DEJSTVA
1. Pritožnik Maks Kovačič je slovenski državljan, rojen leta 1978 in prebivajoč v Leskovcu pri Krškem. Pritožnika je pred Sodiščem zastopala Odvetniška družba Matoz, O. P. d. o. o., odvetniška pisarna s sedežem v Kopru. 2. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopala T. Mihelič Žitko, državna pravobranilka.
OČITKI
14. Pritožnik se je pritožil, da sta bila zaradi razmer, kakršne so bile med njegovim prestajanjem kazni v ZPKZ Ljubljana, kršena 3. in 8. člen konvencije. Pritoževal se je zlasti nad veliko prezasedenostjo, zaradi katere je imel premalo osebnega prostora, slabimi sanitarnimi razmerami in neustreznim prezračevanjem, pretiranimi omejitvami časa, ki ga je smel preživeti zunaj sobe, visokimi temperaturami v sobah, neustreznim zdravstvenim varstvom in psihiatrično pomočjo ter izpostavljenostjo nasilju drugih obsojencev zaradi pomanjkljivega varovanja. 15. Pri navajanju 3. in 8. člena konvencije se je pritožnik pritožil tudi nad omejitvami telefonskih pogovorov in dopisovanja. 16. Pritožnik se je v skladu s 13. členom konvencije pritožil, da ni imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s pritožbami na podlagi 3. in 8. člena konvencije.
PRAVO
17. V sodbi Jevšnik proti Sloveniji, št. 5747/10, 25.– 26. odstavek, 9. januar 2014, je Sodišče ugotovilo, da za bivalne razmere, kakršne je imel pritožnik na polodprtem oddelku ZKPZ Ljubljana, površino osebnega prostora (3,3 oziroma 3,4 kvadratnega metra) in čas, ki ga je lahko preživel zunaj sobe (od ponedeljka do četrtka, petnajst ur in petinštirideset minut dnevno, ob petkih osemnajst ur, ob sobotah petnajst ur in pol ter ob nedeljah trinajst ur in petnajst minut), ni mogoče šteti, da so bile v nasprotju s 3. členom konvencije, saj je imela omejitev osebnega prostora na ležiščih nadomestilo v svobodnem gibanju, ki ga je imel pritožnik na voljo podnevi. Glede visokih temperatur v sobah med poletjem 2009 Sodišče ugotavlja, da čeprav je bil pritožnik na prestajanju kazni tudi v drugi polovici julija in v avgustu 2009, se njegov položaj v tem obdobju ni mogel dodatno poslabšati zaradi visokih temperatur, saj je bil na polodprtem oddelku in je zato lahko veliko časa preživel zunaj zaporniške sobe. 18. V tej zadevi je bil pritožnik nameščen na polodprtem oddelku s površino osebnega prostora 3,4 kvadratnega metra in imel na voljo enak čas za preživljanje zunaj sobe kot pritožnik v zadevi Jevšnik proti Sloveniji. Ker so bile bivanjske razmere med pritožnikovim prestajanjem kazni na polodprtem oddelku enake, kakor jih je imel pritožnik v zadevi Jevšnik proti Sloveniji, je ta del pritožbe treba zavrniti kot očitno neutemeljen v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije. 19. Do enakega zaključka je Sodišče prišlo tudi v zvezi s pritožnikovim bivanjem v Oddelku Novo mesto. Tam je kazen zapora prestajal v odprtem in zaprtem režimu, ki se razlikujeta samo po številu privilegijev, ki so jih zaporniki deležni zunaj zapora (v zvezi s prostimi izhodi, obiski itd.). Pritožnik je bil nameščen v enoti, ki je merila 58,51 kvadratnega metra. Enota je obsegala večjo sobo površine 30,74 kvadratnega metra s šestimi ležišči (tam je vsak zapornik imel na voljo 5,1 kvadratnega metra osebnega prostora) in manjšo sobo, ki je merila 15,22 kvadratnega metra in imela tri ležišča, kjer je pritožnik bival s še dvema zapornikoma (vsak od treh zapornikov je imel na voljo 5,1 kvadratnega metra osebnega prostora). Zaporniki so lahko uporabljali predprostor površine 11,55 kvadratnega metra in sanitarni prostor površine 1,27 kvadratnega metra, pri čemer sta bila oba prostora del enote. Pritožnik se je po enoti lahko prosto gibal štiriindvajset ur dnevno, saj so bila notranja vrata odklenjena; od 3.30 popoldne do 10.00 zvečer se je lahko prosto gibal tudi po skupnem hodniku Oddelka Novo mesto in po prostorih za rekreacijo. Pritožnik je izven enote preživel dvanajst ur dnevno: osem ur na delu, dve uri zunaj na površini 300 kvadratnih metrov, dve uri v skupnem hodniku površine 108,64 kvadratnega metra ali v skupnem bivalnem prostoru površine 59,04 kvadratnega metra. Pritožnik se je dve uri dnevno lahko gibal tudi po zunanjem sprehajališču. Vlada je trdila, da se pritožnik ni pritoževal glede bivanja na oddelkih ZKPZ Ljubljana, Oddelek Novo mesto. Kljub vsemu Sodišče ugotavlja, da se je pritožnik pritožil zaradi razmer med prestajanjem kazni v ZPKZ Ljubljana, pri čemer je Oddelek Novo mesto oddelek ZPKZ Ljubljana, kjer bivanjske razmere med pridržanjem vsekakor niso v nasprotju s konvencijskimi standardi. Zato je v skladu s točko a tretjega odstavka 35. člena konvencije ta del pritožbe treba zavrniti kot očitno neutemeljen. 20. Nazadnje je tudi ta del pritožbe v zvezi s pritožnikovem pridržanjem na odprtem oddelku v skladu s točko a tretjega odstavka 35. člena konvencije treba zavrniti kot očitno neutemeljen. Tam je imel pritožnik na voljo najmanj 6,7 kvadratnega metra osebnega prostora (ali 10 kvadratnih metrov, ko je sobo delil s še tremi drugimi zaporniki) in so bile sobe odprte štiriindvajset ur dnevno, tako da se je, razen med spanjem, lahko prosto gibal znotraj odprtega oddelka in po zunanjih površinah. Vlada je trdila, da se pritožnik tudi ni pritoževal v zvezi z njegovim bivanjem na odprtem oddelku. Sodišče kljub vsemu ugotavlja, da se je pritožnik pritožil zaradi razmer med prestajanjem kazni v ZPKZ Ljubljana, pri čemer je odprti oddelek Ig oddelek ZPKZ Ljubljana, kjer bivanjske razmere med prestajanjem kazni vsekakor niso v nasprotju s konvencijskimi standardi. 21. Sodišče v nadaljevanju iz enakih razlogov meni, da razmere med pritožnikovim pridržanjem v zaporu ne odpirajo nobenega vprašanja po 8. členu konvencije. Zato je v skladu s točko a tretjega odstavka in četrtim odstavkom 35. člena konvencije ta del pritožbe treba zavrniti kot očitno neutemeljen. 22. Glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev Sodišče ob tem, da je očitke po 3. in 8. členu konvencije razglasilo za nesprejemljive, meni, da pritožnik nima nobene utemeljene zahteve, ki bi jo uveljavljal na podlagi 13. člena konvencije (glej Visloguzov proti Ukrajini, št. 32362/02, 74.–75. odstavek, 20. maj 2010. Iz navedenega sledi, da je v skladu s točko a tretjega odstavka in četrtim odstavkom 35. člena konvencije ta del pritožbe treba zavrniti kot očitno neutemeljen.
Iz teh razlogov Sodišče soglasno