KAJ STORITI V SVOJEM OKOLJU ZA DOBRO PRIHODNOST ČLOVEŠTVA?
Nagovor soproge predsednika RS gospe Štefke Kučan na plenarnem zasedanju Druge mednarodne konference »Ženske v 21. stoletju: Vloga žensk v razvoju demokracije v JVE«

Ohrid (Makedonija), 13. april 2002


Vesela sem, da lahko sodelujem pri vas v Makedoniji na 2. mednarodni konferenci o položaju žensk, s katero želimo posebej spodbuditi in okrepiti vlogo žensk pri razvoju demokracije v jugovzhodni Evropi. Razlogov za utemeljenost takega pristopa, ki ga smiselno razčlenjuje tematizacija v štiri delovne skupine, je veliko. Pridružujemo se večinskemu prepričanju analitikov sodobnih razmer v svetu, da načeloma veljajo ista odprta vprašanja glede položaja žensk skoraj povsod, a zagotovo v prostorih in pri ljudeh, kjer zgodovinsko prevladujejo civilizacije, ki so jim temeljne vrednote vtisnile velike svetovne religije in kulture od krščanstva, islama, hinduizma do budizma, in v prostorih, kjer se ljudje soočajo s težkimi socialnimi razmerami in s pomanjkanjem materialnih in infrastrukturnih preživetvenih in razvojnih potencialov.

A naj takoj dodam, da je uresničevanje človekovih individualnih in kolektivnih pravic in s tem tudi pravic moških, žensk in otrok, torej normalno, ustvarjalno in perspektivno življenje, usodno odvisno od tega, ali bodo tudi v 21. stoletju še kar naprej divjale vojne in uničevalni obračuni manjših ali večjih razsežij med ljudmi, med narodi in med kapitalom, ki dominira v globalni ekonomiji in njenem razvoju, a ob razvojnih uspehih nosi soodgovornost tudi za velike socialne prepade in socialne krivice ter ekološka neravnovesja v svetu.

Spomnim se, s kakšnim velikim upanjem je stopilo človeštvo v novi vek, v katerem naj bi prevladala civilizacija miru in sodelovanja. A realnost današnjih dni nas pretresa in trezni, pretresajo nas socialne negotovosti, kruta nasilja in vojne. Največje žrtve tega nasilja so povsod po svetu, tudi na Balkanu, prav ženske in otroci.

Prav ta nasilja nas prepričujejo, da je prvi in temeljni pogoj, zato da bi bilo sploh mogoče uveljavljati človekovo dostojanstvo in človekove pravice, tudi pravice žensk in otrok, vzpostavitev trajnega miru in varnosti. Šele ko nam uspe izstopiti iz pekla medsebojnega uničevanja in neznosnega trpljenja, nam uspe ustvariti tudi zanesljive temelje za gospodarski in politični razvoj in za demokratične odnose, v katerih je mogoče uveljavljati enakopravnost vseh ljudi, tudi enakopravnost žensk. Prav ta pa omogoča in zahteva od žensk tudi njihovo aktivno družbeno in politično angažiranje, njihovo aktivno vstopanje v mehanizme in procese demokratičnega odločanja, v katerih bi konflikte med ljudmi, med socialnimi in drugimi skupinami pri uveljavljanju njihovih interesov razreševali z dialogom in iskanjem soglasij. Zahteva priznavanje razlik in sposobnost življenja s temi razlikami, tudi z razlikami med spoloma, zahteva sposobnost za medsebojno razumevanje, spoštovanje in sodelovanje.

Delim upanje z vsemi, ki so prepričani, da se v večjem delu jugovzhodne Evrope dogajajo dobre in ugodne spremembe političnih, gospodarskih in socialnih razmer, tudi spremembe te vrste. Želim verjeti, da bodo evropske demokratične države, ki so prav zaradi ohranitve miru že od konca druge svetovne vojne doživljale nepretrgan gospodarski in s tem socialni razvoj, z dejanji v prid miru in razvoju pokazale svojo odgovornost za uravnavanje razmer na evropskem jugovzhodu in ga tako tudi dejansko sprejele kot neločljivi del evropske celine. Ob tem bi bilo treba zastaviti tudi še več skupnih civilno – družbenih in političnih aktivnosti žensk za upravičeno in potrebno pa tudi z zakoni določeno in zagotovljeno, enakopravno vstopanje žensk v procese in ustanove politične, gospodarske in kulturne demokracije, kjer se oblikujejo in sprejemajo odločitve o sedanjih in o prihodnjih življenjskih razmerah, o položaju žensk in uresničevanju njihovih socialnih in političnih pravic.

Zaradi izkušenj iz moje države Slovenije naj dodam, da nam je prav mir omogočil, da smo za demokratični razvoj in socialno varnost izkoristili relativno ugodne gospodarske in politične razmere. Omogočil je, da se v skupnem demokratičnem razvoju lahko tudi ženske borimo in prizadevamo za enakopravno vstopanje in sodelovanje v političnem, gospodarskem, znanstvenem, raziskovalnem, socialnem, kulturnem in umetniškem življenju naroda in države ter mednarodne skupnosti. Pot še zdaleč ni lahka, vsak dan znova se je treba boriti, si prizadevati za uresničevanje doseženih demokratičnih standardov, ki so sicer formalno zagotovljeni z ustavo, zakoni in drugimi akti, a brez njih, brez teh pravnih podlag, tudi njihovo uresničevanje ne bi bilo mogoče, ne bi bilo uresničljivo, ali bi bilo veliko manj možnosti za to.

Formalno – pravne podlage za enakopravnost žensk so nam pri tem v veliko oporo. S svojo prisotnostjo v družbeni in politični zavesti vplivajo na realno življenje ljudi, na odnose med ljudmi, na odnose med moškim in žensko in na življenjske ter delovne razmere, ter spodbujajo priložnosti, da se nekje bolj, drugje manj, a vendarle zmore uresničiti in uresničevati enakopravnost spolov, pa tudi njihova enakopravna odgovornost za sodelovanje pri odločanjih o javnih zadevah, o skupnem splošnem dobrem in o vizijah, ciljih, željah in poteh, ki naj bi obetale dobro prihodnost človeštva.

Tudi pri nas so v vodilnih političnih vlogah ministrov, poslancev in strankarjev ženske v primerjavi z moškimi navzoče nesorazmerno, premalo, nekaj 10%. Isto velja za gospodarsko in menedžersko elito, za vodstva znanstvenih in univerzitetnih ustanov. Tudi pri nas je večkrat žensko delo plačano slabše in so žene in matere velikokrat žrtve psihičnega in fizičnega nasilja. Tudi pri nas se zmanjšujejo sredstva za socialno in zdravstveno pomoč, za nezaposlenost in podobno.

Vendar nam demokratične in varne razmere, v svet odprte in občutljive do vseh dogajanj, omogočajo, da je javnost seznanjena s temi problemi in da javnost, tako laična kot strokovna, z njihovo kritično presojo in nezadovoljstvom nad njimi, na koncu vendarle premika stvari na bolje. Tudi delo varuha človekovih pravic in njegovega urada ugodno vpliva na izboljšanje razmer, kot tudi delo vladnega urada za žensko politiko.

Takšne so moje izkušnje. Ni dobro zidati gradove v oblakih. Enakost in enakopravnost vseh ljudi, ne glede na njihov spol, starost, narodno, versko in nazorsko pripadnost bo možna le, če bomo potrpežljivo, vztrajno in pogumno zidale njene temelje. Ti pa lahko obstoje le v razmerah miru in relativne socialne varnosti in s tem razvojnih možnosti. Od tu dalje je delo še vedno težko, vendar se da korak za korakom premagovati vse še tako visoke in težke ovire.

Ja, je upanje za boljšo prihodnost človeštva v 21. stoletju. Tudi ta konferenca ga spodbuja in krepi. Zato konferenci želim uspešno delo in dobre rezultate. Iskreno verjamem, da jim bo javnost pozorno prisluhnila in jih sprejela za svoje in da se bo skupaj z novinarji in mediji trajnostno zavzemala za njihovo popularizacijo, za ozaveščanje in za njihovo uresničevanje v vsakdanjem življenju družine, podjetja, države, regije, mednarodne skupnosti...

Verjamem, da bodo zaključki te konference prisotni pri našem delu za prihodnost človeštva.

Zahvaljujem se organizatorjem in gospe Trajkovski za pripravo te pomembne konference.

Hvala Vam za prijaznost, da ste me poslušali.