ŠTUDIJ PRAVA IN RAZVIJANJE PRAVNE TEORIJE IMATA V SLOVENIJI SPOŠTLJIVO TRADICIJO
Govor predsednika Milana Kučana ob otvoritvi novih prostorov Pravne fakultete v Ljubljani

Ljubljana, 23. november 2000



Dovolite, da najprej čestitam vam spoštovani gospod dekan, spoštovani profesorski zbor, drage študentke in študenti, spoštovani in dragi kolegi.

Preselitev naše fakultete v nove prostore je praznik, ki smo si ga srčno želele mnoge generacije študentov in profesorjev. Vaši je dano, da se ji te naše skupne želje in pričakovanja uresničijo. Pa se ta stara želja ni uresničila sama po sebi. Trdo je bilo treba delati, da je Pravna fakulteta v Ljubljani končno dočakala preselitev. Veliko ljudi je delalo za ta cilj, vendar je tisti, ki se mu imamo prej kot drugim zahvaliti za njegov trud, požrtvovalnost, iznajdljivost in vztrajnost pa tudi nepopustljivost v soočanju z birokratskimi postopki in nerazumevanjem, naš dekan prof. dr. Janez Kranjc. Nekaj malega sem pri tem sodeloval in lahko brez pomisleka zagotovim, da bi se brez njega danes ne mogli veseliti prazničnega trenutka naše fakultete. Z njim se je mogoče dostojno oddolžiti vsem našim učiteljem, tistim ki so utemeljevali potrebo po študiju prava na nastajajoči univerzi v Ljubljani in potem ta študij tudi vpeljali, pa tudi vsem tistim, ki so ga ohranjali, posodabljali in vnašali vanj vselej nova znanja in dognanja vse do danes. Vsem velja spoštljiv spomin in zahvala zato, da velja naša fakulteta za zelo kvalitetno in ambiciozno pedagoško in raziskovalno visokošolsko ustanovo, ki šola dobre in času in potrebam ustrezajoče pravnike, ki s ponosom povedo, da so diplomirali na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. To je za šolo najdragocenejše priznanje, hkrati pa je to zelo velik motiv za nove študente, ki zadnja leta praviloma prihajajo iz najodličnejšega dela srednješolskih maturantov. To dejstvo pravnemu študiju in našemu široko razvejanemu poklicu zagotavlja prijazno prihodnost.

Študij prava in razvijanje pravne teorije imata v Sloveniji spoštljivo tradicijo. Pravna kultura in spoštovanje prava spadata med temeljna merila za presojo stopnje civilizacijskega razvoja družbe, naroda ali države. Za Slovence bi lahko trdili, da je ta kultura razmeroma visoka in razvita. In da ima neko posebnost. Zgodovina pravnega študija in Pravne fakultete v Ljubljani, ki je bila osrednje žarišče utrjevanja pravne kulture med Slovenci, je namreč hkrati tudi zgodovina slovenske državnosti. Študij prava je ohranjal svojo kontinuiteto skozi obe državi za katere smo se ob svojem času in po svoji volji odločali Slovenci kot državotvoren narod in na katere danes, ko živimo v samostojni, suvereni in mednarodno priznani državi, polagamo pravico državnopravnega nasledstva.

Nastajanje današnje Republike Slovenije je najtesneje povezano s pravom. Nastala je in se je v mednarodnem življenju uveljavila z zavestno naslonitvijo na pravo in z njegovo uporabo. To je bila predvsem posledica spoznanja v takratni državnopolitični strukturi Slovenije, da v sodobnem svetu, ki sebe in svoja razmerja utemeljuje na vladavini prava in vladavini človekovih pravic, ki so osrednja vsebina sodobnega prava, štejejo pravni argumenti in ne politika sile in izvršenih dejstev. Odločitev za pot pravnega utemeljevanja pravice do samoodločbe in njene uveljavitve se je potrdila kot pravilna in uspešna. To dejstvo, ki govori o pomenu prava na zelo specifičnem pravnem področju, na področju državotvornosti, ki je meni po naravi dela od vseh pravnih področij bližje, pa vendarle dovoljuje posplošitev stališč o pomenu prava danes nasploh.

Že dopolnila k takratni Ustavi Socialistične Republike Slovenije septembra 1989. leta so dala pravne podlage za zavarovanje trajne, celovite in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe. Takratno Skupščino Socialistične Republike Slovenije so pooblastila, da sprejme ukrepe za zavarovanje z ustavo določenega položaja Republike Slovenije, če bi zvezni organi v nasprotju s svojimi v ustavi določenimi pristojnostmi posegli v ustavni položaj države Slovenije. Ustavno-pravno urejen položaj Republike Slovenije v okviru skupne države Jugoslavije kot mednarodnopravno priznanega subjekta in ustavna pot razdružitve z nekdanjo skupno državo sta bila odločilna, ko je mednarodna skupnost državi Sloveniji po osamosvojitvi priznala mednarodnopravni status z mejami, kakršne je imela Republika Slovenija v okviru Jugoslavije z Italijo, Avstrijo in Madžarsko ter s sosednjo Republiko Hrvaško.

V procesu osamosvajanja Republike Slovenije v samostojno in neodvisno državo je bilo odločilnega pomena, da je bila odločitev o tem, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, sprejeta na plebiscitu, ki je bil pravno urejen in ustavno utemeljen. Tako je bila ljudska volja izražena prepričljivo na najbolj demokratičen in pravno korekten način. Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, je pravno uredil razmerje med zakonitostjo in legitimnostjo tega dejanja. Po dolgih političnih razpravah so ob političnih obveljali tudi pravni argumenti in je bila sprejeta rešitev, da šteje za veljavno odločitev na plebiscitu, če se zanjo izreče večina vseh glasovalnih upravičencev in ne le udeležencev referenduma. To je dalo plebiscitni odločitvi tako visoko stopnjo legalnosti in legitimnosti, da je v kasnejših prizadevanjih za mednarodno priznanje Slovenije v sicer dovolj nenaklonjenih okoliščinah to bil poglavitni argument.

Naj na tem mestu prestopim v aktualne razmere in poudarim, da nam prav izkušnja s plebiscitom lahko dobro služi tudi pri iskanju rešitve, kako urediti referendum, kar s svojo odločbo že dolgo časa zahteva od državnega zbora tudi ustavno sodišče. Na pravni stroki je, da upoštevaje primerjalno pravo in prakso drugod v svetu pove, kako urediti razmerje med suverenostjo, ki pripada ljudstvu in predstavniško demokracijo, preko katere se praviloma izraža ljudska volja. Poznavanje primerjalnega prava in problemov pri njegovem uresničevanju, tako političnih kot pravnih, in posebej še poznavanje judikature tujih in mednarodnih sodišč lahko zanesljivo prispeva k temu, da bomo tudi sami znali razrešiti čimveč odprtih vprašanj. Nedavni primer, ko se je vlada, ne da bi o tem obvestila slovenski parlament, kaj šele da bi dobila njegovo soglasje, še po sprejemu dopolnitve ustave o volilnem sistemu, obrnila na Evropsko komisijo za demokracijo skozi pravo, odpira vrsto pravnostrokovnih in političnih vprašanj. Kadar gre za uradna zaprosila mednarodnim ustanovam, da pomagajo pri razrešitvi zahtevnega strokovnega ali tudi pravno spornega vprašanja ali uskladitvi z mednarodno prakso, kaže najprej izkoristiti vse strokovne zmogljivosti, ki jih imamo doma in vse domače ustanove, vključno z ustavnim sodiščem. Če pustim ob strani politične vidike, je takšno ravnanje vlade kazalo tudi globoko nezaupanje v domačo pravno stroko in v sposobnost ter samostojnost domačih strokovnih ustanov. Te doslej s svojim delom niso dajale argumentov za takšen odnos in takšno razumevanje.

V procesu osamosvajanja Slovenije v samostojno in neodvisno državo je prihajala zavezanost k spoštovanju prava do izraza v vrsti dokumentov. Naj omenim le Izjavo o dobrih namenih ob razpisu plebiscita, Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije 25. junija 1991, Ustavni zakon za izvedbo te temeljne listine in Deklaracijo ob neodvisnosti. Republika Slovenija je s temi akti na pravno urejen način prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ, prevzela je veljavnost mednarodnih pogodb, ki jih je sklenila Jugoslavija in se nanašajo na Republiko Slovenijo, uredila je smiselno uporabo tistih zveznih predpisov, ki so veljali do takrat v Republiki Sloveniji, če niso nasprotovali njenemu pravnemu redu. In kar je še posebej pomembno, zagotovila je varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na njihovo narodno pripadnost, brez sleherne diskriminacije, skladno s takrat veljavno Ustavo Republike Slovenije in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami. Še posebej je zagotovila vse pravice italijanski in madžarski narodni skupnosti in njunim pripadnikom v Republiki Sloveniji. Prav te odločitve so omogočile, da je bila Slovenija hitro in brez težav sprejeta že leta 1992 v OZN in 1993 v Svet Evrope.

Za osamosvojitev Slovenije v samostojno in neodvisno državo je pomembna še neka pravna značilnost. Osamosvojitev je izpeljala kot razdružitev in ne kot odcepitev. S tem je Slovenija sledila svojim zgodovinskim odločitvam o prostovoljnem združevanju v skupno državo leta 1918, na II. zasedanju Avnoja leta 1943 in vrsti kasnejših ustavnopravnih odločitev v skupni državi. Žal pravno urejena ponudba Republike Slovenije za sporazumno razdružitev z vsemi članicami federacije ni bila sprejeta. Trdno sem prepričan, da bi soglasje k predlogom Republike Slovenije za sporazumno razdružitev lahko preprečilo vojne tragedije s hudimi človeškimi žrtvami in materialno škodo na območju nekdanje Jugoslavije, omogočalo bi, da bi bila lahko vsa vprašanja nasledstva urejena v skupno dobro, v zgodovino pa bi se lahko uvrstili k primerom sporazumne razdružitve Švedske in Norveške leta 1905, nekdanje Sovjetske zveze 1991 ter Češke in Slovaške leta 1992.

Naj poudarim, da je proces osamosvajanja slovenske države na pravno urejen način bil mogoč zato, ker so pri izdelavi vseh pomembnih odločitev in dokumentov sodelovali pravni strokovnjaki in ker je pri odločilnih političnih dejavnikih prevladalo spoznanje, da je takšna izpeljava tega enkratnega zgodovinskega dejanja pomembna ne samo za dejanje osamosvojitve, ampak tudi za nadaljnji notranji razvoj družbe in države, za mednarodno priznanje Republike Slovenije, za njen položaj v mednarodni skupnosti in za njene možnosti pri vključevanju v mednarodne integracijske procese.

Spoštovanje prava, ustavnosti in zakonitosti in mednarodnega prava seveda ni samo enkratno dejanje, ki je prišlo do izraza v zgodovinskem procesu državnega osamosvajanja Republike Slovenije. Pravno urejen in utemeljen način osamosvajanja ni samo velik dosežek in dragocena izkušnja, na kar smo lahko ponosni, ni zdaj zgolj še predmet zgodovinskega in drugega strokovnega proučevanja, ampak je tudi podlaga in merilo za presojo vsega kasnejšega delovanja v slovenski državi. Sprejem Ustave Republike Slovenije decembra 1991 je nedvomno pomenil pravni vrh oblikovanja samostojne in neodvisne države Republike Slovenije, mednarodno priznanje v začetku leta 1992 pa potrditev njene mednarodnopravne subjektivitete. Izzivi za pravo in pravnike pa s tem niso končani. Odprto je ostalo vprašanje pravnega nasledstva po nekdanji skupni državi Jugoslaviji, nasledstva Avstrijske državne pogodbe in izpolnitve vseh obveznosti po Osimskih sporazumih ter tudi pravna ureditev odprtih vprašanj z Republiko Hrvaško, vključno mejo na morju. Veliko pravno strokovnih izzivov prinaša tudi proces našega vstopanja v Evropsko unijo in NATO s harmonizacijo pravne ureditve in njena inplementacija.

Deset let življenja v svoji samostojni državi je pokazalo, da izzivi za pravnike niso samo pri nastajanju in pri usklajevanju pravnega reda z zahtevami časa, ampak prav tako ali še v večji meri pri uresničevanju veljavnega prava, pri utrjevanju spoznanja in volje ter usposabljanju za dosledno spoštovanje ustavnosti in zakonitosti kot temeljnih vrednot demokratične družbe.
Veliki zaostanki na sodiščih ne glede na nekatere pozitivne premike v zadnjem času gotovo ne prispevajo k visoki oceni o pravni državi, predvsem pa ne zagotavljajo v razumnem roku odločitve o uresničevanju pravic ljudi, ki se obračajo na sodišča, zaradi česar na sodiščih niso zavarovane njihove temeljne dobrine in njihova varnost ter položaj in pravice gospodarskih subjektov.

Ni mogoča visoka ocena varstva ustavnosti, če državni zbor tudi po preteku z odločbo ustavnega sodišča določenih rokov ne uskladi zakonov z ustavo. To je slab zgled drugim državnim organom, ki so dolžni v okviru svojih pristojnosti sami prevzemati odgovornost za skladnost njihovih odločitev z ustavo. In da ne bi že v naprej prelagali odgovornosti za presojo ustavnosti teh odločitev na ustavno sodišče, bodisi da gre za zakone ali za mednarodne pogodbe, še preden so v postopku ratifikacije v državnem zboru.

Slovenija je vse od svojega nastanka zavezana visokemu spoštovanju in varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Dejstvo, da je danes mogoče uveljaviti varstvo človekovih pravic tudi pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, samo še izostruje odgovornost Slovenije, da s svojim pravnim redom ter učinkovitim delovanjem zagotovi njihovo polno spoštovanje. V naši zavesti se še ni dovolj utrdilo spoznanje, da je Evropsko sodišče s svojim delovanjem samo dodatno jamstvo za zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih določa Evropska konvencija, njihovo temeljno varstvo pa mora v skladu z mednarodno uveljavljenimi standardi v svoji ustavi pred domačimi sodišči zagotavljati Republika Slovenija.

Človekove pravice in svoboščine so v sodobnem svetu postale ne samo osnovna vsebina pravne ureditve, ampak tudi najvišja mednarodno varovana vrednota. To dejstvo odpira vrsto novih mednarodnopravno teoretičnih in praktičnih vprašanj. Človekove pravice so v sodobnem političnem in pravnem pojmovanju vrednota, katere uresničevanje in varstvo ne more biti več v izključni pristojnosti posamezne države. Takšno razumevanje tega fenomena pa posega v klasično pojmovanje državne suverenosti. Priznavanje, krepitev in varovanje človekovih pravic so v sodobnem pravnopolitičnem premisleku enako pomembni za mir in varnost kot priznavanje in varovanje suverenosti držav. Združeni narodi so za krepitev varstva človekovih pravic pred sistematičnimi in množičnimi kršitvami z nasiljem oblasti v posameznih državah že vgradili izjemno pomembne ustanove mednarodnega pravosodja kot so Mednarodno sodišče za bivšo Jugoslavijo v Haagu, Mednarodno sodišče za Ruando in Rimski statut stalnega mednarodnega kazenskega sodišča za sojenje zločinov. Izkušnja je pokazala, da je mednarodna skupnost ne samo upravičena ampak tudi dolžna poseči, če je potrebno, tudi s silo, da prepreči hude in sistematične kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Taki posegi univerzalnega varstva so utemeljeni z univerzalno naravo človekovih pravic. To dejstvo pa hkrati tudi aktualizira potrebo po pravni ureditvi pogojev in postopkov za takšno zunanjo intervencijo, ki je ni več mogoče preprečiti s sklicevanjem na državno suverenost in notranjo zadevo posamezne države. Na posebnem zasedanju Generalne skupščine septembra letos sem tudi sam podprl poziv generalnega sekretarja Združenih narodov Kofi Anana o nujnosti humanitarnih intervencij Združenih narodov. Ta odločitev je za pravo velik izziv. Gre za nova poglavja mednarodnih odnosov in mednarodnega prava, ki bodo natančno določila pogoje, ki zahtevajo intervencijo ZN, vključno z uporabo sile in njeno avtorizacijo. Odgovoriti bodo morala na vprašanje, kako spoštovati načelo varovanja suverenosti države, ne da bi ZN nemočno obstali pred zločini zoper človeštvo in ne bi mogli zaščititi ogroženega in nedolžnega civilnega prebivalstva pred genocidom, etničnim čiščenjem ter množičnim sistematičnim nasiljem oblasti v njihovi lastni državi. Pa tudi, da takšna intervencija ne bi bila zlorabljena. Razvoj v svetu potrjuje potrebo po vključevanju prava v urejanje odnosov med državami in v reševanje problemov s katerimi je soočeno človeštvo, hkrati pa tudi prepričljivo govori o tem, kako živa in kako nikoli nista do konca dorečena pravna teorija in znanost. Postali sta obča last vsega človeštva.

K razvoju pravne teorije in evropske, posebej še srednjeevropske pravne misli in pravne kulture so veliko prispevali tudi veliki slovenski pravni misleci, ki so poučevali na naši fakulteti. Samo obžalujemo lahko, da je bil zaradi ideoloških predznakov in političnih pomislekov po vojni nasilno in krivično pretrgan njen naravni razvoj, kot se je to zgodilo najbolj izrazito v primeru prof. dr. Borisa Furlana, ki se mu bo fakulteta z načrtovano postavitvijo spomenika oddolžila in za naš čas ovrednotila njegovo delo in prispevek k slovenski pravni misli.

Z novimi prostori Pravne fakultete se pravnemu študiju in pravni znanosti zagotavljajo nove možnosti za razvoj. To dejstvo srečno sovpada s hitrim približevanjem in vključevanjem Slovenije v Evropsko unijo, kar je tudi za pravni študij velik, čeprav ne več povsem nov izziv. Ne samo zaradi razumevanja prava Evropske unije kot domicilnega prava, ampak tudi zaradi intenzivnega dela na razvijanju domače pravne terminologije. Dejstvo globalizacije zahteva izdelan terminološki besednjak vsake domicilne stroke, tudi prava, in izostruje potrebo po sistematični graditvi slovenske pravne teorije in terminologije. Slovenščina je živ jezik in takšen izziv zmore. Slovenski pravnik mora biti sposoben uporabljati mednarodno pravno terminologijo in hkrati doma uporabljati našo lastno slovensko. Prav domača pravna terminologija je dokaz visoke pravne kulture naroda in visoke razvitosti pravne misli.

Mogoče je potemtakem danes, ko fakulteta nadaljuje svoje življenje v teh lepih novih prostorih, zaželeti, da bo kos vsem izzivom, ki jih pravu in pravnemu študiju sproti prinaša hitro se spreminjajoče življenje. Čas, ki ga živimo, je tudi čas politike, morebiti bolj kot časi poprej. To dejstvo pa samo po sebi izostruje že itak občutljivo razmerje med pravom in politiko. Pri tem velja kot ena od maksim, ki jih mora s fakultete odnesti z diplomo vsak pravnik, da politika ne more nadomestiti stroke, stroka pa ne sme dopustiti, da bi jo politika zlorabljala za ocene in stališča, ki pripadajo njej in so stvar odgovornosti politikov. Avtonomija pravne stroke in pravnikov kot strokovnjakov je bistvenega pomena za spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za uveljavljanje načela delitve oblasti, za transparentnost in zagotavljanje odgovornosti vseh nosilcev javnih funkcij, za zagotavljanje neodvisnosti sodnikov pri opravljanju sodniške funkcije, za uveljavljanje pravne države in za spoštovanje ustavnosti in zakonitosti, ki je njen temelj.

Da bi bilo pri nas, posebej v delu slovenske politike manj težav z razumevanjem in spoštovanjem zakonitosti, si dovolim citirati Thomasa Paina, avtorja znane knjige Pravice človeka, ki izrecno pravi: "Spoštujem zakon vse dotlej, dokler se ne odpravi. Spoštovanje zakona ni samo moja teorija, temveč tudi moja praksa, ker bi moja nepokorščina zakonu samo zaradi tega, ker ga imam za slabega, lahko služila kot opravičilo drugemu za njegovo nepokorščino dobremu zakonu. Tako bi posamezniki določali pravila za sebe, namesto da jih za vse odreja družba." Ta misel, zapisana konec 18. stoletja mora biti vodilo za ravnanje in občo last ljudi na začetku 21. stoletja.

Želim naši šoli, Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani veliko uspeha pri utrjevanju pravne zavesti med Slovenci, pri razvijanju pravne misli in pri šolanju novih rodov v življenju uspešnih pravnikov.