DEJSTVA
1. Pritožnik Želko Kovačić je slovenski državljan, rojen leta 1979, in prebiva v Trebnjem. Pritožnika je pred Sodiščem zastopala Odvetniška družba Matoz, o. p., d. o. o., odvetniška pisarna s sedežem v Kopru. 2. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopala T. Mihelič Žitko, državna pravobranilka.
OČITKI
13. Pritožnik se je pritožil, da sta bila zaradi razmer, kakršne so bile med njegovim prestajanjem kazni v ZPKZ Ljubljana, kršena 3. in 8. člen konvencije. Pritoževal se je zlasti nad veliko prezasedenostjo, zaradi katere je imel premalo osebnega prostora, slabimi sanitarnimi razmerami in neustreznim prezračevanjem, pretiranimi omejitvami časa, ki ga je smel preživeti zunaj sobe, visokimi temperaturami v sobah, neustreznim zdravstvenim varstvom in psihiatrično oskrbo ter izpostavljenostjo nasilju drugih obsojencev zaradi pomanjkljivega varovanja. 14. Pri navajanju 3. in 8. člena konvencije se je pritožnik pritožil tudi nad omejitvami telefonskih pogovorov in dopisovanja. 15. Pritožnik se je v skladu s 13. členom konvencije pritožil, da ni imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s pritožbami na podlagi 3. in 8. člena konvencije.
PRAVO
16. V sodbi Jevšnik proti Sloveniji, št. 5747/10, 25.–26. odstavek, 9. januar 2014, je Sodišče ugotovilo, da za bivalne razmere, kakršne je imel pritožnik na polodprtem oddelku ZKPZ Ljubljana, površino osebnega prostora (približno 3,3 oziroma 3,4 kvadratnega metra) in čas, ki ga je lahko preživel zunaj sobe (od ponedeljka do četrtka petnajst ur in petinštirideset minut dnevno, ob petkih osemnajst ur, ob sobotah petnajst ur in pol ter ob nedeljah trinajst ur in petnajst minut), ni mogoče šteti, da so bili v nasprotju s 3. členom konvencije, saj je bila omejitev osebnega prostora na ležiščih nadomeščena s svobodnim gibanjem, ki ga je imel pritožnik na voljo podnevi. Glede visokih temperatur v sobah med poletjem 2009 Sodišče ugotavlja, da čeprav je bil pritožnik na prestajanju kazni tudi v drugi polovici julija in v avgustu 2009, se njegov položaj v tem obdobju ni mogel dodatno poslabšati zaradi visokih temperatur, saj je bil nastanjen na polodprtem oddelku in je zaradi tega lahko veliko časa preživel zunaj zaporniške sobe. 17. V tej zadevi je bil pritožnik nastanjen na polodprtem oddelku s površino osebnega prostora 3,4 kvadratnega metra in imel na voljo enak čas za preživljanje zunaj sobe kot pritožnik v zadevi Jevšnik proti Sloveniji. Ker so bile bivanjske razmere med pritožnikovim prestajanjem kazni na polodprtem oddelku enake, kakor jih je imel pritožnik v zadevi Jevšnik proti Sloveniji, je treba ta del pritožbe zavrniti kot očitno neutemeljen v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije. 18. Sodišče je enako ugotovilo tudi v zvezi s pritožnikovim bivanjem na Oddelku Novo mesto. Tam je kazen zapora prestajal na zaprtem, polodprtem in odprtem oddelku, ki se razlikujejo samo po številu privilegijev, ki so jih zaporniki deležni zunaj zapora (v zvezi s prostimi izhodi, obiski itd.). Pritožnik je bil s šestimi drugimi obsojenci nastanjen v enoti, ki je merila 59 kvadratnih metrov. Enota je obsegala manjšo sobo površine 14,77 kvadratnega metra s tremi ležišči (površina osebnega prostora vsakega od treh v njej nastanjenih zapornikov je bila 4,9 kvadratnega metra) in večjo sobo površine 29,52 kvadratnega metra s petimi ležišči (površina osebnega prostora na vsakega od petih v njej nastanjenih zapornikov bi bila 5,9 kvadratnega metra). Zaporniki so lahko uporabljali predprostor površine 13,46 kvadratnega metra in sanitarni prostor površine 1,26 kvadratnega metra, pri čemer sta bila oba prostora del enote. Pritožnik se je po enoti lahko prosto gibal štiriindvajset ur dnevno, saj so bila notranja vrata odklenjena; od 3.30 popoldne do 10.00 zvečer se je lahko prosto gibal tudi po skupnem hodniku Oddelka Novo mesto in po prostorih za rekreacijo. Pritožnik je zunaj enote preživel dvanajst ur dnevno: osem ur na delu, dve uri zunaj na površini 300 kvadratnih metrov, dve uri na skupnem hodniku površine 108,64 kvadratnega metra ali v skupnem bivalnem prostoru površine 59,04 kvadratnega metra. Pritožnik se je dve uri dnevno lahko gibal tudi po zunanjem sprehajališču. Vlada je trdila, da se pritožnik ni pritoževal glede prestajanja kazni na oddelkih ZKPZ Ljubljana, Oddelek Novo mesto. Kljub vsemu Sodišče ugotavlja, da se je pritožnik pritožil zaradi razmer med prestajanjem kazni v ZPKZ Ljubljana, pri čemer je Oddelek Novo mesto oddelek ZPKZ Ljubljana, kjer bivanjske razmere med pridržanjem vsekakor niso v nasprotju s konvencijskimi standardi. Zato je treba v skladu s točko a tretjega odstavka 35. člena konvencije ta del pritožbe zavrniti kot očitno neutemeljen. 19. Ker je Sodišče zavrnilo del pritožbe glede pritožnikovega bivanja na polodprtem oddelku od 4. maja 2009 do 1. oktobra 2009 in na Oddelku Novo mesto od 1. oktobra 2009 do 27. februarja 2009 kot očitno neutemeljen, je treba del pritožbe glede pritožnikovega pridržanja na zaprtem oddelku od 27. novembra 2008 do 4. maja 2009 zavrniti zaradi neupoštevanja pravila šestih mesecev v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije, saj je bila pritožba na Sodišče vložena šele 24. decembra 2009. 20. Sodišče tudi meni, da razmere med pritožnikovim bivanjem v zaporu niso odprle nobenega vprašanja po 8. členu konvencije. Zato je treba v skladu s točko a tretjega odstavka in četrtim odstavkom 35. člena konvencije ta del pritožbe zavrniti kot očitno neutemeljen. 21. Glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev Sodišče glede na to, da je očitke na podlagi 3. in 8. člena konvencije razglasilo za nesprejemljive, meni, da pritožnik nima nobene utemeljene zahteve, ki bi jo uveljavljal na podlagi 13. člena konvencije (glej Visloguzov proti Ukrajini, št. 32362/02, 74.–75. odstavek, 20. maj 2010). Iz navedenega izhaja, da je treba v skladu s točko a tretjega odstavka in četrtim odstavkom 35. člena konvencije ta del pritožbe zavrniti kot očitno neutemeljen.
Iz teh razlogov Sodišče soglasno