PREDAVANJE PREDSEDNIKA KUČANA NA OTVORITVI POSLOVNEGA FORUMA
Letni forum najvišjih vodilnih, ki ga organizira IEDC - Poslovna šola Bled

Bled, 18. oktober 2002


Evropska komisija je prejšnji teden prižgala zeleno luč za vstop desetih držav, med njimi tudi Slovenije, v Evropsko unijo. Komisija je priporočila, da EU s temi državami sklene pristopna pogajanja do konca letošnjega leta tako, da bo mogoč njihov vstop v EU v letu 2004. Dokončno morajo to priporočilo potrditi voditelji EU na vrhu v Bruslju 24. in 25. oktobra. Minister za evropske zadeve in glavni pogajalec za Slovenijo dr. Potočnik je ob tem poudaril, da je Slovenija iz države kandidatke prerasla v državo pristopnico, ki se vključuje v EU.

Članstvo v EU je tako prenehalo biti cilj strateških prizadevanj Slovenije, kar je dolgo let bilo, postaja sredstvo, s katerim si bo Slovenija zagotavljala prihodnost, razvoj in identiteto znotraj EU tako, kot bodo to počele vse druge njene članice. Ali bo pri tem uspešna, je odvisno v največji meri od njene usposobljenosti, da uporablja mehanizme in institucije, ki jih je za skupen razvoj razvila in jih še razvija EU in predvsem od njene inovativnosti, sposobnosti, da v tej združbi nastopi s svojimi izvirnimi idejami in jih tudi uresničuje. To pa predvsem pomeni njeno sposobnost, da razume svet, globalni in domači evropski svet, v katerem živimo, njegove razvojne procese in trende, in da zna v njih razbrati priložnosti in možnosti za svojo uveljavitev, za uveljavitev in uresničitev svojih interesov, za sklepanje zavezništev s tistimi, ki imajo podobno razumevanje sveta in podobne interese. Sodobni svet je zaradi svoje velike dinamike poln velikih priložnosti. Toda ob neinventivnih ljudeh brez idej in samopredstav o sebi in svojih možnostih je ta svet tudi kaj hitro lahko svet zamujenih priložnosti.

Sam nisem ne menager, ne človek biznisa. Sem človek politike, ki pa čuti, da so tudi v mednarodni politiki potrebne razmeram ustrezne nove ideje, inventivnost in inovativnost, človek, ki po svoje svet razume kot veliko globalno podjetje, ki potrebuje učinkovito upravljanje v dobro prihodnosti in razvoja korporacije, ki se imenuje človeštvo in katerega predmet poslovanja je življenje na planetu sploh. To globalno podjetje je pred podobnimi izzivi kot so danes bolj ali manj vsa ambiciozna in v prihodnost usmerjena podjetja, o katerih boste govorili na tem vašem srečanju. Moj nagovor bo le drugačen pogled na isto stvar.

Svet je že v času zorenja slovenske države pokazal precej drugačno podobo kot smo je bili navajeni in tudi pripravljeni videti in razumeti do takrat. Zdaj je nesporno prepoznana njegova globalnost in hkrati tudi njegova medsebojna povezanost. V pozitivnih in negativnih vidikih te soodvisnosti se razkrivajo njegova velika protislovja in izzivi. Njegovo prizorišče je dinamično in večplastno in ni mogoče kar preprosto reči, da so globalna ekonomija in informacijske tehnologije odprle svet za vse ljudi, narode, države in kontinente enako. Res je, da se je svet ekonomsko in informacijsko povezal. Res pa je tudi, da se ekonomski in socialni prepadi poglabljajo in širijo. Pravica do prihodnosti za ene že velja, drugi so informacijsko, ekonomsko in socialno potisnjeni na obrobje. Kapital se globalizira, odgovornost, tudi socialna, ostaja nacionalnim državam. Slednje imajo vse manj orodij, da to odgovornost lahko tudi uveljavijo. Odprta je neprizanesljiva tekma za trge in poceni delovno silo brez socialne varnosti.

S koncem politično in vojaškega bipolarnega sveta niso izginila tudi vsa njegova nasprotja. Še vedno obstajajo različni svetovi. Obstajata varen svet miru in sodelovanja in svet spopadov, nasilja in vojn, terorizma in organiziranega kriminala vseh vrst. Obstajata razviti, bogati svet blaginje, visoke socialne varnosti in vključenosti ljudi in nerazviti svet, svet pomanjkanja in lakote, svet brez visokih tehnologij in znanj in velike socialne izključenosti, ki ne zmore zagotoviti niti osnovnih pogojev za človekovo eksistenco. Obstaja svet, ki na izročilu evroameriške civilizacije vsa svoja temeljna razmerja ureja na vrednostnem temelju individualne osebnosti človeka, spoštovanju njegovega življenja in dostojanstva, in na tem gradi celovit sistem pravic in svoboščin, ki ga varuje s celotnim sistemom pravnih norm in pravno politično organizacijo države in trga. Obstaja pa tudi svet, ki najbolj grobo krši elementarne pravice človeka in nasilno posega v človekovo dostojanstvo in celo v njegovo življenje. Prepadi med temi svetovi se ne ožijo, prej se širijo. Ti različni svetovi niso zgolj geografsko porazdeljeni. Takšni različni svetovi ne obstajajo le v globalnih razmerjih našega skupnega univerzuma, ampak so tudi znotraj vsakega mikro sveta sodobnih družb.

Sodobni svet je postal soodvisni svet, ne le zaradi globalne ekonomije in trga, zaradi novih tehnologij, informacijskih in komunikacijskih, postal je takšen tudi zaradi ekologije, zaradi nevarnosti ekoloških katastrof, ki ne poznajo meja in grobo posegajo v samo življenje na planetu in njegovo prihodnost; postal je soodvisen zaradi varnosti in transnacionalnosti tistih človekovih dejavnosti, ki varnost najbolj neposredno ogrožajo. Varnost se ne ustavlja na mejah posameznih držav in se zato samo tam tudi ne more braniti. Tudi varnost in mir sta postala globalno vprašanje. Nihče se ne more zapreti v samoizolacijo in ubežati odgovornosti za svoja ravnanja, niti soodgovornosti za ravnanja drugih.

Svet je grobo tekmovalen, toda postal je tudi bolj ozaveščen o svojih realnostih, tudi o nevarnostih, ki mu grozijo, postal je tudi bolj pripravljen na sodelovanje. Postal je tudi policentričen. Konec je evropocentrizma, s katerim je Evropa vtisnila svoj pečat vsej človeški civilizaciji v dobri polovici preteklega tisočletja. Nastalo je več središč različnih človeških civilizacij, ki vplivajo na prihodnost in jo želijo oblikovati tudi po svoji podobi.

Globalnost sveta zbližuje človeštvo, vendar vodi tudi v merjenje moči civilizacij, religij, tradicij in duhovnih različnosti. Globalnost je lahko nevarnost za svet, lahko pa je prednost in velika priložnost, če bomo še ob pravem času spoznali, da potrebujemo jasnejši in uporabnejši univerzalni transnacionalni red, po katerem bomo vsi uravnavali svoja ravnanja, da bi zmogli strpno in produktivno življenje, ne le drug ob drugem, ampak predvsem drug z drugim zaradi skupne odgovornosti za prihodnost človeštva in življenja na planetu sploh. Vendar je tak red, so taka pravila ravnanja mogoča samo, če bodo temeljila na tistih elementih etičnih vrednot in prvin demokracije, ki jih je mogoče najti v vseh velikih svetovnih civilizacijah in jih zato lahko vse prepoznajo kot svoja. Zato bodo lahko služila kot skupaj spoznana merila ravnanja. Tako bi se lahko izognili vsiljevanju vzorca evroameriškega načina življenja in razumevanja politične in gospodarske demokracije kot edino prave, možne in sprejemljive, ki ga v drugih delih sveta z drugačno tradicijo in vrednotami dostikrat čutijo kot »kulturni imperializem«. Namesto odpora, ki ga tako vsiljevanje izziva, bi s spoštovanjem skupnega v vseh civilizacijskih tradicijah lahko krepili solidarnost, ki omogoča strpno in tvorno življenje na našem planetu. Namesto konflikta civilizacij, ki je možen, bi ustvarili pogoje za sodelovanje in dialog med njimi.

Po skupnih pravilih bi se morali ravnati vsi, tudi najmočnejši, brez izjem. To bi omogočilo varno upravljanje sveta. To pa bo mogoče, če bomo znali opogumiti tiste, ki so na globalni ravni potisnjeni na informacijsko, ekonomsko in socialno obrobje, da z našo podporo storijo več zase in za svojo prihodnost; če bomo v civilni sferi znali pritegniti antiglobaliste, da bodo svoj upor začeli spreminjati v pobude in predloge; če bomo sposobni odpreti svetovni dialog o globalni politični, gospodarski in duhovni demokraciji tudi kot pravici do različnih modelov, da je pohod skrajnežev ne bo potisnil v samomor; če bomo sposobni na skupnih elementih ustvariti univerzalno etiko globalnega sveta, ki bo služila za objektivno presojanje ravnanj vseh in vsakogar in jo dosledno uveljavljati skozi Organizacijo združenih narodov, prilagojeno novim razmeram in potrebam sveta, ter sooblikovati svetovno civilno družbo.

In kje sta v tem svetu Evropa in njena Evropska unija, kje je v tem svetu Slovenija, če na njih gledamo skozi zastavljene dileme? To se mi zdi poglavitno vprašanje. Prav zdaj, ko Evropa razmišlja že o času po razširitvi EU, o svoji ustavi in o svojem notranjem evropskem sodelovanju in povezovanju, je ustvarjena velika priložnost, da razmisli tudi o svojih videnjih sodobnega sveta in o svoji želeni vlogi in odgovornosti v njem. Pogoj za prave in uporabne odgovore je najprej pripravljenost, da svet vidimo takšnega, kot je, in ne takšnega, kot bi morda želeli, da je, kajti svet žal ni po meri naših želja.

Vsekakor je Evropa v svetu globalni dejavnik. Vendar manj, kot zmore. Njena dejanja so odgovorna, vendar šibka. Gospa se žal stara. Generacije aktivnega prebivalstva se redčijo, brezposelnost je velika, mobilnost iskalcev dela majhna, priseljenci so velika tema tudi skrajnežev, socialna in zdravstvena politika sta skoraj nerazrešljiv problem finančnih ministrov in vlad, gospodarska rast je prešibka za vse potrebe razvoja in socialne trdnosti, varnosti in obrambe evropskih družb in držav, protekcionizem še močno deluje. In najbrž so še drugi problemi, ki bi nazorno prispevali k črnemu risanju Evropske unije in seveda tudi premajhne čakalnice, v kateri se gnetejo kandidatke različnih kategorij.

Evropa je v globalnem, soodvisnem, tekmovalnem in policentričnem svetu zgolj eno od njegovih središč. Toda če želi v tem svetu zagotavljati svoj vpliv, če želi, da bi svet spoštoval in upošteval tudi njene vrednote in njeno duhovno izročilo, njeno gospodarsko moč in socialno ter politično stabilnost, se mora vprašati, ali je za takšno vlogo usposobljena; ali zmore biti o ključnih vprašanjih prihodnosti človeštva, o vprašanjih prihodnosti življenja na Zemlji in o prihodnosti našega planeta učinkovit in vpliven sogovornik drugim središčem, Združenim državam, Kitajski, Japonski, Rusiji, indijski podcelini, prej ali slej tudi Afriki, Južni Ameriki in arabskemu oz. islamskem svetu. Mora se vprašati tudi, ali je za prihodnost sposobna nositi svoj del odgovornosti. Ne more biti najbrž nobenega dvoma, da Evropa želi in mora v svetu imeti takšno vlogo. Mora imeti zagotovljen svoj vpliv in svojo odgovornost. Ne more biti in ne sme postati obrobje sveta. Kot Evropejci moramo imeti takšno stališče.

Vprašanje, ki si ga ob tem premišljanju o svetu in o življenju oziroma o želeni vlogi Evrope v svetu moramo zastaviti, pa je, kaj mora Evropa storiti, da bi lahko takšno svojo želeno vlogo tudi uveljavljala; da ne bi zaradi svoje zgodovinsko pogojene notranje razdrobljenosti in tudi zaradi svoje nesposobnosti ali celo nepripravljenosti presegati to razdrobljenost in zaradi premajhne solidarnosti, res potonila na obrobju. Dejstvo je, da Evropa z vsemi svojimi protislovji še vedno razdeljena na več Evrop, ki so posledica starih, še ne preseženih delitev na njen politični vzhod in zahod, a tudi že zametkov novih delitev na razvito in nerazvito Evropo, na mirno in varno, stabilno in nestabilno Evropo, na Evropo, ki se povezuje, in na tisto Evropo, ki se njenim integracijam šele približuje, prek mnogih ovir ali pa so ji vrata vanje celo še vedno zaprta. Ta slednja Evropa bi predvsem morala biti predmet naše skupne in solidarne pomoči, kajti razdeljena Evropa ne more imeti vidnejše vloge v sodobnem svetu. Tu so tudi vse bolj aktualna vprašanja o mestu in vlogi sodobne Rusije, kot tudi evropske države. Najbrž postaja dilema ali Rusija partnerica EU ali vase zazrta in odrinjena nekdanja velesila vse bolj stvar minulega časa. Tudi zaradi spoznanja o krepitvi vloge Evrope v svetu in zaradi njene varnosti.

Povečevanje razlik med evropskimi državami ne vodi do cilja. Reforme, o katerih ta čas razmišlja Konvencija, morajo biti nujno preverjene tudi z vidika, ali pospešujejo ali zmanjšujejo razlike v gospodarski razvitosti, socialni stabilnosti in pripadanju vrednostnemu sistemu, na katerih temelji ideja evropskega združevanja. Nujno je, da se Evropa usposobi, da bo v vseh ključnih vprašanjih sodobnega sveta in njegove prihodnosti govorila en jezik in ne jezik vsake evropske države posebej. Da ima torej do ključnih vprašanj mednarodne skupnosti, človeštva in planeta eno samo skupno stališče, ki izraža interese vseh Evropejcev. Nujno je, da Evropa v svetu izoblikuje svojo podobo politične entitete, ki bo zmogla predstavljati skupno identiteto vseh evropskih držav in v kateri bo dovolj prostora za izražanje posebne identitete sleherne evropske države.

Če bo Evropa izhajala iz nuje po takšni svoji želeni vlogi v svetu in če si bo pošteno izrisala in priznala svojo sedanjo realno podobo, bo tudi lažje prišla do odgovorov, kakšna institucionalna organizacija in kakšna institucionalna razmerja so potrebna med ustanovami evropske integracije in v odnosih med njo in državami članicami. Forme in odnosi bodo potem v funkciji vsebine, ki jo želijo članice integracije z združitvijo uresničiti. Tu pa se odpira širok prostor za inovativne ideje namesto prokrustovskega prikrajanja starih idej in modelov.

Vendar to ni vsa resnica o Evropi, o EU in o Sloveniji. Evropa je vendarle naredila veliko, da bi iz celine vojn in konfliktov postala varna celina miru, sodelovanja, razvoja in blaginje. Evropa je tudi kontinent nacionalnih držav, pluralizma zgodovinskih entitet in vse bolj tudi kontinent pluralnih identitet. Krepi se spoznanje, da nihče drug, samo moderne in zato k drugim odprte in na sodelovanje pripravljene nacionalne države lahko v združujoči se Evropi jamčijo obstoj in razvoj nacionalnih identitet, obstoj jezikov, kultur, izobraževanje po skupnih dognanjih in temeljno socialno kohezijo kot pogoj za evropsko povezanost.

Velika večina Evropejcev se bo še dolgo izrekala najprej za Francoza, Nemca, Avstrijca, Slovenca, potem šele za državljana Evrope in sveta. Evropa mora ostati tudi v prihodnje pojem za skupnost enakopravnih evropskih narodov in njihovih držav, ki jih povezujejo enotne kulturne korenine in v bistvu enako pojmovanje sveta ter vloge in mesta človeka in njegovega dostojanstva v njem. Prav individualnost človeka je namreč najbolj esencialna značilnost evropske kulture in civilizacije, s katero se razlikuje od vseh drugih velikih civilizacij. V evropski različnosti in težnji, da se njena različnost ohrani, ni nič slabega, če bo demokratična politična javnost na takšnem spoznanju sooblikovala zavezujoče evropske standarde demokratičnosti, socialne pravičnosti, pravnosti, strpnosti, solidarnosti, kultiviranega in spoštljivega odnosa do drugih in drugačnih narodov.

Najbrž bodo vsi ti in mnogi drugi podobni premisleki uspeli graditi stabilno, notranje trdno povezano skupnost vseh evropskih različnosti. Takšna Evropska unija bo imela v sebi sile, da nastopa kot globalni dejavnik z močjo, ki jo Evropa latentno ima. Tako premišljanje o prihodnosti evropskega združevanja lahko pripomore k utrditvi in razvijanju skupnih vrednot, ki bodo trden skupni imenovalec duhovnih stanj vseh njenih entitet in identitet. To bo Unijo odvrnilo od skušnjave, da vsa razmerja vrednoti skozi denar in bilance svojevrstne »cost benefit« analize. Njej in vse bolj povezani celotni Evropi bo dalo tisto moč, ki jo potencialno zmore. Zato se politika ne konča pri že omenjenih in načrtovanih institucionalnih reformah in pri širitvi, ki se dogaja. Nasprotno, tu se težavno delo zanjo šele dobro začne.

Pomembno je, da lahko združena Evropa s takimi izhodišči demokratično vstopi v skupen ustvarjalen napor za vplivanje na dogajanje v globalnem svetu, za oblikovanje odnosov v njem in za prevzemanje odgovornosti za svet in njegovo upravljanje. Toda pri tem se mora zavedati, da so to le izhodišča, s katerim vstopa v dialog z drugimi velikimi civilizacijami, ki jim takšnega svojega pojmovanja ne more vsiljevati, kajti čas njene duhovne hegemonije je postal preteklost.

Globalna vloga Evrope seveda nikoli ne bo brezmejna, zanesljivo pa je lahko in verjamem, da tudi bo zelo pomembna. Navsezadnje je Evropa tisti del sveta, ki poleg lastne bogate zgodovine danes vsebuje tako rekoč vse civilizacije, kulture, religije in filozofije. Je ves svet v malem in vendar to ni več regija verskih vojn in spopadanja civilizacij. Kljub izpadom skrajnežev in kljub tragediji na Balkanu je kontinent sožitja. Sožitja z zadržki in opozorili. Takšna Evropa ima tudi moralno legitimacijo, da aktivno spodbuja in prispeva k oblikovanju globalne etike, brez katere bo globalizacija povzročila nove spopade s še hujšimi posledicami, kot sta jih v prejšnjem stoletju povzročili dve svetovni vojni. Njene hude preizkušnje, iz katerih je izšla prerojena, ji dajejo pravico in moč, da se zavzame za univerzalno veljavo človekovih pravic, tudi za socialne pravice obrobnega sveta brez prihodnosti. Daje ji tudi pravico in dolžnost, da ohranja svojo notranjo pluralnost in različnost.

In prav v teh dejstvih je tudi velika priložnost za Slovenijo. Procesi krepitve etičnih temeljev odnosov v svetu, konfrontacije tradicionalnih pravnih standardov in institucij z realnostjo in zahtevami globalnega sveta, nadomeščanja konfrontacij med velikimi ekonomskimi, političnimi in civilizacijskimi skupnostmi z dialogom in sodelovanjem med njimi, predstavljajo za človeštvo svojevrsten civilizacijski in miselni prelom. Za Slovenijo posebej pa predstavlja vključevanje v pravni red ter skupen ekonomski in politični prostor Evropske unije izziv in priložnost, priložnost za slovensko politiko, gospodarstvo, kulturo, znanost in tudi za slovensko civilno družbo. Uspeh v procesu izpolnjevanja meril in pogojev za članstvo še ne pomeni, da ima Slovenija tudi že bolj ali manj jasno predstavo o svojem življenju v Evropi, širše v globalnem svetu, v katerega zdaj vstopa kot članica EU in skupaj z njo, in o priložnostih, ki se ji s tem ponujajo. Sprejem v EU še ne pomeni, da ima Slovenija svojo vizijo prihodnosti in svojo strategijo dolgoročnega trajnostnega razvoja, ki temelji na izkoriščanju teh priložnosti. Mislim na koncept, ki bi zarisal podobo Slovenije v prvem obdobju tretjega tisočletja, ki bi izhajal iz ugotovljenih prednosti in možnosti, ki jih Slovenija ima in si jih more ustvariti, da si zagotovi dobro in za državljane sprejemljivo prihodnost, ne da bi s tem ogrožala in posegala v enake možnosti drugih.

Gre lahko tudi preprosto za vrsto povsem konkretnih vprašanj in odgovorov. Na primer: kje je Slovenija v svojem razvoju gledano primerjalno, ne samo po makroekonomskih kazalcih, temveč tudi glede na njeno izhodiščno pozicijo ob osamosvojitvi, glede na osamosvojitvene cilje ter udejanjanje nujnih razvojnih procesov in reform; kaj bi lahko uporabili kot nauk iz dvajsetega stoletja za našo prihodnost v enaindvajsetem stoletju; kako razumemo prihodnost, kot jo že odslikavajo razvojna gibanja v svetu, v katerih postajajo znanje in ideje najbolj iskana in cenjena dobrina; ali imamo v Sloveniji znanja in védenja, ki jih potrebujemo za učinkovito umeščanje Slovenije in njenega gospodarstva v globalni svet; katere so prednosti in šibkosti Slovenije z njenim vstopom v EU; kako povečati prednosti in zmanjšati šibkosti; kako in s čim sodelovati pri soustvarjanju evropske prihodnosti; kako dobiti podporo za tako usmeritev med ljudmi in v javnem mnenju; s kakšno razvojno in ekonomsko politiko je treba in je moč podpreti razvojna jedra slovenske industrije in drugih dejavnosti gospodarstva, da bi učinkovito pospešili razvojno prenovo Slovenije iz industrijske v poindustrijsko informacijsko in pomoderno družbo; katere so razvojne prioritete prav z vidika naše ambicije postati takšna družba; kje je slovensko gospodarstvo v procesih globalizacije; se lahko tudi kakšno slovensko podjetje razvije v globalno korporacijo ali dobi mesto strateškega partnerja v kateri od globalnih korporacij; kakšen je in kakšen naj bi bil naš odnos do tujih neposrednih investicij in do slovenskih investicij v tujini; ali razumemo globalizacijo tudi kot transnacionalno mobilnost proizvodnih dejavnikov, kot proces, v katerem subjekti niso več posamezni trgi, temveč podjetja; kakšna naj bi bila Slovenija kot socialno tržno uravnotežena država; kje in kako je moč iskati nova ravnovesja med delom in kapitalom in morda še vprašanje, ali so naši odgovori na ta vprašanja podobni odgovorom drugih ali ne. Odgovori na ta vprašanja omogočajo definirati strateške razvojne cilje in ti so potem merilo za presojanje vseh naših ravnanj, zlasti njihove skladnosti s spoznanimi cilji in tudi merilo za postavljanje in uveljavljanje razvojnih prioritet. Potem je najbrž spolitizirana razprava o nacionalnem interesu odveč.

Uresničevanje teh ciljev oz. približevanje tem ciljem pa zahteva tudi razvijanje znanj in sposobnosti menadžiranje sprememb, ne samo na podjetniški ravni, ampak tudi na ravni upravljanja razvoja države. Moje dolgoletne izkušnje, spremljanje razmer v svetu, nenazadnje tudi razgovori s tujimi državniki, me prepričujejo, da so vse države v svetu, ki kaj štejejo, zlasti pa še mlajše in manjše države, ki se v svetu šele uveljavljajo, dosegle svojo razvojno prodornost predvsem z jasnim razvojnim konceptom in razvojno politiko, ki je vključevala tudi definicijo prednostnih interesov, lahko bi rekli nacionalnih interesov, in vzpostavitev inštrumentov za njihovo uveljavljanje. Predsednica Republike Irske me je lani ob obisku v Sloveniji posebej prepričevala, da je Irska zmogla zelo radikalne reforma in silovit prodor med razvite države predvsem zaradi svoje ambiciozne in po ciljih pregledne razvojne politike, ki so jo dosledno izvajali ne glede na trenutna razmerja politične moči med posameznimi strankami.

Takšno, aktivno, delovanje za spremembe, razvijanje ustvarjalnega in inovativnega okolja, že zaradi svoje narave ni lahko. Lomijo se obstoječi centri moči, strankarsko politični in gospodarski poli odločanja ter njihovi privilegiji, spreminjajo se pomeni in vplivi posameznih lobijev in struktur, spreminja se sistem vrednot življenja in profesionalnega dela ter družbene promocije, namesto znanega prihaja neznano, namesto varnosti se soočamo s tveganji, namesto državne skrbi se uveljavlja samoiniciativnost in samoodgovornost. Ob sistemski integraciji, ki jo morajo zagotavljati državni organi in mehanizmi, že deluje tudi societalna integracija, ki jo vpeljujejo entitete civilne družbe.

V naše govorjenje in razprave že vpeljujemo nove pojme. Ti postajajo del naše zavesti, našega življenja, dela in ustvarjanja. Ne govorimo več le o informacijski in učeči se družbi, o različnih zvrsteh manadžmenta in upravljanja, vedno bolj govorimo tudi o inovativnih podjetjih, o inovativnih družbah, o moči idej, o idejah, ki temeljijo na visokem profesionalnem znanju kot o najbolj iskanemu tržnemu blagu v globalnem svetu.

Ideje same po sebi seveda še niso inovacija. Ideje je treba znati tudi implementirati. Poenostavljeno, treba je znati in vedeti ne samo zakaj in kaj, temveč tudi kako. Tudi, ko se teži za soglasji in zavezništvi, potrebnimi za uresničevanje razvojnih konceptov. Kot uspešni managerji sami najbolje veste, da je za uspešen razvoj podjetja na podjetniški ravni nujna koalicija različnih udeležencev v razvoju podjetja: manadžmenta, zaposlenih, dobaviteljev, kupcev in nenazadnje tudi lokalne skupnosti. Stabilen in dolgoročni konkurenčen razvoj podjetja je najbrž mogoč le, če se teži k optimalni rešitvi za uveljavljanje interesov vseh udeležencev. V tej kombinaciji morebitni kratkoročni interesi delničarjev oz. kapitala nikakor ne morejo biti prvenstveni. V ozaveščenem delu sodobnega sveta se danes razmišlja in govori tudi o soodgovornosti korporacij za družbeni in trajnostni razvoj, o socialni odgovornosti kapitala. O tem, da je treba načelu tekmovalnosti, ki je lasten predvsem konkurenčni naravi ekonomije, dodati načelo sodelovanja in partnerstva. V svetu ekonomije in v svetu politike. Tu lahko končam in se vrnem na začetek. Inovativne ideje so tačas politiki potrebne prej kot karkoli drugega. Svet se hitro spreminja. Je takorekoč vsak dan nov, z novimi izzivi in dilemami. S starimi idejami, s staro miselnostjo, s starimi miselnimi klišeji in obremenitvami se ga ne da niti povsem razumeti in še manj učinkovito in odgovorno upravljati. Upravljati tako, da bi bili »poslovni učinki njegovega menadžiranja« vidni v »bilanci uspeha«, ki jo sestavlja večja varnost in blaginja vsega človeštva, večja integriranosti človeške družbe na makro in mikro ravneh, večja odgovornosti za zmanjševanje napetosti in konfliktov v svetu in za prihodnost življenja na planetu sploh. Včerajšnji odgovori ne zadostujejo. Danes potrebujemo odgovore za jutri.

O tem kako pomembne so potemtakem ideje za učinkovito umeščanje držav in podjetij v globalnem svetu, kako pomembni so inovacijski procesi ter ustrezna organizacijska kultura v družbi in v podjetjih, vas ni treba prepričevati. Vsekakor uspešne slovenske menagerje manj kot druge v Sloveniji. Bom pa zato z zanimanjem, tako kot gotovo tudi vi, prisluhnil predavanju prof. Jean-Philippa Deschampsa iz Lausanne o tem, ali obstajajo posebni profili za inovacijske voditelje ter kako priti do njih. Ne samo v podjetjih, ampak tudi v politiki. Tu jih je manj. A ne samo v slovenski politiki.