Govor

PAKT STABILNOSTI SMO HOTELI TUDI SLOVENCI
Spominski tabor ob 80-letnici priključitve Prekmurja Sloveniji
Govor predsednika republike Milana Kučana

Beltinci, 14. avgust 1999

Foto: BOBO "Pakt stabilnosti smo hoteli tudi Slovenci," se je na slovesnosti v Beltincih odzval predsednik Kučan na bojazni v zvezi s paktom stabilnosti, češ da potiska Slovenijo v politične novotvorbe, ki naj bi spominjale na nekdanjo Jugoslavijo. "Dolgo let smo Evropo prepričevali, da je Balkan evropski problem in da v krvavi konflikt zapletene države same ne bodo našle poti iz njega, da ne bodo našle poti v Evropo, če ne bo najprej Evropa, enotna in odločena, da je tudi tu možno življenje kot povsod drugod po Evropi, prišla s svojimi vrednotami, svojimi projekti in pomočjo na Balkan. Za tem projektom stoji dobesedno ves svet, saj v njem sodelujejo EU, OVSE, Svet Evrope, OZN, OECD, NATO, ZEU, mednarodne finančne ustanove, države od ZDA do Japonske in vse dosedanje regionalne pobude. Slovenija je del tega urejenega in mirnega sveta. Njena priložnost in odgovornost je, da je dejavna v paktu in da prispeva k stabilizaciji jugovzhodne Evrope," je med drugim poudaril predsednik Kučan.

Dragi rojaki,

veselim se ponovnega prazničnega srečanja z domačim Prekmurjem. Uporabljam to priložnost in prisrčno pozdravljam vse Prekmurce, vse, ki danes živite v tej nekdanji Slovenski Krajini in soustvarjate njeno današnjo in jutrišnjo podobo. Dogodkov izpred osemdesetih let se spominjamo s ponosom. Takrat se je uveljavila "volja prekmurskega ljudstva", da zaživi skupaj s svojimi brati in sestrami onstran Mure, pa tudi pričakovanje, da bo nova, "njegova " oblast drugačna, boljša, z več posluha za razvoj krajev med Muro in Rabo, za agrarno reformo, za demokracijo.

Prekmurski ljudje - Slovenci, Madžari, Romi in vsi, ki živijo tu v Prekmurju in tisti, ki smo se raztepli širom Slovenije in sveta, smo doživljali v minulih osemdesetih letih zelo zgoščeno in zelo protislovno zgodovino. Čas meja in nekdanjih omejitev vseh vrst - vse bolj in upajmo tudi dokončno izpodriva čas sodelovanja, čas nekoč neslutenih razvojnih možnosti in izzivov. Prihodnost je v združeni Evropi, v skupnosti enakopravnih in po nacionalni identiteti prepoznavnih velikih in malih evropskih narodov, ki bodo živeli v miru, demokraciji, sodelovanju in tekmovanju v dobro vseh evropskih ljudi, v tem nesrečnem stoletju trdo preizkušenih z vojnami, totalitarnimi ideologijami in najbolj grobim nasiljem vseh vrst.

To je izziv in priložnost tudi za nas, za Slovenijo in Prekmurje. Zato je nujno soglasje državljanov v Sloveniji, dogovor večine slovenskih volilcev in politikov, da je mogoč nov razvojni zagon slovenske države le s sodelovanjem, dialogom, strpnostjo in medsebojnim spoštovanjem ter zaupanjem. Tako bomo ohranjali različnosti, ki so vir novih zamisli. Imeli bomo zanesljivo podlago za ustvarjalno življenje v takšni nastajajoči Evropi in dogovor za življenje v omikani demokraciji in ne v političnem, pravnem in socialnem barbarizmu. Zato tudi današnje slavje ni zmagoslavje enih in vzrok za nezadovoljstvo drugih. Iz spominjanja prekmurskih Slovencev in Madžarov iščimo nove moralne moči za zrelejše soočanje s prihodnostjo, za okrepitev nadvse potrebne samozavesti vseh državljank in državljanov Slovenije za skupno, za vse odprto ustvarjanje novega razvojnega soglasja.

Prav pomanjkanje samozavesti nas pri tem ovira. Srečujemo se z njim vselej, ko se odloča o odprtih vprašanjih naših odnosov s sosedi in še posebej, ko je potrebno določiti svoje interese in svoje mesto v prizadevanjih mednarodne skupnosti za umiritev in ureditev razmer na Balkanu. Bojazen pred domnevnim potiskanjem Slovenije v nekakšne politične novotvorbe, ki naj bi spominjale na nekdanjo Jugoslavijo, vzdržujejo v slovenskem političnem in javnem življenju nasploh tisti, ki očitno niso vedeli in ne vedo, zakaj smo Slovenci leta 1990 uveljavili pravico do samoodločbe in zahtevali razdružitev s takratno skupno jugoslovansko državo. Vedejo se, kot da je bil slovenski plebiscit, sklicevanje na pravico do samodločbe in ustanovitev lastne demokratične in odprte države prevara mednarodne skupnosti. Kot da še danes niso prepričani v globoko utemeljenost takratnih odločitev in kot da ne bi ne poznali in ne izkusili vse globine in ostrine političnega, duhovnega, gospodarskega in civilizacijskega konflikta, ki je v osemdesetih letih porušil sleherno možnost skupnega življenja v takratni državi. Slabo vest imajo, ker niso takrat ne razumeli in ne tvegali ničesar in ker tudi danes ne razumejo, da prav ignoriranje odgovornosti Slovenije v skupnih naporih mednarodne skupnosti za rešitev krize na Balkanu daje argumente tistim, ki žal še vedno mislijo, da je Slovenija s svojo odločitvijo na plebiscitu soodgovorna za vso nepojmljivo tragedijo in trpljenje ljudi na Balkanu. Kar smo o naravi in razraščanju nasilja v Jugoslaviji Slovenci vedeli pred desetimi leti, ve danes ves svet. Pošteno je, da zdaj, ko svet, morda tudi z zamudo, odpravlja tudi po naši zaslugi razloge nasilja in vzpostavlja pogoje za človeka vredno življenje na Balkanu, sodelujemo z vsemi svojimi sposobnostmi in možnostmi tudi mi. To od nas tudi pričakujejo.

V današnjem demokratičnem svetu, v katerem se razmerja vzpostavljajo na načelih OZN, si vsaka država sama določa svoje mesto. Nihče danes nobene demokratične države ne more prisiliti, da stori karkoli kar je v nasprotju z njenimi vitalnimi, legitimnimi nacionalnimi interesi, ki imajo mednarodno veljavo. Ni danes demokratične države, ki bi svoje življenjske interese gradila na zaprtosti. Razen, če v odprtosti vidi nevarnost, ker preizkuša sposobnost, konkurenčnost, ustvarjalnost v mednarodnih razsežjih. Prav v strahu, da bi se v tej mednarodni konkurenci pokazala nesposobnost, da ponudimo svoje videnje reševanja balkanske krize, odpravljanja njenih zgodovinskih vzrokov in poti sodelovanja, ki naj te narode in države čimprej pripeljejo v evropske integracije in v sodobni tok evropske zgodovine in tudi v neznanju sta prava razloga vzdrževanja tega političnega strahu pred prepoznavanjem in priznavanjem dejstva, da ima Slovenija ne samo svoj zahod in sever, ampak tudi svoj jug in svoj vzhod. Da objektivno ni le del srednjeevropskega duhovnega prostora, ampak je prav tisti njegov del, ki meji na Balkan. In da prav to dejstvo Sloveniji nalaga posebno vlogo in odgovornost. Tudi v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo, ki je izzval ponekod v Sloveniji novo nelagodje, nove neznanke in nove fobije pred Balkanom.

Za Slovenijo je koristen drugačen pogled na Pakt o stabilnosti. Nihče namreč v sodobnem svetu ne more pričakovati, da bo dobil kaj od skupnega dobrega, od miru, varnosti, stabilnosti, demokracije, vladavine človekovih pravic, gospodarskega razvoja, blaginje, zavarovanja pred organiziranim kriminalom, korupcijo itd., če ni tudi sam pripravljen prispevati k ustvarjanju in varovanju tega skupnega dobrega. Egoizem držav in narodov pač ni vrednota, ki bi jo mednarodna skupnost priznavala in nagrajevala. Solidarnost, pripravljenost prevzeti del skupnega bremena je vrednota, s katero se danes vstopa v mednarodno skupnost. Od tega je odvisna verodostojnost sleherne države. Najslabše, kar lahko danes doleti kakšno državo je sloves egoistične in verolomne države.

Pakt stabilnosti smo hoteli tudi Slovenci. Dolgo let smo Evropo prepričevali, da je Balkan evropski problem in da v krvavi konflikt zapletene države same ne bodo našle poti iz njega, da ne bodo našle poti v Evropo, če ne bo najprej Evropa, enotna in odločena, da je tudi tu možno življenje kot povsod drugod po Evropi, prišla s svojimi vrednotami, svojimi projekti in pomočjo na Balkan. Za tem projektom stoji dobesedno ves svet, saj v njem sodelujejo EU, OVSE, Svet Evrope, OZN, OECD, NATO, ZEU, mednarodne finančne ustanove, države od ZDA do Japonske in vse dosedanje regionalne pobude. Slovenija je del tega urejenega in mirnega sveta. Njena priložnost in odgovornost je, da je dejavna v paktu in da prispeva k stabilizaciji jugovzhodne Evrope. Slovenija ima prednosti, lahko ponudi znanje, od tod tudi ideja o mednarodni univerzi v Sloveniji za jugovzhodno Evropo, o šolanju poslovnežev, o prenašanju naših izkušenj pri uveljavljanju vladavine človekovih pravic in demokratične manjšinske politike, o usposabljanju malih in srednjih podjetij, o razminiranju Kosova in BiH, o vzpostavljanju bančnih in finančnih zavodov, zavarovalnic itd. Za zdaj je mogoče reči, da gospodarska in intelektualna Slovenija ravna natanko tako kot ravnajo vse druge evropske države, ki so pripravljene kaj storiti za mirno prihodnost Balkana, ki razumejo, da je mirna in varna Evropa tudi njihov življenjski interes. Ko bo tako ravnala tudi vsa slovenska politična elita, bomo lahko z zadovoljstvom ugotovili, da je dozorela tudi naša državna samozavest.

Znotraj tega je vsekakor tudi razumevanje in prepoznavanje razvojnih možnosti in priložnosti Prekmurja, najprej tu doma in nato preko Mure v vsej Sloveniji. Pa tudi nenehna skrb in negovanje sožitja ljudi različnih narodnosti in veroizpovedi. Soglasje o tem, skupna volja in odločenost, storiti čimveč za skupno in s tem tudi lastno dobro in kar najbolj izkoristiti razvojne možnosti in priložnosti, bo tembolj trdno in uspešno, čimbolj dosledni bomo ostajali lastnim temeljnim zavezam, sprejetim na plebiscitu 1990 leta v Prekmurju in v celotni Sloveniji. Tudi tistim, katerih korenine sežejo nazaj v pričakujoča upanja in odločitev 1918 leta, s katerim se je Prekmurje združilo s skupno slovensko domovino.