PREPAD MED VZHODOM IN ZAHODOM IZNIČUJE RAZVOJNI OBET EVROPE KOT CELOTE
Kongres Eurochambres

Berlin (Nemčija), 19. oktober 2000

Politika s težavo in samo deloma dohaja gospodarsko univerzalizacijo, je v svojem govoru na rednem letnem kongresu Eurochambers, združenju 1300 evropskih nacionalnih zborničnih organizacij, ki skupaj predstavljajo 14 milijonov evropskih podjetij, dejal predsednik Kučan in dodal, da je delovanje mednarodnih institucij premalo v sozvočju s spremenjenim svetom in premalo preventivno, da bi preprečevalo konflikte, ki nastajajo kot posledica razlik v gospodarski razvitosti posameznih delov sveta. Te razlike globalizacija še povečuje.

Iskanje izhoda iz obetavnih, a hkrati tudi zaskrbljujočih razmer po njegovem ne bo moglo mimo oblikovanja nove globalne svetovne politike in mimo nove svetovne gospodarske in finančne ureditve, ki bo tudi z redistribucijo dobičkov omogočila uveljavitev socialne funkcije države, pa tudi razvojne spremembe v državah, ki so zaostale v gospodarski rasti. Za oblikovanje te politike nosijo odgovornost tudi danes gospodarsko najmočnejše države, ki bodo morale svoje tradicionalne legitimne nacionalne interese dopolniti z interesi, ki jih v globalnem svetu utemeljuje zahteva po globalni odgovornosti. To velja tudi za evropske velesile in njihovo odgovornost za združujočo se Evropo kot del globalnega sveta.

Evropa bo po mnenju predsednika Kučana lahko eden od nosilcev civilizacijskega razvoja v globalni družbi le, če bo notranje globalizirana, če bodo vanjo integrirani vsi njeni deli, kajti prepad med njenim vzhodom in zahodom, izničuje razvojni obet Evrope kot celote.

Foto: BOBO


Spoštovane gospe in gospodje,

v čast mi je, da me je vodstvo Eurochambres-a povabilo, naj spregovorim tako cenjenemu avditoriju. Tema Vital Enterprises, Vital Europe je izzivalna. Svoj nagovor sem namenil Evropi prihodnosti. Govoril bom o svetu hitrih in globokih sprememb, v katerem so edina stalnica le še spremembe same in o Evropi, ki mora biti med akterji ustvarjanja podobe in vsebine novega sveta.

I.

Turbulentno okolje spreminjajočega se sveta potrjuje tezo Nobelovega nagrajenca Kuznetsa, da imajo razvojne prednosti tiste države, ki v upravljanje svoje družbe in vodenje svojega gospodarstva v največji meri vključujejo znanje in tehnološki napredek. Razvojno potenco imajo države, ki zmorejo premišljeno določiti razmerje med znanjem in kapitalom v korist znanja ter sprejemati in uveljavljati civilizacijske vrednote sodobnih družb.

Globalizacija je danes dejstvo. Z njim se soočamo tudi v Evropi, ki postaja enoten gospodarski in vse bolj tudi politični prostor. Države danes vedno bolj izgubljajo svojo tradicionalno identiteto, specializacija je v ekonomiji vedno večja, multinacionalne družbe se vedno manj ozirajo na države meje, njihove bilance so dostikrat večje kot celotni proračuni ali celo BDP manjših držav, pravila poslovanja so poenotena po vsem svetu, nacionalni pravni sistemi so vse bolj enaki, fizične razdalje postajajo nepomembne, angleščina je postala globalni poslovni jezik; Visoko razvite in inovativne družbe pospešeno razvijajo nove tehnologije in znanja ter na njih gradijo programe, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost. Tehnološko manj zahtevni ter delovno intenzivnejši programi se selijo k manj razvitim gospodarstvom; Uveljavljajo se t.i. dinamične osnove konkurenčnosti. Vir konkurenčnosti so predvsem tehnologija ter vse bolj znanje, ideje in informacije nasploh. Izjemno pomemben dejavnik je postal v konkurenčnem boju čas. Prednost ima tisti, ki je prvi na trgu, ki nov izdelek prodaja hitreje kot konkurenca in hkrati na čim večjem številu velikih trgov, ali zna celo narediti iz njega svetovni standard. Znanje, ki rojeva nove ideje, postaja temeljna konkurenčna prednost. To je blago, po katerem se danes najbolj povprašuje. Najbolj razviti deli sveta postajajo laboratoriji idej, ali kot mi je ob nedavnem obisku v Sloveniji dejala predsednica Hewlett-Packarda gospa Fiorina: svet doživlja novo renesanso - renesanso idej;

Izjemno pomembnost razumevanja pomena tehnologij in inovacij ter ustvarjanja novih idej najbolje ponazarjajo rezultati študije, ki jo je naredil nizozemski Institut za strateške in politične študije. Ta študija dokazuje, da znižanje cene prinaša le nekaj mesecev prednosti pred drugimi; dobra promocija eno leto; razvoj novega proizvoda dve leti; razvijanje procesa tri leta; utrditev na globalnem trgu štiri leta; vrhunsko in vsestransko usposobljen in opremljen kolektiv pa prinaša prednost kar sedmih let. Verjamem, da je urediti podjetje zelo zahtevna in težka naloga. Verjetno pa je urediti državo, gospodarstvo in družbo še bistveno težje. Če pogledamo zadnjih 40 ali celo več let nazaj, ni več kot 15% držav, ki so sizagotovile nadpovprečno uspešno stopnjo razvoja. Te so imele visoko stopnjo soglasja, oziroma notranjega dogovora med upravljavci razvoja, avtokratskega kot je bilo v večini t.i. azijskih tigrov, ali demokratičnega, kot so ga dosegle države z demokratično tradicijo.

Informacijska družba je postala gonilo univerzalnosti našega globalnega sveta. Politika s težavo in samo deloma dohaja gospodarsko univerzalizacijo. Imamo sicer OZN, njene specializirane organizacije, Mednarodni monetarni fond, Svetovno banko in druge mednarodne finančne institucije ter druge mehanizme uravnavanja mednarodnih razmerij. Toda te se žal na spremembe v svetu praviloma odzivajo šele po izbruhu finančnih, gospodarskih in političnih kriz. Njihovo delovanje je premalo v sozvočju s spremenjenim svetom in ne delujejo dovolj preventivno, da bi preprečevale konflikte, ki nastajajo kot posledica razlik v gospodarski razvitosti posameznih delov sveta. Te razlike globalizacija še povečuje. Na pasti globalizacije opozarjajo nedavni nemiri in protesti v Seattlu, Washingtonu, Melbournu in Pragi, pa tudi dokumenti, sprejeti nedavno na Millenium forumu v okviru OZN. Nekdanji glavni ekonomist Svetovne banke Joseph Stiglitz v svojem zdaj že znamenitem poročilu na lanskoletni konferenci o razvoju pravi: "...the failures of the reforms that were widely advocated for go deeper - to a misunderstanding of the very foundations of a market economy, as well as a failure to grasp the fundamentals of reform processes. I will argue below that at least part of the problem was an excessive reliance on textbook models of economics.".

Iskanje izhoda iz sedanjih zelo obetavnih a hkrati tudi zaskrbljujočih razmer ne bo moglo mimo naslednjih nalog:

Prva zadeva oblikovanje nove svetovne gospodarske in finančne ureditve, ki naj tudi z redistribucijo dobičkov omogoči uveljavitev socialne funkcije države pa tudi razvojne spremembe v državah, ki so zaostale v gospodarski rasti, ali si pri novem razvojnem zagonu ne morejo pomagati same. Za to nosijo odgovornost tudi danes gospodarsko najmočnejše države. Zaradi novih okoliščin bodo morale svoje tradicionalne legitimne nacionalne interese dopolniti z interesi, ki jih v globalnem svetu utemeljuje zahteva po globalni odgovornosti. To velja tudi za evropske velesile in njihovo odgovornost za združujočo se Evropo kot del globalnega sveta.

Druga zadeva vzpostavitev nove globalne svetovne politike, za katero bi se soglasno odločile velike in manjše nacionalne države. Vabljiva možnost o dogovoru političnih in gospodarskih velesil, da bi zaradi svoje politične in gospodarske moči ter domnevne priviligirane odgovornosti oblikovale nekakšno svetovno vlado velikih, ki bi določala notranjo in zunanjo politiko vseh sedanjih in prihodnjih nacionalnih držav, ni nikakršna rešitev. V končni posledici bi pripeljala do nove delitve političnih in gospodarskih interesnih sfer z vgrajeno možnostjo konfliktov in sovraštva. Potreben je nov, odgovoren premislek o karakterju, vlogi in pomenu nacionalne države, kot je nastala v politični misli in praksi 19. stol. in kakršno zvečine še vedno poznamo. Soočiti jo je treba z idejo o odprti državi državljanov, ki ustreza novi ureditvi sveta. Država 21. stol., odprta za sodelovanje in pripravljena na globalno odgovornost, bi morala biti naklonjena skupnemu izvrševanju dela svojih suverenih državnih funkcij v demokratično dogovorjenih in nadzorovanih nadnacionalnih in transnacionalnih skupnih ustanovah na posameznih kontinentih in morda tudi na globalni ravni.

Tretja naloga zadeva globalno širjenje politične, gospodarski in kulturne demokracije kot nove strategije miru, varnosti in sodelovanja. Globalno širjenje tovrstne demokracije, ustvarjalno povezane s civilizacijskimi tradicijami različnih delov človeškega sveta, najbolj zanesljivo zagotavlja lokalni in svetovni mir ter s tem pogoje za nov vzpon in razvoj človeštva. S človekovimi svoboščinami in pravicami kot univerzalnimi vrednotami globalnega sveta postaja odgovornost vsake države nedeljiva. Vsaka država je odgovorna tako za razmere pri sebi kot za varnost ter stabilnost celote.

Četrta zadeva vzpostavitev dialoga in sodelovanja med različnimi civilizacijami človeškega sveta. Če naj globalna skupnost zares zaživi, mora imeti "dušo". To "dušo" ji lahko da skupno bogastvo civilizacijskih in duhovnih izkušenj velikih in malih narodov sveta. Cilj medkulturnega dialoga ne more biti globalna kultura, ki bi ljudem in narodom vzela identiteto in varnost, kajti ljudje potrebujemo varno zakoreninjenost v svoji zgodovini in kulturi. Njegov cilj je komunikacija in z njo ustvarjanje zaupanja na podlagi medsebojnega spoznavanja in spoštovanja, ki daje človeški družbi notranjo stabilnost, trdnost in solidarnost. Sicer tvegamo, da bodo nekdanje ideološke konfrontacije hladne vojne zamenjali medcivilizacijski in medreligijski spopadi.

Tudi Evropa prihodnosti mora imeti dušo. Ljudje namreč ne sprašujejo le, ali in kako Evropa funkcionira, prek kakšnih ustanov in pravnih sistemov, sprašujejo tudi, kaj pomeni združena Evropa zanje osebno. Sprašujejo o kulturi in vrednotah Evrope, manj sprašujejo o pravilih, o kontribucijah, stimulacijah, kvotah in podobnem. To prepuščajo gospodarstvenikom, strokovnjakom, ustreznim institucijam in upravljavcem držav. Kot pravi ameriški sociolog Daniel Bell, je danes nacionalna država za velike probleme premajhna in za majhne probleme prevelika. Partner globalnemu svetu je lahko globalna in povezana, če ne že združena Evropa, ki bo uspevala z udejanjanjem podjetniškega duha, z razvijanjem svoje raznolikosti ter z zvestobo vrednostnemu sistemu, ki ga je oblikovala v demokratični tradiciji duha evropske civilizacije.

II.

Toda ali se Evropa ustrezno odziva na spremembe v svetu; jih spodbuja in soustvarja ali zgolj brani svoje pozicije? Ali ustvarja Evropa razvojne vzvode, da bi se uveljavila kot eden ključnih igralcev pri spreminjanju sveta in sebe same?

V odprtem multipolarnem svetu, v katerem ni več središče razvoja človeške civilizacije, kot je to bila zadnjih 500 let, je Evropa lahko eden od nosilcev civilizacijskega razvoja le, če je notranje globalizirana. Če so vanjo integrirani vsi njeni deli, če ni nihče izključen iz skupne prihodnosti in marginaliziran. Evropa potrebuje koevolucijo.

Po padcu berlinskega zidu je Evropo zajelo skoraj evforično upanje. Nenadoma se je zazdela mogoča tudi drugačna Evropa. Njena prihodnost je dobila prepoznavno in realno oprijemljivo vsebino v evropski združevalni ideji in EU. Širitev EU zagotavlja prihodnost, članstvo v njej pa je cilj prizadevanj velike večine držav srednje in vzhodne Evrope. Boljše možnosti od te, ki jo ponuja poberlinska Evropa, nismo imeli nikoli doslej. Tudi ne večjega izziva od tega, ki ga prinaša globalizacija. Odgovornost Evrope za vstop v lastno prihodnost je hkrati odgovornost Evrope za prihodnost sveta.

Toda na ruševinah berlinskega zidu so se kmalu izrisali zametki novih delitev v Evropi. V realnem življenju obstoji danes več Evrop. Tu so države EU in članice NATA, ki se razvijajo na dolgi evropski demokratični tradiciji, veljavi človekovih pravic in možnostih novega gospodarskega vzpona tudi s skupno evropsko valuto; to je ena Evropa. Druga Evropa so države, ki se pogajajo z EU. Torej države, ki so v čakalnici prvega in drugega razreda za vožnjo na evropskem vlaku. Tretjo Evropo sestavljajo države vzhodne in jugovzhodne Evrope (Ukrajina, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Albanija, Makedonija, Moldavija), ki še niso prispele niti v predsobo evropske čakalnice, čeprav to želijo. Nekatere brez pomoči tja ne bodo prišle.

Srbija, jeziček na tehtnici miru v Jugovzhodni Evropi, je z izidom zadnjih volitev, na pragu sprememb. Tudi od ravnanja Evrope do Srbije je odvisno, ali bo evropski vrednostni sistem znova vstopil v zavest srbskih ljudi. Srbiji je potrebno pokazati zahtevno, vendar realno perspektivo za vstop v evropske integracije. Tako kot drugim balkanskim državam. Vsem pod enakimi pogoji, brez popuščanja, a zato s toliko več razvojne pomoči. To bo prispevalo k temu, da se bosta po padcu režima začela spreminjati tudi politika in vrednostni sistem, na katerem se je utemeljevala; spreminjati tako, da bosta na vseh najpomembnejših identifikacijskih točkah prepoznana kot realna alternativa Miloševićevi politiki.

Odziv na francosko pobudo za srečanje Evropske unije z državami JV Evrope in nekaterimi drugimi, 24. novembra v Zagrebu, je ugoden. Pričakovanja o učinkoviti ureditvi razmer na zahodnem Balkanu so se povečala. Nastopil je trenutek, ko mora odločujoča evropska politika oblikovati novo, bolj uspešno strategijo za ureditev razmer na svojem jugovzhodu, če zares hoče globalno Evropo. Tudi v sodelovanju z Rusijo, ki resda živi še svoje življenje, a se iz gospodarskih in socialnih neravnovesij ne bo izkopala brez podpore razvitih držav.

Slovenija verjame v evropsko združevalno idejo. Povečuje svoja prizadevanja, da bi do konca leta 2002 izpolnila pogoje za sprejem v EU. Verjamem, da bo novembrsko poročilo Komisije o pripravljenosti držav kandidatk to potrdilo. Toda prav zato je življenjsko zainteresirana za odgovor, ali bo do takrat EU končala s svojimi institucionalnimi reformami in bo pripravljena za širitev. Z veseljem so bile zato sprejete izjave francoskega predsednika Chiraca na praznovanju nemške združitve v Dresdenu, o pripravljenosti Evropske unije za širitev. V Sloveniji se, tako kot tudi v drugih državah kandidatkah, ne pripravljamo zgolj na vstop v Evropsko unijo - sprašujemo se tudi, v kakšno Evropsko unijo vstopamo. Ta je brez dvoma vložila v varno in stabilno prihodnost svojih držav ogromno naporov, izostrila je vrednostni sistem, na katerem utemeljuje notranja razmerja ter poiskala model preraščanja notranjih antagonizmov. Zdaj gre za to, da to kar je dosegla, razširi na vso Evropo in v implementacijo tega vključi tudi nove države in njihove vizije.

Pomemben korak v spoznanju Evropske unije, da je sodelovanje z deželami Srednje in Vzhodne Evrope in njihova vključitev v območje povezane telekomunikacijske, informacijske in druge infrastrukture ter vse bolj prostega pretoka blaga, storitev, kapitala, tehnologije in naložb strateškega pomena zanjo, je bil storjen že s Koebenhavensko pobudo leta 1993. Od takrat do danes so tranzicijske države prehodile trnovo pot svoje preobrazbe. Nekatere so jo skoraj končale, druge so še globoko v tem procesu. Podirati so morale in še morajo staro, ne da bi imele jasen načrt za novo in ne da bi natančno poznale rešitve, ki jih terja novo okolje. Tranzicija je boleč in dolgotrajen proces z mnogimi socialnimi in političnimi napetostmi, ker se drugače razporejajo dohodki, bogastvo in moč. Pomembne so posledice na mehanizme trga dela. Te so povzročile ogromne razlike v vzhodnoevropskih državah in državah nekdanje Sovjetske zveze. Slabe in komaj zadovoljive gospodarske rezultate tranzicije so praviloma spremljali visoki socialni stroški. Svetovna banka ugotavlja, da se je število revnih v tranzicijskih deželah povečalo s 7 na 88 milijonov - skoraj vsi so v Romuniji, Ukrajini in Rusiji. (V poročilu Združenih narodov o človekovem razvoju je po podatkih za leto 1997 med 170 državami sveta po indeksu človekovega razvoja Slovenija na 28. mestu, Češka na 35., Slovaška na 42. in Poljska na 44. mestu.) Nedvomno so bili socialni stroški prehoda iz kapitalizma v socializem v Rusiji (med 1917 in 1922) ter v Vzhodni Evropi (1940 - 1949) celo mnogo višji kot socialni stroški prehoda iz socialističnega v tržno gospodarstvo, vendar je vprašanje, ali so bili visoki socialni stroški tranzicije res potrebni. Verjetno bi bila tranzicija manj boleča, če bi Evropa pravi čas našla učinkovit razvojni model, katerega bistvena sestavina je širitev EU.

Predvsem pa razviti del Evrope premalo upošteva, da poglabljanje ločnice med razvitimi evropskimi in tranzicijskimi državam, ne ubija zgolj prihodnosti tranzicijskih držav. Prepad, ki v svetu poteka med razvitim severom in revnim jugom, se v Evropi kaže kot spopad med njenim vzhodom in zahodom. Poglabljanje tega prepada izničuje tudi razvojni obet razvitih in Evrope kot celote. Tranzicijske države namreč niso zgolj potencialni trgi razvitih, predvsem so njihovi speči razvojni potenciali. Za skupno rast in razvoj so odločilne možnosti za učinkovito aktiviranje teh razvojnih potencialov. Trdno sem prepričan, da Evropa za svojo konkurenčnost v globalnem svetu ne potrebuje vselej novih predpisov, ki bi zahtevali enake paradižnike in piščance po vsej Evropi. "Evropa prihodnosti" mora biti novo "evropsko podjetje", v katerem bodo upravljavci razvoja Evrope probleme znali spreminjati v razvojne izzive, kot jih znajo gospodarstveniki v najbolj uspešnih podjetjih. Potem bodo tudi zmogli premostiti razvojni prepad med vzhodno in zahodno Evropo. Znali bodo preprečiti, da zaradi preveč razpetih jader enih ne bi vsi skupaj končali v brezvetrju. Znali bodo na različnosti kultur, tradicij in izkušenj zgraditi evropski razvojni laboratorij za produkcijo idej. Kajti najpomembnejša valuta prihodnosti ni niti ameriški dolar niti evropski euro. Najpomembnejša valuta prihodnosti je tudi v Evropi ideja.

Junija leta 1997 sem bil v Berlinu na mednarodni ekonomski konferenci ob svečanosti 50. letnice Marshallovega plana. Utemeljeno se je govorilo, kako je vzpodbudil gospodarsko obnovo porušene Evrope. Žal le zahodnih evropskih držav, saj se je tisti čas že zgodila zlovešča železna zavesa. Posledice so znane in bodo še dolgo bremenile Evropo. Sedaj imamo priložnost, da skupaj zgradimo Evropo tretjega tisočletja. Imamo priložnost za vseevropsko spravo in s tem za oblikovanje svobodne skupnosti evropskih držav. Skupnosti, ki bo temeljila na socialni stabilnosti, kompetitivnem sodelovanju na skupnem gospodarskem prostoru, vladavini človekovih pravic in drugih vrednotah evroameriškega demokratičnega izročila. Gre za to, kaj vidimo kot svojo prihodnost. Ali Evropo s samozadostnimi nacionalnimi strukturami, z vladavino velesil po vzoru 19. stoletja, ali pa Evropo 21. stoletja. Na hiranje obsojeno samozadostnost je v svetu, ki je postal globalna vas, mogoče preseči samo, če evropskemu provincializmu zoperstavimo evropski globalizem. Manjši narodi in države verjamemo vanj. Ne zaradi klasičnih primerjalnih prednosti, kot jih pozna ekonomija, in prednosti, ki jih objektivno imajo veliki. Vanj verjamemo zato, ker so glavni motor globalne Evrope in njene učinkovite umestitve v svet postale ideje. Pri njih ni pomembna velikost, pomembni so ljudje. Ob uveljavitvi te sodobne konkurenčne prednosti dobivamo svojo možnost in priložnost tudi mi.


Spoštovane gospe in gospodje, v iskanju novega obraza "Evrope prihodnosti" ter načrtovanju učinkovitih poti hitrejšega in kakovostnega razvoja globalne Evrope vam želim uspešen 8. kongres in v vaših razpravah potrditev osrednje teze kongresa: "Vital Enterprises, Vital Europe".