1. Zadeva je bila sprožena s pritožbama (št. 22174/02 in 23666/02) proti Republiki Sloveniji, ki ju je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 5. oziroma 14. junija 2002 vložil državljan Bosne gospod Milenko Arsenič (v nadaljevanju: pritožnik).
Dne 2. julija 2003 je pritožnik umrl. Pritožnikova žena in otroci, gospa Leksija Arsenic, gospod Miroslav Arsenic in gospa Milanka Zakič so izjavili, da želijo nadaljevati postopek v zvezi s pritožbo svojega pokojnega moža oziroma očeta pred Sodiščem.
1. Pritožnika je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
2. Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6, člena Konvencije zatrjeval, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Navajal je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13, člen Konvencije).
3. Dne 11. junija 2004 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in a utemeljenosti zadeve.
DEJSTVA
1. Pritožnik je bil rojen leta 1950 in je živel v Celju.
Na zadnjem naroku je sodišče odločilo, da bo pisno izdalo vmesno sodbo. Vmesna sodba, s katero sta bila pritožnikova nasprotnika spoznana za solidarno odgovorna za pritožnikovo nesrečo, je bila pritožniku vročena 8. maja 2002.
Dne 16, junija 2005 je sodišče prekinilo postopek proti INGRADu zaradi uvedbe stečajnega postopka proti temu podjetju.
1. One 29. avgusta 2005 se je pritožnikov zastopnik zoper sodbo in sklep pritožil pri Višjem sodišču v Celju.
2. Drugi postopek
3. Dne 30. decembra 1997 je pritožnik vložil tožbo proti ZT pri Okrajnem sodišču v Celju in zahteval odškodnino v znesku 322.000 tolarjev (približno 1.340 Burov) za nastalo škodo.
Dne 14. marca 2003 je sodišče zaradi očitne računske pomote popravilo svoj sklep o stroških. Sklep je bil pritožniku vročen 17. marca 2003 in je postal pravnomočen 3. aprila 2003.
PRAVO
1. Upoštevaje dejstvo, da je obe pritožbi vložil isti pritožnik in da se nanašata na podobne nepravilnosti, je Sodišče ocenilo, da ju je smiselno združiti (prvi odstavek 42. (nekdanjega 43.) člena Poslovnika Sodišča).
3. Pritožnikova žena in otroci, gospa Leksija Arsenič, gospod Miroslav Arsenič in gospa Milanka Zakič, so decembra 2005 izjavili, da želijo nadaljevati postopek v zvezi s pritožbo njihovega moža oziroma očeta pred Sodiščem.
4. Sodišče opozarja, da je v različnih zadevah, ko je pritožnik umrl med postopkom, upoštevalo izjavo pritožnikovih dedičev ali bližnjih družinskih članov, ki so izrazili namero, da nadaljujejo postopek pred Sodiščem (gl,, na primer, sodbo v zadevi X. v. Francija z 31. marca 1992, Serija A, št. 234-C, str. 89, odstavek 26).
6. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse. 26, Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
Pri drugem postopku pa se je obdobje, ki ga je treba upoštevati, začelo 30. decembra 1997, na dan, ko je pritožnik vložil tožbo pri Okrajnem sodišču v Celju, in se končalo 3. aprila 2003, ko je postala pravnomočna sodba sodišča prve stopnje, Upoštevano obdobje je torej trajalo več kot pet let in tri mesece pred sodiščem prve stopnje.
1. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl, med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
2. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavanih zadevah predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku.
Sodišče ugotavlja, da se je trajanje prvega in drugega postopka prekrivalo, tako da je celotno trajanje preseglo deset let in dva meseca.
2. 13. člen
2. Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljal svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.
5. Vlada je zahtevku oporekala. 35. Sodišče ocenjuje, da je pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku mu po tej postavki Sodišče prisoja 4.000 EUR (eurov).
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO