Zapri Zapriedit profil
Evidenca Zadev
Šubinski
Šubinski: 19611/04



Razvrstitev po kršitvah
KONVENCIJA - 6/1

Podatki zadeve
Zaporedna številka : 124
Vlagatelj: Šubinski
Oznaka vloge : 19611/04
Odločbe/Sodbe:
Sodba		Vrsta odločitev:
Kršitev		Ključne besede:
Konvencija-13...Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Konvencija-6...Pravica do poštenega sojenja

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve
Datum odločitve: 01/18/2007
Rezervna klasifikacija:Sodba



Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina
SODBA ŠUBINSKI PROTI SLOVBNIJI

SVET EVROPE

EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE

TRETJA SEKCIJA

(Pritožba št. 19611/04)

SODBA

STRASBOURG

18. januar 2007



V zadevi Šubinski proti Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
G. J. HEDIGAN, Predsednik G. B.M. ZUPANČIČ, G. C. BIRSAN,
G. V. ZAGREBELSKY Ga. A. GYULUMYAN,
G. DAVID THOR BJORGVINSSON,
Ga. I. ZIEMELE, sodniki,

in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati 12. decembra 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva izvira iz pritožbe (št. 19611/04) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Goran Šubinski (»pritožnik«), vložil na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«) 7. maja 2004.
2. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnik zatrjuje, da so mu odrekli zdravniško pomoč zaradi poškodbe prsta (člen 3). Nadalje se pritožuje, da so mu onemogočili pošteno sojenje, da so bile kršene njegove pravice do obrambe in daje bilo trajanje kazenskega postopka, uvedenega zoper njega, predolgo (člen 6 §§ 1 in 3 (b) in (d)). Poleg tega zatrjuje, daje bila kršena tajnost postopka (člen 8) in daje bil v postopku diskriminiran (člena 14 in 6). Po vsebini se je prav tako pritožil zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopka (člen 13 Konvencije).
4. Dne 15. februarja 2006 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine obeh sklopov postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, daje pritožba dopustna in utemeljena_

DEJSTVA

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

1. Pritožnik je bil rojen leta 1971 in živi v Mimi.
2. Pritožba se nanaša na dva sklopa kazenskega postopka. V obeh sklopih postopka so bile obravnave zaprte za javnost, med drugim z namenom zaščite pravic domnevnih žrtev in -- v zvezi z nekaterimi obravnavami — zasebnega življenja pritožnika.

A. Prvi sklop postopka (K 107/2000)

1. Dne 13. marca 1998 je bil izdelan uradni policijski zaznamek v zvezi s pritožnikovim odnosom do otrok, ki jih je učil v osnovni šoli. Vsebuje izjavo, ki jo je podala ena od učiteljic v šoli v skladu s členom 148/2 Zakona o kazenskem postopku (glej § 44 spodaj). Učiteljica je izjavila, da ni videla nič nenavadnega v pritožnikovem odnosu do otrok. Opisala je tudi dogodek, ko so starši dečka, ki naj bi ga pritožnik domnevno zlorabil, prišli v šolo, da bi se pritožili zaradi vedenja pritožnika in povedala, daje pritožnik po tem dogodku podal odpoved.
2. Dne 31. avgusta 1998 je Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti vložilo zahtevo za kazensko preiskavo na podlagi utemeljenega suma, daje pritožnik storil dve kaznivi dejanji spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let. Zahteva je temeljila na ugotovitvah iz predkazenskega postopka.
3. Dne 4. maja 1999 je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti po zaslišanju pritožnika sklenil, da bo uvedel kazensko preiskavo. Ta sklep je postal pravnomočen 12. maja 1999.
4. Pogovori s pričami, predvideni za 25. maj 1999, so bili preloženi na zahtevo pritožnika. Dne 3. junija 1999, 9. decembra 1999 in 21. decembra 1999 je preiskovalni sodnik opravil pogovore z več pričami, večinoma za tožilstvo.

Dne 21. aprila 2000 je pritožnik predlagal ponoven pogovor z nekaterimi pričami. Preiskovalni sodnik, ki se s predlogom ni strinjal, je zaprosil tričlanski zunaj obravnavni senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti, da odloči o vprašanju. Dne 9. junija 2000 je senat predlog zavrnil.

1. Dne 29. junija 2000 je bil pritožnik ovaden zaradi kaznivega dejanja spolne zlorabe mladoletnika. Obtožnica je postala pravnomočna 17. avgusta 2000.
1. Dne 30. januarja 2003 je Okrožno sodišče v Murski Soboti opravilo obravnavo. Pritožnikov odvetnik je zahteval, da se domnevna žrtev, ki je bila mladoletna, zasliši kot priča. Preiskovalni sodnik je nato 13. marca 2003 zaslišal mladoletnika.
2. Naslednja obravnava je bila opravljena 8. aprila 2003. Po obravnavi je Okrožno sodišče v Murski soboti pritožnika spoznalo za krivega in ga obsodilo na dve leti zaporne kazni. Pisna sodba je bila izdana 11. aprila 2003.
3. Pritožnik se je 22. maja 2003 pritožil.
Dne 24. marca 2004 je Višje sodišče v Mariboru pritožbo zavrnilo. Sodba sodišča na prvi stopnji je tako 24. marca 2004 postala pravnomočna.
1. Dne 13. julija 2004 je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

2. Dne 31. januarja 2005 je pritožnik vložil ustavno pritožbo. Postopek pred Ustavnim sodiščem še traja.

B. Drugi sklop postopka (K 127/2003)

1. Dne 14. aprila 2003 je policija prijela pritožnika.
Dne 16. aprila 2003 je bil priveden pred preiskovalnega sodnika na Okrožnem sodišču v Murski Soboti zaradi suma, da je storil novo kaznivo dejanje. Istega dne je preiskovalni sodnik odredil pripor.
1. Dne 17. aprila 2003 je državni tožilec vložil zahtevo za preiskavo.
1. Dne 18. aprila 2003 seje pritožnik pritožil zoper pripor. Istega dne je zunaj obravnavni senat zavrnil pritožbo kot neutemeljeno.
2. Dne 24. aprila 2003 je preiskovalni sodnik zaslišal pritožnika in zoper njega sprožil preiskavo.
3. Dne 12. maja 2003 je zunaj obravnavni senat za dva meseca podaljšal pripor. Višje sodišče v Mariboru je 19. maja 2003 zavrnilo pritožnikovo pritožbo zoper podaljšanje pripora.
4. Dne 15. maja in 6. junija 2003 je preiskovalni sodnik opravil pogovor z pričami. Dne 19. maja 2003 je preiskovalni sodnik imenoval dva izvedenca medicinske stroke, ki sta 26. maja in 23. junija 2003 predložila svoji izvedeniški mnenji.

5. Dne 9. julija 2003 je državni tožilec obtožil pritožnika za kaznivo dejanje spolnega napada na mladoletno osebo in za prikazovanje in izdelavo pornografskega gradiva z zlorabo mladoletne osebe.
6. Dne 10. julija 2003 je zunaj obravnavni senat s sklepom podaljšal pritožnikov pripor. Pritožba z dne 14. julija 2003 je bila 16. julija 2003 zavrnjena, Vrhovno sodišče pa je 21. avgusta 2003 zavrnilo zahtevo za zaščito zakonitosti, ki jo je pritožnik vložil 15. julija 2003. Zdi se, daje bil pritožnikov pripor nato podaljšan vsaka dva meseca, zadnjič 1 l . novembra 2004 (glej odstavek 38 spodaj). Pritožnikove pritožbe zaradi podaljševanja njegovega pripora je sodišče na drugi stopnji zavrnilo.
7. Dne 21. julija 2003 se je pritožnik pritožil zoper obtožbo. Zunaj obravnavni senat je 23. julija 2003 pritožbo zavrnil.
8. Dne 23. septembra 2003 je sodišče opravilo obravnavo.
9. Obravnava, sklicana za 21. oktober 2003, je bila odpovedana, ker je pritožnik zahteval izločitev državnega tožilca, vseh članov senata in predsednika Okrožnega sodišča v Murski Soboti. Predsednik Okrožnega državnega tožilstva v Murski Soboti in predsednik Višjega sodišča v Mariboru sta 23. oktobra 2003 in 5. novembra 2003 zahtevka zavrnila.
10. Tudi obravnava, sklicana za 4. december 2003 je bila preklicana, ker je pritožnik zahteval izločitev predsednika senata in predsednika sodišča. Predsednik Višjega sodišča v Mariboru je 12. decembra 2003 zahtevek zavrnil.
11. Obravnava, sklicana za 20. januar 2004 je bila preklicana na zahtevo pritožnikove odvetnice zaradi njenih obveznosti v drugi, s to nepovezani zadevi.
12. Nova obravnava, sklicana za 5. februar 2004 je bila preklicana zardi nove zahteve za izločitve, ki so v bistvu temeljile na enakih razlogih kot prejšnje. Zahteva je bila 17. februarja zavrnjena.
13. Naslednja obravnava je bila predvidena za 16. marec 2004. Pred obravnavo je sodišče zavrnilo nove zahteve za izločitev sodnikov z ugotovitvijo, da gre za taktiko zavlačevanja. Ker so od zadnje obravnave pretekli že več kot trije meseci, je moralo sodišče izvesti sojenje od začetka, še posebej skupaj z novim zaslišanjem pritožnika in prebiranjem pričevanj. Pritožnik je zahteval, da je treba ponovno opraviti pogovore s pričami in izvedenci.
14. Pred obravnano 1. aprila 2004 je pritožnik ponovno vložil zahtevo za izločitev sodnikov, ki pa je bila zavmjena. Pritožnik je zahteval, da se ponovno opravi pogovor z domnevno žrtvijo.


15. Dne 22. aprila 2004 si je pritožnik okoli 8. ure zjutraj pred predvideno obravnavo med odpiranjem okna v celici poškodoval prst. Ob 8.30 zjutraj so ga pazniki odpeljali na sodišče z namenom, da bi sodnika vprašali ali naj ga odpeljejo k zdravniku takoj ali po koncu obravnave. Na sodišču je pritožnik zahteval, da naj se pristojnost v zadevi prenese na drugo sodišče, zato je bila obravnava kasneje prestavljena.
Istega dne okoli 9.30 zjutraj so pazniki pritožniku ponudili , da ga odpeljejo k zdravniku, vendar je to zavrnil. Na njegovo kasnejšo zahtevo ob 13.30 so ga ob 14. uri odpeljali k zdravniku. Glede na pismo, ki so ga jetniški organi poslali policiji v Mursko Soboti, se zdravniku poškodba ni zdela resna.
1. Dne 19. maja 2004 je Višje sodišče v Mariboru zavrnilo zahtevo za prenos sodne pristojnosti. Dne 3. junija 2004 je pritožnik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper ta sklep. Kazenski spis je bil tako poslan na Vrhovno sodišče, sodišče na prvi stopnji pa je preklicalo predvidene obravnave. Vrhovno sodišče je 24. junija 2004 zahtevo zavrnilo.
2. Dne 23. avgusta 2004 je predsednik senata sam zahteval izločitev iz postopka. Izrazil je dvom o svoji sposobnosti, da bi pravilno vodil postopek zaradi vedenja pritožnika in njegovega odvetnika. 3. Dne 14. septembra 2004 je bila opravljena obravnava. Pred obravnavo je sodišče zavrnilo zahtevo za izločitev sodnikov in prenosa pristojnosti z ugotovitvijo, daje pritožnik zlorabil svoje procesne pravice.
Dne 13. oktobra 2004 je bila opravljena obravnava, na kateri so bile zaslišane številne priče in izvedenci.
Dne 27. oktobra 2004 je bila opravljena nova obravnava in sklicana naslednja, predvidena za 11. november 2004.
1. Dne 10. novembra 2004 so pritožnika odpeljali v bolnišnico, kjer so ugotovili, da je požrl deset kovancev. Kljub temu je sodišče zavrnilo, da bi preklicalo predvideno obravnavo.
2. Po zaslišanju, ki je bilo opravljeno 11. novembra 2004 je sodišče izreklo sodbo, s katero je bil pritožnik spoznan za krivega in obsojen na dvanajst let zaporne kazni, vključno s kaznijo, ki mu je bila naložena v prejšnjem sklopu postopka (glej §§ 7-16 zgoraj). Pisna sodba je bila izdana 29. novembra 2004.
3. Dne 14. decembra 2004 je državni tožilec vložil pritožbo.
Dne 16. decembra 2004 se je pritožil pritožnik, 17. decembra 2004 pa se je pritožil pritožnikov odvetnik.

Dne 17. marca 2005 je Višje sodišče v Mariboru zvišalo kazen na štirinajst let zapora. Sodba je postala pravnomočna istega dne.
1. Dne 8. julija 2005 je pritožnik na Vrhovnem sodišču vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

2. Dne 16. junija 2006 je pritožnik vložil ustavno pritožbo.
H. NOTRANJA ZAKONODAJA

1. V Sloveniji je kazenski postopek pred okrožnimi sodišči razdeljen na tri stopnje: predkazenski postopek, ki ga izvajata policija in državni tožilec; preiskava, ki jo vodi preiskovalni sodnik okrožnega sodišča in glavna obravnava, ki se opravlja pred mešanim senatom, sestavljenim iz poklicnih sodnikov in sodnikov porotnikov.
2. Pred sojenjem se vloži uradna obtožnica, ki se običajno izda po preiskavi. Pred tem pa se opravi predkazenski postopek, med katerim policija pripravi kazensko ovadbo, državni tožilec pa na njeni podlagi vloži zahtevo za preiskavo.

3. Člen 148 Zakona o kazenskem postopku(Uradni list št. 63/94, »ZKP« ), se v zvezi s tem glasi:

» (1) če so podani razlogi za sum, daje bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija storiti vse potrebno, da se izsledi storilca kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo ali zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.
1. Da bi izvršila naloge iz prejšnjega odstavka, sme policija zahtevati potrebno obvestilo od oseb; opraviti potreben pregled prevoznih sredstev, potnikov in prtljage; za nujno potreben čas omejiti gibanje na določenem prostoru; ukreniti, kar je potrebno v zvezi z ugotav[janjem istovetnosti oseb in predmetov; razpisati iskanje oseb in stvari, ki se iščejo; v navzočnosti odgovorne osebe opraviti pregled določenih objektov in drugih pravnih oseb in pregledati določeno njihovo dokumentacijo ter ukreniti in storiti drugo, kar je potrebno. 0 dejstvih in okoliščinah, ki se ugotovijo v posameznih dejanjih in utegnejo biti pomembne za kazenski postopek, in o predmetih, ki so bili najdeni ali zaseženi, se napravi zapisnik ali uradni zaznamek.
2. Policija lahko vabi osebe tudi k sebi. V vabilu mora biti navedeno, zakaj so vabljene. Prisilno smejo privesti nekoga, ki na vabilo ni prišel, le, če je bil v vabilu na to opozorjen. Ko ravna po določbah tega člena, ne sme policija oseb zasliševati kot obdolžencev, prič ali izvedencev.

(6) Na podlagi zbranih informacij policija pripravi kazensko ovadbo, h kateri priloži dokaze, zbrane med zbiranjem obvestil...«

45. Načeloma temelji zahteva za preiskavo na obvestilih, ki jih v predkazenskem postopku zbere policija (glej odstavek 44 zgoraj). Vendar pa lahko preiskovalni sodnik po potrebi pred uvedbo preiskave opravi posamična preiskovalna dejanja (člen 166 ZKP).
46. Zahteva za preiskavo mora med drugim vsebovati opis domnevnih dejanj in njihovo zakonsko označbo, opis osumljene osebe in dokazov, ki potrjujejo utemeljen sum, daje osumljenec storil zatrjevana dejanja. Državni tožilec lahko za osumljenca predlaga tudi preiskovalni pripor. Ustrezne določbe člena 168 ZKP navajajo:

Osebo, zoper katero se zahteva preiskava, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, zakonsko označbo kaznivega dejanja, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma in že zbrane dokaze. V zahtevi državni tožilec predlaga, katere posamezne okoliščine naj se v preiskavi raziščejo in katera posamezna preiskovalna dejanja naj so opravijo, lahko pa predlaga tudi pripor tistega, zoper katerega je zahtevana preiskava.
1. Državni tožilec pošlje preiskovalnemu sodniku kazensko ovadbo in vse spise ter zapisnike o opravljenih dejanjih. Hkrati mu pošlje predmete, ki utegnejo biti dokaz, ali navede, kje so.
2. Če državni tožilec umakne zahtevo za preiskavo, preden je izdan sklep o preiskavi, preiskovalni sodnik s sklepom zavrže zahtevo in sporoči oškodovancu, da lahko začne pregon sam (60. in 62. člen). »
47. V ZKP ni določbe, ki zahteva, da bi pritožnika obveščali na tej stopnji. Kopija zahteve za preiskavo se običajno pošlje pritožniku kasneje, hkrati z vabilom na zaslišanje pri preiskovalnem sodniku (člen 169/4 ZKP).
48. Zahteva državnega tožilca za preiskavo zahteva tudi odločitev preiskovalnega sodnika. Preiskovalni sodnik lahko upošteva zahtevo in sproži preiskavo ali pa jo lahko, če se z njo ne strinja, posreduje v presojo zunaj obravnavnemu senatu treh sodnikov. Zoper sklep o zavrnitvi ali potrditvi zahteve se lahko vložijo pritožbe (člen 169 ZKP).
49. Po zaključku preiskave lahko državni tožilec vloži uradno obtožnico ali pa zavrne obtožnico (člen 184 in 268 ZKP).
50. Glede zagotavljanja pravice sojenja v razumnem roku pa ZKP v členih 15, 185 in 286 zagotavlja:
»Sodišče si mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku.
1. Če preiskava ni končana v šestih mesecih, mora preiskovalni sodnik obvestiti predsednika sodišča, zakaj preiskava še ni končana.
2. Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebno, da se preiskava konča.

(3) Predsednik senata določi glavno obravnavo najkasneje v dveh mesecih od prejema obtožnice pri sodišču... Če v tem roku ne določi glavne obravnave, obvesti predsednika sodišča, iz katerih razlogov glavne obravnave ni določil. Predsednik sodišča ukrene, kar je potrebo, da se določi glavna obravnava.

PRAVO

I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENA 3 KONVENCIJE

1. Pritožnik se pritožuje, da mu je bila 22. aprila 2004 zavrnjena zdravniška pomoč, ko si je poškodoval prst.

2. Sodišče ugotavlja, da dokumenti v tej zadevi kažejo, da se je pritožnik poškodoval medtem, ko je ob osmih zjutraj odpiral okno svoje celice in da so se pazniki ponudili, da ga takoj ko je bila obravnava odpovedana, odpeljejo k zdravniku, to je dve uri in pol po dogodku. Vendar pa je zavrnit obisk zdravnika do 13.30 ure. Razvidno je, da zdravnik, ki je pregledal pritožnika, poškodbe ni ocenil kot resne (glej odstavek 33 zgoraj).
3. Sodišče meni, da dokumenti v tej zadevi ne kažejo, da bi ravnanje, zoper katerega seje pritožil, doseglo prag tiste stopnje, ki je zahtevana, da pride v okvir člena 3 Konvencije.
4. Sodišče meni, da ni potrebno, da ugotovi ali je pritožnik izpolnil pogoj izčrpanja domačih pravnih sredstev v zvezi s to pritožbo, saj je v vsakem primeru očitno neutemeljena in jo je treba v skladu s členom 35 §§ 3 in 4 Konvencije zavreči.

H. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE V ZVEZI Z DOLŽINO POSTOPKA

1. Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja obeh sklopov postopka. Skliceval se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:

2. Pritožnik se je po vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi:

« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

A. Prvi sklop postopkov

1. Dopustnost

1. Sodišče ugotavlja, daje obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
2. V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
3. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.

2) Utemeljenost

1. Vlada ugovarja, daje začelo teči obdobje, ki gaje treba upoštevati, od 4. maja 1999, na dan, ko je preiskovalni sodnik izdal sklep o pričetku preiskave zoper pritožnika, do sodbe Vrhovnega sodišča 11. novembra 2004.
Vlada poleg tega trdi, daje bil postopek zelo zapleten, kar je bilo povezano tudi z dejstvom, da so bile domnevne žrtve mladoletniki. Poleg tega je številne zamude povzročilo tudi pritožnikovo ravnanje.

1. Pritožnik se s tem ni strinjal. Ugovarjal je, da se je prvi sklop postopkov pričel 31. avgusta 1998, ko je državni tožilec vložil zahtevo za preiskavo in se še ni končalo, ker Ustavno sodišče še ni odločilo o njegovi pritožbi. Pritožnik trdi, daje bilo trajanje postopka predolgo zaradi ravnanja domačih sodišč.

2. Pomembno mesto, ki ga ima v demokratični družbi pravica do poštenega sojenja (glej Airey proti Irski, sodba z dne 9. oktobra 1979, serija A št. 32, str. 12-13, § 24) spodbuja Sodišče, da ima raje »predmetno« namesto »formalne« koncepcije »obtožbe« kot določa Člen 6 § 1. »Obtožbo« v smislu člena 6§ 1 lahko na splošno definiramo kot »uradno obvestila, ki ga posamezniku izroči pristojni organ za domnevo, daje storil kaznivo dejanje«. To se lahko zgodi še preden zadeva priden pred kazensko sodišče, kot na primer na dan prijetja, na dan, ko je bila obravnavana oseba uradno obveščena, da bo kazensko preganjana, ali na dan, ko so je začel predkazenski postopek (Neumeister proti Avstriji, sodba z dne 27. junija 1968, serija A št. 8, str. 41, §18; Foti in ostali proti Italiji, sodba z dne 10. decembra 1982, serija A št. 56, §§ 52 – 53; in G.K. proti Poljski, št. 38816/97, § 98, 20. januar 2004). Vendar pa se lahko »obtožba« v nekaterih primerih spremeni v drugačne ukrepe, ki v sebi nosijo pomen takšne trditve, in ki lahko podobno bistveno vplivajo na situacijo v zvezi z osumljeno osebo (glej, med drugim, Eckle, naveden zgoraj, § 73).
3. Zato je Sodišče prisiljeno, da pogleda kaj se skriva za videzom in razišče dejansko stanje obravnavanega postopka. (Deaver proti Belgiji, sodba z dne 27. februarja 1980, serija A št. 35, § 44).
4. V obravnavanem primeru Sodišče ugotavlja, da niti VIada niti pritožnik nista posredovala pojasnil, ki bi podpirala njuna stališča glede začetka obdobja, ki gaje treba obravnavati (glej odstavka 60 in 61 zgoraj). Zato bo Sodišča utemeljilo svoje preučevanje na podatkih, navedenih v zadevi, in na določbah slovenskega zakona, kot so bile uporabljene v postopku zoper pritožnika (glej odstavke 42 – 40 zgoraj).
5. Sodišče ugotavlja, da mora policija v predkazenskem postopku zbrati dovolj dokazov, da omogoči državnemu tožilcu, da utemelji vse elemente zahteve za preiskavo (glej odstavke 44 – 46 zgoraj). V obravnavanem primeru Sodišče ugotavlja, da je bil eden od korakov, sprejetih v ta namen, tudi pogovor z eno od šolskih učiteljic (glej odstavek 7 zgoraj). Glede na vsebino njene izjave in ob upoštevanju dejstva, daje bilo na koncu zoper pritožnika vložena zahteva za preiskavo v zvezi s kaznivim dejanjem spolne zlorabe mladoletne osebe Sodišče predvideva, da je policija verjetno uporabila tudi druge ukrepe, da bi zbrala dokaze za podporo utemeljenega suma zoper pritožnika. Jasno je, da je bila posledica kateregakoli takšnega ukrepa poseganje v pritožnikovo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega življenja, ki pa je bilo natančno tisti vidik njegovega življenja, ki so ga morali organi policije in tožilstva temeljito preiskati. Sodišče tako sklepa, da so verjetno dejavnosti policije v predkazenskem postopku bistveno vplivale na pritožnikovo situacijo v obravnavanem času (glej, mutatis mutandis, Casse proti Luxembourgu, št. 40327/02, §§ 31-33, 27. april 2006; Diamantides prati Grčiji, št. 60821/00, § 21, 23. oktober 2003; in Amann proti Švici [GC], št. 27798/95, §§ 65-67, ECHR 2000-I).
6. Vendar pa Sodišče opozarja, da je v pritožnikovi vlogi obravnavano obdobje začelo teči z zahtevo po preiskavi (glej odstavek 61 zgoraj). V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, daje v podobnih zadevah kot je obravnavana, zahteva za preiskavo uradno dejanje tožilstva, ki ga opravi državni tožilec, t.j. državni organ, odgovoren za pregon kaznivih dejanj na podlagi utemeljenega suma, daje nek posameznik storil kaznivo dejanje. V teoriji se zdi, da ta standard dokazovanja ustreza tistemu, ki je določen s členom 5 § 1 Konvencije (glej odstavek 46 zgoraj).
Sodišča ni prepričalo stališče Vlade, da takšna zahteva ne pomeni »obtožbe«, temveč da je to sklep preiskovalnega sodnika, s katerim podpre zahtevo.
Ugotavlja, daje bil v trenutku, ko je bila vložena zahteva za preiskavo, pritožnik jasno osumljen storitve kaznivega dejanja (glej, mutatis mutandis, Casse, naveden zgoraj, § 33). Še več, zahteva za preiskavo ni odsevala samo stališča državnega tožilca glede obstoja utemeljenega suma, daje pritožnik storil kaznivo dejanje, temveč je sprožila tudi postopek pred preiskovalnim sodnikom, ki kot tak prestavlja korak v postopku zoper pritožnika, in je bil neposredno pomemben za preiskavo in za določitev »obtožbe«.
1. Sodišče ugotavlja, da v spisih zadeve nič ne kaže, daje bilo obvestilo o zahtevi za preiskavo uradno vročeno pritožniku, prav tako pa v ustrezni notranji zakonodaji ni nobene določbe, ki bi zahtevala, da je treba osumljenca na tej stopnji postopka obveščati (glej odstavek 47 zgoraj). Sodišče ponovno poudarja, da njegova funkcija ni ocenjevanje notranje zakonodaje, razen če, in v kolikor, ne posega v pravice in svoboščine, ki jih ščiti Konvencija (glej mutatis mutandis, Garcia Ruiz proti Španiji, [GC], št. 30544/96, § 28, ECHR 1999 – I). Vendar pa sama možnost, da takšno obvestilo ni bilo potrebno, oziroma pritožniku ni bilo posredovano, ne bi smela navesti »Sodišča, da bi doseglo drugačen sklep glede začetka obdobja, ki ga je treba obravnavati. V nasprotnem primeru bi bilo za državo možno, v zvezi z izpolnitvijo njenih obvez do upoštevanja člen 6, da se zateče za morebiten neuspeh svoje lastne zakonodaje ali izvajanja zakonitosti.
68. Zato, ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve, še posebej ukrepov, ki jih je v predkazenskem postopku izvajala policija in družbene stigme. ki je dodana zatrjevanemu kaznivemu dejanju, Sodišče meni, da je na pritožnikovo situacijo bistveno vplival v pred-kazenski postopku. Vendar Sodišče glede na pritožnikovo trditev (glej odstavek 61 zgoraj), in ker mu ni uspelo določiti točno točko, na kateri je začel nanj vplivati postopek, sklepa, da je bil »obtožen« za namen člena 6 najkasneje 31. avgusta 1998, ko je državni tožilec zoper njega vložil zahtevo za preiskavo. 69, Sodišče ugotavlja. da prvi sklop postopka še vedno poteka pred Ustavnim sodiščem. Opozarja, da bi bilo treba v skladu s svojo uveljavljeno prakso postopek pred Ustavnim sodiščem, ki bi lahko vplival na rezultat postopka pred nižjimi sodišči vključiti v obravnavano obdobje (glej Metger proti Nemčiji, št. 37591/97 § 34, 31. maj 2001).
Vlada ni posredovala ničesar, kar bi lahko Sodišče pripeljalo do tega, da bi v obravnavani zadevi sprejelo drugačen sklep (glej odstavek 60 zgoraj).
1. Obravnavano obdobje v zvezi s prvim sklopom postopka je tako trajalo več kot osem let in tri mesece na štirih stopnjah sojenja. 2. Sodišče ponovno poudarja, daje treba razumnost dolžine trajanja postopka ocenjevati v luči določenih okoliščin primera in ob upoštevanju kriterijev, navedenih v sodni praksi sodišča, še posebej zapletenost primera in ravnanje pritožnika in organov, ki so obravnavali zadevo, kakor tudi, kaj je to pomenilo za pritožnika (Glej med drugim Klamecki proti Poljski, št. 25415/94, § 87, 28. marec 2002).
3. Sodišče sprejema dejstvo, da so bili organi v notranjih postopkih soočeni z določenimi težavami pri zbiranju dokazov zaradi statusa domnevnih žrtev. Kljub temu ne more zanemariti dejstva, daje prvi sklop postopka več kot štiri leta in sedem mesecev stal na prvi stopnji sojenja. Sodišče daje pomen dvema obdobjema nedejavnosti, za katero je bila v bistvu odgovorna država, med zahtevo za preiskavo in odločitvijo preiskovalnega sodnika (glej odstavka 8 in 9 zgoraj) in še posebej zamudo obdobja dveh let in sedmih mesecev med vložitvijo obtožnice in prvo obravnavo (glej odstavka 11 in 12 zgoraj). V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da domači organi niso upoštevali časovnih omejitev, določenih v notranji zakonodaji (glej odstavek 50 zgoraj), ter da v spisih zadeve ni informacij, ki bi pojasnjevale ukrepe, sprejete s tem v zvezi.
'73. Kar zadeva pritožnikovo ravnanje, pa ni razvidno, da bi pritožnik povzročil kakršnokoli bistveno zamudo v prvem sklopu postopkov.
1. Sodišče zato meni, da navedene zamude in splošno trajanje več kot osem let na štirih stopnjah sojenja v okoliščinah te zadeve niso opravičljive ali razumne. Oh upoštevanju sodne prakse Sodišče ugotavlja, daje prišlo do kršitve člena 6, § 1 glede dolžine trajanja prvega sklopa postopka. 2. Sodišče poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi zaradi domnevne kršitve določb iz člena 6 § 1, da je treba zadevo obravnavati v razumnem času (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-II).
3. V obravnavanem primeru je Sodišče ugotovilo kršitev člena 6 § 1 v zvezi s prvim sklopom postopka.
4. Sodišče ugotavlja, da so bili ugovori in argumenti, ki jih je predstavila slovenska Vlada glede obstoja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s pritožbo glede pravice do sojenja v razumnem roku, zavrnjeni že v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v tej zadevi sprejelo drugačno odločitev.
5. Zato Sodišče meni, daje prišlo do kršitve člena 13 zaradi pomanjkanja pravnih sredstev v notranji zakonodaji, s katerimi bi lahko pritožnik dosegel razsodbo, s katero bi bile potrjene njegove pravice, da bi njegovo zadevo obravnavali v razumnem času kot to zagotavlja člen 6 § 1.

B. Drugi sklop postopka

1. Glede pritožbe v zvezi z dolžino trajanja drugega sklopa postopka Sodišče meni, da jo je treba iz naslednjih razlogov šteti za nedopustno.
2. Po mnenju sodišča se je obravnavano obdobje pričelo 14. aprila 2003 na dan, ko je bil pritožnik prijet in nato priveden k preiskovalnemu sodniku, ki je zanj odredil pripor (glej Wemhoffproti Nemčiji, sodba z dne 27. junija 1968 serija A, št. 7, § 19). Postopek še poteka na Ustavnem sodišču (glej, mutatis mutandis, odstavek 69 zgoraj). Postopek tako traja okoli tri leta in sedem mesecev na štirih stopnjah sojenja.
3. Glede razumnosti dolžine trajanja postopka Sodišče poudarja, da jo je treba oceniti v luči posebnih okoliščin zadeve in upoštevati kriterije, navedene v sodni praksi sodišča (glej odstavek 71 zgoraj).
4. Sodišče ugotavlja, daje bil pritožnik v obravnavanem obdobju priprt. Ponovno poudarja, da imajo osebe, ki so v priporu, med čakanjem na sojenje pravico do »posebne prizadevnostim s strani oblasti. Posledično je v primerih, ko je oseba priprta, med pripravo kazenske obtožnice zoper njo že dejstvo, daje v priporu, samo po sebi dejavnik, ki gaje treba upoštevati med ocenjevanjem ali so izpolnjeni pogoji za odločanje o utemeljenosti v razumnem času (glej na primer Abdoella proti Nizozemski, sodba z dne 25. novembra 1992, serija A, št. 248-A, stran 17, § 24).
5. Sodišče ne more spregledati, daje pritožnik storil vrsto korakov, s katerimi je zapletel in podaljšal postopek. Čeprav je res, da od obtoženca ni mogoče zahtevati, da bi aktivno sodeloval s sodnimi oblastmi, niti ga ni mogoče kritizirati zaradi uporabe vseh možnih pravnih sredstev, ki so mu na voljo znotraj notranje zakonodaje (Eckle proti Nemčiji, sodba z dne 15. julija 1982, serija A, št. 51, § 82), pa je v obravnavanem primeru očitno, daje pritožnik med sojenjem sam uporabil pretirano, če ne celo zlorabil, določena pravna sredstva (glej mutatis mutandis, X proti Zvezni republiki Nemčiji, št. 6541/74, sklep Komisije z dne 9. julija 1975). Vložil je različne zahteve za izločitev sodnikov in prenos sodne pristojnosti, kar so domača sodišča na koncu obravnavala kot zlorabo pravic v postopku in taktiko zavlačevanja (glej odstavka 31 in 36 zgoraj).
V vsakem primeru ravnanje pritožnika, ne glede na njegov namen, predstavlja najmanj objektivno dejstvo, ki ga ni mogoče pripisati obtoženi državi, to pa je treba upoštevati, ko se ugotavlja ali je postopek trajal dlje kot predvideva razumen čas kot navedeno v členu 6 § 1 ali ne (glej Eckle, naveden zgoraj, § 82).
1. Po vsem tem Sodišče ugotavlja, da je bil postopek na prvi stopnji kljub zgoraj navedenemu pritožnikovemu ravnanju končan v samo enem letu in sedmih mesecih. V treh letih in sedmih mesecih so bile odločitve sprejete na treh stopnjah, zadeva pa je trenutno v obravnavi pred Ustavnim sodiščem.

2. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča, ob upoštevanju dejstva, daje bil pritožnik v obravnavanem obdobju v priporu in tudi ob upoštevanju dejstva, da je bila zadeva razmeroma zapletena, Sodišče meni, da trajaje drugega sklopa postopkov ni preseglo zahteve po »razumnem roku«. Zato je pritožba nedopustna kot očitno neutemeljena v skladu s členom 35 §§ 3 in 4 Konvencije.
86. Sodišče opozarja, da člen 13 zahteva od države, da zagotovi učinkovito pravno sredstvo za obravnavanje vsebine »dokazljive pritožbe« po določbah Konvencije in da odobri ustrezno rešitev (glej Siirmeli proti Nemči i, , [GC], št. 75529/01, § 98, 8. junij 2006). Ob upoštevanju dejstva, da je bila pritožba glede dolgega trajanja drugega sklopa postopka nedopustna kot očitno neutemeljena, Sodišče ugotavlja, da pritožnik ni imel dokazljivega zahtevka, daje bila kršena njegova pravica do učinkovitega sredstva v smislu člena 13. Zato njegov zahtevek ne odkriva nobene očitne kršitve te določbe.
Zato je ta pritožba v skladu s členom 13 očitno neutemeljena in jo je treba zavreči kot nedopustno v smislu člena 35, §§ 3 in 4 Konvencije.

III. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 IN 14 KONVENCIJE GLEDE POŠTENOSTI POSTOPKA

1. Pritožnik seje v skladu s členom 6, §§ 1 in 3, (b) in (d) Konvencije pritožil, daje sodnik zavrnil zaslišanje prič, ki jih je predlagal, da ni imel dostopa do kopij določenih dokumentov iz sodnega spisa in da sta bila dva sodnika, ki sta odločala v njegovi zadevi, pristranska.

2. Poleg tega se je v skladu s členom 14 Konvencije, branim v steku s členom 6, pritožil, da so mu bile kršene njegove pravice do obrambe zato, ker je bil hrvaškega rodu. Člen 14 navaja:
»Uživanje pravic in svoboščin, opredeljenih v Konvenciji, je treba zagotoviti brez kakršnekoli diskriminacije na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega ali družbenega izvora, povezave z narodnostno manjšino, premoženjem, rojstvom ali drugim statusom. »

89. Sodišče ugotavlja, daje pritožniku uspelo v njegovih pritožbah na sodbe sodišča prve stopnje, sprožiti domneve glede domnevne nepoštenosti v obeh sklopih postopka ter domnevno diskriminacijo zoper njega. Vendar pa oba sklopa postopka še vedno potekata pred Ustavnim sodiščem (glej odstavka 16 in 41 zgoraj). Iz tega sledi, da so te pritožbe preuranjene in jih je treba v skladu s členom 35 §§ 1 in 4 Konvencije zavreči zaradi neizčrpanosti notranjih pravnih sredstev.

IV. DOMNEVNA KRŠITEV ČLENA 8 KONVENCIJE

90. Pritožnik je zatrjeval tudi, ne da bi se skliceval na katerokoli določbo Konvencije, da je bila tajnost postopka kršena zaradi poročanja medijev. V bistvu bi lahko ta pritožba sprožila vprašanje v zvezi varovanja zasebnega življenja pritožnika iz člena 8 (glej odstavek 6 zgoraj), ki se glasi:
»1. Vsakdo ima pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, njegovega doma in korespondence.
2. Javni organi ne smejo posegati v izvajanje te pravice, razen če je to v skladu z zakonom in je v demokratični družbi potrebno v interesu državne varnosti, javnega reda in mini ali gospodarskega blagostanja države, za preprečevanje nemirov ali kriminala, za zaščito zdravja ali morale, ali za zaščito pravic in svoboščin drugih.«
91. Sodišče ugotavlja, da seje v svoji drugi ustavni pritožbi, vloženi 16. junija 2006, pritožnik pritožil zaradi kršitve tajnosti postopka. Ustavno sodišče mora tako še odločiti o vprašanju domnevnega razkritja informacije o zasebnem življenju pritožnika.
Iz tega sledi, daje pritožba preuranjena in jo je treba zavreči v skladu s členom 35, §§ 1 in 4 Konvencije zaradi neizčrpanosti notranjih pravnih sredstev.

V. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE


» Če Sodišče ugotovi, daje prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«.

A. Škoda

1. Pritožnik ni navedel zahtevane vsote za nepremoženjsko škodo. Zadevo je prepustil v presojo Sodišču.
2. Vladaje prepustila zadevo v presojo Sodišča v skladu z njegovo sodno prakso.
3. Sodišče meni, daje pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo zaradi prekomerne dolžine trajanja prvega sklopa postopka in pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev. Na pravični podlagi mu Sodišče po tej postavki prisoja 1.200 EUR.

B. Stroški in izdatki

96. Ker pritožnik ni posredoval nobenega zahtevka za stroške in izdatke, ki so nastali v postopku pred domačimi sodišči ali pred tem Sodiščem, Sodišče meni, da se mu iz tega naslova ne dodeli nobenih sredstev.

C. Zamudne obresti

97. Sodišče ocenjuje, daje primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki seji dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE soglasno

1. razglaša, daje pritožba glede trajanja prvega sklopa kazenskega postopka in učinkovitosti pravnih sredstev s tem v zvezi dopustna;

2. razglaša, da je preostanek pritožbe nedopusten;

3. razsoja, da je prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije v prvem sklopu kazenskega postopka;

4. razsoja, daje prišlo do kršitve člena 13 Konvencije v prvem sklopu kazenskega postopka;

5. razsoja,

a. da mora tožena država pritožniku v roku treh mesecev od dne, ko postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 1.200 EUR (tisoč dvesto evrov) za nepremoženjsko škodo, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
b. da se na navedeni znesek od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;

Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki 18. januarja 2007, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča.

Vincent BERGER Sodni tajnik
            John HEDIGAN Predsednik


Show details for Podatki o posegih v dokumentPodatki o posegih v dokument