KMETIJSTVO KOT SKUPEN INTERES IN SKUPNA ODGOVORNOST DRŽAVE
Mednarodni kmetijsko živilski sejem v Radgoni

Radgona, 26. avgust 2000


Spoštovane gospe in gospodje.
Sejem, ki odpira vrata tistim, ki jih v Radgono pripelje zvedavost, kaj je novega v kmetijstvu in živilstvu, se je pred 38 leti rodil kot lokalni sejem. Danes je to ugleden slovenski in mednarodni kmetijsko živilski sejem.

Naj zato poudarim predvsem razvojno razsežnost sejma, ki je morda manj opazna, opredmetena in izmerljiva. Radgonski sejem poudarjeno razvija svojo informacijsko in izobraževalno funkcijo. Tako postaja pomembno središče prenosa strokovnih dognanj in izkušenj v praktično življenje kmetijskih pridelovalcev in predelovalcev in jim tako na najboljši način pomaga premagovati težave na zahtevni poti preoblikovanja slovenskega kmetijstva v gospodarsko uspešno dejavnost. Na stičišču štirih držav, Radgonski sejem to razvojno funkcijo iz leta v leto načrtno dograjuje. To lahko ugotovi vsakdo, kdor ga sistematično spremlja. Glede na pomen znanja in izobraževanja za Slovenijo ter nujnost usmeritve v kakovost slovenskih proizvodov in storitev, gre organizatorjem sejma posebna pohvala in zahvala za negovanje in razvijanje te izobraževalne vloge.

Slovensko kmetijstvo ima pri svojem razvoju kar precej institucionalne podprtosti, tako v strukturi državne oblasti kot v civilni družbi. Še več. Število ustanov, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, morda opravičuje vtis, da temelji slovenska kmetijska politika na urejenem sistemu in da ima vizijo. Nisem prepričan, da je povsem tako.

Različne institucije naj bi v skladu s svojo funkcijo skrbele za razvoj kmetijstva in gozdarstva ter posredno tudi za živilsko predelovalno industrijo. Realni položaj slovenskega kmetijstva in predvsem kmeta, ki je njegov nosilec in njegova konkurenčna sposobnost bo najbolj verodostojen odgovor, ali so te institucije tudi smiselne in ali je glede na učinek takšna institucionalna razvejanost najbolj funkcionalna. Vsekakor ni mogoče zanikati dejstva, da so te institucije vse bolj sposobne odgovarjati na vprašanja o tem, kaj je dobro za slovensko kmetijstvo ter kaj je treba storiti zanj in za slovenskega kmeta, da bo imel zagotovljeno prihodnost. Za uspešno kmetijsko politiko pa je odločujoče natančno opredeljeno razmerje med odgovornostjo pridelovalca in predelovalca na eni strani ter odgovornostjo državnih in drugih institucij na drugi strani, zato da bi se slovensko kmetijstvo razvijalo učinkovito in uspešno, kot del kmetijskega prostora Evropske unije, znotraj katere je zdaj že realno mogoče videti tudi Slovenijo. To je objektivno merilo za vsa ukrepanja, ki jih država ali natančneje rečeno v državi namenjamo kmetijstvu.

V Sloveniji se vsako leto srečujemo s problemi premajhnih ali prevelikih padavin, letos izrazito s posledicami suše, s problemi odkupnih cen, premajhnega ali prevelikega pridelka, uvoza in izvoza, zaščitnih cen, tako imenovanih kvot ter z neustrezno strukturo kmetijskih zemljišč in z njo pogojeno premajhno gospodarsko učinkovitostjo kmetijstva. Nekje vmes ali sproti je moč umestiti še živahne polemike o različnih programih (program namakanja in zaščite proti toči). Več je pri tem žal poudarka na kratkoročnih ukrepih, s katerimi naj bi se omilile posledice in poplačevale škode ponavljajočih se ujm v kmetijstvu, kot pa na snovanju in udejanjanju projektov, s katerimi bi bilo moč odvisnost kmetijstva od naravnih nesreč bistveno zmanjšati. Tako je žal tudi letos. Naravi njenih početij ni mogoče prepovedati, je pa mogoče biti nanje pripravljen. Graditev namakalnih sistemov je morda manj všečno, kot je vsakokratno prinašanje denarja za poplačilo škod, ki povrhu vsega nikogar ne zadovolji, dolgoročno pa je za kmeta in za pogoje kmetovanja vsekakor veliko bolj koristno. Tudi med kriteriji Združenih narodov, ki merijo gospodarsko nerazvitost oz razvitost posameznih dežel, je pomemben kriterij prav tisti, ki pokaže koliko je kmetijstvo odvisno oziroma neodvisno od naravnih danosti oz. naravnih nesreč.

Včasih se zdi, kot da se vrtimo v začaranem krogu med državno upravo, civilnimi institucijami, evropskimi predpisi, kmetijskimi pridelovalci in predelovalci in seveda politiko. Ta postaja čedalje bolj vsiljiva in na slab način domačijska. Svoje prste ima povsod, tudi tam, kjer praviloma ne bi smela imeti vstopa: v privatiziranih podjetjih, v javnih službah, v podjetjih z lastniškim deležem države in v državni upravi, kjer v zadnjem času visoki državni uradniki posredno ali neposredno delajo celo volilno kampanjo za svoje predstojnike. Vsaka politika države postane v takšnih okoliščinah prej ali slej prirejena interesom političnih strank. Za polja, travnike in njive ter za živino in kmetije ni pomembno, kakšne politične barve je njihov gospodar. Pomembno je, da umno gospodari.

Slovenskega kmeta so zgodovinske izkušnje naučile, da je "boljši vrabec v roki, kot golob na strehi", zato je pri opredeljevanju do volilnih obljub previden. Je tudi ozaveščen in razgledan, in ve, da razvoj in prihodnost slovenskega kmetijstva nista in ne moreta biti samo stvar slovenskih kmetov, enega ministrstva in še manj ene same politične stranke. Tesno je povezana s celostnim razvojem Slovenije, ki ga je moč urejati samo na nacionalni ravni. Gre za razvojno vizijo Slovenije kot informacijske družbe ter znotraj nje za poseljenost in razvoj regij, za razmestitev proizvodenj, za razvoj storitvenih dejavnosti in prometnic, za uravnoteženo socialno strukturo, za demografsko politiko in odnos do demografsko ogroženih območij, za kulturo, varovanje okolja in ohranjanje krajinske avtohtonosti, za varnostno obrambni vidik, za izobraževalno strategijo in tudi za odpravo funkcionalne nepismenosti Slovencev, itd. Vse to bo odločalo o kakovosti našega življenja. Samo tako bomo lahko tudi cenjen partner v Evropski uniji. Zato je prihodnost kmetijstva stvar našega skupnega interesa in odgovornosti.

Problemi kmetijske politike in drugi razvojni problemi seveda niso lastni samo nam v Sloveniji. Imajo jih tudi drugje v Evropi in v svetu. Razlika je v učinkovitosti reševanja razvojnih problemov. Uspešni so predvsem tisti, ki vedo kaj hočejo, se znajo pogovarjati in dogovarjati in imajo visok socialni kapital, ki se kaže v družbenem soglasju pri opredeljevanju in uresničevanju razvojnih ciljev, ne glede na vsakokratno politično strukturo aktualne oblasti.

Naj povem drugače: tudi za nas Slovence velja "kot bomo sejali, tako bomo želi". Lastna nam mora biti tudi odgovornost za prihodnost in za rodove, ki danes še niso med "sejalci", bodo pa prej ali slej med "žanjci". Če ne bo česa žeti in če ne bo možnosti za novo setev, bodo imeli domovino sicer v srcu, lahko, da je ne bodo imeli na domačih slovenskih tleh.

Spoštovani,
vsem razstavljavcem in obiskovalcem ter organizatorjem sejma želim, da bi tudi slovensko kmetijstvo v razvojnih razmišljanjih in strategijah našlo pomembno in ustrezno mesto. Ne nazadnje tudi zaradi spoštovanja do slovenskega kmeta in kmetijstva, ki je s svojo trdoživostjo, delavnostjo in ustvarjalnostjo ohranjal in plemenitil slovensko nacionalno identiteto.

Naj ob koncu poudarim še eno prednost sejma, prednost, ki jo je mogoče vse bolj prepoznati tudi zaradi prihodnosti, ki jo Slovenija že vidi znotraj Evropske unije. V globaliziranem svetu,ob vseh tudi neslutenih možnostih komunikacijske tehnologije, sejmi ohranjajo in negujejo predvsem tisto, kar se v vrtincu sodobnih tehnologij žal izgublja - stike in srečevanja ljudi. So predvsem srečevališče ljudi, priložnost za sklepanje znanstev in poslovnih povezav, spodbuda za skupno premišljanje. Zato vam želim prijetne in uspešne semanje dneve.

Organizatorjem sejma čestitam k dobri organizaciji in vsebinski postavitvi sejma.

V čast mi je, da lahko proglasim 38. mednarodni kmetijsko živilski sejem za odprt.