Govor

REŠEVANJE INVALIDSKE PROBLEMATIKE JE ENA BISTVENIH RAZSEŽNOSTI RAZUMEVANJA IN URESNIČEVANJA ČLOVEKOVIH PRAVIC
30. letnica obstoja Zveze delovnih invalidov
Slavnostni govor predsednika RS Milana Kučana

Ljubljana, 22. november 1999

"Z delom, predlogi, pobudami in vztrajnostjo ste pomagali uveljaviti spoznanje, da je v državi tudi po korenitih družbenih spremembah invalidsko varstvo pomembna vrednota in sestavina kvalitete življenja. Vaša organizacija je skozi dostikrat zahtevno dokazovanje o nujnosti, da bi ohranila posebno pozornost družbe in države do invalidov in do njihovega varstva, še utrdila občutljivost za humane vrednote v družbi in jih še bolj uveljavila kot temelj vašega delovanja. Temeljno vprašanje slehernega organiziranega delovanja ljudi sta vedno prepoznavnost poslanstva in vizija. Ti dve oporni točki sta bili v Zvezi delovnih invalidov Slovenije razpoznavni in razumljivi večini članstva, zato vam ni bilo težko združiti moči za uresničevanje ciljev. Strpnost, postopnost in doslednost pa so bila načela, ki so zagotavljala pravo mero za ustvarjalnost in kritičnost tudi znotraj organizacije." je med drugim dejal predsednik republike ter nadaljeval, da je "minilo več kot 50 let, odkar so Združeni narodi sprejeli Splošno deklaracijo človekovih pravic. Deklaracija o pravicah invalidov in drugi dokumenti združenih narodov, ki so ji sledili, pa so na tej osnovi določili temeljno vsebino varstva invalidov. Tako je dosežen globalni sporazum o temeljnih vrednotah, ki opredeljujejo človekov položaj in ki hkrati zagotavljajo družbeno stabilnost in napredek. Te vrednote so dediščina vseh civilizacij in imajo univerzalen pomen. Odločilne so za stabilnost družb in njihov razvoj, saj se vedno znova kaže, da so družbe, ki ne upoštevajo človekovih pravic, kratkotrajne in da vodijo v razkroj in konflikte. Tem vrednotam je s prevzemom temeljnih dokumentov OZN, kot njihova članica, zavezana tudi Republika Slovenija."

Povabilo na slovesnost ob vaši 30. obletnici sem sprejel z velikim zadovoljstvom. Ste organizacija slovenskih invalidov z največjim številom članstva. S svojimi občinskimi in regionalnimi društvi segate v vsa večja mesta in naselja. Tako sta članom in tudi drugim invalidom omogočena neposredna vključitev v socialne programe in aktivno delo v organiziranih oblikah združevanja invalidov. Z delom, predlogi, pobudami in vztrajnostjo ste pomagali uveljaviti spoznanje, da je v državi tudi po korenitih družbenih spremembah invalidsko varstvo pomembna vrednota in sestavina kvalitete življenja. Vaša organizacija je skozi dostikrat zahtevno dokazovanje o nujnosti, da bi ohranila posebno pozornost družbe in države do invalidov in do njihovega varstva, še utrdila občutljivost za humane vrednote v družbi in jih še bolj uveljavila kot temelj vašega delovanja. Temeljno vprašanje slehernega organiziranega delovanja ljudi sta vedno prepoznavnost poslanstva in vizija. Ti dve oporni točki sta bili v Zvezi delovnih invalidov Slovenije razpoznavni in razumljivi večini članstva, zato vam ni bilo težko združiti moči za uresničevanje ciljev. Strpnost, postopnost in doslednost pa so bila načela, ki so zagotavljala pravo mero za ustvarjalnost in kritičnost tudi znotraj organizacije.

Iskrene čestitke za vaših uspešnih 30 let. Ker bo čez deset dni je evropski dan invalidov, mi daje današnje slavje možnost, da ob tem dnevu vsem slovenskim invalidom želim vse dobro v njihovem ne vselej prijaznem življenju.

V naši Ustavi je zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država. V poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah določa, da imajo invalidi zagotovljeno, skladno z zakonom, pravico do varstva in usposabljanja za delo. Otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju ter druge huje prizadete osebe imajo pravico do izobraževanja in usposabljanja za dejavno življenje v družbi, ki se financira iz javnih sredstev. Doslej imamo sprejeto temeljno zakonodajo in Koncepcijo razvojne strategije invalidskega varstva. Invalidi imajo na tej podlagi pravico do neodvisnega življenja, kar pomeni možnost izbrati, kje in kako živeti, in sprejemati samostojne odločitve; imajo pravico do samoorganiziranja in tudi pravico do izenačevanja možnosti in organizirane pomoči. Razumevanje moralnega odnosa do invalidov je Slovenija tako izrazila tudi v svojem pravnem redu.

Več kot 50 let je minilo, odkar so Združeni narodi sprejeli Splošno deklaracijo človekovih pravic. Deklaracija o pravicah invalidov in drugi dokumenti združenih narodov, ki so ji sledili, pa so na tej osnovi določili temeljno vsebino varstva invalidov. Tako je dosežen globalni sporazum o temeljnih vrednotah, ki opredeljujejo človekov položaj in ki hkrati zagotavljajo družbeno stabilnost in napredek. Te vrednote so dediščina vseh civilizacij in imajo univerzalen pomen. Odločilne so za stabilnost družb in njihov razvoj, saj se vedno znova kaže, da so družbe, ki ne upoštevajo človekovih pravic, kratkotrajne in da vodijo v razkroj in konflikte. Tem vrednotam je s prevzemom temeljnih dokumentov OZN, kot njihova članica, zavezana tudi Republika Slovenija.

Reševanje invalidske problematike je torej ena bistvenih razsežnosti razumevanja in uresničevanja človekovih pravic. Teh pa ne uveljavljajo samo napisana pravila, temveč predvsem osveščeni ljudje, ki ta pravila razumejo in udejanjajo. Ni največja ovira invalidnost, ampak odnos do invalidnosti, ki še vedno preveč sloni na paternalizmu ali pa celo na diskriminaciji. "Vsi ljudje naj se rodijo svobodni in naj imajo enako dostojanstvo in enake pravice", je zapisano v prvem odstavku Splošne deklaracije človekovih pravic. Generalni sekretar OZN je ob neki priložnosti dejal: "Moramo se zavedati, da svet ni monoliten in da je invalidnost le ena od manifestacij različnosti". Imeti različne in drugačne sposobnosti in biti različen, je torej človekova pravica in naj bo tudi njegova priložnost. Vsakomur gre pravica, da v svojem življenju uresniči svoje talente, uveljavi svoje sposobnosti in z lastnim delom poskrbi zase in za svoje. Tudi invalidi. To je tudi interes slovenske države in zato je dolžna z načrtnim in sistematičnim ustvarjanjem možnosti k temu prispevati.

Materialna sredstva, ki so na voljo za reševanje praktičnih problemov, so omejena. Najbrž jih tudi nikoli ne do dovolj na razpolago. Prizadevanje za ustrezno načelno in s prioritetami usklajeno uporabo teh sredstev zato nikakor ni lahko. Pomembno pa je, da pri odločanju o uporabi sredstev prevladjo argumenti, ki imajo podlago v mednarodnih in domačih standardih na tem področju. Ti standardi vodijo v iskanje rešitev, ki presegajo formalno enakopravnost prav z uveljavljanjem načela enakih možnosti in zahtevo po kvaliteti življenja, ki se kaže v graditvi partnerskih odnosov, zagotavljanju avtonomije, integracije in tudi pravice do osebne pomoči oziroma asistence.

V Sloveniji smo v preteklih desetletjih postavili mrežo posebnih vzgojno izobraževalnih organizacij za invalidne otroke in mladostnike. Usmeritev k integraciji je že postala del naše stvarnosti, potrebuje pa še v celoti izdelano jasno strategijo in koncept uvajanja integracije. Žal načelno pritrjevanje ni dovolj.

Ob vsem tem pa je zanimivo in hkrati zaskrbljujoče, da v Sloveniji s sedanjim stanjem na področju usposabljanja in zaposlovanja invalidov ni nihče zadovoljen, niti invalidi, niti predstavniki delodajalcev in tudi ne strokovnjaki. Res je sicer, da imamo številne predpise, ki urejajo zaposlovanje pod splošnimi in posebnimi pogoji, vendar problemov, ki so se pojavili z uveljavitvijo trga dela, ne rešujejo več na primeren način.

Skoraj 14.000 brezposelnih invalidov, torej več kot 10% v strukturi brezposelnih, je vsekakor preveč. To je že tudi politično vprašanje. Štirje evropski stebri na področju zaposlovanja, to je zaposljivost, podjetništvo, prilagodljivost in enake možnosti morajo biti osnova za zaposlovanje invalidov v naši državi. Znotraj teh izhodišč je dovolj prostora, zlasti če upoštevamo, da daje sodobna in prijazna informacijska tehnologija velike in nove možnosti za zaposlovanje. Vprašanje je, ali so jih zaznale in zajele v ustrezne aktivnosti tiste državne ustanove, ki jim je naložena posebna skrb za invalide.

Slovenija je še vedno v procesu preobrazbe, ki jo zaznamujejo številni pretresi na političnem, gospodarskem in socialnem področju. Obenem pa se dogajajo tudi spremembe zaradi vključevanja v Evropsko unijo. Zato je vsekakor zelo pomembno, da že imamo izhodišča, ki so postavila temelje za nadaljnji razvoj invalidskega varstva, da je vlada marsikaj postorila na tem področju in da delujejo številne invalidske organizacije. Te so nadvse pomemben dejavnik in spodbujevalec razvoja invalidskega varstva v najširšem pomenu te besede. Bogastvo socialnih, izobraževalnih, delovnih in podjetniških programov, in to za najtežje invalide, dokazuje, da so invalidi, organizirani v svojih društvih, neprecenljiva zaloga talenta, energije in idej, ki jo je treba izkoristiti za nove priložnosti v razvoju.

Izvajanje različnih socialnih programov, ki jih organizirajo invalidske organizacije, so mnogokrat žal edine priložnosti za integracijo in samopotrjevanje invalidov. Pri teh prizadevanjih država ne more biti le opazovalec, zlasti ne takrat, ko se kažejo težnje k preusmerjanju tradicionalnih virov za invalide, kot na primer denarja iger na srečo, mimo invalidov v druge programe. Z jasnimi pravili je treba ta sredstva zavarovati kot pomembno sistemsko osnovo za financiranje socialnih programov na področju invalidskega varstva, ki ga izvajajo organizacije, v katerih se združujejo invalidi.

Zato se invalidske organizacije ne bi smele prepustiti toku medsebojnega neplodnega in za nikogar zanimivega obtoževanja, ki slabi skupno moč invalidov v veselje tistih, ki za vogalom čakajo na plen. Intelektualno moč in energijo vseh invalidskih organizacij bi bilo veliko koristneje in v dobro invalidov združiti v pluralno naravnanost idej, ki bodo razširjale solidarnostni prostor in medsebojno strpnost za ustvarjanje boljših in aktivnejših pogojev za življenje in delo posameznika z vsemi različnostmi, ki ga določajo in obdajajo. Tudi za premislek in za uveljavitev že znanih predlogov, da se ohrani sedanja raven socialnih transferjev, s katerimi se zagotavljajo enake možnosti za invalide, da bi se sprejel antidiskriminacijski zakon, ki bi prispeval k izboljšanju razmer na področju invalidskega varstva, ker je svet, v katerem živimo, preveč oblikovan le po vzoru hodečih in polno čutečih, da bi se okrepila podpora javnosti za odpravljanje komunikacijskih ovir in ovir v svojem okolju in da bi, po vzoru nekaterih drugih držav imeli posebnega varuha za področje varstva invalidov.

V invalidskih organizacijah naj ne bi bilo prostora za strankarstvo, pač pa so stranke, vlada in parlament dolžni prisluhniti vam. Vi ste del civilne družbe, vaša pravica je, da si v skladu z zakoni uredite svoje delovanje in vaša pravica je, da od izvršne in zakonodajne oblasti terjate pogoje za svoje življenje in delo, da boste enakovredni in enakopravni vsem drugim državljankam in državljanom. Sistem Združenih narodov vam je s svojo normativno dejavnostjo vzpostavil pomembno oporo na področju zagotavljanja enakopravnega vključevanja invalidov v družbo. Svet Evrope in zlasti Evropska unija sta temu dodali še nova spoznanja. Uporabite jih v dialogu z državnimi ustanovami.

Naj vas na koncu pozdravim z letošnjim evropskim geslom dneva invalidov "Bojujmo se proti nasilju nad invalidi" in z vprašanjem "Je pri nas kaj narobe s tem?".