Govor

OB VROČITVI ODLIKOVANJA JANEZU STANOVNIKU
Govor predsednika republike Milana Kučana in zahvala odlikovanca Janeza Stanovnika

Ljubljana, 28. november 2002

Predsednik republike Milan Kučan je danes na posebni slovesnosti vročil Janezu Stanovniku najvišje odlikovanje Zlati častni znak svobode RS, s katerim ga je odlikoval ob njegovi 80-letnici. Odlikovanje mu je predsednik podelil za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije. Podelitev odlikovanja je predlagala Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije.

Spoštovani odlikovanec,
dragi prijatelj Janez Stanovnik,
tovariš, gospod Janez Stanovnik,
spoštovane gospe in gospodje, prijatelji Janeza Stanovnika,

najbrž se boste vsi, razen seveda kolikor te poznamo Janez ti, strinjali s tem, da izročamo danes odlikovanje izjemni osebnosti. Človeku, ki razkriva posebno modrost, življenjsko izkušnjo, premočrtnost, trden, čvrst etični svet, trmo, sposobnost razumevati znamenja časa, se opredeljevati do časa, formulirati svoj odnos do tega, ga preverjati, iskati soglasje z drugimi; človeka, ki je Slovenec po svojem bistvu in ki je svetovljan, eden tistih, ki so sposobni presegati dostikrat zamejenost in zatohlost slovenskega političnega in etičnega prostora.

Tvoja dejanja so nam vsem znana, tudi zdaj, ko sem prebiral obrazložitev, ki so jo poslali predlagatelji in ko sem po svojem spominu brskal, ko sem se pač znašel v položaju, da ti moram povedati nekaj besed, vidim, kako varljiv je človeški spomin in kako tvegano je naštevati življenjske postaje človeka, ker je to presenetljivo kako zelo hitro lahko človek pozabi in kako je lahko pri tem naštevanju krivičen in spusti tisto, kar se ne bi smelo izpustiti in pozabiti. Kljub temu pa je seveda na mestu vprašanje zakaj ti Slovenijo to odlikovanja podeljuje šele sedaj po dobrih 12 letih, od kar si zapustil te prostore in od kar se je iztekel mandat takratnemu Predsedstvu Socialistične Republike Slovenije, zakaj šele po desetih letih življenja slovenske države. Morebiti je odgovor v tem, da je moral dozoreti čas, da so morale dozoreti razmere, v katerih so se dokončno oblikovale tiste vrednote, po katerih se danes prepoznava ali pa morebiti točneje rečeno se želi prepoznavati samostojna slovenska država, njena demokratičnost, socialna pravičnost in socialna občutljivost, pravna utemeljenost, svobodoljubnost, libertatnost, odprtost v svet. To so nedvomno tiste vrednote, v katerih je mogoče prepoznati tudi vse življenje Janeza Stanovnika.

O tem morebiti najbolj prepričljivo govorijo tvoje življenjske odločitve. Tiste, ki so najbolj vplivale na tvoje življenje in na srečo seveda tudi na vse nas. Najprej je to bila mladostna odločitev za svet krščansko socialnih vrednot, ki ni bila samo opredelitev za te vrednote, ampak je bila tudi upor zoper takratni katoliški konzervatizem in klerikalizem 30-tih in 40-tih let na Slovenskem, kar ni bila enostavna odločitev in kar je že takrat razkrivalo tvojo svobodomiselnost, tvojo libertatnost, ki je bila značilna za vso tvojo takratno družino.

Temu je povsem logično sledila druga velika odločitev, tvoj upor zoper okupacijo, zoper razkosanje Slovenije, zoper usodo, ki nam je bila namenjena. Najprej tvoje delo ilegalca v Ljubljani, pridružitev Osvobodilni fronti in potem aktivno partizanstvo, ki si ga živel prepričano, emocionalno in racionalno skozi vse postaje, tudi tiste, ki so oblikovale podobo nove slovenske državnosti in ki je razumljivo potem pripeljala potem do odločitve za drugo Jugoslavijo, ki bi bila drugačna po svoji socialni, po svoji etični in politični podobi, kot je bila nekdanja kraljevina Jugoslavija.

Tretja odločitev je bila takrat, ko si se odločal, da se povsem posvetiš mednarodnemu življenju, mednarodni politiki, ki je svoj vrhunec dosegla z mestom sekretarja Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, ki je lahko omogočila, da si kapitaliziral vso svojo bogato mednarodno izkušnjo, tisto, ki je bila povezana še z borbo za slovenske meje in tudi kasnejšo tvojo občutljivost za to, kaj se bo zgodilo s Slovenijo in z njenimi mejami v času osamosvajanja in ko si v Ženevi imel priložnost skrbeti za Slovenijo na povsem drugačen način in ko je do izraza prišla tvoja socialna občutljivost v razmerah svetovnih delitev na razviti in nerazviti del sveta.

Četrta odločitev je bila tista, ki te je pripeljala nazaj v Slovenijo v predsedstvo in seveda odločitev, za katero vem, da ni bila enostavna, ko si popustil in postal predsednik predsedstva v razmerah, ki jih je bilo takrat že mogoče slutiti, da so prevratniške, da bodo polne izzivov in negotovosti in ko je načelnost in doslednost, sposobnost argumentirati stališča in opredelitve Slovenije, tudi interese Slovenije, kar je bil takrat skoraj prepovedan izraz, glede ekonomskih, socialnih in etičnih razmer v Jugoslaviji bilo potrebno uveljavljati in tudi braniti v takratnih konfrontacijah z Beogradom in z velikosrbsko politiko, z jugoslovansko armado v časih, ki jih naš spomin hrani kot proces proti četverici, ko je najbolj izrazito bilo potrebno braniti slovensko suverenost in v kar vse je vgrajeno tisto, kar je kasneje omogočalo graditi temelje nove slovenske države.

In peta takšna odločitev, ki je bila morebiti človeško najzahtevnejša, je tvoja odločitev, da si tudi kasneje po odhodu z mesta predsednika predsedstva in kljub neprijazni usodi, ki je doletela tvoje življenje, ki je zahtevala od tebe izredno veliko človeško požrtvovalnost in zvestobo do tvoje, sedaj že pokojne tovarišice Dragice. Vendarle je v tebi rodila dovolj moči in odgovornosti, da si se aktivno postavil v bran poskusom razvrednotenja in obtoževanja narodnoosvobodilnega gibanja in tudi obrambe Slovenije in njenega čvrstega, ali bolje rečeno, Slovencev, naše čvrste pozicije, naše čvrste vezanosti v času največje preizkušnje za svet, za Evropo in seveda tudi za Slovence v času druge svetovne vojne na strani demokratičnih zaveznikov. To seveda zasluži posebno spoštovanje in mislim, da tvoje angažiranje ni ostalo brez posledic, še posebej, ker sem bil pred dvemi dnevi na Primorskem in je Primorcem zelo ostal v spominu tvoj zadnji, torej za zdaj zadnji, govor ob obletnici priključitve Primorske, ko se ti je zdelo potrebno, in sam sem tudi prepričan, da je bilo prav, da si zaradi resnice povedal kaj je Slovenija oz. slovenski narod žrtvoval, da je prišlo do podpisa mirovne pogodbe z Italijo in da se to danes, zlasti v teh konfrontacijah s Hrvaško, pozablja.

Vem, da ne ljubiš dolgih govorov, meni je tudi težko govoriti – rad bi ti povedal, da sem počaščen in da sem ponosen na to, da sva lahko skupaj delala zelo pomemben čas življenja, da si bil dober svetovalec, dober in zanesljiv tovariš, da si štejem v čast in da sem ponosen, da sem ti lahko izročil to odlikovanje in da ti želim, da takšen kot si, vesel, optimističen, iskriv človek z dobrim spominom in s čvrstim karakterjem ostaneš še dolgo med nami.

Čestitam.

ZAHVALA g. JANEZA STANOVNIKA:

Naš dragi predsednik, moj prijatelj, spoštovani!

Oprostili mi boste vznemirjenost ob trenutku ko sprejemam to odličje, ki je v nekem smislu vrhunec tega kar sem v svojem ne kratkem življenju doživel. Znak svobode. Svoboda je največja vrednota človeštva. Ona vsebuje praktično vse druge vrednote, v njej so vsebovane vrednote pravičnosti, enakosti, strpnosti in solidarnosti, pa tudi ustvarjalnosti in resnicoljubnosti in lahko bi še našteval. Preteklo stoletje, ki sem ga več ali manj živel praktično 80 let, je bilo za mene stoletje slovenske svobode. Zgodovinar Hochbaun bo sicer rekel, da je bilo to stoletje skrajnosti, za mene je bilo to stoletje slovenskega veličastja. Ko smo dosegli to kar bi ti predsednik imenoval »svoje sanje«.

Meni se je moje stopanje v javno življenje, kot je bilo danes že povedano, pričelo v 19 letu moje starosti, kot mlademu bruc, ko sem postal član matičnega odbora Osvobodilne fronte na Ljubljanski univerzi. V avli univerze imate kamniti spomenik v katerega je vklesanih 200 imen profesorjev in slušateljev ljubljanske univerze, ki so kot borci za slovensko svobodo izgubili v teku narodnoosvobodilne borbe življenje in so pustili vsem nam, ki smo preživeli, sledeče sporočilo: »varuj domovino, bori se za njeno neodvisnost«. To je bilo sporočilo, ki sem ga nosil s seboj celo življenje. V težki štiriletni osvobodilni borbi smo žrtvovali 22 tisoč borcev, prav toliko talcev, na smrt obsojenih, taboriščnikov in kar slučajno pobitih ljudi zaradi podivjanega nasilja, ki ga je vršil nad nami okupator. Verjetno smo mi Slovenci v relativnem smislu edini narod v Evropi, ki je v II. svetovni vojni plačal tako velik krvni davek za svojo svobodo.

Mi smo že v programu Osvobodilne fronte, v temeljne točke Osvobodilne fronte napisali, da bo Osvobodilna fronta z vsemi sredstvi branila pravico slovenskega naroda, da sam odloča o svoji notranji ureditvi in svojih narodnih odnosih. To zavezo in obljubo smo izvršili. Že v sredi narodnoosvobodilne borbe oktobra 1943 leta je predsednik Vidmar vzhičeno izjavil ob koncu Kočevskega zbora: »z današnjim dnem vstopa slovenski narod v vrsto suverenih narodov sveta«. To je bil prvi odločilni korak slovenske suverenosti. Kasneje februarja 1944 leta v Črnomlju je slovenski narodnoosvobodilni svet sprejel svobodno in prostovoljno odločitev, suvereno odločitev slovenske države, da je pristopila v federacijo jugoslovanskih narodov. Tako smo se kot suverena država združili z ostalimi jugoslovanskimi narodi v federacijo. Pol stoletja kasneje je bila ta naša odločitev izzvana in osporavana z mitingaškim nasiljem, z ekonomsko in trgovinsko blokado in militaristično – unatiristično grožnjo in kasneje agresijo. Temu smo se uprli. Meni je v veliko čast, da sem takrat načeloval Predsedstvu katerega članom, med katerimi Milan si bil tudi ti, mojim kolegom, se danes zahvaljujem za njihovo takratno enoglasnost v odporu temu in takemu divjaštvu. Mi smo se temu uprli, predlagali smo sprejetje amandmajev na Ustavo v smislu krepitve pravice slovenskega naroda do osamosvojitve, do samoodločbe, sprejeli smo izjavo o državljanski pomiritvi in dali smo iniciativo, da se sprejme zakon o poštenih, svobodnih, pluralističnih, demokratičnih volitvah.

Dragi moj Milan pod tvojim vodstvom in tvoje predsedstvo je to delo dokončalo. Po triumfu, ki smo ga doživeli z plebiscitom, smo lahko izvedli osamosvojitev po z ničemer izzvani agresiji, ki je bila takrat izvršena na našo domovino. Dosegli smo ne samo osamosvojitev, dosegli smo mednarodno priznanje in slovenska trobojnica je ponosno zavihrala na East Riverju pred palačo Združenih narodov skupaj z zastavami ostalih 595 članov Organizacije združenih narodov. Mednarodno priznanje je bilo pa možno zaradi tega ker je Badinterjeva komisija, ki ji je predsedoval predsednik francoske ustavne komisije presodila, da na eni strani je treba spoštovati Helsinško načelo o nespremenljivosti evropskih meja, na drugi stani pa odločila, da kontinuiteta avnojske odločitve o svobodni združitvi jugoslovanskih narodov v jugoslovansko federacijo predstavlja osnovo tudi za svobodno razdružitev. Na ta način je Badinterjeva komisija vzpostavila kontinuiteto med ustvarjanjem slovenske državnosti in države v teku narodnoosvobodilne borbe in osamosvojitvenimi napori in ustavnimi, popolnoma zakonitimi koraki, ki jih je Slovenija pod tvojim vodstvom, dragi predsednik, podvzemala.

Dosegli ste v desetih letih po osamosvojitvi ne male rezultate. Naša domovina je napredovala in napreduje, čemur je dokaz, da smo bili povabljeni v Evropsko unijo in ne davno v Nato. Živimo v svetu kjer ni več varnosti v izolaciji. Živimo pa tudi v svetu, ki mu pravijo, da je to svet, v katerem veliki delajo to kar morejo, mali pa to kar morajo. Marsikaj je takega kar veliki počnejo v tem svetu kar nam naša vest brani in se z njim ne moremo strinjati. Vendar se nasilje ne rešuje s proti nasiljem. Mislim, da George Soros pravilno pravi, da je moč argumenta resnice, v določenih pogojih in na dolgi rok, močnejša od močni orožja. Mislim, da je zaradi tega pristopanje malih narodov k takim mednarodnim zvezam kot je Nato koristna ne samo z egoistično obrambnega stališča, ampak tudi s širšega stališča usode človeštva. Če ste mali, če vas je 2 milijona po številu, majhni po bogastvu in vojaški moči, ne pomenite kdo ve kaj. Ampak sila vašega duha, sila vašega razuma in argumenta, se pa ne meri po številu prebivalcev, ki jih predstavljate ampak po teži in logičnosti argumenta, ki ga predstavljate. Smatram, da je zaradi tega za majhen narod kakršen smo mi izredno pomembno, da bomo v trenutku ko se v svetu ustvarjajo nove politične in varnostne strukture, ko je svet velikem preverjanju, ko vidimo, da se dejansko približuje dialog kontinentov, da se takrat v ta dialog vključujemo in v njem ustvarjalno do prinašamo svoj del in svoj delež.

Pravijo, da je svoboda omejena samo z svobodo vseh drugih. Jaz se s tem strinjam in bi zaradi tega tudi rad dejal, da če danes sprejemam in sem vam zelo hvaležen za to visoko priznanje, da je to tudi priznanje vsem drugim, ki so mi pomagali, ki so z menoj sodelovali. Če imam na koncu, ob tej svečani priliki, samo kanček obžalovanja, potem je to, da sem sam. Želel bi, da bi moja žena Dragica bila danes tudi tu navzoča, kajti njej gre največja zahvala, da danes lahko stojim pred vami. Hvala lepa.