Zapri Zapriedit profil
Evidenca Zadev
Kralj
Kralj: 21313/06



Razvrstitev po kršitvah
KONVENCIJA - 6

Podatki zadeve
Zaporedna številka : 262
Vlagatelj: Kralj
Oznaka vloge : 21313/06
Odločbe/Sodbe:
Sodba		Vrsta odločitev:
Kršitev		Ključne besede:
Konvencija-13...Pravica do učinkovitega pravnega sredstva, Konvencija-6...Pravica do poštenega sojenja

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve
Datum odločitve: 04/12/2012
Rezervna klasifikacija:Sodba



Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina
21313.06 - KRALJ v. SLOVENIA.pdf


SODBA ALOJZ KRALJ ZOPER REPUBLIKO SLOVENIJO

SVET EVROPE

EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE

PETI ODDELEK

Pritožba št. 21313/06

SODBA

STRASBOURG

12. april 2012
Ta sodba je dokončna, vendar so mogoči uredniški popravki.

V zadevi Kralj proti Sloveniji
je Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) na seji senata v sestavi:
Ann Power-Forde, predsednica senata,
 Boštjan M. Zupančič,
 Angelika Nußberger, sodnika,
in Stephen Phillips, namestnik sodnega tajnika oddelka,
po razpravi za zaprtimi vrati 20. marca 2012
izreklo to sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 21313/06) proti Republiki Sloveniji, ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Sodišču 14. aprila 2006 vložil slovenski državljan Alojz Kralj (v nadaljnjem besedilu: pritožnik).
2. Pritožnika je zastopal J. Vrviščar, odvetnik iz Kamnika. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopal njen zastopnik.
3. Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena konvencije trdil, da je postopek pred domačimi sodišči, v katerem je bil stranka v postopku, trajal predolgo. Vsebinsko se je pritožil tudi zaradi pomanjkanja učinkovitega notranjepravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopkov (13. člen konvencije).
4. Predsednik oddelka je 19. februarja 2009 sklenil obvestiti vlado o pritožbi in od nje zahtevati predložitev informacij po točki a drugega odstavka 54. člena Poslovnika Sodišča. Po prejemu zahtevanih informacij je predsednik 30. septembra 2010 sklenil pozvati vlado, da, če želi, predloži pisna stališča o sprejemljivosti in utemeljenosti zadeve (točka b drugega odstavka 54. člena Poslovnika). V skladu s protokolom št. 14 je bila pritožba dodeljena senatu treh sodnikov.

DEJSTVA


I. OKOLIŠČINE ZADEVE

5. Dne 8. novembra 1993 je A. D. na Okrajnem sodišču v Kamniku vložila tožbo proti pritožniku. Zahtevala je, da pritožnik preneha uporabljati njeno zemljišče za druge namene kot za pravico prehoda.
6. Dne 27. decembra 1993 je pritožnik začel pravdni postopek proti A. D., v katerem je zahteval, da odstrani avtomobil, ki mu je zapiral prehod do njegovih poslopij. Postopka sta bila združena.
7. Dne 28. junija 1994 je konvencija začela veljati za Slovenijo.
8. Leta 1995 je bila zadeva po reorganizaciji sodišč prerazporejena.
9. Dne 21. junija 1996 je bila opravljena obravnava.
10. Dne 5. novembra 1996 je bila opravljena obravnava, na kateri sta obe stranki prosili za preložitev, saj je bila nakazana možnost poravnave.
11. Dne 10. januarja 1997 je sodišče prve stopnje strankama poslalo poizvedbo o poteku poravnave. Stranki nista odgovorili.
12. Med 16. marcem 1999 in 18. oktobrom 1999 so bile opravljene tri obravnave.
13. Dne 8. oktobra 1999 je prvostopenjsko sodišče izdalo pisno sodbo, ki je delno potrdila pritožnikovo zahtevo in hkrati delno zahtevo A. D. Obe stranki sta se pritožili.
14. Dne 31. januarja 2001 je Višje sodišče v Ljubljani zavrglo pritožnikovo pritožbo in ugodilo pritožbi A. D. ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
15. Dne 15. maja 2001 je bila opravljena obravnava.
16. Dve obravnavi, napovedani za 28. avgust 2001 in 27. september 2001, sta bili na zahtevo pritožnika prestavljeni zaradi njegove bolezni.
17. Konec januarja 2002 je bila zadeva dodeljena novemu sodniku.
18. Dne 31. maja 2004 je bila opravljena obravnava.
19. Dne 27. julija 2004 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo zahtevo pritožnika. . Pritožnik se je pritožil.
20. Dne 23. marca 2005 je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožnikovi pritožbi in zadevo še enkrat vrnilo v ponovno odločanje.
21. Dne 15. novembra 2005 je Okrajno sodišče v Kamniku zavrnilo pritožnikovo zahtevo. Pritožnik se je pritožil.
22. Dne 24. maja 2006 je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Odločba je bila pritožniku vročena 18. julija 2006.

II. USTREZNA DOMAČA ZAKONODAJA

23. Za ustrezno domačo zakonodajo glej sodbo Ribič proti Sloveniji (št. 20965/03, 19. oktober 2010, 19. točka).

PRAVO


I. OČITANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE

24. Pritožnik se je pritožil, da so postopki, v katerih je bil udeležen kot stranka, trajali predolgo. Pri tem se je skliceval na prvi odstavek 6. člena konvencije, ki se glasi:


25. Vsebinsko se je pritožnik tudi pritožil, da so bila razpoložljiva pravna sredstva pri predolgotrajnih postopkih v Sloveniji neučinkovita.

13. člen konvencije se glasi:

26. Sodišče ugotavlja, da se ta zadeva nanaša na postopke, ki so se končali, preden je začel veljati zakon iz leta 2006, in na učinkovitost pravnih sredstev, še zlasti »zahtevka za pravično zadoščenje«, ki ga zagotavlja 25. člen zakona iz leta 2006, ki se je začel uporabljati 1. januarja 2007. Zadeva je zato podobna zadevi Ribič proti Sloveniji (št. 20965/03, 19. oktober 2010). V tej zadevi je Sodišče ugotovilo, da so bila pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, neučinkovita (prav tam, 37.–42. točka).
27. Sodišče ugotavlja, da vlada ni predložila nobenih prepričljivih argumentov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače kakor zgoraj navedeno zadevo.
28. Sodišče prav tako ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena konvencije. Niti ni nesprejemljiva iz kakršnih koli drugih razlogov. Torej je treba ugotoviti, da je sprejemljiva.
29. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 28. junija 1994, na dan, ko je konvencija začela veljati za Slovenijo, in se je končalo 18. julija 2006, ko je bila pritožniku vročena odločba drugostopenjskega sodišča z dne 24. maja 2006.
30. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumno trajanje postopka presojati glede na okoliščine zadeve in s sklicevanjem na ta merila: zapletenost zadeve ter ravnanje pritožnika in ustreznih organov oblasti, pa tudi, kakšen je bil pomen zadeve za pritožnika v sporu (glej med številnimi drugimi organi oblasti Frydlender proti Franciji [VS], št. 30979/96, 43. točka, ESČP 2000–VII).
31. Sodišče ugotavlja, da sta bili resnično dve obdobji v postopku, ko je do zamude prišlo tudi zaradi pritožnika. V začetni fazi postopka je bila obravnava preložena na zahtevo obeh strank v okviru možne poravnave (glej 10.–12. točko). Pozneje sta bili dve obravnavi na zahtevo pritožnika prestavljeni iz zdravstvenih razlogov (glej 16. točko). Čas, ki se pripiše pritožniku, torej znaša dve leti in približno pet mesecev.
32. Sodišče glede ravnanja domačih sodišč ugotavlja, da je ne glede na možnost poravnave prvostopenjsko sodišče svojo prvo sodbo izreklo šele po več kakor štirih letih (glej 6. in 13. točko te sodbe). Ko je bila zadeva prvič vrnjena v ponovno odločanje, je prvostopenjsko sodišče izreklo sodbo šele po več kakor štirih letih in poleg tega več kakor dve leti ni bilo storjenega nič (glej 17. in 18. točko zgoraj).
33. Sodišče je po pregledu vsega gradiva, ki mu je bilo predloženo, in ob upoštevanju svoje sodne prakse glede zadeve (glej Vidic proti Sloveniji, št. 54836/00, 17.–24. točka, 3. avgust 2006; Kračun proti Sloveniji, št. 18831/02, 57.–60. točka, 30. november 2006, in Korda proti Sloveniji, št. 25195/02, 30. november 2006, 30.–33. točka) mnenja, da je bilo trajanje postopkov na dveh sodnih stopnjah, ki je znašalo skoraj deset let, predolgo in zahteva za "razumni rok" ni bila izpolnjena.
34. Zaradi tega je bil kršen prvi odstavek 6. člena.
35. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačim organom oblasti za očitano kršitev zahteve po prvem odstavku 6. člena, da se zadeva obravnava v razumnem roku (glej Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, 156. točka, ESČP 2000–XI).
36. Sodišče se sklicuje na svoje ugotovitve v zadevi Ribič proti Sloveniji (glej 27. točko zgoraj) in ugotavlja, da vlada ni navedla nobenih prepričljivih argumentov, zaradi katerih bi moralo to pritožbo obravnavati drugače kakor zgoraj omenjeno zadevo. Glede na to Sodišče meni, da je bil v obravnavani zadevi kršen 13. člen zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domači zakonodaji, s katerim bi pritožnik lahko pridobil sodbo, ki bi potrdila njegovo pravico do obravnave njegove zadeve v razumnem roku, kakor to določa prvi odstavek 6. člena.

II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

37. 41. člen konvencije določa:


38. Pritožnik ni predložil zahtevka za pravično zadoščenje, čeprav je bil k temu vabljen. Glede na okoliščine je Sodišče mnenja, da ni nobenega razloga za dodelitev zneska po 41. členu konvencije (glej Ciucci proti Italiji, št. 68345/01, 33. točka, 1. junij 2006).

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO:

1. razglaša, da je pritožba sprejemljiva;

2. razsoja, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena konvencije;

3. razsoja, da je bil kršen 13. člen konvencije;

Sestavljeno v angleškem jeziku in uradno poslano 12. aprila 2012 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.


Stephen Phillips Ann Power-Forde
namestnik sodnega tajnika predsednica senata


Show details for Podatki o posegih v dokumentPodatki o posegih v dokument