|
SREČEVANJE SLOVENIJE S SVOJO EVROPSKO PRIHODNOSTJO
Ali bo Slovenija del Evrope miru, strpnosti in sodelovanja?
Predavanje predsednika republike na univerzi Uppsala
Uppsala (Švedska), 6. oktober 1999
 Na povabilo švedskega kralja Carla XVI Gustafa in kraljice Silvie je predsednik republike Milan Kučan s soprogo Štefko Kučan na dvodnevnem uradnem obisku v Kraljevini Švedski. V času obiska na Švedskem se bo predsednik Kučan prvi dan obiska srečal tudi s predsednikom Vlade Kraljevine Švedske Goeranom Perssonom. Po srečanju s predsednikom vlade bo imel predsednik Kučan tiskovno konferenco, katere neposredni prenos bo tudi preko interneta. Za tem bo predsednik obiskal podjetje Ericcson in Vasa muzej. V sredo, 6. oktobra bo imel predsednik Kučan predavanje na Univerzi v Uppsali na temo: "Srečevanje Slovenije s svojo evropsko prihodnostjo". Istega dne se bo predsednik srečal tudi s slovenci, ki živijo na švedskem ter z delegacijo slovenskih pisateljev, ki začenja svojo skandinavsko turnejo na Švedskem, v kateri bodo predstavili svoja dela. V večernih urah se bosta s soprogo in z gostiteljema švedskim kraljem in kraljico udeležila koncerta slovenske harfistke Mojce Zlobko v spremljavi Stockholmskega komornega orkestra, zadnji dan obiska pa si bosta predsednik Kučan in kralj Carla XVI Gustaf s soprogama ogledala tehnološki park Mjardevi v Linkopingu in obiskala podjetje Saab.
Predsednikov obisk na Švedskem spremlja minister za zunanje zadeve Dr Boris Frlec, močna gospodarska delegacija pod vodstvom ministra Senjurja, v njej pa so še državna sekretarka na Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj mag. Vojka Ravbar ter podpredsednik Gospodarske zbornice Slovenije mag. Cveto Stantič, ki vodi predstavnike 18 slovenskih podjetij.
Prihodnost je izziv. Za Slovenijo enak kot za vso Evropo. Je priložnost. Je pa tudi odgovornost.
Srečevanje Evrope s prihodnostjo je njeno srečevanje s preteklostjo. Ta je znana. Tragična, polna nestrpnosti, nasilja, sporov, delitev, vojn in spopadov za prevlado enih nad drugimi. Evropa pozna tudi obdobja miru. Takrat sta cveteli kultura in tehnološki razvoj, razmahnila sta se znanost in gospodarski vzpon. Evropa je dolga stoletja zaznamovala svetovno civilizacijo.
Po padcu berlinskega zidu je Evropo zajelo upanje. Nenadoma se je zdela mogoča tudi drugačna Evropa. Prežemali bi jo mir, sodelovanje, solidarnost, gospodarski razvoj in blaginja. Uveljavila bi vrednote evropske krščanske civilizacije, ki so utemeljene v dostojanstvu človeka in njegovih pravicah.
Preteklost je dobila alternativo. Privlačno, posebej za ljudi iz nekdanjega evropskega političnega Vzhoda, ki so v preteklosti živeli najdalj časa.
Prihodnost ima prepoznavno in realno oprijemljivo vsebino. Zajeta je v EU in v evropski združevalni ideji. Širitev Evropske unije je potrjevanje prihodnosti in članstvo v njej cilj prizadevanj držav Srednje in Vzhodne Evrope.
Takšna prihodnost je zdaj vendarle prej možnost in priložnost kot tudi že realnost. Realnost so težave in oklevanje pri širjenju EU in NATO in znotraj njiju. Realnost so Balkan in težave pri soglasju evropskih držav glede prihodnosti Balkana. Celo pri zaustavljanju tamkajšnjega nasilja, pa tudi pri uveljavljanju lastnih interesov na prostoru Jugovzhodne Evrope.
Realnost je objektiven obstoj več Evrop, ki so posledica še nepreseženih starih in tudi rezultat novih delitev. Realnost so države, ki že živijo v evropski prihodnosti in države, ki še vedno živijo v evropski preteklosti. Prihodnost in preteklost živita zdaj druga ob drugi.
Dolgo pričakovani želeni svet prihodnosti ne bo prišel sam od sebe. Zanj bodo potrebni veliki napori in prepričljiva ideja evropskega združevanja. Zdaj je še vedno mogoče eno in drugo. Mogoča je prihodnost in mogoča je preteklost.
Na preizkušnji je zrelost evropskih držav in narodov, njihova volja in moč, da stopijo odločilni korak iz preteklosti v prihodnost. Boljše možnost od te, ki jo ponuja poberlinska Evropa, nismo imeli nikoli doslej.
Nikoli tudi večjega izziva. Tega prinaša globalizacija. Spoznanje, da smo na tem našem svetu bolj kot kdajkoli prej odvisni eden od drugega in povezani eden z drugim. Zato smo tudi odgovorni drug pred drugim, zase in za druge.
Nobena država danes ne more biti prepričana, da lastne napake in napake drugih ostanejo brez posledic zgolj zato, ker je dovolj oddaljena, gospodarsko uspešnejša, politično vplivnejša in vojaško močnejša kot druge. Kar počnejo drugi, vpliva tudi na nas. Zato smo lahko manj kot kdajkoli prej ravnodušni do tega, kar se v svetu dogaja. Balkan in Vzhodni Timor sta najbolj sveža in prepričljiva dokaza za to.
Nihče ni dovolj daleč in dovolj varen pred tem, kar se tam dogaja. Bolj kot kdajkoli doslej moramo misliti na to, kakšne bodo posledice današnjih političnih odločitev za življenje prihodnjih rodov. Egoizem sedanjosti v škodo prihodnosti je zanikanje odgovornosti za prihodnost.
Konec je evropocentrizma, časa, ko je Evropa v dobrem in slabem zaznamovala svetovno civilizacijo. Nastajajo nova razvojna središča človeške civilizacije. Evropa ima prihodnost, če bo znala s svojo identiteto najti poti sodelovanja z njimi.
Evropsko združevanje ni tehnika združevanja držav. Je njeno usposabljanje, da bo lahko vplivala na takšno ureditev sveta, v kateri različnost kultur in civilizacij ne bo zarisovala bojnih linij novih sporov in spopadov, ampak potrebo po dialogu med njimi. Da bo za tak svet soodgovorna.
V sebi mora Evropa postati družba strpnosti, ki bo omogočala notranje sodelovanje, spoštovanje in sožitje evropskih narodov. Iz različnosti izvira moč, ki lahko koristi vsem državam. Odgovornost Evrope za vstop v lastno prihodnost je hkrati odgovornost Evrope za prihodnost sveta.
Znotraj skupne evropske preteklosti smo imeli posamezni narodi svojo različno preteklost. Zdaj si vsi želimo znotraj drugačne evropske prihodnosti svojo drugačno prihodnost. Imamo skupno evropsko izkušnjo in spoznanje, da je sedanji trenutek naše zgodovine velika priložnost.
Nikoli ni bilo toliko subjektov, ki bi želeli takšno možnost izkoristiti. Ob državah in državnih politikah je vse več tudi civilnih gibanj in ustanov civilne družbe.
Zgodovino delajo ljudje. Ne regulirajo je od volje ljudi neodvisni zgodovinski zakoni. Človek ima svojo svobodno voljo. Uveljavlja jo lahko tam, kjer obstajata vladavina človekovih pravic in na njih temelječa politična demokracija. Zdaj je načeloma tako skoraj v vsej Evropi. Ljudje s svojo izkušnjo in upanjem, s svojo svobodno voljo so verodostojen pritisk na vodstva demokratičnih držav, da končno stopijo korak v skupno evropsko prihodnost.
Pogled in premislek o preteklosti pove, kakšna je prihodnost, v katero je treba stopiti. Zato je srečevanje s prihodnostjo najprej srečanje s preteklostjo. Slovo od preteklosti je spričevalo zrelosti za prihodnost.
I. Današnja in jutrišnja Evropa
Veliko upanje, da se preteklost ne more ponoviti, je preplavilo Evropo pred desetimi leti, ko so se odprla brandenburška vrata. Realen se je zdel projekt Združene Evrope.
Elementarna pričakovanja in upanja evropskih narodov, posebej tistih, ki so bili proti svoji volji več kot pol stoletja ne le politično, ampak tudi civilizacijsko prestavljeni na evropski politični vzhod, so danes v velikem delu še vedno neizpolnjena. Desetletja življenja narodov in držav v predberlinski Evropi so pustila globoke sledove v duhovnih in političnih strukturah narodov na obeh straneh fizično padlega zidu. V realnem življenju in tudi v miselnosti so ostale stare evropske gospodarske in politične delitve. Nastajajo tudi nove. Življenje v Evropi se tem delitvam vse bolj prilagaja.
Zamisli o evropski domovini kot domovini vseh domovin in še posebej o širitvi Evropske unije, se iz leta v leto odmikajo in se lahko odmaknejo v nedoločen čas novega stoletja. To je nezaželena, a povsem mogoča resničnost za baltiške države in za države Srednje, Jugovzhodne in Vzhodne Evrope, ki so "v čakalnici" Evropske unije ali celo pred njo, z asociacijskimi sporazumi in pogajanji, ali celo brez njih. Odlaganje širitve po tem, ko bodo kandidatke izpolnile pogoje, bi lahko razumeli kot možnost za ohranitev prejšnjega ideala trdno ograjene hiše. Novi zid naj bi varoval drugo stran ograjene hiše. Nedoločljivo odlaganje širitve bi imelo negativne učinke.
Prav letos se je groteskno in izzivalno izrisala, tudi zaradi šengenske varnostne razmejitve, meja med politično stabilnim in nestabilnim delom evropske celine na njenem vzhodu in jugovzhodu. Tam se je komaj končala vojna vihra, razraščajo pa se terorizem, organizirani kriminal ter korupcija.
Slovenija živi na jugovzhodnem stabilnem robu te meje in neposredno čuti vse škodljive varnostne, duhovne, civilizacijske, gospodarske in socialne posledice tega prepada. Tudi posledice poenostavljenih razlag o delitvah na zahodno in vzhodno krščansko Evropo in razglašanja krščanskih dežel za branik pred islamskim fundamentalizmom. Doživlja tudi negotovost, v kateri živi del evropskih ljudi zaradi znamenj nacionalističnega in religioznega fundamentalizma, antisemitizma in ideološkega ekskluzivizma.
Stabilnemu in demokratičnemu delu Evrope doslej tudi ni uspelo vzpostaviti produktivnih komunikacij in razmerij z Rusijo, ki je soočena s političnimi, gospodarskimi, socialnimi, duhovnimi, pa tudi čustvenimi posledicami razpada sovjetske države. Ni znal določiti razmerja do nekdanje svetovne velesile, s katero je v prejšnjem ideološko bipolarnem svetu delil odgovornost za mir.
Razmere v Evropi govorijo, da so možne zelo različne podobe njene prihodnosti. Tudi tiste, ki vračajo preteklost. Pri tem so usode malih držav, tudi Slovenije, bolj negotove, od usod velikih.
II. Slovenija med stabilnim in nestabilnim območjem
Slovenija je majhna država. Onkraj nje se začenja nestabilno območje Evrope. Zgodovina Slovencem ni bila pretirano naklonjena. Svojo nacionalno identiteto smo varovali v skrajno neugodnih zgodovinskih okoliščinah, nikoli do leta 1991 s podporo lastne države.
Slovenija je bila konec osemdesetih let postavljena pred izbiro: ali čedalje hujši totalitarizem, srbska hegemonija nad drugimi narodi in beg od tržnega gospodarstva ali slovenstvo, človekove pravice, demokracija, tržno gospodarstvo in socialna država, pot v integracije evropskih narodov in držav. Izbira v tem temeljnem konfliktu, ki je razjedal tudi tedanjo Jugoslavijo ni bila težka. Slovenci smo se decembra 1990 na ljudskem plebiscitu odločili za samostojnost in za evropsko usmeritev.
Prehod iz socialističnega samoupravljanja v tržno gospodarstvo in demokratično, racionalno urejeno socialno državo, ki je v prejšnji ureditvi pretirano skrbela za človeka, tako rekoč noč in dan bdela nad njim, je bil za Slovenijo manj boleč kot za države nekdanjega vzhodnega bloka. Ni pa bil nič manj zapleten kot drugod. Kot samostojna država je Slovenija sorazmerno hitro prešla v tržno gospodarstvo s stabilnimi makroekonomskimi pogoji poslovanja podjetij. Prešla je iz državnega socialnega skrbstva za posameznika v evropsko primerljivo socialno državo.
Slovenija ima 14.000 dolarjev bruto družbenega proizvoda na prebivalca po kupni moči. Dosega 71% povprečja Evropske unije in ima več kot 70% višji BDP na prebivalca od povprečja desetih držav kandidatk za vstop v Evropsko unijo.
Slovensko gospodarstvo raste s stopnjo 4% letno. Delež javne porabe za izobraževanje je skoraj 6%, za raziskave in razvoj 1,6% BDP. Slovenija ima precej mednarodnih in tudi že prva globalna podjetja. Išče nova strateška partnerstva. Tudi s švedskimi podjetji.
Danes si Slovenija prizadeva, da bi v celoti, na vseh področjih javnega življenja uvedla evropske standarde. Na ustanove združene Evrope je še pred desetletjem gledala evforično, danes z zadostno mero kritičnosti. Vendar večina Slovencev postaja prepričanih, da si lahko zagotovimo tako svojo nacionalno identiteto kot varno življenje, demokracijo in blaginjo, če smo člani Evropske unije in Nata. Združena Evropa je za Slovence najbolj varen skupni dom.
Vemo, da Slovenija ne more biti industrijsko močna država v svetovnem merilu. Ne more biti pomembna v svetu kvantitativnih meril. Prihodnost iščemo v znanju, ki se potrjuje v kvaliteti izdelkov in storitev. Zato ima in razvija dobre, sodobne šole. Računalniška pismenost je zelo visoka, splošna izobrazba tudi po evropskih standardih nadpovprečna. To je dobra podlaga za razvoj podjetij z visoko tehnologijo, tudi za tista s področja informatike in procesne tehnike.
III. Balkanski sindrom
Slovenija živi v razmerah, ko ji Balkan s svojim nemirom "diha za vrat". Tam vlada posebno ozračje, s posebnimi političnimi razmerami, stanjem duha, mednacionalnimi in medčloveškimi odnosi, ki kažejo "bolezenska", duhovnopolitična patološka znamenja v osrčju jugovzhodne Evrope. Ta balkanski "sod smodnika" tik za hrbtom demokratične Evrope ni posledica genetskih značilnosti narodov na tem območju.
Države na tem prostoru so rezultat evropske zgodovine. Njihove elite vzdržujejo stare miselne vzorce, ki temeljijo na agresivnem nacionalizmu in ki nasprotujejo prevladi univerzalnih človekovih pravic nad nacionalno in državno severenostjo.
Razlogi za ekstremno supremacijo nacije in nacionalne države so tudi v političnih zemljevidih, ki so jih na Balkanu po številnih vojnih spopadih, še posebej po razpadu otomanskega imperija vedno znova z diktatom zmagovalcev risale evropske velesile. Ti zemljevidi so močno razmikali meje med nacionalnimi in državnimi ozemlji. Od tam izvirajo miti, tudi srbski kosovski mit, ki so jih agresivne nacionalistične politične elite priklicale v življenje, da bi vzpodbudile množice vojakov, vernikov in upornikov v krvavih pohodih zoper druge narode.
V temelju vseh balkanskih konfliktov je zgodovinsko nerešeno nacionalno vprašanje nekaterih balkanskih narodov. Razlogi konflikta pa so v načinu reševanja tega vprašanja. Rešujejo ga z zgodovinsko preseženimi koncepti nacionalnih držav, zgrajenih na načelu "Blut und Boden", ter z nalogo varovanja in širitve nacionalnega življenjskega prostora ("Lebensraum"). Ta koncept služi kot ideološko opravičevanje etničnega čiščenja, genocida in nasilnih izgonov pripadnikov drugih narodov na etnično mešanih območjih, ki jih je najti povsod na Balkanu. Teh konceptov se je posluževala politika tudi drugod po Evropi. Govorjenje o prirojeni genocidnosti narodov na Balkanu je absurdno in služi zgolj kot priročen izgovor opuščanju posegov in angažmajev mednarodne skupnosti.
Dobrih deset let je evropska politika zrla v svoj, maligni balkanski tumor in mislila, da ga lahko ozdravi s političnimi aspirini. Razrasel se je in samo učinkovita kirurška operacija ga je lahko odstranila. Morebitne posledice metastatičnih stanj pa še vedno ostajajo enigma. Tudi zato je nadvse pomembna ohranitev sedanje enotnosti članic Evropske unije in Nata pri uporabi sile zoper množično nasilje nad ljudmi, za katerega so odgovorni brezobzirni igralci političnega pokra, ki pa imajo imena in priimke. Pozna jih tudi mednarodno sodišče za vojne zločine. Poseg Nata je pokazal, da je konflikt na Balkanu končno prepoznan za evropski in svetovni problem. Utemeljevan je bil s stališčem, da so človekovo dostojanstvo in njegove temeljen pravice ter njihovo zavarovanje pred sistematičnim državnim nasiljem z mednarodnim posegom vrednota, ki jo sodobni svet postavlja višje od suverenosti države. To bi lahko pomenilo povsem novo poglavje v mednarodnem življenju in novo poglavje mednarodnega prava. Na preizkušnji bo, če bodo temeljne človekove pravice z množičnim nasiljem kršile velike in močne države. Če bodo takrat in za prihodnje Združeni narodi sposobni posredovati, potem bo morda ceno izkušnje, ki jo je zato človeštvo moralo plačati na Balkanu, mogoče sprejeti.
Slovenija je do nedavna zaman opozarjala na pravo naravo balkanskih konfliktov in na dejanske vzroke balkanskega evropskega sindroma. Upamo, da bo poslej drugače in da bo implementacija Pakta o stabilnosti jugovzhodne Evrope to upoštevala.
Vendar zgolj upanje ni dovolj. Evropa se odloča za zelo zahtevne spremembe. Nihče ne more biti ob njih neprizadet. Nihče ne more pričakovati, da jih bodo opravili samo drugi, in da bo z njimi samo pridobil. Potrebni bosta vztrajnost in potrpljenje, da bi pridobili vsi. A je vredno vztrajati. To nam pove naš spomin na tragično podobo evropske preteklosti. Bilo bi neodgovorno do nas samih in do prihodnjih rodov Evropejcev, če priložnosti, ki nam jo tako naklonjeno ponuja zgodovina, zaradi sebičnosti ali strahu pred težavami ne bi izkoristili. To bi bil naš skupen poraz.
Slovenija želi pri tem sodelovati. Želi deliti to evropsko prihodnost z vsemi drugimi ljudmi, narodi in državami dobre volje. Pripravljena je za to srečanje s prihodnostjo storiti, kar zmore, kajti znotraj nje vidi zagotovljeno tudi svojo prihodnost.
Hvaležen sem za priložnost, ki ste mi jo dali, da spregovorim na Vaši ugledni univerzi.
Hvala, ker ste bili pripravljeni seznaniti se z mojimi pogledi in ker ste me poslušali.
|
