|
ODGOVOR PREDSEDNIKU SRBSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI
Od nastanka memoranduma SANU je bilo dovolj priložnosti za protset proti zlorabi s strani srbske politike
Ljubljana, 27. julij 2001
"Strah pred "Veliko Srbijo", vsaj kar zadeva Slovence, ni bil "sposojen" pri kominterni in dunajski socialni demokraciji, kot pišete, pač pa je izhajal iz realnih razmer, v katerih se je Slovenija znašla koncem 80-ih let predvsem zaradi pritiskov, ki jih je tedaj stopnjevala velikosrbska politika, je v svojem odgovoru predsedniku SANU med drugim zapisal predsednik Kučan.
Ljubljana, 27. julij 2001 "Vpliv Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti iz leta 1986 na tedanja in kasnejša dogajanja v Srbiji in Jugoslaviji ter s tem povezana odgovornost sta stvari, ki ju bo morala Akademija razčistiti najprej znotraj srbske javnosti, verjetno pa prej ali slej tudi z javnostmi v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah in avtonomnih pokrajinah, ki nosijo posledice velikosrbske politike. Prepričan sem, da bo srbski narod zmogel moralno očiščenje, ki mu bo odprlo enakopraven in suveren vstop med združene evropske narode, kar mu srčno in čimprej želim. Iskanje vzrokov v zunanjih dejavnikih in krivde samo pri drugih ni pot, ki bi vodila k temu. To pa sicer velja tudi za vse, ki so sodelovali v vojnih grozotah ali pa ki bi jih lahko preprečili, "
je zapisal predsednik Kučan v svojem odgovoru na pismo predsednika Srbske akademije znanosti in umetnosti Dejanu Medakoviću z dne 13. junija 2001, ki je reagiral na izjave predsednika Slovenije v intervjuju za slovaški tednik Pravda (29. maj 2001). Predsednik Kučan je dodal, da v intervjuju za Pravdo ni ničesar, česar ne bi bil javno zagovarjal od konca 80-ih dalje, ko je začela nekdanja Jugoslavija razpadati.
Predsednik Kučan je v pismu še zapisal:
"Strah pred "Veliko Srbijo", vsaj kar zadeva Slovence, ni bil "sposojen" pri kominterni in dunajski socialni demokraciji, kot pišete, pač pa je izhajal iz realnih razmer, v katerih se je Slovenija znašla koncem 80-ih let predvsem zaradi pritiskov, ki jih je tedaj stopnjevala velikosrbska politika. Mislim, da se takratnih razmer in pritiskov, gospod predsednik, oba še zelo dobro spominjava, sicer pa so ostali zabeleženi v dokumentih, časopisih in drugih sredstvih obveščanja, vedno bolj so tudi predmet obravnav v resnih zgodovinskih študijah.
Nastanek in konec obeh Jugoslavij, po letu 1918 in po letu 1945, imata razumljivo svoje vzroke in posledice. Gre za zgodovinska dogajanja, s katerimi se že ukvarjajo zgodovinarji. Ti bodo gotovo znali odmeriti tudi vlogo Srbske akademije znanosti in umetnosti, srbskih politikov pa tudi srbskih intelektualcev v teh dogajanjih. Tudi tistih, ki so Memorandumu in velikosrbski politiki nasprotovali in za to nosili posledice. V tem pogledu niti moje niti Vaše osebno mnenje in prepričanje ne moreta nadomestiti strokovno utemeljenih zgodovinskih analiz, ki so že bile ali pa še bodo objavljene.
Formalno sodelovanje med srbsko in slovensko akademijo tudi še v času tik pred razpadom II. Jugoslavije je bilo hvalevredno. V obojestransko korist bo, če se bo na novi vsebinski osnovi obnovilo in nadaljevalo tudi v prihodnje. Želim pa Vas spomniti, spoštovani gospod predsednik, da so bili resnični, tudi kolegialni in osebni prijateljski stiki med srbskimi in slovenskimi akademiki prekinjeni že precej pred razpadom države. Predvsem zaradi zahtev po ponovni centralizaciji Jugoslavije. Ta koncept je razpoznaven tudi v Memorandumu Srbske akademije znanosti in umetnosti in nanj slovenski intelektualci, slovenska politika in slovenski narod niso mogli pristati. Mogoče je, da je srbska politika le uporabila ali tudi zlorabila Memorandum SAZU, a je bilo v času vse od njegovega nastanka dovolj priložnosti, da bi Akademija ali njegovi avtorji protestirali zoper morebitno zlorabo. Žal se v vseh teh letih to ni zgodilo.
Zahvaljujem se Vam tudi za avtorizirano besedilo Memoranduma Srbske akademije znanosti in umetnosti in za komentarje akademikov Koste Mihajlovića in Vasilija Krestića, ki so precej obsežnejši kot sam Memorandum. Ob tem ugotavljam, da je bilo besedilo Memoranduma avtorizirano šele leta 1995, torej skoraj 10 let po tem, ko se je javnost z njim seznanila. Sedanje besedilo se, kolikor lahko sam ocenim, ne razlikuje bistveno od nam znane prve celotne objave v cirilici, ki je izšla kmalu po nastanku Memoranduma pri Serbian Literary Association v New Yorku in je bila dostopna v večjih javnih knjižnicah v tujini. Prav tako se vsebinsko ne razlikuje od kopij, ki so že takoj po nastanku besedila krožile po Jugoslaviji, pa tudi od kasnejših internetnih izdaj in objavljenih tiskanih verzij. Tako smo si, oziroma so si ljudje lahko ustvarili sodbe na temelju celotnega besedila objavljenega Memoranduma in ne le njegovih posamičnih delov."
|
