SEJEM KOT OGLEDALO KMETIJSKIH RAZMER
Jubilejni 40. radgonski kmetijsko-živilski sejem

Gornja Radgona, 24. avgust 2002


Spoštovane gospe in gospodje,

nekdanji radgonski, sedaj mednarodni kmetijsko-živilski sejem, je že ob rojstvu pred 40 leti naznanil širitev evropskega prostora brez meja in možna nova obzorja slovenske kmetijske politike. Razvil se je v ugleden slovenski mednarodni sejem, ki je ves čas vztrajno držal ogledalo kmetijskih razmer, vzponov in stranpoti kmetijske politike vsem, ki so bili pripravljeni v njem videti tudi svoja dejanja in ravnanja.

Najbrž je letošnji eden zadnjih pred vstopom Slovenje v EU. Zato je tudi eno od aktualnih meril slovenske pripravljenosti za to dejanje, ki bo odločilno zaznamovalo slovensko prihodnost, tudi prihodnost slovenskega kmetijstva. Glede na dolgoletno vpetost slovenskega gospodarstva in družbe v evropska in druga razvita tržišča in glede na velike napore, ki so bili vloženi v usposabljanje Slovenije za enakopravno življenje v tej veliki evropski integraciji, ni pričakovati kakšnih večjih pretresov in neznank. Tudi ne v kmetijstvu. Tudi to je v precejšni meri pripravljeno za vstop Slovenije v EU.

Vendar nas uvajanje evropskih standardov tudi v kmetijskem gospodarjenju še naprej sili, da hitreje in bolj učinkovito iščemo odgovore na ključne razvojne dileme slovenskega kmetijstva, ki so predvsem v njegovih lastnih notranjih neskladjih in ne le v kvotah, neposrednih plačilih in tuji konkurenci. So pa tudi v celovitem razumevanju sonaravnega razvoja Slovenije, njene poseljenosti, prihodnosti podeželja in slovenske krajine.

Zdaj ni več dvoma, da razumevanje kmetijstva kot državne panoge vodi v slepo ulico. Za spreminjanje miselnosti ima nedvomno precej zaslug tudi naš minister Franci But. Država tudi ne povzroča suš, poplav in drugih naravnih nesreč. Mora pa biti jasno, kje lahko država posega v kmetijstvo in kje so kmetijski pridelovalci in predelovalci sami odgovorni za svojo dejavnost in se na državo ne morejo zanašati. Od nje smejo pričakovati le, kar je vnaprej dogovorjeno, tudi neposredna plačila, da bo lahko deloval trg in da bodo kmetje mogli ohranjati poseljenost slovenske krajine in uravnoteženo naravno okolje. To, kar je dogovorjeno, pa smejo tudi zahtevati. Potrebna je tudi solidarnost, kot jo že dolgo poznajo v članicah EU in v uniji kot celoti. Nihče ne sme ostati sam, ko ga okoliščine pahnejo v stisko, in nihče ne sme svoje stiske prevaliti na druge, tudi na državo ne. Težko je verjeti, da bi protestno zlivanje gnojnice pred vladnim poslopjem prispevalo k novi miselnosti, ki jo potrebujemo, da bi razumeli vsa neskladja našega kmetijstva in podeželja ter skupaj našli dobre rešitve za njegovo prihodnost.

Kmetijstvo in kmetijska politika sta na preizkušnji tudi drugje v Evropi in v svetu. Razlike so v učinkovitosti pri reševanju problemov. Ves svet se sooča s spremembami v klimatskih razmerah, z globalnimi ekološkimi problemi, s premajhnim sodelovanjem globalnega kapitala pri upravljanju svetovnega razvoja. Slovenija je del tega povezanega sveta, odvisna od ravnanj vseh drugih, najprej pa od svojih lastnih ravnanj, od odnosa do svoje države in dežele. Naš slovenski mikro svet bo preživel s svojimi dragocenimi posebnostmi samo, če bomo odgovorno skrbeli zanj in ga znali vključevati v pozitivne razvojne tokove Evrope in globalnega sveta. Za takšna zahtevna dejanja pa potrebujemo dialog v medsebojnem spoštovanju in razumevanju. Prepiri in izsiljevanja peljejo drugam, v izničevanje energij, ki jih potrebujemo za ustvarjanje prihodnosti. In za prihodnost nam gre, za prihodnost vseh, ne le ene ali druge dejavnosti. Za prihodnost Slovenije.

Organizatorjem sejma čestitam k dobri organizaciji, vsebinski postavitvi sejma in seveda k štiridesetletnici.

V čast mi je, da lahko proglasim 40. mednarodno kmetijsko-živilski sejem za odprt.