Zapri Zapriedit profil

Evidenca Zadev
Zeljković

Zeljković: 33805/17



Razvrstitev po kršitvah
PROTOKOL - 1/1

Podatki zadeve
Zaporedna številka : 377
Vlagatelj: Zeljković
Oznaka vloge : 33805/17
Odločbe/Sodbe:
Odločba
Vrsta odločitev:
Nesprejemljiva
Ključne besede:
Protokol 1/1

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve

Datum odločitve: 09/28/2017
Rezervna klasifikacija:Sklep o nesprejemljivosti



Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina
sklep Zeljković.docxsklep - Zelkovic.pdf


Evropsko sodišče za človekove pravice (četrti oddelek) je 5. septembra 2017 kot senat treh sodnikov v sestavi:
Vincent A. De Gaetano, predsednik,
Georges Ravarani,
Marko Bošnjak,
sodnika,
in Andrea Tamietti, namestnik sodnega tajnika oddelka,
ob upoštevanju navedene pritožbe, vložene 17. aprila 2017,
ob upoštevanju odločitve, da uporabi postopek pilotne sodbe in odloži svojo obravnavo pritožb, ki se nanašajo na isti sistemski problem, ugotovljen v Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji ([VS], št. 60642/08, 150. odstavek in 12. točka izreka, ESČP 2014),
po razpravi sklenilo:

DEJSTVA

1. Pritožnik Stojan Zeljković je državljan Bosne in Hercegovine, rojen leta 1943, in živi v Sarajevu. Pritožnika je pred Sodiščem zastopal M. Spaho, odvetnik iz Sarajeva.


2. V nadaljevanju so povzete okoliščine zadeve, kakor jih je predložil pritožnik.
3. Pritožnik je imel 31. decembra 1991 manj kot 2.000 nemških mark (DEM) na svojem računu pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana (za ustrezno ozadje glej Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji ([VS], št. 60642/08, 12.–52. odstavek, ESČP 2014). Kot kaže, pritožnik od takrat ni več dvigoval sredstev. Leta 1998 so bili njegovi prihranki preneseni na privatizacijski račun, ki ga upravljajo pristojni organi v Bosni in Hercegovini (ibid., 26. in 32. odstavek).
4. Sklad Republike Slovenije za nasledstvo je 11. januarja 2017 zavrnil njegovo zahtevo za verifikacijo na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08. Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08, Uradni list Republike Slovenije, št. 48/15. (v nadaljnjem besedilu: zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić – glej 8. odstavek spodaj).
5. Pritožnik je 4. februarja 2017 sprožil postopek pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije. Na dan zadnjih informacij, ki so na voljo Sodišču (6. julija 2017), je postopek še potekal.
6. Kmalu zatem je združenje varčevalcev, katerega član je pritožnik, v imenu pritožnika in drugih v njegovem položaju vložilo pobudo za oceno ustavnosti zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić. Med drugim je trdilo, da drugi odstavek 2. člena zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić ni v skladu s konvencijo, kot jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice v zgoraj navedeni sodbi Ališić in dva druga. Čeprav se zdi, da pritožnik združenju ni dal posebnega pooblastila za začetek tega postopka, se je združenje v svoji pobudi, naslovljeni na ustavno sodišče, sklicevalo na pritožnikovo zadevo, pritožnik pa se je v svoji pritožbi, naslovljeni na Sodišče, skliceval na to pobudo. Poleg tega je namen združenja v skladu z njegovimi dokumenti o ustanovitvi prav zaščita pravic "starih" deviznih varčevalcev pri pristojnih organih v Bosni in Hercegovini in v tujini.
7. Na dan zadnjih informacij, ki so na voljo Sodišču (6. julij 2017), je postopek pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije še potekal.
8. Zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić je naveden v zadevi Hodžić proti Sloveniji (sklep), št. 3461/08, 4. odstavek, 4. april 2017. Drugi odstavek 2. člena tega zakona se v ustreznem delu glasi:

9. Nadalje Zakon o ustavnem sodišču Zakon o ustavnem sodišču, Uradni list Republike Slovenije, št. 64/07 in 109/12; angleški prevod zakona je na voljo na spletni strani ustavnega sodišča. v ustreznem delu določa:

I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen


II. OCENA USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI PREDPISOV IN SPLOŠNIH AKTOV, IZDANIH ZA IZVRŠEVANJE JAVNIH POOBLASTIL

22. člen


23. člen

Prvi in drugi odstavek 24. člena

26. člen

43. člen

III. USTAVNA PRITOŽBA

Prvi odstavek 50. člena


51. člen

Drugi odstavek 59. člena


PRITOŽBA

10. Pritožnik se je ob sklicevanju na 1. člen Protokola št. 1 samega po sebi in v povezavi s 14. členom konvencije pritožil, da ni mogel dvigniti svoje "stare" devizne vloge.

PRAVO

11. Po pritožnikovem mnenju nezmožnost dviga njegove "stare" devizne vloge, ki jo je imel pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana, pomeni kršitev 1. člena Protokola št. 1 h konvenciji samega po sebi ali v povezavi s 14. členom konvencije.
Te določbe se glasijo:


1. člen Protokola št. 1

14. člen

12. Pritožnik je navedel, da drugi odstavek 2. člena zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić (glej 8. odstavek zgoraj), ki vse prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi Bosne in Hercegovine, izključuje iz poplačilne sheme, ni v skladu s konvencijo, kot jo razlaga Sodišče v zadevi Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji ([VS], št. 60642/08, ESČP 2014).
13. Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča je temeljna značilnost s konvencijo vzpostavljenega sistema varstva njegova podrejenost nacionalnim sistemom za varstvo človekovih pravic. Skrb tega Sodišča je nadzorovanje izvajanja obveznosti držav pogodbenic po konvenciji. Sodišče ne bi smelo prevzeti vloge držav pogodbenic, katerih dolžnost je zagotoviti, da se temeljne pravice in svoboščine iz konvencije spoštujejo in varujejo na nacionalni ravni. Pravilo izčrpanja notranjepravnih sredstev temelji na domnevi – izraženi v 13. členu konvencije, s katerim je tesno povezano –, da je v zvezi z zatrjevano kršitvijo na voljo učinkovito pravno sredstvo. To pravilo je torej nujni del delovanja tega sistema varstva (glej Vučković in drugi proti Srbiji (predhodni ugovor) [VS], št. 17153/11 in 29 drugih, 69. odstavek, 25. marec 2014).
14. Državam za svoja dejanja ni treba odgovarjati pred mednarodnimi organi, ne da bi prej imele priložnost stanje popraviti prek svojega pravnega sistema, zato morajo tisti, ki želijo uveljavljati nadzorno pristojnost Sodišča s pritožbami proti neki državi, najprej uporabiti pravna sredstva, ki jih zagotavlja notranjepravni sistem (glej Vučković in drugi, 70. odstavek, in Mozer proti Republiki Moldaviji in Rusiji [VS], št. 11138/10, 115. odstavek, ESČP 2016). Sodišče znova poudarja, da ni sodišče prve stopnje; nima zmogljivosti niti ni primerno njegovi vlogi mednarodnega sodišča, da bi razsojalo v številnih zadevah, pri katerih je treba ugotoviti ključna dejstva ali izračunati denarno odškodnino – oboje bi moralo kot načelo in zaradi učinkovite prakse soditi v nacionalno sodno pristojnost (glej Demopoulos in drugi proti Turčiji [VS] (sklep), št. 46113/99 in 7 drugih, 69. odstavek, ESČP 2010).
15. Vendar 35. člen konvencije zahteva, da se izčrpajo le tista pravna sredstva, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ter so hkrati na voljo in zadostna. Obstoj takih pravnih sredstev mora biti dovolj gotov ne samo v teoriji, temveč tudi v praksi, brez česar ni izpolnjen pogoj dostopnosti in učinkovitosti (glej Vernillo proti Franciji, 20. februar 1991, 27. odstavek, serija A, št. 198; Akdivar in drugi proti Turčiji, 16. september 1996, 66. odstavek, Poročila o sodbah in sklepih 1996-IV; Dalia proti Franciji, 19. februar 1998, 38. odstavek, Poročila 1998-I). Poleg tega je v skladu s "splošno priznanimi načeli mednarodnega prava" v posebnih okoliščinah pritožnik lahko oproščen obveznosti izkoristiti notranjepravna sredstva, ki so mu na voljo (glej Selmouni proti Franciji [VS], št. 25803/94, 75. odstavek, ESČP 1999-V). Vendar Sodišče opozarja, da dvom o pričakovanem uspehu posameznega pravnega sredstva, ki ni očitno neučinkovito, ni utemeljen razlog za neizčrpanje notranjepravnih sredstev (glej Akdivar in drugi, navedeno zgoraj, 71. odstavek; Brusco proti Italiji (sklep), št. 69789/01, ESČP 2001-IX; Grzinčič proti Sloveniji, št. 26867/02, 84. odstavek, 3. maj 2007).
16. Sodišče končno opozarja, da je v zadevi Hodžić proti Sloveniji ((sklep), št. 3461/08, 4. april 2017) ugotovilo, da zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić izpolnjuje merila, določena v pilotni sodbi. Sodišče je zato od vseh tistih, ki so imeli "stare" devizne vloge na sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana, zahtevalo, da uporabijo pravno sredstvo, ki ga uvaja ta zakon, tj. zahtevo za verifikacijo (ibid., 20. odstavek).
17. Glede obravnavane zadeve Sodišče ugotavlja, da je pritožnik vložil zahtevo za verifikacijo, vendar jo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo zavrnil na podlagi drugega odstavka 2. člena zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić (glej 4. odstavek zgoraj). Pritožnik je to odločitev izpodbijal pred upravnim sodiščem; 6. julija 2017 je postopek še vedno potekal (glej 5. odstavek zgoraj).
18. Sodišče tudi ugotavlja, da je združenje varčevalcev v imenu pritožnika in drugih v njegovem položaju vložilo pobudo za oceno ustavnosti zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić (glej 6. odstavek zgoraj). V pobudi je med drugim tako kot pritožnik v obravnavani zadevi trdilo, da drugi odstavek 2. člena zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić ni v skladu s konvencijo, kot jo razlaga Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Ališić in dva druga. Dne 6. julija 2017 (datum zadnjih informacij, ki so na voljo Sodišču) je postopek potekal pred ustavnim sodiščem (glej 7. odstavek zgoraj), ki je pristojno za obravnavo tega vprašanja (glej drugi odstavek 22. člena Zakona o ustavnem sodišču, naveden v 9. odstavku zgoraj). Če ustavno sodišče na koncu odloči, da pravni interes tega združenja za začetek postopka, kot je opredeljen v drugem odstavku 24. člena Zakona o ustavnem sodišču, ni podan, lahko pritožnik sam po izčrpanju drugih pravnih sredstev na nacionalni ravni vloži pobudo za oceno ustavnosti drugega odstavka 2. člena zakona o izvršitvi sodbe Ališić hkrati z ustavno pritožbo (glej drugi odstavek 59. člena Zakona o ustavnem sodišču). Glede tega Sodišče znova poudarja, da morajo pritožniki v zvezi s pritožbami, vloženimi proti Sloveniji, v skladu z njegovo sodno prakso načeloma izčrpati pravna sredstva pred domačimi sodišči in nazadnje vložiti ustavno pritožbo (glej Kurić in drugi proti Sloveniji [VS], št. 26828/06, 296. in 297. odstavek, ESČP 2012, in Bradeško in Rutar Marketing d.o.o. proti Sloveniji (sklep), št. 6781/09, 32. odstavek, 7. maj 2013).
19. To pritožbo je zato treba zavreči na podlagi prvega in četrtega odstavka 35. člena konvencije kot preuranjeno.

Iz teh razlogov Sodišče soglasno

Andrea Tamietti Vincent A. De Gaetano
namestnik sodnega tajnika predsednik


Show details for Podatki o posegih v dokumentPodatki o posegih v dokument