V zadevi Stropnik proti Sloveniji, je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: G. J. HEDIGAN, Predsednik G. B.M. ZUPANČIČ, G. L. CAFLISCH,
G. V. ZAGREBELSKY
G. E. MYJER, G. DAVID THOR BJORGVINSSON, Ga. L ZIEMELE, sodniki,
in G. V.BERGER, kot .sodni tajnik Sekcije na zasedanju za zaprtimi vrati 6. aprila 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, kije bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
I. Primer izvira iz pritožbe (št. 39160102) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Roman Stropnik (»pritožniku), vložil na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«) 4. novembra 2002. 1. Pritožnika je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec. 2. Pritožnik v skladu s členom 6 § i Konvencije zatrjuje, daje bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožil zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopka (Člen 13 Konvencije). 3. Dne 15. septembra 2004 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.
DEJSTVA
1. Pritožnik je bil rojen leta 1980 in živi v Šoštanju. 2. Drie 9. septembra 1994 se je pritožnik poškodoval v prometni nesreči. Povzročitelj) nesreče bil zavarovan pri zavarovalnici ZT.
I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § I IN 13 KONVENCIJE
1. Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka. Skliceval seje na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:
A. Dopustnost
1. Vlada se je sklicevala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
2. Pritožnik je izpodbijal to navedbo in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila učinkovita. 3. Sodišče ugotavlja, daje obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger° proti Slovenji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema. 4. V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse. 5. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
B) Utemeljenost zadeve
H. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE
1. Člen 41 Konvencije določa:
» Če Sodišče ugotovi, daje prišlo do kršitve Konvencije ali. njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«.
A< 'koda
1. Pritožnik je zahteval 5.000 evrov (EUR) za nepremoženjsko škodo. 2. Vlada je odškodninskemu zahtevku oporekala. 1. Sodišče meni, daje pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi mu sodišče po tej postavki prisoja 1.200 EUR.
1. Pritožnik je zahteval tudi približno 960 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem. 2. Vlada je zahtevku oporekala po višini. 3. Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi zahtevani znesek v celoti.
C. Zamudne obresti
29. Sodišče ocenjuje, daje primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE
1. razglaša, da je pritožba dopustna;
2. razsoja, daje prišlo do kršitve člena 6 § I Konvencije;
3. razsoja, daje prišlo do kršitve člena 13 Konvencije;
4. razsoja, a. da mora tožena država pritožniku v roku treh mesecev od dne, ko postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 1.200 EUR (tisoč dvesto evrov) za nepremoženjsko škodo in 960 EUR (devetsto šestdeset evrov) za stroške in izdatke, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami; b. da se na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;
5. zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.