Žele: 21308/06

Zapri

edit profil

Evidenca Zadev
Žele

Žele: 21308/06

Razvrstitev po kršitvah

KONVENCIJA - 6/1

Podatki zadeve

Zaporedna številka : 277
Vlagatelj: Žele
Oznaka vloge : 21308/06

Odločbe/Sodbe:
Sodba

Vrsta odločitev:
Kršitev

Ključne besede:
Konvencija-13...Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Konvencija-6...Pravica do poštenega sojenja

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve

Datum odločitve: 11/08/2012
Rezervna klasifikacija:Sodba

Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina

SODBA ŽELE ZOPER REPUBLIKO SLOVENIJO

PETI ODDELEK

Pritožba št. 21308/06

SODBA

8. november 2012

Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) kot senat treh sodnikov v sestavi:
Ann Power-Forde, predsednica,
Boštjan M. Zupančič,
Angelika Nußberger, sodniki, in Stephen Phillips, namestnik sodnega tajnika oddelka,
po razpravi, zaprti za javnost, ki je bila 16. oktobra 2012,
izreka to sodbo, sprejeto navedenega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 21308/06) proti Republiki Sloveniji, ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Sodišču 26. 4. 2006 vložila slovenska državljanka Marisa Žele (v nadaljnjem besedilu: pritožnica).
2. Pritožnico je zastopal A. Vovšek, odvetnik iz Maribora, slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) pa njen zastopnik.
3. Predsednik oddelka se je 11. 2. 2009 odločil, da obvesti vlado o pritožbi in zahteva, naj predloži podatke po točki a drugega odstavka 54. člena Poslovnika Sodišča. Po prejemu zahtevanih podatkov se je predsednik 4. 10. 2010 odločil posredovati pritožbo v skladu s točko b drugega odstavka 54. člena Poslovnika Sodišča. V skladu s protokolom št. 14 je bila pritožba dodeljena senatu treh sodnikov.

DEJSTVA

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

4. Pritožnica je bila rojena leta 1990 in živi v Mariboru.
5. 20. 8. 1999 je pritožnica prek skrbnika pri Okrožnem sodišču v Mariboru začela postopek proti svojemu očetu zaradi povišanja preživnine.
6. 11. 10. 2000 je sodišče prve stopnje opravilo prvo obravnavo. Obravnava, ki je bila načrtovana za 8. 12. 2000, je bila na zahtevo pritožnice preložena in pozneje opravljena 16. 2. 2001.
7. 22. 5. 2001 je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je s povišanjem zneska preživnine delno ugodila pritožničinemu zahtevku. Tožena stranka se je pritožila.
8. 27. 11. 2001 je Višje sodišče v Mariboru ugodilo pritožbi in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.
9. 8. 5. 2002 je sodišče prve stopnje opravilo obravnavo.
10. 30. 5. 2002 je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, s katero je delno ugodilo pritožničinemu zahtevku. Toženec se je pritožil.
11. 19. 11. 2002 je pritožbeno sodišče izdalo sodbo in zadevo še enkrat vrnilo v ponovno odločanje. Sodišče je ugotovilo, da izrek sodbe prvostopenjskega sodišča ni bil jasen, sama sodba pa v nekaterih delih pomanjkljivo utemeljena.
12. Po vrnitvi zadeve je Okrožno sodišče v Mariboru opravilo dve obravnavi, in sicer 27. 10. 2004 in 13. 7. 2005.
13. Na zadnji obravnavi je sodišče izdalo sodbo, s katero je ugodilo pritožničinemu zahtevku. Tožena stranka se je pritožila.
14. Višje sodišče v Mariboru je 11. 4. 2006 pritožbo zavrnilo.

II. UPOŠTEVANA DOMAČA ZAKONODAJA

15. Za upoštevano domačo zakonodajo glej sodbo Ribič proti Sloveniji (št. 20965/03, 19. 10. 2010, 19. odstavek).

PRAVO

I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE

16. Pritožnica se je pritoževala, da so postopki, v katerih je bila stranka, trajali predolgo. Sklicevala se je na prvi odstavek 6. člena konvencije, ki se glasi:

"Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče ..."

17. Smiselno se je pritožnica prav tako pritožila, da so bila v Sloveniji razpoložljiva pravna sredstva pri pretirano dolgih postopkih neučinkovita.
13. člen konvencije se glasi:

"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."

A. Sprejemljivost

18. Sodišče ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena konvencije. Prav tako ni nesprejemljiva iz katerih koli drugih razlogov (glej Ribič proti Sloveniji, št. 20965/03, 19. 10. 2010, 37. do 42. odstavek). Torej jo je treba razglasiti za sprejemljivo.

B. Utemeljenost

1. 6. člen

19. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 20. 8. 1999 in končalo 11. 4. 2006, ko je bil izdan sklep sodišča druge stopnje.
20. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka presojati glede na okoliščine zadeve in s sklicevanjem na ta merila: zapletenost zadeve, ravnanje pritožnice in ustreznih organov ter pomen zadeve za pritožnico v sporu (glej med številnimi drugimi zadevami Frydlender proti Franciji [VS], št. 30979/96, 43. odstavek, ESČP 2000-VII).
21. V zvezi s tem je vlada trdila, da se zamude ne morejo pripisati državi, ker so bile posledica objektivnega dejstva, namreč tega, da je pritožnica vedno znova vlagala pritožbe proti prvostopenjskim sodbam.
22. Prvič, Sodišče ugotavlja, da se zadeva ne more šteti za zapleteno.
23. Glede ravnanja ustreznih organov Sodišče pripominja, da je bila zadeva trikrat vrnjena v ponovno odločanje predvsem zaradi tega, ker so prvostopenjske sodbe vsebovale nejasne izreke in niso bile zadostno utemeljene (glej 11. odstavek). Sodišče priznava, da so bila domača sodišča najbolj poklicana, da presodijo, ali je bilo treba v skladu z ustrezno določbo notranje zakonodaje zadevo vrniti nižjim sodiščem (glej Bock proti Nemčiji, sodba z dne 29. 3. 1989, serija A št. 150, 43. odstavek). Kot je že poudarilo v prejšnjih zadevah (glej na primer Deželak proti Sloveniji, št. 143/02, 25. odstavek, 6. 4. 2006), je vračanje zadev v ponovno odločanje običajno vendarle odrejeno kot posledica napak, ki so jih storila nižja sodišča – kar se dejansko zdi, da se je zgodilo v pritožničini zadevi – tako da ponovitev takih odredb v okviru enega sklopa postopkov razkriva resno pomanjkljivost v sodnem sistemu. To pomanjkljivost je treba pripisati pristojnim organom in ne pritožnici (glej Wierciszewska proti Poljski, št. 41431/98, 46. odstavek, 25. 11. 2003, in Matica proti Romuniji, št. 19567/02, 24. odstavek, 2. 11. 2006).
24. Prav tako Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče za razpis prvega naroka potrebovalo skoraj eno leto (glej 6. odstavek) in po eni od vrnitev v ponovno odločanje skoraj dve leti, preden je nadaljevalo preučevanje zadeve (glej 11. in 12. odstavek).
25. Po drugi strani pa se zdi, da se pritožnici ne more pripisati nobenih pomembnih zamud.
26. Ob upoštevanju predhodnih navedb in svoje predmetne sodne prakse (glej Ješič proti Sloveniji, št. 38341/01, 17. do 19. odstavek, 27. 4. 2006, Bizjak Jagodič proti Sloveniji, št. 42274/02, 16. do 18. odstavek, 6. 4. 2006, Rodič proti Sloveniji, št. 38528/02, 18. do 20. odstavek, 27. 4. 2006, in Umek proti Sloveniji, št. 35463/02, 8. 1. 2009, 44. do 47. odstavek) Sodišče meni, da je postopek trajal predolgo in da pogoj "razumnega roka" ni bil izpolnjen.
27. Torej je bil kršen prvi odstavek 6. člena.

2. 13. člen

28. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi organi za domnevno kršitev zahteve po prvem odstavku 6. člena, po katerem mora biti zadeva obravnavana v razumnem roku (glej Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, 156. odstavek, ESČP 2000-XI).
29. Sodišče se sklicuje na svoje ugotovitve v zadevi Ribič proti Sloveniji (glej 19. odstavek) in ugotavlja, da vlada ni navedla nobenih prepričljivih trditev, zaradi katerih bi moralo to pritožbo obravnavati drugače kakor omenjeno zadevo. Sodišče torej meni, da je bil pri obravnavani zadevi kršen 13. člen, saj v domači zakonodaji ni bilo pravnega sredstva, s katerim bi lahko pritožnica dosegla odločitev sodišča, ki bi potrdila njeno pravico do obravnave zadeve v razumnem roku, kot je določeno v prvem odstavku 6. člena konvencije.

II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

30. 41. člen konvencije določa:

"Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje."

A. Škoda

31. Pritožnica je od Sodišča zahtevala, da ji za nepremoženjsko škodo prisodi pošteno odškodnino.
32. Vlada je zahtevku nasprotovala.
33. Sodišče meni, da je pritožnica utrpela nepremoženjsko škodo. Po načelu pravičnosti ji na tej podlagi prisoja 4.000 EUR.

B. Stroški in izdatki

34. Pritožnica je zahtevala tudi 1.500,00 EUR za stroške in izdatke, ki so nastali v postopku pred Sodiščem.
35. Vlada je zahtevku nasprotovala.
36. Sodišče ugotavlja, da pritožnica ni podrobneje opredelila ali utemeljila svojih zahtevkov, čeprav jo je opozorilo na pogoje v zvezi z zahtevki za pravično zadoščenje, ki jih določa 60. člen Poslovnika Sodišča. Sodišče ji zato na tej podlagi ne prisoja ničesar.

C. Zamudne obresti

37. Po mnenju Sodišča je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1. razglaša, da je pritožba sprejemljiva;

2. razsoja, da sta bila kršena prvi odstavek 6. člena in 13. člen konvencije;

3. razsoja,

a) da mora tožena država v treh mesecih pritožnici za nepremoženjsko škodo plačati 5.200 EUR (pet tisoč dvesto evrov) in morebitni davek;

b) da se za navedeni znesek od dneva poteka omenjenih treh mesecev do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji mejne posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, za vse zamujeno obdobje z dodanimi tremi odstotnimi točkami;

4. zavrača preostali del pritožničinega zahtevka za pravično zadoščenje.

Sestavljeno v angleškem jeziku in 8. novembra 2012 poslano v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Stephen Phillips Ann Power-Forde
namestnik sodnega tajnika predsednica

Podatki o posegih v dokument