3. ZVEZEK
 
Naslednje poglavje 
Strukturni razvoj IS

Enotna metodologija razvoja informacijskih sistemov (v nadaljevanju EMRIS) priporoča po izdelavi strateškega plana tri možne pristope k razvoju. Pričujoči zvezek EMRIS opisuje enega izmed treh možnih pristopov in sicer Strukturni razvoj IS.

Strukturni pristop k razvoju informacijskih sistemov (v nadaljevanju IS) je najstarejši, vendar še vedno pogosto uporabljan proces razvoja informacijskih sistemov. Zgleduje se po standardnih postopkih razvoja tehničnih izdelkov, pri katerih si opravila v okviru aktivnosti sledijo zaporedno, med nekaterimi pa je možno ali celo zaželeno vzporedno opravljanje. Uvajati se je pričel v poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih letih kot rezultat naporov, da se v razvoj informacijskih sistemov uvede red z doslednim izvajanjem analize in načrtovanja. Osnovni cilj je bil zmanjšanje stroškov izgradnje in uvajanja informacijskih sistemov s poudarkom na stroških njihovega vzdrževanja.

Ena izmed metodologij, ki obravnava razvoj informacijskega sistema po strukturnem ali konvencionalnem pristopu, je tudi Metodologija informacijskega inženiringa, na kateri temelji strukturni razvoj EMRIS. Poleg tega strukturni razvoj EMRIS temelji še na nekaterih drugih metodologijah (SSADM, Oracle CDM, ipd.) in praktičnih izkušnjah pri razvoju informacijskih sistemov v našem okolju.

V nadaljevanju tega zvezka se vse navedbe izraza metodologija nanašajo na strukturni del EMRIS. V primeru, ko se bo tekst nanašal na katero drugo metodologijo, je ta omenjena s polnim imenom.

Strukturni razvoj EMRIS je metodologija, kar pomeni, da opredeljuje tehnike in ostale oblike pristopa, ki predstavljajo metodološke osnove metodologije. Poleg tehnik pa natančno opredeljuje tudi faze, aktivnosti in opravila, ki morajo biti opravljena za doseganje končnega cilja, ki predstavlja razvit in delujoč informacijski sistem. Na ta način metodologija opredeljuje tudi proces razvoja.

Rezultat razvoja informacijskega sistema po metodologiji so med seboj integrirani aplikativni sistemi, ki so razviti v sodelovanju z njihovimi uporabniki in zato pokrivajo vse njihove potrebe. Aplikativni sistemi so povezani horizontalno, tako da omogočajo skupinsko delo, hkrati pa upoštevajo tudi vertikalne povezave, saj so usklajeni s cilji vodstvene strukture in s strateškimi plani organizacijskega sistema (državnega organa), katerega delovanje podpirajo.

Metodologija predpostavlja uporabo računalniško podprtih orodij CASE (Computer Aided Software Engineering) ter ostalih orodij, ki lahko kakor koli prispevajo k izdelavi izdelkov za doseganje njihove večje informativnosti in preglednosti. Praviloma gre za urejevalnike besedil ter različna orodja za izdelavo slik in shem z uporabo najrazličnejših, tudi splošnih, diagramskih tehnik. Orodja CASE so računalniška orodja za načrtovanje in dokumentiranje razvoja ter snovanje arhitekture informacijskih sistemov.

Prenovljena metodologija strukturnega razvoja upošteva pojav novih informacijskih tehnologij ter strokovne in znanstvene dosežke širšega področja metodologij razvoja informacijskih sistemov. Glavni cilj in rezultat prenovitve pa je podpora razvoja informacijskih sistemov za elektronsko poslovanje.

Izmed pomembnejših lastnosti metodologije, ki prispevajo k izgradnji učinkovitih informacijskih sistemov, velja našteti naslednje:

  • spodbuja sodelovanje uporabnikov,
  • pri načrtovanju upošteva cilje in potrebe vodstvene strukture,
  • temelji na razumljivih diagramskih in ostalih tehnikah,
  • uporaba (sodobnih) orodij CASE temelji na uporabi repozitorija, ki omogoča stalno dopolnjevanje modela delovanja državnega organa in njegovega informacijskega sistema,
  • povezuje načrtovanje in izvedbo z uporabo generatorjev kode in jezikov četrte generacije ter
  • podpira razvoj informacijskih sistemov za elektronsko poslovanje.


  • Teme izbranega poglavja
    Razvoj in vzdrževanje informacijskih sistemov


    Naslednje poglavje