina vaših krajev.

Želim Vam in Vašim najdražjim vse dobro in da bi Vam današnje druženje dalo novih vzpodbud za sodelovanje pri skupnih zamislih za bolje življenje vseh in vsakogar.