Maksimovič : 28662/05

Zapri

edit profil

Evidenca Zadev
Maksimovič

Maksimovič : 28662/05

Razvrstitev po kršitvah

KONVENCIJA - 6

Podatki zadeve

Zaporedna številka : 242
Vlagatelj: Maksimovič
Oznaka vloge : 28662/05

Odločbe/Sodbe:
Sodba

Vrsta odločitev:
Kršitev

Ključne besede:
Konvencija-13...Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Konvencija-6...Pravica do poštenega sojenja

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve

Datum odločitve: 06/22/2010
Rezervna klasifikacija:Sodba

Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina

SODBA MAKSIMOVIČ ZOPER REPUBLIKO SLOVENIJO

SVET EVROPE

EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE

TRETJA SEKCIJA

Pritožba št. 28662/05

SODBA

STRASBOURG

22. junij 2010

Ta sodba bo postala dokončna pod pogoji iz drugega odstavka 44. člena Konvencije. Mogoče je, da bo na njej opravljena uredniška redakcija.
10 TOMAŽIČ v. SLOVENIA JUDGMENT
Sodba v zadevi MAKSIMOVIČ proti SLOVENIJI 7
V zadevi Maksimovič proti Sloveniji
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
Josep Casadevall, predsednik senata,
Elisabet Fura,
Corneliu Bîrsan,
Boštjan M. Zupančič,
Alvina Gyulumyan,
Egbert Myjer,
Luis López Guerra, sodniki,
in Stanley Naismith, namestnik sodnega tajnika,
po posvetovanju za zaprtimi vrati 1. junija 2010
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 28662/05) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 28. julija 2005 vložil slovenski državljan gospod Stojan Maksimovič (v nadaljevanju: pritožnik).
2. Pritožnika je zastopal gospod Z. Lipej, odvetnik iz Medvod. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnik se je skliceval na prvi odstavek 6. člena Konvencije in trdil, da je bilo trajanje postopka pred domačimi sodišči, v katerem je bil stranka, predlogo. Nadalje je navajal tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4. Dne 20. februarja 2009 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede trajanja postopka in pomanjkanja pravnega sredstva v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu z določbo tretjega odstavka 29. člena Konvencije je odločilo, da bo utemeljenost pritožbe obravnavalo hkrati z njeno dopustnostjo.

DEJSTVA

I. OKOLIŠČINE ZADEVE

5. Pritožnik je bil rojen leta 1969 in živi v Kranju.
6. Dne 7. julija 2001 se je pritožnik poškodoval v prometni nesreči. Voznik motornega kolesa, ki je bil za nesrečo odgovoren, je imel sklenjeno zavarovanje pri Zavarovalnici Maribor d.d..
7. Dne 17. oktobra 2001 je pritožnik vložil tožbo proti zavarovalnici pri Okrožnem sodišču v Kranju in zahteval plačilo odškodnine v znesku 1.187.433,00 slovenskih tolarjev (približno 4.966 eurov) za nastalo škodo.
8. Med 7. majem 2002 in 20. septembrom 2006 je pritožnik vložil štiri pripravljalne vloge.
9. Med 4. septembrom 2002 in 8. oktobrom 2004 je trikrat predlagal, naj sodišče določi datum naroka za glavno obravnavo.
10. Med 24. januarjem in 21. septembrom 2006 so bile opravljene tri glavne obravnave.
11. Dne 23. februarja 2007 je pritožnik obvestil sodišče prve stopnje, da želi umakniti tožbo.
12. Dne 30. marca 2007 je Okrožno sodišče v Kranju izdalo sklep o ustavitvi postopka, ker sta stranki postopka sklenili izvensodno poravnavo.

II. UPOŠTEVNO DOMAČE PRAVO

Za prikaz upoštevnega domačega prava gl. zadevo Nezirović proti Sloveniji ((sklep) št. 16400/06, 25. november 2008).

PRAVO

I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE

13. Pritožnik se je pritožil zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«

14. Vsebinsko je pritožnik nadalje navajal, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa:

»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

A. Dopustnost

15. Vlada je ugovarjala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva. Sklicevala se je na Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: zakon iz leta 2006) in na sklep sodišča v zadevi Nezirović proti Sloveniji (naveden zgoraj).
16. Pritožnik je tem navedbam oporekal.
17. Sodišče najprej ugotavlja, da se je zakon iz leta 2006 začel uporabljati 1. januarja 2007. Od tega dne zagotavlja pospešitvena pravna sredstva, ki jih je mogoče uporabiti v postopku na prvi in drugi stopnji. Vlagatelj lahko vloži nadzorstveno pritožbo, če oceni, da sodišče neupravičeno odlaša s sprejetjem odločitve v zadevi. Če predsednik sodišča nadzorstveno pritožbo zavrne ali, med drugim, nanjo ne odgovori v dveh mesecih, lahko vlagatelj s sklicevanjem na iste razloge vloži rokovni predlog pri sodišču, ki obravnava zadevo. O rokovnem predlogu odloči predsednik višjega sodišča. To mora storiti v petnajstih dneh po prejemu rokovnega predloga.
18. Poleg pospešitvenih pravnih sredstev zakon iz leta 2006 določa tudi možnost pridobitve zadoščenja prek kompenzacijskega pravnega sredstva, in sicer z vložitvijo zahtevka za pravično zadoščenje po tem, ko so bila izčrpana pospešitvena pravna sredstva – bodisi uspešno izčrpana nadzorstvena pritožba bodisi vložen rokovni predlog, ne glede na odločitev o njem. Zahtevek za pravično zadoščenje je mogoče vložiti po tem, ko se postopek konča.
19. Drugič, Sodišče ugotavlja, da je že v prejšnjih primerih proti Slovenji ugotovilo, da pritožniki morajo uporabiti pospešitvena pravna sredstva, če postopek teče pred sodišče prve ali druge stopnje (gl. zadevo Korenjak proti Sloveniji, (sklep) št. 463/03, odstavki 63-61, 15. maj 2007), in da morajo uporabiti tudi kompenzacijska pravna sredstva pod pogojem, da imajo po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev do njih razumno hiter dostop (gl. zadevo Žunič proti Sloveniji, (sklep) št. 24342/04, odstavki 43-55, 18. oktober 2007).
20. Tretjič, v sklepu v zadevi Nezirović proti Sloveniji (naveden zgoraj, odstavki 37-40) je Sodišče ugotovilo, da je tudi v primerih, ko je do zamud prišlo pred začetkom uporabe zakona iz leta 2006, odškodninski zahtevek načeloma mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo, če je imel pritožnik imel dejansko možnost, da zadosti pogojem za njegovo vložitev, vključno z uporabo pospešitvenih pravnih sredstev, kot to zahteva 15. člen. V omenjeni zadevi je Sodišče ugotovilo, da je pritožnik imel dejansko možnost za uporabo pospešitvenih pravnih sredstev, upoštevaje dejstvo, da je bil zakon iz leta 2006 objavljen v Uradnem listu 12. maja 2006 in da se je sporni domači postopek pravnomočno končal 9. maja 2007. Sodišče je torej štelo, da predstavljajo štirje meseci (obdobje po začetku uporabe zakona iz leta 2006) dovolj dolgo obdobje, ki stranki v postopku omogoča izčrpanje omenjenih pravnih sredstev.
21. V obravnavani zadevi mora Sodišče ugotoviti, ali je glede na načela, oblikovana v zadevi Nezirović proti Sloveniji (gl. odstavek 20 zgoraj), pritožnik imel dovolj časa in razumne možnosti za izčrpanje pospešitvenih pravnih sredstev z namenom, da si zagotovi dostop do zahtevka za pravično zadoščenje.
22. V tej zvezi Sodišče ugotavlja, da je 1. januarja 2007, ko se je začel uporabljati zakon iz leta 2006, sporni postopek tekel pred sodiščem prve stopnje. Zadnji narok za glavno obravnavo je bil opravljen 21. septembra 2006, pritožnik pa je nato 23. februarja 2007 umaknil tožbo, po tem ko je med strankama v postopku prišlo do izvensodne poravnave. Sklep o ustavitvi postopka je bil izdan 30. marca 2007. Pritožnik je torej za uporabo pospešitvenih pravnih sredstev imel na razpolago manj kot tri mesece. Da bi mogel ta pravna sredstva uporabiti na način, ki bi mu omogočal naknadno vložitev zahtevka za pravično zadoščenje, bi bil moral vložiti nadzorstveno pritožbo v dneh neposredno po začetku uporabe zakona iz leta 2006. Poleg tega bi bil moral, v primeru, če bi bila nadzorstvena pritožba zavrnjena, kar je zelo verjetno, saj po 1. januarju 2007 v zadevi ni bilo nobenih zastojev, ali če bi predsednik sodišča o njej ne odločil v dveh mesecih, pritožnik na predsednika sodišča druge stopnje nasloviti rokovni predlog (gl. odstavek 17 zgoraj). Šele na ta način bi bil zadostil pogojem dopustnosti za vložitev zahtevka za pravično zadoščenje.
23. Upoštevaje dejstvo, da je bila izvensodna poravnava sklenjena 23. februarja 2007, kar je manj kot tri mesece po začetku uporabe zakona iz leta 2006, in upoštevaje zakonske roke za vložitev pospešitvenih pravnih sredstev ter čas, potreben za odločitev o njih (gl. odstavek 17 zgoraj), sodišče ocenjuje, da ni realno od pritožnika pričakovati, da bi izčrpal pospešitvena pravna sredstva za namen izpolnitve pogojev za vložitev zahtevka za pravično zadoščenje v obravnavani zadevi (gl., nasprotno, Nezirović proti Sloveniji, odstavki 36-41). Ugovor Vlade o neizčrpanju notranjih pravnih sredstev je zato treba zavrniti.
24. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.

B. Utemeljenost zadeve

1. Prvi odstavek 6. člena

25. Pritožnik je trdil, da je bilo trajanje postopka v njegovi zadevi predolgo. Čeprav je bila k temu pozvana, ni Vlada navedla nobenih argumentov glede utemeljenosti zahtevka po 6. členu.
26. Sodišče ugotavlja, da se je obdobje, ki ga je treba upoštevati, začelo 17. oktobra 2001, ko je pritožnik sprožil postopek pri Okrožnem sodišču v Kranju, in se končalo 30. marca 2007, ko je bil izdan sklep o ustavitvi postopka. Upoštevno obdobje je torej trajalo pet let in pet mesecev na eni stopnji sojenja.
27. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender proti Franciji [VS], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
28. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in upoštevaje svojo sodno prakso v podobnih zadevah Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku. Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena.

2. 13. člen

29. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ni prepričano, da bi v obravnavani zadevi pritožnik imel dostop do odškodninskega zahtevka in zato ocenjuje, da so pravna sredstva iz zakona iz leta 2006 neučinkovita (gl. odstavke 15-25 zgoraj). Kar zadeva pravna sredstva, ki so bila na razpolago pred začetkom uporabe zakona iz leta 2006, sodišče ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi zavzelo drugačno stališče od tistega, kot ga je zavzelo v prejšnjih zadevah, kjer je ta sredstva ocenilo kot neučinkovita (gl. zadevo Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005).
30. Skladno s tem Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, ki bi potrdila njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.

II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

31. 41. člen Konvencije določa:

»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«

A. Škoda

32. Pritožnik je zahteval 9.500 eurov (v nadaljevanju: EUR) za nepremoženjsko škodo.
33. Vlada je zahtevku oporekala.
34. Sodišče ocenjuje, da je pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku mu po tej postavki Sodišče prisoja 4.000 EUR.

B. Stroški

35. Pritožnik je zahteval tudi približno 275 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem.
36. Vlada se o tem pritožnikovem zahtevku ni izrekla.
37. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi znesek 275 EUR za postopek pred Sodiščem.

C. Zamudne obresti

38. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1. razglaša, da je pritožba dopustna;

2. razsoja, da je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije;

3. razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije;

4. razsoja,

(a) da mora tožena država pritožniku v treh mesecih od dne, ko postane po drugem odstavku 44. člena Konvencije sodba dokončna, plačati:

(i) 4.000 EUR (štiri tisoč eurov), zvišano za morebitni davek, za nepremoženjsko škodo;

(ii) 275 EUR (dvesto petinsedemdeset eurov), zvišano za morebitni davek, za stroške postopka;

(b) da se po izteku navedenih treh mesecev do plačila obračunajo na navedeni znesek linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke;

5. zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.

Sodba je napisana v angleščini in pisno notificirana 22. junija 2010 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Stanley Naismith Josep Casadevall
namestnik sodnega tajnika predsednik senata

Podatki o posegih v dokument