|
ODGOVORNOST EVROPE ZA VSTOP V LASTNO PRIHODNOST JE HKRATI ODGOVORNOST EVROPE ZA PRIHODNOST SVETA
Nagovor predsednika RS Milana Kučana v latvijskem parlamentu
Riga (Latvija), 2. marec 2000
Na povabilo predsednice republike Latvije Vaire Vike-Freiberga je predsednik republike s soprogo na dvodnevnem uradnem obisku v Republiki Latviji. To je prvi obisk na najvišji ravni v Latviji, v državi, ki je priznala neodvisnost in suverenost Republike Slovenije že avgusta 1991 in je bila tretja v vrstnem redu držav, ki so priznale Slovenijo. Predsednik Kučan bo imel pogovore s predsednico Latvije, predsednikom latvijskega parlamenta in predsednikom vlade, nagovoril bo tudi latvijske parlamentarce. Z obiskom v Latviji, s katero ima Slovenija prijateljske odnose, brez odprtih vprašanj, bo predsednik republike Milan Kučan zaključil krog obiskov v baltskih državah.
Prihodnost je izziv. Za Slovenijo in Latvijo enak kot za vso Evropo. Je priložnost. Je pa tudi odgovornost. Ostane lahko samo hrepenenje in upanje. Lahko pa postane stvarnost. Zmore jo lahko le skupni napor vseh evropskih držav. Velikih in majhnih.
Konec je evropocentrizma, časa, ko je Evropa v dobrem in slabem zaznamovala svetovno civilizacijo. Nastajajo nova razvojna središča človeške civilizacije. Evropa ima prihodnost, če bo znala s svojo identiteto najti poti sodelovanja z njimi.
Evropsko združevanje ni predvsem in samo tehnika združevanja držav. Je njeno usposabljanje, da bo lahko vplivala na takšno ureditev sveta, v kateri različnost kultur in civilizacij ne bo zarisovala bojnih linij novih sporov in spopadov, ampak potrebo po dialogu med njimi. Da bo za tak svet soodgovorna.
V sebi mora Evropa postati družba strpnosti, ki bo omogočala notranje sodelovanje, spoštovanje in sožitje evropskih narodov, dokončnost evropskih meja in urejen in svoboden položaj narodnostnih manjšin. Priznavanje različnosti lahko koristi vsem državam. Odgovornost Evrope za vstop v lastno prihodnost je hkrati odgovornost Evrope za prihodnost sveta.
Znotraj skupne evropske preteklosti smo imeli posamezni narodi svojo različno preteklost. Tudi Slovenija in Latvija. Zdaj si vsi želimo svojo drugačno prihodnost, a znotraj skupne evropske prihodnosti. Imamo skupno in vsak svojo evropsko izkušnjo in spoznanje, da je sedanji trenutek naše zgodovine velika priložnost.
Zgodovino delamo ljudje. Ne regulirajo je od volje ljudi neodvisni zgodovinski zakoni. Človek ima svojo svobodno voljo. Uveljavlja jo lahko tam, kjer obstajata vladavina človekovih pravic in na njih temelječa politična demokracija. Zdaj je načeloma tako skoraj v vsej Evropi. Ljudje s svojo izkušnjo in upanjem, s svojo svobodno voljo so verodostojen pritisk na vodstva demokratičnih držav, da končno stopijo korak v skupno evropsko prihodnost.
Pogled in premislek o preteklosti pove, kakšna je prihodnost, v katero je treba stopiti. Zato je srečevanje s prihodnostjo najprej srečanje s preteklostjo. Slovo od preteklosti je spričevalo zrelosti za prihodnost.
I. Današnja in jutrišnja Evropa
Veliko upanje, da se preteklost ne more ponoviti, je preplavilo Evropo pred desetimi leti, ko so se odprla brandenburška vrata. Projekt Združene Evrope se je zdel realen.
Elementarna pričakovanja in upanja evropskih narodov, posebej tistih, ki so bili proti svoji volji več kot pol stoletja ne le politično, ampak tudi civilizacijsko prestavljeni na evropski politični vzhod, so danes v velikem delu še vedno neizpolnjena. Desetletja življenja narodov in držav v predberlinski Evropi so pustila globoke sledove v duhovnih in političnih strukturah narodov na obeh straneh fizično padlega zidu. V realnem življenju in tudi v miselnosti pa so ostale sledi starih evropskih gospodarskih in političnih delitev. Nastajajo tudi nove. Za prihodnost Evrope so nevarna znamenja, da se življenje v Evropi tem delitvam vse bolj prilagaja.
Zamisli o evropski domovini kot domovini vseh domovin in še posebej o širitvi Evropske unije, se odmikajo in se lahko odmaknejo v nedoločen čas. To je nezaželena, a povsem mogoča resničnost za baltske države in za države Srednje, Jugovzhodne in Vzhodne Evrope, ki so "v čakalnici" Evropske unije ali celo pred njo, z asociacijskimi sporazumi in pogajanji, ali celo brez njih. Odlaganje širitve tudi po tem, ko bodo posamezne kandidatke izpolnile pogoje, bi lahko razumeli kot bojazen dovoliti tujcem, da vstopajo v doslej s trdno ograjo varovano hišo razvite in stabilne Evrope. Nedoločljivo odlaganje širitve bi imelo negativne učinke. Upajmo, da bo napovedana letnica pripravljenosti EU, da sprejme nove člane, držala in obstala.
Prav ob koncu prejšnjega stoletja se je groteskno in izzivalno izrisala, tudi zaradi šengenske varnostne razmejitve, meja med politično stabilnim in nestabilnim delom evropske celine na njenem vzhodu in jugovzhodu. Tam se je komaj končala vojna vihra, razraščajo pa se terorizem, organizirani kriminal ter korupcija. Stabilna Slovenija živi na meji nestabilnega jugovzhoda in neposredno čuti vse škodljive varnostne, duhovne, civilizacijske, gospodarske in socialne posledice tega prepada. Tudi posledice poenostavljenih razlag o delitvah na zahodno in vzhodno krščansko Evropo in razglašanja krščanskih dežel za branik pred islamskim fundamentalizmom. Doživlja tudi negotovost, v kateri živi del evropskih ljudi zaradi novih znamenj nacionalističnega in religioznega fundamentalizma, antisemitizma in ideološkega ekskluzivizma. Zaskrbljuje vzpon desnega političnega ekstremizma in populizma.
Stabilnemu in demokratičnemu delu Evrope doslej tudi ni uspelo vzpostaviti produktivnih komunikacij in razmerij z Rusijo, ki je soočena s političnimi, gospodarskimi, socialnimi, duhovnimi, pa tudi čustvenimi posledicami razpada sovjetske države. Ni znal določiti razmerja do nekdanje svetovne velesile, s katero je v prejšnjem ideološko bipolarnem svetu delil odgovornost za mir. Tudi Čečenija spravlja svet in Evropo v nove zadrege.
Vse to govori, da so možne zelo različne podobe evropske prihodnosti. Tudi tiste, ki vračajo preteklost. Pri tem so usode malih držav, tudi Slovenije, bolj negotove, od usod velikih. Najbrž velja to tudi za Latvijo.
II. Slovenija med stabilnim in nestabilnim območjem
Slovenija je majhna država. Onkraj nje se začenja nestabilno območje Evrope, čeprav vzbujajo zadnje politične spremembe na Hrvaškem velika upanja, da se bo svet stabilnosti razširil tudi na to našo sosedo. Zgodovina Slovencem ni bila pretirano naklonjena. Svojo nacionalno identiteto smo varovali v skrajno neugodnih zgodovinskih okoliščinah, nikoli do leta 1991 s podporo povsem lastne države.
Slovenija je bila konec osemdesetih let v bivši Jugoslaviji postavljena pred izbiro: ali čedalje hujši totalitarizem, srbska hegemonija nad drugimi narodi in beg od tržnega gospodarstva ali slovenska nacionalna identiteta, človekove pravice, demokracija, tržno gospodarstvo in socialna država, pot v integracije evropskih narodov in držav. Izbira v tem temeljnem konfliktu, ki je razjedal tudi tedanjo Jugoslavijo ni bila težka. Slovenci smo se decembra 1990 na ljudskem plebiscitu odločili za samostojnost, demokracijo in za evropsko usmeritev.
Prehod iz sistema socialističnega samoupravljanja v tržno gospodarstvo in demokratično, racionalno urejeno socialno državo je bil za Slovenijo manj boleč kot za države nekdanjega vzhodnega bloka. Ni pa bil nič manj zapleten kot drugod. Kot samostojna država je Slovenija sorazmerno hitro prešla v stabilno parlamentarno demokracijo, v tržno gospodarstvo s stabilnimi makroekonomskimi pogoji poslovanja podjetij in razmeroma socialno trdno družbo.
Slovenija ima 14.000 dolarjev bruto družbenega proizvoda na prebivalca po kupni moči. Dosega 71% povprečja Evropske unije in ima več kot 70% višji BDP na prebivalca od povprečja desetih držav kandidatk za vstop v Evropsko unijo. Po indeksu človekovega razvoja analize OZN uvrščajo Slovenijo med 170 državami na 28. mesto.
Slovensko gospodarstvo raste s stopnjo 4% letno. Delež javne porabe za izobraževanje je skoraj 6%, za raziskave in razvoj 1,6% BDP. Slovenija ima precej mednarodnih in tudi že prva globalna podjetja. Išče nova strateška partnerstva.
Danes se Slovenija pogaja, tako kot od nedavna tudi Latvija, z Evropsko unijo. Oddala je pogajalska izhodišča za vsa področja. Prizadeva si, da bi v celoti, na vseh področjih javnega življenja uvedla evropske standarde. Na ustanove združene Evrope je še pred desetletjem gledala evforično, danes z zadostno mero kritičnosti. Vendar večina Slovencev postaja prepričanih, da si lahko zagotovimo tako svojo nacionalno identiteto kot varno življenje, demokracijo in blaginjo, če smo člani Evropske unije in Nata. Združena Evropa je za Slovence najbolj varen skupni dom.
Vemo, da Slovenija ne more biti industrijsko močna država v svetovnem merilu. Ne more biti pomembna v svetu kvantitativnih meril. Prihodnost iščemo v znanju, ki se potrjuje v kvaliteti izdelkov in storitev. Zato ima in razvija dobre, sodobne šole. Računalniška pismenost je zelo visoka, splošna izobrazba tudi po evropskih standardih nadpovprečna. To je dobra podlaga za razvoj podjetij z visoko tehnologijo, tudi za tista s področja informatike in procesne tehnike.
III. Balkanski sindrom
Slovenija živi v razmerah, ko ji Balkan s svojim nemirom "diha za vrat". Tam vlada posebno ozračje, s posebnimi političnimi razmerami, stanjem duha, mednacionalnimi in medčloveškimi odnosi, ki kažejo "bolezenska", duhovnopolitična patološka znamenja v osrčju jugovzhodne Evrope.
Države na tem prostoru so rezultat evropske zgodovine. Njihove elite vzdržujejo stare miselne vzorce, ki temeljijo na agresivnem nacionalizmu in nasprotujejo univerzalni veljavi človekovih pravic, ki so nad nacionalno in državno severenostjo.
Razlogi za ekstremno supremacijo nacije in nacionalne države so tudi v političnih zemljevidih, ki so jih na Balkanu po številnih vojnih spopadih, še posebej po razpadu otomanskega imperija vedno znova z diktatom zmagovalcev risale evropske velesile. Ti zemljevidi so močno razmikali meje med nacionalnimi in državnimi ozemlji. Od tam izvirajo miti, tudi srbski mit o Kosovu, ki so jih agresivne nacionalistične politične elite priklicale v življenje, da bi podžgale množice vojakov, vernikov in upornikov v krvavih pohodih zoper druge narode.
V temelju vseh balkanskih konfliktov je zgodovinsko - politično nerešeno nacionalno vprašanje nekaterih balkanskih narodov. Izzivajo jih načini reševanja tega vprašanja, še posebej s koncepti nacionalnih držav, zgrajenih na načelu "Blut und Boden", ki imajo nalogo varovati in širiti nacionalni življenjski prostor ("Lebensraum"). Ta koncept služi kot ideološko opravičevanje etničnega čiščenja, genocida in nasilnih izgonov pripadnikov drugih narodov na etnično mešanih območjih, ki jih je najti povsod na Balkanu. Teh konceptov se je posluževala politika tudi drugod po Evropi. Govorjenje o prirojeni genocidnosti narodov na Balkanu je absurdno in služi zgolj kot priročen izgovor opuščanju posegov in angažmajev mednarodne skupnosti, kar se ni dogajalo tako redko.
Dobrih deset let je evropska politika zrla v svoj, maligni balkanski tumor in mislila, da ga lahko ozdravi s političnimi aspirini. Razrasel se je in samo učinkovita kirurška operacija ga je lahko odstranila. Morebitne posledice metastatičnih stanj pa še vedno ostajajo enigma. Tudi zato je nadvse pomembna ohranitev sedanje enotnosti članic Evropske unije in Nata pri uporabi sile zoper množično nasilje nad ljudmi, za katerega so odgovorni brezobzirni igralci političnega pokra. Ti imajo imena in priimke. Pozna jih tudi mednarodno sodišče za vojne zločine. Lanski poseg Nata v Miloševićevo Jugoslavijo je pokazal, da je konflikt na Balkanu končno prepoznan za evropski in svetovni problem. Utemeljevan je bil s stališčem, da so človekovo dostojanstvo in njegove temeljne pravice vrednota, ki jo sodobni svet postavlja višje od suverenosti države. Zato jo pred sistematičnim državnim nasiljem sme in mora zavarovati tudi z mednarodnim posegom. Tako stališči bi lahko pomenilo povsem novo poglavje v mednarodnem življenju in novo poglavje mednarodnega prava. Na preizkušnji bo, če bodo temeljne človekove pravice z množičnim nasiljem kršile velike in močne države. Če bodo takrat in za prihodnje Združeni narodi sposobni posredovati, potem bo morda ceno izkušnje, ki jo je zato človeštvo moralo plačati na Balkanu, mogoče sprejeti.
Slovenija je do nedavna zaman opozarjala na pravo naravo balkanskih konfliktov in na dejanske vzroke balkanskega evropskega sindroma. Upamo, da bo poslej drugače in da bo implementacija Pakta o stabilnosti jugovzhodne Evrope to upoštevala.
Vendar zgolj upanje ni dovolj. Evropa se odloča za zelo zahtevne spremembe. Nihče ne more biti ob njih neprizadet. Nihče ne more pričakovati, da jih bodo opravili samo drugi, in da bo z njimi samo pridobil. Potrebni bosta vztrajnost in potrpljenje, da bi pridobili vsi. A je vredno vztrajati. O tem najbolje govorijo nedavne demokratične spremembe na Hrvaškem. To nam pove naš spomin na tragično podobo evropske preteklosti. Bilo bi neodgovorno do nas samih in do prihodnjih rodov Evropejcev, če priložnosti, ki nam jo tako naklonjeno ponuja zgodovina, zaradi sebičnosti ali strahu pred težavami ne bi izkoristili. To bi bil naš skupen poraz. Da si tega Evropa ne želi, kaže tudi odzivanje na stališča svobodnjaške stranke v Avstriji, potem ko je postala vladna stranka. Pokazalo je, da karkoli se zgodi v katerikoli državi takšnega, da ogroža skupne vrednote in s tem tudi druge države in skupno prihodnost, to ni več zgolj notranja zadeva te države. Spoštovanje skupnih vrednot in odgovornost zanje je temelj skupne varnostne, obrambne, zunanje in tudi notranje politike. Verjamem, da bo Evropa s takšnim odzivanjem dosledna.
Slovenija želi pri tem sodelovati. Želi deliti to evropsko prihodnost z vsemi drugimi ljudmi, narodi in državami dobre volje. Pripravljena je za to srečanje s prihodnostjo storiti, kar zmore, kajti znotraj nje vidi zagotovljeno tudi svojo prihodnost. Verjamem, da isto mislite tudi v Latviji.
Naj mi bo na koncu moje predstavitve pogledov na prihodnost Slovenije v drugačni Evropi dovoljena še kratka vzporednica med baltsko regijo, srednjo Evropo in evropskim jugovzhodom. So nekatere skupne značilnosti zgodovinskih usod narodov in držav teh sicer geografsko različnih evropskih regij. To so majhni narodi z bogato kulturno dediščino in civilizacijskim izročilom, ki so jim posebej v dvajsetem stoletju krojile politično usodo evropske velesile. Najprej neposredno po prvi svetovni vojni, ko so velesile z mirovnimi sporazumi politične meje novih držav določale tako, da se te meje praviloma niso ujemale z etničnimi in so večji ali manjši narodni deli ostali zunaj meja nacionalnih držav, ne da bi bil hkrati urejen njihov položaj, kar je še zlasti v jugovzhodni Evropi stalen vir konfliktov. Nekateri narodi svojih držav sploh niso dobili, med njimi tudi Slovenija. Latvija je tedaj imela večjo srečo. Druga svetovna vojna je znova hudo zarezala v tkiva narodov vseh treh regij na še poseben način. Baltske države je zadela stalinistična okupacija. Srednjo Evropo in njen jugovzhod je pregazilo in okupiralo nacistično in fašistično vojaštvo z grozotami koncentracijskih taborišč, streljanja talcev ali celo fizičnega uničevanja narodov. Mirovni sporazumi po drugi svetovni vojni so z delitvijo interesnih sfer in železno zaveso spet potisnili narode vseh treh regij v polje politične nedemokracije in avtoritarnih vladavin. Ta, zelo kratko skicirana politična izkušnja vseh nas bi nas lahko še bolje povezala in vzpodbudila pri prizadevanjih za pravo prihodnost združene Evrope, ki bi ji bila ena od ključnih značilnosti kakovosti življenja tudi svoboda in polna identiteta manjših evropskih narodov.
Hvaležen sem za priložnost, ki ste mi jo dali, da spregovorim v Vašem uglednem parlamentu.
Hvala, ker ste bili pripravljeni seznaniti se z mojimi pogledi in ker ste me poslušali.
|
