je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretji oddelek) na seji senata v sestavi:
g. J. Hedigan, predsednik,
g. B.M. Zupančič,
g. L. Caflisch,
g. V. Zagrebelsky,
g. E. Myjer,
g. David Thór Björgvinsson,
ga. I. Ziemele, sodniki,
in g. V. Berger, sodni tajnik oddelka,
po obravnavi na nejavni seji dne 22. junija 2006
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 76438/01), ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin («Konvencija») dne 23. oktobra 2001 proti Republiki Sloveniji vložil njen državljan, g. Andrej Obrovnik («pritožnik»).
2. Pritožnika so zastopali odvetniki pisarne Verstovšek. Slovensko vlado («vlada») je zastopal njen predstavnik g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnik je na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je trajanje postopkov pred domačimi sodišči, v katerih je bil udeležen kot stranka, predolgo. Vsebina njegove pritožbe se je nanašala tudi na pomanjkanje učinkovitega notranjega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4. Sodišče je dne 16. septembra 2003 odločilo, da o pritožbi glede trajanja postopka in s tem povezanim pomanjkanjem pravnega sredstva obvesti vlado. Na podlagi 3. odstavka 29. člena je odločilo, da bo hkrati odločalo o sprejemljivosti in vsebini zadeve.
DEJSTVA
5. Pritožnik Andrej Obrovnik je slovenski državljan, rojen leta 1974, in prebiva v Velenju.
6. Dejstva v zadevi, kot sta jih navedli stranki, je mogoče povzeti v naslednjih točkah.
7. Dne 17. aprila 1997 je pritožnik prek svojih odvetnikov pred Okrajnim sodiščem v Žalcu zoper zavarovalnico sprožil spor za nadomestilo škode v višini 751.912 tolarjev (SIT) in predlagal, da se ga oprosti plačila stroškov postopka.
8. Dne 11. decembra 1997 se je Okrajno sodišče v Žalcu razglasilo za nepristojno. Zadevo je odstopilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani.
9. Dne 25. marca, 4. junija in 9. novembra 1998, 24. marca in 28. septembra 1999 ter 3. aprila 2000 je pritožnik sodišču predlagal, naj opravi narok.
10. Dne 6. julija 2000 je sodišče zavrnilo pritožnikov predlog, da se ga oprosti plačila stroškov postopka. Dne 26. julija 2000 se je pritožnik pritožil na višje sodišče.
11. Dne 23. maja 2001 je pritožnik sodišču predlagal, naj opravi narok.
12. Dne 8. avgusta je okrajno sodišče pritožnika pozvalo, naj dopolni pritožbo.
13. Dne 5. septembra 2001 je višje sodišče zavrnilo pritožbo. Dne 6. novembra 2001 je pritožnik poravnal stroške postopka.
14. Dne 8. marca in 23. aprila 2002 je pritožnik sodišču predlagal, naj opravi narok.
15. Dne 10. maja 2002 je pritožnik na Ministrstvo za pravosodje vložil predlog za pospešeno obravnavanje njegove zadeve. Dne 22. maja 2002 je ministrstvo njegov predlog posredovalo okrajnemu sodišču.
16. Dne 12. septembra 2002 je sodišče opravilo narok.
17. Dne 17. decembra 2002 je bil imenovan izvedenec medicinske stroke. Dne 27. marca 2002 je predložil svoje mnenje. Na pritožnikov predlog je sodišče izvedenca pozvalo, naj svoje poročilo dopolni.
18. Dne 15. septembra 2003 je pritožnik sodišču predlagal, naj opravi narok.
19. Za 13. januar 2004 razpisani narok je bil preložen.
20. Postopek še traja.
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV 1. ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE
21. Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka. Skliceval se je na 1. odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih (...) v razumnem roku odloča (...) sodišče.»
22. Vsebina njegove pritožbe se je nanašala tudi na neučinkovitost pravnih sredstev, ki so v Sloveniji na voljo v zvezi s predolgim trajanjem sodnih postopkov. Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. »
A. Sprejemljivost
23. Vlada se je sklicevala na neizčrpanje domačih pravnih sredstev.
24. Pritožnik je temu ugovarjal z navedbo, da pravna sredstva, ki jih je imel na voljo, niso bila učinkovita.
25. Sodišče ugotavlja, da je ta pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji (odl.), št. 42320/98, z dne 2. oktobra 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, z dne 6. oktobra 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo vladin ugovor neizčrpanja domačih pravnih sredstev, saj je ocenilo, da sredstva, ki so jih imeli pritožniki na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče ponovno poudarja, da je v sodbi v zadevi Lukenda proti Sloveniji ugotovilo, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje ter pomanjkljive učinkovitosti v delovanju sodnega sistema.
26. V tej zadevi Sodišče meni, da vlada ni predložila nobenega prepričljivega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče razlikovati med obravnavano in predhodnimi zadevami in tako odstopiti od ustaljene sodne prakse.
27. Zato Sodišče ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu 3. odstavka 35. člena Konvencije. Poleg tega je ni mogoče razglasiti za nesprejemljivo na nobeni drugi podlagi. Pritožba se torej sprejme v obravnavo.
B. Vsebina
1. Prvi odstavek 6. člena Konvencije
28. Doba, ki jo je treba upoštevati, je pričela teči 17. aprila 1997, na dan, ko je pritožnik sprožil postopek pred Okrajnim sodiščem v Žalcu, in še vedno teče. Postopek na eni instanci tako traja dlje kot devet let.
29. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka presojati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in pristojnih organov ter pomena, ki ga ima zadeva za pritožnika (glej, med drugim, sodbo v zadevi Frydlender proti Franciji, [VS], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
30. Po obravnavi celote predloženega gradiva in ob upoštevanju svoje sodne prakse s tega področja Sodišče ocenjuje, da je trajanje sodnega postopka v obravnavani zadevi predolgo in ne izpolnjuje zahteve po «razumnem roku».
Glede na navedeno je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije.
31. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen zagotavlja učinkovita pravna sredstva pred domačimi sodišči, s katerimi je mogoče uveljavljati kršitve zahteve po sojenju v razumnem roku iz 1. odstavka 6. člena (glej sodbo v zadevi Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče poudarja, da je že v predhodnih zadevah (glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Lukenda) zavrnilo vladine ugovore in navedbe, tudi v tej zadevi pa ni našlo razlogov, ki bi vodili k drugačnim zaključkom.
32. Zato Sodišče ocenjuje, da je v tej zadevi prišlo do kršitve 13. člena, saj pritožniku v domačem pravnem redu ni bilo na voljo nobeno pravno sredstvo, s pomočjo katerega bi lahko uveljavljal kršitve pravice, da se o njegovi zadevi odloči v razumnem roku v smislu 1. odstavka 6. člena.
II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
33. Člen 41 Konvencije se glasi:
«Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.»
34. Pritožnik je zahteval 10.000 evrov (EUR) iz naslova nepremoženjske škode.
35. Vlada je njegovemu zahtevku oporekala.
36. Sodišče ocenjuje, da je pritožnik zagotovo utrpel določeno nepremoženjsko škodo. V skladu z načelom pravičnosti se mu zato iz tega naslova prisodi 9.600 EUR.
37. Pritožnik je prav tako zahteval 1.174 EUR za stroške, ki jih je imel v postopku pred Sodiščem.
38. Vlada je menila, da je njegov zahtevek pretiran.
39. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povračila stroškov le v obsegu, v kakršnem je dokazano, da so dejansko nastali, bili nujni ter njihova višina razumna. Sodišče tudi poudarja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali tudi g. Lukendo v zgoraj navedeni zadevi Lukenda, predložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar zadeva dejansko stanje, po vsebini enake kot obravnavana zadeva. Sodišče zato ob upoštevanju predloženih podatkov in zgoraj navedenih meril v obravnavani zadevi ocenjuje, da je za postopek pred Sodiščem v obravnavani zadevi pritožniku razumno prisoditi znesek 1.000 EUR.
40. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, povišani za tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1. ugotavlja, da je pritožba sprejemljiva,
2. razsoja, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije,
3. razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije,
4. razsoja
a) da mora tožena država pritožniku v treh mesecih od dne, ko postane ta sodba dokončna, v skladu z 2. odstavkom 44. člena Konvencije plačati 9.600 EUR (devettisoč šeststo evrov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč evrov) za stroške, poleg tega pa tudi vsoto, ki bi jo bilo treba morebiti poravnati iz naslova davkov,
b) da se od izteka treh mesecev pa do poplačila na navedene zneske obračunava linearna obrestna mera po stopnji, enaki veljavni mejni obrestni meri Evropske centralne banke za to obdobje, čemur se prištejejo tri odstotne točke.
5. zavrača preostale zahtevke iz naslova pravičnega zadoščenja.
Sodba se izda v francoskem jeziku, pisna obvestila na podlagi 2. in 3. odstavka 77. člena Poslovnika se pošljejo dne 13. julija 2006.
Vincent Berger John Hedigan
Sodni tajnik Predsednik