Govor

DAN PREJ
Odkritje spomenika v Divači
Govor predsednika Kučana

Divača, 25. september 1999

"Danes smo na svojo državo in na njene dosežke ponosni in smo dediči te ideje, odgovorni smo zanjo. To odgovornost nosimo zrelo, dovolj zrelo, čeprav morebiti bi lahko bili kdaj tudi uspešnejši, učinkovitejši, vendarle večjih napak ta država v svojem sedemletnem življenju ni storila. Ta vojna dejanja, ki so jih proti jugoslovanski armadi morali izpeljati slovenski teritorialci in policisti, so bila dejanja vsega ljudstva," je med drugim poudaril predsednik kučan na prireditvi ob odkritju spomenika v Divači. Predsednik Kučan je tudi poudaril, da "v tej vojni je zmagalo vaše veliko slovensko pošteno srce, ne orožje. To tudi ni bila vojna, v kateri bi bilo sovraštvo, ni bila vojna zoper druge narode, zoper druge kulture, vere, zoper druge civilizacije. Ni bila vojna, kakršna je in kakršni smo še vedno priča na Balkanu, pa tudi marsikje drugje v sodobnem svetu."

Spoštovane državljanke, spoštovani državljani, lep in prijazen dan vam želim, posebej velja moj pozdrav članom veteranskih organizacij - Združenja Sever, Zveze veteranov vojne za Slovenijo in Združenja borcev narodnoosvobodilne vojske Slovenije. Posebej seveda pozdravljam tiste, ki so se na tem mestu prvi soočili z agresorji Jugoslovanske armade, z njihovimi svojci in seveda posebej s tistimi, ki so v vojni za Slovenijo izgubili svoje najdražje.

Dejanja, med katerimi je tudi tisto, ki se ga danes spominjamo, sodijo med dejanja, ki so dragocena in zelo pomembna za življenja naše države, za naše življenje in za našo prihodnost. Pomembna so za naš obstoj in za prihodnost slovenstva. Tukaj nas je zbrala zvestoba izročilu in sporočilom teh dejanj. Ta dejanja padejo med tista velika dejanja, ki so zavarovala duhovni in fizični obstoj slovenstva. Prav je, da se jih s hvaležnostjo spomnimo, da se s hvaležnostjo spomnimo predvsem tistih, ki so bili neposredni udeleženci teh dogodkov in dejanj in da se jim s potrebno spoštljivostjo tudi zahvalimo. V naši preteklosti ni zelo veliko takšnih velikih dejanj. V tem stoletju bi mednje lahko prišteli boje za severno mejo, boje generala Maistra, boje Primorcev za priključitev k matični deželi v času fašistične Italije, TIGR, tiste, ki so bili obsojeni na tržaških procesih, tiste, ki so pokopani nedaleč od tu na Bazovici. Mednje lahko in moramo šteti boje slovenskih partizanov, ki so zavarovali fizičen obstoj Slovencev pred genocidno usodo in ki so zavarovali čast Slovencev v tem velikem spopadu, ki ga je demokraciji napovedal fašizem in nacizem. Skupaj z boji za Slovenijo ostaja to najpomembnejša, najčistejša moralna legitimacija, ki jo ima slovenski narod pred seboj in pred svetovno zgodovino. Ker je teh dejanj malo, so toliko bolj dragocena, pomembna so za moralno moč naroda, ker mu služijo kot opora kadar je v preizkušnjah in kot nam govori naša izkušnja, pred temi preizkušanji v nobenem času ni zavarovan noben narod. Takrat so potrebna takšna dejanja in spoštljiv spomin nanje, da se lahko nanje nasloni in iz njih črpa moč. Zato smo jih dolžni varovati, spoštovati, zanje, za njihovo varovanje nam je naložena odgovornost. Med takšne preizkušnje gotovo da šteje tudi osamosvojitvena vojna. Ta je bila kratka, a je bila veliko dejanja. Zato tudi to dejanje, ki se ga danes spominjamo v Divači dan prej, ni pomembno samo za Primorsko in Notranjsko, je tako, kot so vsa druga dejanja, ki se zgodijo kjerkoli v dobro Sloveniji, pomembna za vso Slovenijo. Ta dejanja so zavarovala plebiscitno odločitev, zrelo, demokratično in politično odločitev Slovencev. Omogočila so politična pogajanja, ki so prinesla dolgo želeni cilj samostojno in mednarodno priznano Slovenijo, ki je danes uspešna in ustvarjalna članica Varnostnega sveta Združenih narodov, kjer nosi skupaj z drugimi odgovornost za mir v svetu, pogaja se danes o enakopravnem članstvu v Evropski uniji in v NATU. Ta dejanja so omogočila uresničitev sanj novih rodov Slovencev. Mnogi so te sanje sanjali, sedaj živečemu rodu Slovencev je bilo dano, da jih je uresničil. Danes smo na svojo državo in na njene dosežke ponosni in smo dediči te ideje, odgovorni smo zanjo. To odgovornost nosimo zrelo, dovolj zrelo, čeprav morebiti bi lahko bili kdaj tudi uspešnejši, učinkovitejši, vendarle večjih napak ta država v svojem sedemletnem življenju ni storila. Ta vojna dejanja, ki so jih proti jugoslovanski armadi morali izpeljati slovenski teritorialci in policisti, so bila dejanja vsega ljudstva. Temeljila so na prepričanju, da smo se odločili za pravično in pošteno stvar. Bila so mogoča, ker so bila oprta na voljo vsega ljudstva in podprta z njegovo enotnostjo - tudi takrat, tudi tu v Divači, v Prekmurju, Radgoni, na Škofijah in v Kopru - na koncu se je pokazalo in dokazalo, da ljudstva, ki se bori, ni mogoče premagati. Mogoče ga je uničiti z večjo silo, na kolena spraviti in premagati ga ni mogoče. Morebiti je to lahko tudi nauk za tedaj zelo zagrete razprave o tem, kakšno vojsko Slovenija potrebuje. Ne more biti nobenega dvoma, da potrebujemo veliko profesionalnost v Slovenski vojski, da pa potrebujemo tudi njeno trdno zakoreninjenost v svojem narodu in moralno oporo in povezanost s tem narodom. Slovenski ljudje, prav takšni so pravi in edini junaki te vojne in osamosvojitvenih dejanj. Njim gre pred zgodovino vse priznanje in zahvala. Vam veterani pa gre vse priznanje, da ste v teh skupnih dejanjih opravili izjemno uspešno tiste naloge, ki jih, žal, kljub vsem naporom ni bilo mogoče opraviti drugače kot z orožjem. Vaša dejanja povsod po Sloveniji so bila pogumna na meji skrajnega človeškega poguma, ker ste imeli opravka z veliko močnejšim in oboroženim nasprotnikom. On je imel orožje, vi pa ste imeli kar nasprotnik ni imel, imeli ste prepričanje, da je vaš boj pravičen, imeli ste vero utemeljenost osamosvojitve, imeli ste motiv in visoko moralo. Branili ste svojo zemljo in našo skupno resnico.

V tej vojni je zmagalo vaše veliko slovensko pošteno srce, ne orožje. To tudi ni bila vojna, v kateri bi bilo sovraštvo, ni bila vojna zoper druge narode, zoper druge kulture, vere, zoper druge civilizacije. Ni bila vojna, kakršna je in kakršni smo še vedno priča na Balkanu, pa tudi marsikje drugje v sodobnem svetu. Bila je vojna za zavarovanje naše slovenske pravice do samoodločbe, vojna za zavarovanje pravice, ki smo jo priznavali in jo priznavamo Slovenci vselej tudi vsem drugim narodom, če je ne uresničujejo na račun enake pravice drugih narodov. Mi svoje nismo uveljavili na škodo enake pravice nikogar drugega, nismo škodili nikomur drugemu. Naša resnica o tem je danes znana vsemu svetu. Kar smo takrat v tistih letih vedeli samo Slovenci, ve danes ves svet. Tudi to je priznanje za nas, priznanje tudi za vas, spoštovani veterani.

Slovenija je danes partner državam racionalne demokracije pri urejanju razmer na Balkanu. Tudi to je priznanje. Toliko bolj so danes nesmiselni nenehni spori ob vsakršnem spominjanju na te dogodke. Žal se te vrste spominske slovesnosti spreminjajo v merjenje politične strankarske moči, v spore o zaslugah, v ideološke spopade, v poglabljanje delitev med Slovenci, obračanje našega skupnega pogleda v preteklost. Drugi narodi jo obračajo v prihodnost. Služijo ti spori obnavljanju vsega tistega iz naše preteklosti iz naše neprijazne preteklosti, kar sta prepričljivo presegla plebiscit in osamosvojitvena vojna. In kar nam je vsem takrat izgledalo, da postaja v resnici in za vselej zgolj in samo naša preteklost in naša zgodovina. Da nas je odtlej združilo samo ustvarjalno delo za življenje v svoji državi, za njeno uveljavitev v mednarodni skupnosti, za blaginjo ljudi, ki živijo v tej državi in za dobro slovenstva. Z obžalovanjem moram ugotoviti, da dejanja, ki poskušajo umazati narodnoosvobodilno borbo in partizanski boj zoper okupatorja, umazati dejanja s spopadi z jugoslovansko armado na Holmecu, Viču, Medvedjeku in drugod v Sloveniji, spremeniti boj za Slovenijo v prisvajanje zaslug, niso dejanja, ki bi bila v prid Sloveniji in Slovencem. Kdor to počne, ne počne tega zato, ker bi želel Slovencem in Sloveniji dobro. Kot da dejanja sama, ki se jih spominjamo sploh niso več pomembna, da je pomembno zgolj to, kdo si jih bo bolj uspešno prisvojil. Treba se je temu upreti v imenu resnice in prvinskega človeškega poštenja. Treba se je temu upreti zaradi nepoškodovanega izročila prihodnjim rodovom Slovencev. Treba se jim je upreti tudi zaradi ljudi, ki so bili udeleženci teh dogodkov, zaradi vas, dragi veterani, zaradi spoštovanja vašega poštenja in vašega dostojanstva. Takrat ste se borili skupaj, z ramo ob rami tako rekoč, ker ste vedeli kaj branite in zakaj se borite. In niste se spraševali komu bodo za uspehe v tem boju pripisane zasluge in kdo se jih bo polastil. Ta vaš boj smo dolžni spoštovati in ga varovati tudi za prihodnost, kajti narod, ki nima nič dobrega in moralno zavezujočega v svoji preteklosti, si ne more obetati dobre in zanesljive prihodnosti.

Spoštovani veterani, vaše skupno zborovanje tu v Divači je dokaz, da ni mogoče dokončno umazati in izničiti velikih dejanj iz zgodovine bojev za samostojno Slovenijo. Bila so ta dejanja velika, veliki so bili ljudje, ki so vsak v svojem času, svojim razmeram primerno želeli eno samo in isto stvar - dobro za Slovence in za prihodnost slovenstva. Danes vas je tu zbralo prav to prepričanje, zato vam gre vsa zahvala in priznanje in tudi čestitka, da ste zmogli preko vseh sporov, ki jih poskušajo vnašati v vaše vrste. Tudi temu odkrivamo danes spomenik. Želim vam vsem prijazen dan tu v Divači in vsem skupaj, vsem nam Slovenkam in Slovencem, državljankam in državljanom te Slovenije želim, da bi prihodnja srečanja in spominjanja praznovali skupaj, da bi se jih skupaj veselili in skupaj iz njih črpali moč za spopadanje z izzivi sedanjosti in prihodnosti.

Hvala lepa.