Zapri

edit profil

g. C. BiRSAN, Predsednik,
g. B.M. ZUPANČIČ,
ga. E. FURA-SANDSTROM,
g. E. MYJER,
g. DAVID THOR BJORGVINSSON,
ga. I. ZIEMELE,
ga. I. BERRO-LEFEVRE, sodniki

ob upoštevanju zgoraj navedene pritožbe, vložene dne 31. januarja 2002,

je po posvetovanju sklenilo:

A. Okoliščine zadeve

1. Postopek v zvezi s štirimi umori

Dne 13. decembra 1999 je sodišče izreklo sodbo, s katero je pritožnika spoznalo za krivega dveh umorov in ga je oprostilo drugih obtožb. Obsojen je bil na dvajset let zapora.

Dne 26. januarja 2000 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. Državni tožilec se je navzkrižno pritožil.
Dne 24. maja 2000 je sodišče zavrnilo pritožbo pritožnika, dopustilo pritožbo državnega tožilca in spoznalo pritožnika krivega za vse štiri umore.
Pritožnik in njegov pravni zastopnik sta vložila ločeni pritožbi na Vrhovno sodišče dne 21. oz. 23. junija 2000.
Dne 1. marca 2001 je sodišče dopustilo obe pritožbi, zavrnilo sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.
Dne 18. februarja 2002 je sodišče prve stopnje opravilo naroke za 14., 20., 21., 26., 27. in 28. marca in 9., 10., 11., 17., 18. in 24. aprila 2002. Vse obravnave so potekale v skladu z naroki.
Na teh obravnavah je sodišče zaslišalo številne priče. Zaslišalo je tudi dva sodnomedicinska izvedenca iz Švice.
Sodišče je imelo nadaljnje obravnave dne 3. in 4. junija 2002.
Na obravnavi dne 7. junija 2002 se je sodišče odločilo za imenovanje novih sodnomedicinskih izvedencev in jim je naročilo, naj predložijo drugo izvedensko mnenje o sledovih, najdenih na prizorišču zločina. Dne 13. junija 2002 je sodišče določilo vprašanja, na katera naj bi odgovorili. Izdelava izvedenskega mnenja je bila zaupana Sodnomedicinskemu inštitutu Zveznega biroja za sodno medicino v Wiesbadnu v Nemčiji.
Sodišče je imelo nadaljnje obravnave dne 4. septembra in 21. novembra 2002.
Leta 2003 je imelo sodišče obravnave dne 29. januarja, 23. aprila in 3., 4., 5. in 6. junija. Na teh obravnavah je sodišče soočilo slovenske, švicarske in nemške sodnomedicinske izvedence.
Dne 11. junija 2003 je sodišče javno objavilo sodbo, ki jo je izreklo dne 7. junija 2003. Pritožnik je bil oproščen.
Dne 18. julija 2003 se je državni tožilec pritožil na Višje sodišče v Celju.
Dne 21. aprila 2004 je sodišče dopustilo pritožbo, razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.
Istega dne so pritožnika ujeli v Srbiji pri posedovanju drog in ga priprli zaradi suma trgovanja z drogami. Zaradi pritožnikove odsotnosti sodišče ni opravilo narokov za nadaljnje obravnave.
Dne 16. decembra 2004 je sodišče zahtevalo od pritožnikovega odvetnika in državnega tožilstva, da predložita predloge glede dokazov.
Dne 8. februarja 2006 je pritožnik obvestil sodišče, da ni več ovir, da se sojenje ne bi nadaljevalo, saj je bil njegov pripor v Srbiji razveljavljen.
Dne 8. marca 2006 je sodišče znova zahtevalo od državnega tožilca, da predloži predloge glede dokazov.

Od tedaj postopek teče.
2. Postopek v zvezi s trgovanjem z drogami

Dne 31. maja 2000 je bil pritožniku odrejen preiskovalni zapor.

Dne 15. marca 2002 je pritožnik zahteval, da se obravnave, razpisane za april, preložijo na čas po 24. aprilu 2002, ker je sodišče že razpisalo naroke v tem obdobju v drugem postopku, v katerem je bil pritožnik obtožen štirih umorov (glej zgoraj). Obravnave, razpisane za 8., 15. in 16. april in za 13., 20. in 21. maj 2002 so bile odpovedane do odločitve Vrhovnega sodišča o zahtevah pritožnika in drugih toženih strank po odstopu predsednika senata in predsednikov Okrožnega sodišča v Celju in Višjega sodišča v Celju, ki so bile vložene po odločitvi o določitvi odvetnika. Videti je, da so bile vse zahteve zavržene.

Dne 27. in 30. maja in dne 10. junija 2002 je imelo sodišče obravnave.

Dne 11. junija 2002 je sodišče izreklo sodbo, s katero je pritožnika in druge tožene stranke spoznalo za krive in je pritožnika obsodilo na pet let zapora. Sodba je bila izrečena samo ustno. Sodišče je izjavilo, da bo sodba v pisni obliki izdana v ustreznem času.

Dne 9. avgusta 2002 se je sodišče odločilo, da pritožniku podaljša pripor, dokler sodba prve stopnje ne postane pravnomočna. Zoper to odločbo se je pritožnik pritožil dne 16. avgusta 2002. Od sodišča je tudi zahteval, da izda sodbo v pisni obliki, da bi mu omogočila pritožbo proti sodbi.
Dne 19. avgusta 2002 je bila pritožnikovemu odvetniku vročena sodba v pisni obliki sodišča prve stopnje.
Dne 26. avgusta 2002 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju.
Dne 6. januarja 2003 je Višje sodišče v Celju dopustilo pritožbo pritožnika in tudi pritožbe drugih toženih strank in je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Ena od toženih strank je bila oproščena in primer v zvezi z drugimi toženimi strankami, vključno s pritožnikom, je bil vrnjen v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zdi se, da je bil pritožnik istega dne spuščen iz zapora.
Prva obravnava novega sojenja, razpisana za 10. julija 2003, je bila odložena zaradi odsotnosti državnega tožilca, zagovornika in pritožnika.
Obravnave, razpisane za 5., 18. in 19. september, za 7., 16. in 23. oktober, za 20. november, za 19. december ter za 5. in 25. marec 2004 so bile odpovedane ali odložene zaradi raznih razlogov, vključno z zahtevami po odstopu sodnikov ali odsotnosti oz. bolezni pritožnika, drugih toženih strank ali odvetnikov.
Obravnave, ki so razpisane za 8. in 22. april, so bile odložene, ker se pritožnik ni pojavil na sodišču. Poizvedbe, ki jih je opravilo sodišče, so razkrile, da je bil pritožnik aretiran v Srbiji (glej zgoraj).
V skladu z navedbami Vlade v letu 2005 ni bilo mogoče razpisati obravnav zaradi pripora pritožnika in sojenja proti njemu v Srbiji.
Od tedaj postopek teče.


3. Začetek veljavnosti Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Ur. l. št. 49/2006

4. Pritožnikov postopek na podlagi Zakona iz leta 2006

B. Relevantno domače pravo

4. člen – Merila za odločanje
"Pri odločanju o pravnih sredstvih po tem zakonu se upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti: njene zapletenosti v dejanskem in pravnem pogledu; ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko.«
Nadzorstveno pritožbo urejajo 5., 6. in 7. člen, ki določajo naslednje:
5. člen – Nadzorstvena pritožba
"(1) Če stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, lahko pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži pisno nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča predsednica oziroma predsednik sodišča (v nadaljnjem besedilu: predsednik sodišča).

6. člen – Odločitev o nadzorstveni pritožbi





(3) Če ni bil izdan sklep iz prvega ali drugega odstavka tega člena, predsednik sodišča v okviru opravljanja pristojnosti sodne uprave po zakonu, ki ureja sodišča, nemudoma zahteva, da mu sodnica oziroma sodnik ali predsednica senata oziroma predsednik senata (v nadaljnjem besedilu: sodnik), ki mu je zadeva dodeljena v reševanje, najpozneje v petnajstih dneh po prejemu zahteve predsednika sodišča oziroma po pridobitvi spisa, če je to potrebno za izdelavo poročila, posreduje poročilo o razlogih za trajanje postopka v zadevi. Poročilo vključuje opredelitev glede meril iz 4. člena tega zakona ter mnenje, v kakšnem roku bi lahko zadeva bila rešena…

(6) Če predsednik sodišča ni obvestil stranke v skladu s četrtim odstavkom tega člena in če glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v zadevi, glede na stanje in naravo zadeve s sklepom odredi rok za opravo določenih postopkovnih dejanj, lahko pa glede na okoliščine zadeve, zlasti če je zadeva nujna, odredi tudi njeno prednostno reševanje. Če odredi, da mora sodnik opraviti ustrezna postopkovna dejanja, določi tudi rok za njihovo opravo, ki ne sme biti krajši od petnajst dni in ne daljši od šestih mesecev, in primeren rok, v katerem mora sodnik poročati o opravljenih dejanjih.

7. člen – Omejitev glede vložitve nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga

»(1) Če predsednik sodišča ravna v skladu s četrtim ali šestim odstavkom 6. člena tega zakona, stranka ne sme vložiti nove nadzorstvene pritožbe niti rokovnega predloga v isti zadevi pred potekom rokov iz obvestila oziroma sklepa predsednika sodišča.


8. člen opredeli rokovni predlog. Ustrezni del besedila se glasi, kakor sledi:

» (1) Če predsednik sodišča zavrne nadzorstveno pritožbo po prvem ali petem odstavku 6. člena tega zakona ali če nanjo ne odgovori stranki v dveh mesecih, ali če v tem roku ne pošlje obvestila iz četrtega odstavka 6. člena tega zakona ali če v rokih iz obvestila ali sklepa predsednika sodišča niso bila opravljena ustrezna postopkovna dejanja, lahko stranka pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži rokovni predlog iz razloga po prvem odstavku 5. člena tega zakona.

(3) Stranka sme vložiti rokovni predlog v 15 dneh po prejemu sklepa ali po poteku rokov iz prvega odstavka tega člena."

"(1) Če je stranka vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovni predlog, lahko zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu.

"(1) Postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, stranka prične z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu, zaradi sporazuma o vrsti oziroma višini pravičnega zadoščenja. Ta predlog stranka lahko vloži v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve. Državno pravobranilstvo se do predloga stranke, kolikor oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do izteka navedenega roka stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem.

(2) Če je dosežen sporazum s stranko v skladu s prvim odstavkom tega člena, Državno pravobranilstvo sklene s stranko izvensodno poravnavo."

20. člen – Postopek pred sodiščem

"(1) Tožbo za povrnitev premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko stranka vloži v 18 mesecih po pravnomočni odločitvi sodišča o njeni zadevi v skladu z določbami obligacijskega zakonika o premoženjski škodi.

…«

PRAVO

Pritožnik se je na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije pritožil o dolgotrajnosti obeh kazenskih postopkov, ki so bili uvedeni proti njemu. Zatrjeval je, da noben od postopkov ni bil pretirano zapleten. Trdil je, da dejstva primera niso zahtevala tako dolgega sojenja ali pripor pritožnika.

Ustrezni del 6. člena se glasi, kakor sledi:
“Vsakdo ima pravico, da o kazenskih obtožbah proti njemu ……odloča sodišče brez nepotrebnega odlašanja”.

Pritožnik je zatrjeval, da trajanje postopka ni v skladu z zahtevo po "razumnem roku" iz 1. odstavka 6. člena Konvencije.
Vlada je zavrnila pritožnikove navedbe. Navajala je neizčrpanje domačih pravnih sredstev, zatrjujoč, da pritožnik ni uporabil pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo za pospešitev sodnega postopka in/ali odškodninskega zahtevka, predvsem po izvajanju »zakona iz leta 2006« od 1. januarja 2007.
Pritožnik je oporekal ugovoru Vlade.
Sodišče opozarja, da v skladu s prvim odstavkom 35. člena Konvencije:

»Sodišče lahko obravnava zadevo samo potem, ko so bila izčrpana vsa domača pravna sredstva, v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava…«

Sodišče ugotavlja, da sta oba kazenska postopka proti pritožniku v teku na Okrožnem sodišču v Celju. V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da je v postopkih, ki tečejo na prvi ali drugi stopnji, na voljo osebam kot so pritožnik, da zahtevajo njihovo pospešitev na podlagi 3., 5. in 8. člena Zakona iz leta 2006 s pomočjo nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga. Slednji je v bistvu pritožba v zvezi z neuspešno nadzorstveno pritožbo pod določenimi pogoji. Poleg tega lahko oseba na koncu doseže popravo v obliki odškodnine, in sicer tako, da vloži zahtevo za pravično zadoščenje na podlagi 15. člena zakona iz leta 2006.

Na podlagi teh razlogov Sodišče soglasno izjavlja, da je pritožba nesprejemljiva.