PLENARNO ZASEDANJE "MONACO WORLD FORUM"
Govor predsednika republike Slovenije Milana Kučana

Monte Carlo (Monaco), 20. november 1999



Vojna vihra na Kosovu in v Srbiji je potihnila. Že pred časom jo je zamenjal Pakt o stabilnosti Jugovzhodne Evrope. Balkanu naj bi prinesel nove temelje sožitja, varnost, obnovo in razvoj. Mednarodna skupnost si je z njim izbrala pot za stabiliziranje kriznega žarišča. Evropa preko Pakta prihaja v svoj jugovzhodni del, da bodo potem vse države tega prostora laže vstopile v Evropo, njene integracije in ustanove. Prezgodaj je še, da bi sodili o uspešnosti te zamisli. Ni pa še prepozno, da bi se vprašali, na kakšne razmere je bil postavljen Pakt o stabilnosti Jugovzhodne Evrope, in kakšne so možnosti, da bo uspešno opravil svoje poslanstvo in končal večstoletno konfliktno preteklost. Ti dve vprašanji sta še vedno bistveni, ker na njiju še ni bilo slišati skupnega odgovora vseh, ki so prevzeli odgovornost za v reševanje krize v Jugovzhodni Evropi. Brez tega odgovora pa ne bomo nikoli mogli reči: "Razumemo preteklost in tudi zato z zaupanjem v svoje delo zremo v prihodnost".

Ni mogoče na enem samem srečanju oblikovati natančnega odgovora na omenjeni vprašanji. Vendar je tudi to premišljanje globoko smiselno, če bo na koncu pripeljalo do skupnega spoznanja o vzrokih za današnje razmere v Jugovzhodni Evropi in o nujnih ukrepih mednarodne skupnosti, da se krvava zgodovina na Balkanu nikoli več ne bo ponovila.

Ni hvaležno delo brskati po preteklosti, če tega ne opravlja zgodovinar. Toda politika je dolžna, upoštevaje zgodovinsko evidenco, doumeti vzroke za današnja ali polpretekla dogajanja. Navsezadnje je politika tudi povzročila tragična dogajanja na Balkanu, katerih posledice naj bi zdaj odpravila mednarodna skupnost s pomočjo Pakta o stabilnosti Jugovzhodne Evrope.

Politika, v mislih imam vsakokratne zmagovalce številnih vojn na Balkanu, je tam z diktati risala politične zemljevide, določala meje med državami in njihove gospodarje. Ni se ozirala na narodnostne meje in kulturno identiteto ljudi. Zato nikjer v Evropi v okviru posameznih držav niso narodi tako pomešani kot ravno na Balkanu. Z vso gotovostjo lahko rečem, da južno od Slovenije preprosto ni narodnostno enovitih ozemelj, še manj držav. Še Slovenija ima dve avtohtoni manjšini, resda po številu majhni, od 3000 do 12000 ljudi, ima tudi več kot 100.000 naturaliziranih Slovencev. Njihove narodnostne pravice, različne po kvaliteti za avtohtone manjšine in za priseljence, so eden od temeljnih pogojev za stabilnost in demokratičnost družbe in države, iz katere prihajam. A ima tudi Slovenija svoje narodnostne skupnosti tako v Italiji in Avstriji kot na Madžarskem, prebivalci slovenskega rodu živijo tudi na hrvaški strani meje s Slovenijo.

V takšnem večnacionalnem prostoru se je v drugi polovici tega stoletja dogodilo narodno prebujenje, značilno za Evropo prejšnjega stoletja. Nedavni zamudniški vzpon nacionalne ideje je sicer videti anahronističen in tudi zakriva spopad s totalitarističnim režimom, ki jo uporablja kot svoj politični program, zlasti na tleh nekdanje Jugoslavije, vendar je realno dejstvo, ki je v končni posledici tudi zaradi nerazumevanja v mednarodni skupnosti povzročil krvave spopade. V vojni vrtinec je potegnil tudi ljudi, ki so nasprotovali agresivnemu nacionalizmu svojih totalitarističnih političnih elit, sicer so bili kaznovani ali pa so morali emigrirati.

Še več, risalci balkanskih političnih zemljevidov so prezrli dejstvo, da se na Balkanu stikajo tri velike religije in z njimi tri različne civilizacije, katoliška, pravoslavna in muslimanska. Na izbiro so imeli dve preprosti rešitvi, potegniti mejno črto na stičišču civilizacij ali predvideti posledice prepletanja civilizacij v vsaki teh držav. Prva rešitev ne bi bila realna, ker ni jasnih razmejitvenih črt, po katerih bi postavljali jaltske linije in druge predhodnice berlinskega zidu. Druga rešitev je prezahtevna za politiko, kadar misli, da dela zgodovino, a v resnici deli interesne sfere.

Posledice so zdaj tu. Balkan ni vajen življenja z narodnimi in religioznimi manjšinami. Manjšine so v nacionalističnih doktrinah motnja na narodovem telesu, ki jo je treba odstraniti. Kninski Srbi niso hoteli postati manjšina v hrvaški nacionalni državi, Hrvati niso zmogli dati srbski manjšini pravic, ki bi ji zagotavljale varnost in avtonomnost. Vojvodinski Madžari zahtevajo gospodarsko avtonomijo. Črnogorci hočejo svojo državo, da bi preživeli, ker jim sedanja totalitarna država ne omogoča razvoja. Muslimani v Sandžaku zahtevajo visoko avtononomijo ali pa izstop iz ZR Jugoslavije. Srbi so pred desetimi leti Albancem na Kosovu vzeli formalno avtonomijo in jih povsem izključili iz javnega in gospodarskega življenja, še pred nekaj meseci so jih z državnim terorjem izganjali s Kosova ali pobijali. Vojaška intervenca Nata je bila zato s svojim humanitarnim motivom globoko utemeljena. Zahodna civilizacija ni mogla tolerirati takšnega nasilja nad ljudmi. Toda ukrotitvi enega nasilja zdaj sledi povračilno nasilje drugih.

Zakaj toliko besed o preteklosti? Dva razloga sta. Prvi, potrebno je razumeti preteklost, da bi lahko določili politiko za prihodnost. Drugi, konkretno želim ponazoriti dejstvo, da je Evropa soodgovorna za stanje na Balkanu. To svojo odgovornost skupaj s čezatlantskim zavezništvom zdaj uresničuje z daytonskimi sporazumi, s posegom Nato in prihodom civilne uprave na Kosovo.

Danes lahko ugotavljamo, da so tam razmere boljše, kot so bile, vendar še zmeraj daleč od tistega, kar vsi skupaj želimo storiti za Jugovzhodno Evropo in v prvi vrsti za zahodni Balkan.

Narodnostno mešana območja zdaj potrebujejo drugačno politiko in drugačno državo, kot je tradicionalna nacionalna država, ne potrebujejo niti gospodarskega nacionalizma, ki še v marsičem dominira celo v razviti Evropi in je podaljšek političnega nacionalizma v konec tega in začetek prihodnjega stoletja.

Kateri so možni ukrepi, ki bi Jugovzhodni Evropi prinesli trajnejšo varnost in stabilnost ter omogočili obnovo in razvoj? Nikoli ne bomo mogli predvideti vseh, lahko pa domislimo vsaj nekaj najpomembnejših in realno najbolj izvedljivih v tem trenutku. Vsak od njih bo samo stopnička na dolgi in strmi poti k veljavi evropskih standardov v Jugovzhodni Evropi. Nič se ne bo spremenilo čez noč in nič ne bo drugače čez deset let, če ne bo mednarodna skupnost premišljeno ukrepala že zdaj. Naj jih nekaj naštejem:

1. Skupen premislek vseh držav, ki so pripravljene pomagati, o zgodovinskih vzrokih nenehnih spopadov na Balkanu, da bi razumeli tudi stanje duha in se znebili nekaterih stereotipov, kot je na primer tisti o genski okvari balkanskih narodov in njihovi genocidnosti.

2. Skupen premislek z narodi v Jugovzhodne Evrope o poteh, ki lahko pripeljejo do takšne vsebine in oblike demokracije na teh območjih, ki bosta temeljili na univerzalnih vrednotah in obenem ustrezali tradicijam teh narodov. Vsem različnostim je seveda temelj pravna država z vladavino človekovih pravic, brez katere ni nikakršne možnosti za stabilnost. Ta jih tudi lahko razbremeni potrebe, da imajo boga že na zemlji in da so večno podrejeni velikonacionalni ideji kot ideji vseh idej.
3. Pomagati, da bodo poglavarji treh velikih religij na kriznih območjih skupaj prevzeli svoj del odgovornosti za varnost, strpnost, solidarnost in sožitje različnosti.

4. Spodbujati v okviru Pakta stabilnosti Jugovzhodne Evrope predvsem tiste aktivnosti, ki bodo ljudem, narodom in državam tega območja omogočili, da sprostijo svoje ogromne energije za lasten razvoj. Ljudje tam zdaj potrebujejo delo in ne predvsem humanitarne pomoči, potrebujejo razvojne investicije in ne misijonarjev.

5. Stabilizirati vsaj začasno sedanje meje med državami, čeprav so želje in interesi v tamkajšnjih razmerah tudi drugačni. Skupaj z narodi teh držav premisliti o položaju in vlogi manjšin, ki so lahko ali predmet sporov in spopadov ali pa pozitivno stičišče narodov. Stabilne meje so tudi pogoj za varnost in s tem tudi za obnovo Balkana, ki naj bi uvedla evropske standarde življenja in politike. Do morebitnih drugačnih meja v prihodnosti je ob vsej občutljivosti sprememb za mir in stabilnost, še posebej za usodo Bosne in Hercegovine ter daytonskega sporazuma, mogoče priti samo skladno s Helsinškim dokumentom, torej ob soglasju prizadetih ali v skrajnem primeru zato, da se etnična skupnost z uveljavitvijo pravice do samoodločbe osvobodi totalitaristične hegemonije v večnacionalnih državah.

6. Prizadevati si, da se bodo uveljavljale vrednote in odnosi sodobne državljanske države z zagotovljeno enakopravnostjo državljanov in s skrbjo za ohranitev nacionalne identitete vseh narodov na njenem ozemlju. Odprte meje za blago, storitve, kapital, ljudi, ideje so pogoj za takšen razvoj teh držav. Odprtost meja je tudi skladna z dejstvom, da države za svoja ravnanja niso nič več odgovorne zgolj sebi, marveč tudi drugim, kajti nič več se v globalnem svetu ne zgodi v eni državi, ne da bi vplivalo tudi na druge.

7. Sporazumeti se o ciljih, interesih in načinu pomoči Evrope in čezatlantskega zavezništva, brez katerega bi še zdaj divjali vojni spopadi, če naj bo pomoč učinkovita. Enotnost mednarodne skupnosti je prvi pogoj za varnost in obnovo Balkana. To je odločilna točka, na kateri bo svet upravičil tudi dolgoročno, zgodovinsko smiselnost posega Nato.

8. Usposobiti civilno upravo OZN na Kosovu za delovanje za dolgo obdobje. V tem času bo morala nadomestiti tudi porušeno zaupanje med največjimi etničnimi skupnostmi, postaviti nove temelje sožitja, zagotoviti visoke standarde varstva manjšin in vzpostaviti pogoje za normalizacijo življenja, zlasti pravni red, demokratične institucije, evidence, upravo, pravosodje, varnost, lokalno samoupravo, finančni in bančni sistem in mehanizme za preprečevanje organiziranega mednarodnega kriminala in korupcije, zagotoviti sodelovanje z mednarodnim sodiščem za vojne zločine ter v upravljanje Kosova vključiti politične predstavnike vseh etničnih skupin.

9. Podpreti legitimne težnje črnogorskega naroda k politični emancipaciji, demokraciji in tržni svobodi, ki so posledica pritiskov trdoživega avtoritarnega beograjskega političnega režima. Možnost odločitve za samostojno črnogorsko državo je treba razumeti le kot skrajni izhod, ko bi bile izčrpane vse možnosti za demokratizacijo ZR Jugoslavije. V vsakem primeru pa mora mednarodna skupnost črnogorski demokraciji pomagati, da dobi svojo legitimno priložnost.

Slovenija leži na stabilnem obrobju nestabilnega Balkana. Zato je še toliko bolj pripravljena sodelovati pri vzpostavljanju varnosti in obnovi Balkana. Njena sedemdesetletna politična izkušnja v tem delu Evrope ji daje pri tem dobro oporo. O prihodnosti Balkana razpravljamo natanko 10 let po zrušitvi berlinskega zidu. Ne bi ravnali odgovorno do tega velikega dejanja, če bi pozabili, da ruševine tega zidu še vedno ležijo med evropskimi ljudmi. In da je na nas vseh odgovornost, da se njegovi zidaki ne bodo uporabili za graditev novih pregraj med narodi in državami Evrope, tudi ne na Balkanu in do Jugovzhodne Evrope. Sodelovanje in solidarnost med narodi naj onemogoči tudi vsakršno misel o vojni. Odgovornost za to pa leži na celotni Evropi, torej tudi na Ruski federaciji. To pa je seveda že nova zgodba, ki ob čečenskih dogodkih, če želimo ali ne, vedno bolj stopa v ospredje.